ANALIZA SMISELNOSTI UVEDBE ADITIVNE PROIZVODNJE Z … · IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Sebastian Gerber, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtor predloženega dela

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

ANALIZA SMISELNOSTI UVEDBE ADITIVNE PROIZVODNJE Z

VIDIKA OSKRBNE VERIGE

Ljubljana, junij 2018 SEBASTIAN GERBER

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani Sebastian Gerber, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtor predloženega dela z

naslovom Analiza smiselnosti uvedbe aditivne proizvodnje z vidika oskrbne verige, pripravljenega v

sodelovanju s svetovalcem izr. prof. dr. Markom Jakšičem

IZJAVLJAM

1. da sem predloženo delo pripravil samostojno;

2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki;

3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za

izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbel, da

so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu,

citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete

Univerze v Ljubljani;

4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih

– kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;

5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo

za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom;

6. da sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih

v njem jasno označil;

7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnal v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za

raziskavo pridobil soglasje etične komisije;

8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z

drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim

informacijskim sistemom članice;

9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico

shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega

dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;

10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem

in v tej izjavi.

V Ljubljani, dne _____________ Podpis študenta: __________________

i

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................... 1

1 ADITIVNA PROIZVODNJA ........................................................................................ 4

1.1 Razvoj aditivne proizvodnje in tehnologij aditivne proizvodnje ............................... 4

1.2 Tehnologija aditivne proizvodnje .............................................................................. 5

1.2.1 Stereolitografija ..................................................................................................... 7

1.2.2 Brizganje fotopolimerov ....................................................................................... 8

1.2.3 Vezivno brizganje ................................................................................................. 9

1.2.4 Lasersko taljenje ................................................................................................. 10

1.2.5 Taljenje z elektronskim snopom ......................................................................... 11

1.2.6 Ciljno nalaganje .................................................................................................. 12

1.2.7 Selektivno lasersko sintiranje ............................................................................. 13

1.2.8 Brizganje materiala ............................................................................................. 14

1.3 Opredelitev aditivne proizvodnje glede na vrste proizvodnje ................................. 14

1.3.1 Karakteristike aditivne proizvodnje .................................................................... 15

1.3.2 Vrste proizvodnje ................................................................................................ 17

1.3.2.1 Množična proizvodnja .................................................................................... 17

1.3.2.2 Posamična proizvodnja .................................................................................. 18

1.3.2.3 Serijska proizvodnja ....................................................................................... 19

1.3.3 Umestitev aditivne proizvodnje v vrsto proizvodnje .......................................... 20

2 URAVNAVANJE ZALOG .......................................................................................... 25

2.1 Vrste zalog ............................................................................................................... 26

2.2 Metode spremljanja zalog in naročanja ................................................................... 27

2.2.1 Kontinuirano spremljanje zalog .......................................................................... 27

2.2.2 Periodično spremljanje zalog .............................................................................. 28

2.3 Stroški zalog ............................................................................................................ 28

2.4 Model ekonomsko optimalne količine naročila ....................................................... 30

2.5 Raven storitve in izračun varnostnih zalog .............................................................. 32

2.5.1 Alfa raven storitve ............................................................................................... 32

2.5.2 Beta raven storitve .............................................................................................. 32

3 METODOLOGIJA OPRAVLJENIH ANALIZ ........................................................ 33

3.1 Primer podjetja Gorenje ........................................................................................... 33

3.2 Opredelitev in predpostavke odločitvenega modela ................................................ 36

3.3 Opredelitev proizvodnih stroškov ............................................................................ 38

3.4 Vrednosti vhodnih spremenljivk za analizo ............................................................ 41

4 ANALIZE STROŠKOV OSKRBE ............................................................................. 44

4.1 Analiza stroškov in strukture stroškov oskrbe ......................................................... 44

ii

4.2 Analiza občutljivosti ................................................................................................ 46

4.2.1 Opredelitev postopka analize občutljivosti ......................................................... 47

4.2.2 Rezultati analize občutljivosti ............................................................................. 49

5 ANALIZA OKOLJA .................................................................................................... 50

5.1 Vpliv parametrov povpraševanja ............................................................................. 51

5.2 Opredelitev dodatnih parametrov ............................................................................ 57

SKLEP ................................................................................................................................ 60

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 63

PRILOGE

KAZALO TABEL

Tabela 1: Primerjava aditivne proizvodnje s tremi vrstami proizvodnje ......................... 21

Tabela 2: Tabela uporabljenih simbolov .......................................................................... 25

Tabela 3: Lastne cene proizvodov, količine in celotni proizvodni stroški proizvodne

serije ................................................................................................................. 38

Tabela 4: Izračunani AVCp, Cp in točke preloma ........................................................... 40

Tabela 5: Vrednosti vhodnih podatkov ............................................................................ 43

Tabela 6: Analiza zalog in TPN ....................................................................................... 45

Tabela 7: Rezultati izračunov celotnih stroškov in njihove strukture .............................. 46

Tabela 8: Primer analize občutljivosti proizvoda 1 (AP) (v %) ....................................... 48

Tabela 9: Primer analize občutljivosti proizvoda 1 (SP) (v %) ........................................ 48

Tabela 10: Okolje ugodno za AP in SP .............................................................................. 50

KAZALO SLIK

Slika 1: Tehnologije aditivne proizvodnje ......................................................................... 7

Slika 2: Stereolitografija .................................................................................................... 8

Slika 3: Brizganje fotopolimerov ....................................................................................... 9

Slika 4: Vezivno brizganje ............................................................................................... 10

Slika 5: Lasersko taljenje ................................................................................................. 11

Slika 6: Taljenje z elektronskim snopom ......................................................................... 12

Slika 7: Ciljno nalaganje .................................................................................................. 13

Slika 8: Selektivno lasersko sintiranje ............................................................................. 14

Slika 9: Gibanje povprečnega stroška v odvisnosti od velikosti proizvodne serije v

primeru aditivne proizvodnje in serijske proizvodnje ........................................ 24

iii

Slika 10: Gibanje zalog pri kontinuiranem spremljanju zalog ........................................... 28

Slika 11: Odvisnost stroškov naročanja, stroškov držanja zalog in celotnih stroškov od

velikosti naročila ................................................................................................. 31

Slika 12: Preučevani rezervni deli ...................................................................................... 35

Slika 13: ABC-XYZ analiza proizvodov ........................................................................... 44

Slika 14: Gibanje stroškov oskrbe z AP in SP proizvoda 4 pri povprečnem mesečnem

povpraševanju v višini 24,72 enot in variiranju relativne variabilnosti

povpraševanja...................................................................................................... 51


povpraševanju v višini 30 enot in variiranju relativne variabilnosti

povpraševanja...................................................................................................... 53

Slika 16: Področje AP in SP za proizvod 4 ........................................................................ 55

Slika 17: Področje AP in SP za preučevanih 6 proizvodov ............................................... 56

Slika 18: Opredelitev področij AP in SP pri proizvodu 4 ob variiranju beta ravni

storitve ................................................................................................................. 58

Slika 19: Opredelitev področij AP in SP pri proizvodu 4 ob variiranju dobavnega roka

AP........................................................................................................................ 59

Slika 20: Opredelitev področij AP in SP pri proizvodu 4 ob variiranju AVCp AP ........... 59

1

UVOD

Oskrbna veriga je niz podjetij, med katerimi poteka pretok materiala, informacij, storitev in

denarja. Veriga se začne z dobaviteljem in konča s končnim kupcem. Tipično oskrbno

verigo predstavljajo: dobavitelj vhodnih materialov, proizvajalec, distributer, trgovec in

kupec. Kupci imajo zahteve po velikem naboru različnih proizvodov, nizki ceni ter visoki

razpoložljivosti artiklov (Chopra & Meindl, 2001, str. 3). Izpolnitev teh zahtev predstavlja

velik izziv za oskrbne verige. Management oskrbne verige se ukvarja z učinkovito

integracijo oskrbe, proizvodnje, skladiščenja in trgovine, ki omogoča, da je proizvod ali

storitev na voljo v zadostnih količinah na ustreznih lokacijah in ob ustreznem času, s

ciljem čim nižjih skupnih stroškov ob zagotavljanju ustrezne ravni storitve za potrošnika

(Simchi-Levi, Kaminsky, & Simchi-Levi 2009, str. 1–2).

Pri tem igra pomembno vlogo proizvodnja. Proizvodna podjetja zasledujejo cilj povečanja

odzivnosti, cenovne konkurenčnosti, učinkovitosti in visoke ravni storitve za stranko. Pri

tem igrajo ključno vlogo proizvodne zmogljivosti. Glede na zahteve in potrebe trga po

določenem proizvodu se v proizvodnih podjetjih razvije ustrezna vrsta proizvodnje z

značilnostmi, ki ustrezajo potrebam trga.

Posamična proizvodnja se uporablja predvsem na trgih, kjer je povpraševanje po

proizvodih nizko, potreba po individualizaciji izdelkov pa visoka. Množična proizvodnja

se uporablja tam, kjer je povpraševanje po proizvodih visoko, potreba po individualizaciji

izdelkov nizka in kjer igra cena ključno vlogo. Serijska proizvodnja (hibrid posamične in

množične proizvodnje) se uporablja predvsem v okolju, ki leži po karakteristikah med

okoljem primernega za posamično in množično proizvodnjo tako pri velikosti

povpraševanja kot pri zahtevi po fleksibilnosti (Rusjan, 2009, str. 25–27).

Trenutno temeljijo vse vrste proizvodnje večinoma na tradicionalnih proizvodnih

tehnologijah. Te so predvsem kalupiranje, struženje, frezanje in sestavljanje. V zadnjih

letih se uvaja nova proizvodna tehnologija, tj. aditivna proizvodnja, pri kateri se s pomočjo

3D-tiskalnika izdela proizvod z nalaganjem plasti drugo na drugo. Ker se aditivna

proizvodnja radikalno razlikuje od tradicionalnih proizvodnih tehnologij, ni možno zlahka

reči, v katerem primeru predstavlja uporaba aditivne proizvodnje boljšo alternativo od

uporabe tradicionalnih proizvodnih tehnologij.

Četudi ima aditivna proizvodnja v strokovni literaturi predikat revolucije v proizvodnji

(D`Aveni, 2015, str. 43) in je predstavljena kot eden izmed temeljev četrte industrijske

revolucije (Deloitte AG, 2015, str. 5), se je aditivna proizvodnja uvedla predvsem na nišnih

trgih (proteze za noge, slušni aparati, nakit, letalstvo), ali pri izdelavi izdelkov, ki niso

namenjeni za končni trg, na primer kalupi in orodja za enkratno uporabo v proizvodnji

(Lansen, 2017). Za širšo uvedbo aditivne proizvodnje in potrditev njenega predikata (ki se

omejuje bolj kot ne na teorijo) je potrebno bolje preučiti njene lastnosti ter lastnosti okolja

2

oziroma trga, katerega potrebe bi lahko zadovoljevala bolje od obstoječih tehnologij

proizvodnje. Aditivna proizvodnja pri tem ne predstavlja nove vrste proizvodnje, pač pa je

nov način znotraj treh vrst proizvodnje.

Za ugotovitev, kje in kdaj je smiselno uvesti oziroma uporabiti aditivno proizvodnjo, ne

zadošča zgolj preučitev proizvodnega okolja, pač je potrebno preučiti širše okolje, katerega

del so procesi oskrbne verige, ki vključujejo uravnavanje zalog. Pri tem so pomembni

stroški, ki so povezani z uvedbo aditivne proizvodnje. Del teh predstavljajo proizvodni

stroški in stroški, ki so povezani s procesi oskrbne verige, v katere štejemo med drugim

stroške naročanja in stroške držanja zaloge. Celovita analiza smiselnosti uvedbe aditivne

proizvodnje, katere cilj je uvedba aditivne proizvodnje na področjih, kjer je njena uvedba

smiselna, mora zajeti te vidike. Le celovita analiza pokaže smotrnost njene uporabe.

Namen magistrskega dela je proizvodnemu podjetju ali oskrbni verigi s pomočjo

predstavljenega odločitvenega modela in rezultatov analiz omogočiti presojo o tem, ali bi

bilo smiselno v njihovem primeru uvesti tehnologijo aditivne proizvodnje. S pomočjo

prikaza teoretičnega ozadja in povezav tega s končnim modelom predstavlja naloga tudi

izhodišče za ustrezno prilagoditev modela značilnostim konkretnega problema iz prakse.

Navsezadnje poda magistrsko delo bralcu s pomočjo praktične uporabe modela na podlagi

konkretnih podatkov praktična in metodološka navodila ter napotke, kako je možno izvesti

analizo, ki omogoča dokončno presojo o smiselnosti uvedbe aditivne tehnologije. Na ta

način želim z magistrskim delom prispevati k širši uvedbi aditivne proizvodnje na

področjih, kjer je ta smiselna ter hkrati preprečiti uvedbo, kjer ta ni smiselna.

Cilj magistrskega dela je ugotoviti, v kakšnem okolju je aditivna proizvodnja bolj smiselna

kot tradicionalna. Pri tem se bom osredotočil na dejavnike, ki vplivajo na proizvodni in

logistični sistem, podrobneje bom preučeval širše procese, vezane na proizvodnjo in

oskrbo povpraševanja. Ključne dejavnike, ki izhajajo iz lastnosti aditivne proizvodnje in

tradicionalnih proizvodnih tehnologij, bom najprej izpostavil v okviru kvalitativne analize.

Določeni izmed teh dejavnikov bodo natančno ovrednoteni in zajeti v kvantitativnem

modelu, ki ga bom za potrebe analize razvil v magistrskem delu. Kvantitativni model bo

služil kot odločitveni model, ki bo na podlagi celovite analize relevantnih stroškov podal

oceno o ustreznosti vpeljave aditivne proizvodnje. Gre torej za integriran proces

menedžmenta proizvodnje in povpraševanja v okviru uravnavanja zalog na taktični ravni.

Želim torej odgovoriti na naslednje glavno raziskovalno vprašanje:

V kakšnem proizvodnem in logističnem okolju je aditivna proizvodnja bolj smiselna od

tradicionalne proizvodnje?

Z naslednjimi štirimi podvprašanji bom postopno gradil opis značilnosti okolja,

primernega za implementacijo aditivne proizvodnje:

3

• Kakšne so tehnološke in proizvodne karakteristike aditivne proizvodnje?

• Kateri tradicionalni vrsti proizvodnje predstavlja aditivna proizvodnja (kot aplikacija

znotraj treh vrst proizvodnje) alternativo?

Podrobneje želim ugotoviti, ali predstavlja aditivna proizvodnja (kot tehnologija) s

svojimi karakteristikami alternativo tradicionalni, množični, serijski in/ali posamični

proizvodnji.

• Kakšne so lastnosti oskrbe povpraševanja z aditivno proizvodnjo v primerjavi z oskrbo

povpraševanja s tradicionalno proizvodnjo?

Na podlagi primerov iz prakse želim opisati oskrbo povpraševanja z aditivno

proizvodnjo in jo primerjati z oskrbo s tradicionalno vrsto proizvodnje.

• V razmerah kakšnega povpraševanja je z vidika stroškov smiselna uporaba aditivne

proizvodnje?

Želim opredeliti lastnosti povpraševanja (velikost in variabilnost povpraševanja), pri

katerih je oskrba povpraševanja z aditivno proizvodnjo stroškovno bolj smiselna.

Dodatni cilj magistrskega dela je opredelitev in zasnova odločitvenega modela, ki

omogoča kvantitativno presojo o tem, katera proizvodna tehnologija in posledično vrsta

oskrbe povpraševanja je ustreznejša in vodi k nižjim stroškom.

Magistrsko delo je konceptualno razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem

delu je z metodo deskripcije predstavljena aditivna proizvodnja, tri tradicionalne vrste

proizvodnje in koncepti uravnavanja zalog. V tem delu je uporabljena tudi komparativna

metoda, v okviru katere so med sabo primerjane tri vrste proizvodnje (ki temeljijo na

tradicionalnih proizvodnih tehnologijah) in aditivna proizvodnja. Izhodišče teoretičnega

dela predstavljajo strokovna literatura in strokovni članki domačih in tujih avtorjev. Pri

opisu tehnološkega in tehničnega vidika je uporabljena tudi poljudnoznanstvena literatura.

V praktičnem delu je uporabljena induktivna metoda, kjer se postavljajo splošne

ugotovitve na podlagi analiz konkretnih primerov iz prakse, podrobneje rečeno na podlagi

analize šestih izbranih proizvodov iz podjetja Gorenje. V tem delu sta uporabljeni tudi

metodi analize in sinteze. V prvem koraku so postavljene ugotovitve na podlagi analiz

primerov iz prakse (analiza proizvodov, analiza stroškov oskrbe, analiza občutljivosti

stroškov). Te ugotovitve so v drugem koraku združene (z metodo sinteze) tako, da

ugotovitve na podlagi te sinteze ne rešujejo zgolj problemov, ki nastopajo v praksi, pač pa

opisujejo širše vpoglede v tematiko uvedbe aditivne proizvodnje. Empirične analize

temeljijo na primarnih podatkih podjetja Gorenje. Narejen odločitveni model in opravljene

analize v praktičnem delu temeljijo na treh znanstvenih ugotovitvah, to so: ugotovitve o

uravnavanju zalog pri stohastičnem povpraševanju, kontinuiranem spremljanju zalog in

predpostavki optimalne velikosti naročila (Shimchi-Levi, Kamisky, & Simchi-Levi, 2009,

str. 30–44), tako kot ugotovitve o gibanju stroškov proizvodne serije pri različnih

velikostih proizvodne serije (Cahchon & Terwiesch, 2006, str. 84–89), in ugotovitve s

4

področja določanja varnostne zaloge s pomočjo podane beta ravni storitve (de Kok, 2002,

str. 6–17).

1 ADITIVNA PROIZVODNJA

Aditivna proizvodnja (angl. additive manufacturing), imenovana tudi 3D-tiskanje (angl.

3D printing), je nova proizvodna tehnologija, pri kateri se izdelava izdelkov izvaja s tako

imenovanim 3D-tiskalnikom, zato tudi ime 3D-tiskanje. Predhodno je treba s pomočjo

računalniško podprtega oblikovanja (angl. computer aided design – CAD) v računalnik

vnesti sliko končnega izdelka. Računalnik nato secira izdelek na posamezne plasti (angl.

layer) in posreduje datoteko 3D tiskalniku. Po tem koraku se začne sam proces tiskanja.

3D-tiskalnik tiska posamezne plasti drugo na drugo in na ta način oblikuje iz

dvodimenzionalnih plasti končen tridimenzionalen izdelek. Ker 3D-tiskalnik dodaja (angl.

to add) oziroma nanaša posamezne plasti drugo na drugo, se ta tehnologija tudi imenuje

tehnologija aditivne proizvodnje (Drazga, 2013; Berman, 2016).

V strokovni literaturi se uporabljata dva termina, ki označujeta uporabo te nove

tehnologije, in sicer 3D-tiskanje in aditivna proizvodnja. Pojem 3D-tiskanje se uporablja v

povezavi s splošno uporabo tehnologije, medtem ko se pojem aditivna proizvodnja

uporablja v povezavi z uporabo tehnologije za proizvodne namene, ki vključujejo tako

proizvodnjo končnih izdelkov kot tudi izdelavo prototipov, izdelavo orodij in kalupe za

proizvodnjo končnih izdelkov. Osnova obeh apliciranj je ista tehnologija. Ker preučujem v

magistrskem delu uporabo nove proizvodne tehnologije v proizvodne namene, bom pri

analizah uporabljal pojem aditivna proizvodnja (v nadaljevanju AP).

1.1 Razvoj aditivne proizvodnje in tehnologij aditivne proizvodnje

Začetek razvoja AP sega v šestdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so znanstveniki v

Združenih državah Amerike (v nadaljevanju ZDA) izvajali prve eksperimente na področju

3D-tiska. Prvi proces 3D-tiskanja je razvil japonski znanstvenik Hideo Komada leta 1981.

Za material je uporabil fotopolimere. Charles Hull je istega leta razvil tehnologijo

stereolitigrafije, dve leti je sledil razvoj prvega 3D-tiskalnika, temeljil je na stereolitigrafiji,

ki se je začel leta 1985 uporabljati v praksi. Leta 1987 je Carl Deckard razvil tehnologijo

selektivnega laserskega sintranja, vstop prvega tovrstnega 3D-tiskalnika na trg je sledil leta

1988. Scott Crump je leta 1990 patentiral tehnologijo ciljnega nalaganja, leta 1991 se je na

trgu pojavil tudi prvi tiskalnik, ki je temeljil na tej tehnologiji (Drazga, 2013; Pechmann,

2017).

S pojavom prvih 3D-tiskalnikov so se ustanovila tudi prva podjetja, ki so se ukvarjala z

njihovim razvojem in izdelavo. Ustanovitelji teh podjetij so bili prav izumitelji prvih

tehnologij 3D-tiska. Charles Hull je ustanovil leta 1984 podjetje 3D Systems, ki se je na

začetku ukvarjalo z razvojem tehnologije stereolitografije in 3D-tiskalnikov, ki so

5

uporabljali to tehnologijo, s prevzemi drugih podjetij pa se podjetje ukvarja tudi z

razvojem drugih tehnologij 3D-tiska. Leta 1987 je Deckard soustanovil podjetje Desk Top

Manufacturing (DTM), ki ga je leta 2001 prevzelo podjetje 3D Systems. Scott Crump je

ustanovil leta 1989 podjetje Stratasys. Podjetje je usmerjeno predvsem v razvoj tehnologij

in 3D-tiskalnikov, ki za material uporabljajo umetne mase. Podjetje 3D Systems in

Stratasys sta glede generiranih prihodkov vodilni podjetij v panogi razvoja in prodaje

3D-tiskalnikov (Lansen, 2017; Wohlers & Gornet, 2014).

V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so podjetja uporabljala 3D-tiskalnike za izdelavo

prototipov. Izdelki, proizvedeni v 3D-tiskalniku še niso imeli ustreznih fizičnih lastnostni

(predvsem trpežnost in obstojnost) in posledično po teh lastnostih niso mogli konkurirati z

izdelki, proizvedenimi s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami, posledično se je

njihova uporaba omejila na izdelavo prototipov, s katerimi se je preverjal in prilagajal

dizajn izdelkov. Dodatno oviro pri uvedbi 3D-tiskalnikov v proizvodne procese podjetij je

predstavljala visoka nabavna cena tiskalnikov. V 21. stoletju se je z razvojem tehnologije

uporaba 3D-tiskalnikov razširila na izdelavo končnih izdelkov. 3D-tiskalniki so postali

atraktivni za medicino, kjer je obstajala potreba po proizvodni tehnologiji, ki omogoča

hitro individualno proizvodnjo. Leta 2008 je bila s pomočjo 3D-tiskalnika izdelana prva

proteza za nogo. Nabavne cene tiskalnikov so padale, posledično so se pojavili prvi

rentabilni tiskalniki, ki so omogočili proizvodnjo maloserijskih izdelkov. Prvi tovrstni

3D- tiskalnik, ki ga je razvilo podjetje Stratasys in je temeljil na tehnologiji selektivnega

laserskega sintranja, se je pojavil leta 2006. Štiri leta kasneje so se pojavili prvi namizni

3D-tiskalniki (angl. Desktop printer), ki omogočajo porabniku tiskanje izdelkov od doma.

Uvedba 3D-tiskalnikov je doživela svoj razcvet v 2. desetletju 21. stoletja. Podjetja, ki se

ukvarjajo z razvojem in prodajo 3D-tiskalnikov, so leta 2010 ustvarila prihodke v tišini 1

mrd USD, 3 leta kasneje, torej leta 2013, so se prihodki podvojili. Leta 2015 je dosegla

panoga rast v višini 26 %, 2017 pa 17 %. Glavna akterja pri tem sta podjetji 3D Systems in

Stratasys, ki imata skupaj 20-% tržni delež (Pechmann, 2017; Johannes, 2011).

V današnjem času se uporablja AP največ v medicini (izdelava protez, implantatov, slušnih

aparatov), znanosti (biotiskanje in nanotiskanje), modni industriji (izdelava tekstila in

nakita), letalstvu in astronavtiki (izdelava lahkih komponent). AP se največ uporablja v

ZDA, kjer so investicije proizvodnih podjetij v 3D-tisk znašale 33 % vseh investicij v

avtomatizirano proizvodno opremo (D'Aveni, 2015, str. 42–43).

1.2 Tehnologija aditivne proizvodnje

Pojem aditivna proizvodnja je nadpomenka, ki opisuje več skupin proizvodnih tehnologij,

pri katerih se izvaja izdelava izdelkov s pomočjo nanašanja plasti druge na drugo. V

primerjavi s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami, kjer poteka izdela proizvodov s

tehnologijo kalupiranja in tehnologijami odvzemanja materiala (struženje. frezanja),

omogoča AP popolnoma nov način izdelave proizvodov. Tehnologije AP se med sabo

6

razlikujejo po fizikalnem/kemijskem principu izdelave slojev, po materialu za izdelavo in

po (površinskih) lastnostih izdelkov (glej Sliko 1). Kemijski in fizikalni principi so

polimerizacija, lepljenje in stalitev. Pri polimerizaciji povzroča UV-svetloba polimerizacijo

tekočih fotopolimerov. Fotopolimer vzpostavi pri tem vezi in se na ta način strdi. Pri

lepljenju se prašek materiala s pomočjo veziva (lepila) zlepi in tako tvori plasti izdelka. Pri

taljenju se material lokalno segreje na temperaturo tališča, segreti deli se stalijo in s časom

spet ohladijo. Za tehnologijo 3D-tiskanja so primerne naslednje skupine materialov:

keramika, kovine, pesek, umetne mase in voski. Za izdelavo proizvodov iz posamezne

skupine materialov je potreben točno določen tiskalnik, ki opredeljuje točno določeno

tehnologijo 3D-tiska (Additively AG, 2017).

Najpogosteje uporabljene tehnologije AP so (Additively AG, 2017):

• stereolitografija,

• brizganje fotopolimerov,

• vezivno brizganje,

• lasersko taljenje,

• taljenje z elektronskim snopom,

• ciljno nalaganje,

• selektivno lasersko sintiranje,

• brizganje materiala.

Izdelki, izdelani z različnimi tehnologijami AP, se razlikujejo po trpežnosti, grobosti in

podrobnosti površin. Tehnologije AP, ki uporabljajo tehnologijo polimerizacije,

omogočajo izdelavo izdelkov z gladko površino in visoko podrobnostjo. Trpežnost

izdelkov je v primerjavi z ostalimi tehnologijami najnižja. Tehnologije taljenja omogočajo

na drugi strani izdelavo izdelkov z visoko trpežnostjo, toda grobo površino in nizko

podrobnostjo. Tehnologija lepljenja se po lastnostih izdelkov nahaja med ostalima vrstama

tehnologije (Additively AG, 2017).

Trpežnost izdelka je eden glavnih kriterijev za uporabo pripadajoče tehnologije za

proizvodnjo končnih izdelkov. Izdelki, ki niso trpežni, postanejo s časom krhki in na ta

način izgubijo svojo stabilnost in dizajn. Iz tega razloga se manj trpežni izdelki uporabljajo

za izdelavo prototipov in so manj primerni oziroma neprimerni za izdelavo končnih

izdelkov. Za proizvodnjo končnih izdelkov so z vidika trpežnosti najprimernejše

tehnologije 3D-tiskanja, ki temeljijo na taljenju. Dodatni kriteriji so še stroški in čas

tiskanja (Additively AG, 2017).

7

Slika 1: Tehnologije aditivne proizvodnje

Legenda: SL – stereolitografija, BF – brizganje fotopolimerov, VB – vezivno brizganje, LT – lasersko

taljenje, TES – taljenje z elektronskim snopom, CN – ciljno nalaganje, SLS – selektivno lasersko sintiranje,

BM – brizganje materiala

Vir: Additively AG, Übersicht über 3D-Druck-Technologien, 2017.

1.2.1 Stereolitografija

Stereolitografija (angl. Stereolithography) je tehnologija AP, pri kateri strjuje 3D-tiskalnik

s pomočjo laserja (UV svetlobe) tekoč polimer (Slika 2). Tekoč polimer je pri tem v

bazenu na platformi, na kateri se sestavlja končni izdelek. Laser strdi želene dele površine

bazena, platforma se nato spusti, laser pa strdi naslednjo plast. Za to proizvodno

tehnologijo je potrebna še podporna struktura, ki daje proizvodu podporo. Sestava

podporne strukture poteka sočasno s sestavo izdelka. Na koncu je potrebno še kemijsko in

mehansko čiščenje izdelka in platforme (Bártolo, 2011, str. 5–6).

8

Slika 2: Stereolitografija


Glavna prednost stereolitografije je njena natančnost ter možnost izdelave zelo gladkih

površin. Široka paleta materialov (tekočih fotopolimerov) omogoča izdelavo izdelkov z

različnimi lastnostmi. Tiskalniki z dovolj velikim bazenom lahko proizvedejo izdelke

velikih dimenzij. S tehnologijo Stereolitografije je možno izdelati zgolj izdelke iz

fotopolimerov, ki s časom postajajo krhki. Izdelek posledično izgubi svojo stabilnost in

obliko. Proces sestave je v primerjavi z ostalimi tehnologijami AP počasen, material, torej

fotopolimeri, pa je drag. Ta tehnologija se zato uporablja predvsem za izdelavo prototipov

(3D printing industry, 2017; Bártolo, 2011).

1.2.2 Brizganje fotopolimerov

Brizganje fotopolimerov (angl. Photopolymer Jetting) je tehnologija AP, pri kateri se s

pomočjo tiskalne glave na platformo kapljično nanaša tekoč fotopolimer, ki se takoj (s

pomočjo UV-svetilke) strdi. Na ta način se posamezne plasti izdelka (ali delov izdelka)

nanašajo ena na drugo (Slika 3). Tehnologija omogoča sestavo izdelka iz različnih

materialov. Potrebna je podporna struktura, ki se sestavi sočasno z izdelavo izdelka. Na

koncu je potrebno še kemijsko in mehansko čiščenje izdelka in platforme (3D printing

industry, 2017).

9

Slika 3: Brizganje fotopolimerov


Prednost brizganja fotopolimerov je možnost sestave izdelka iz različnih materialov.

Posamezni deli izdelka imajo na ta način lahko različne fizikalne in kemijske lastnosti.

Možno je tudi različno obarvanje posameznih delov izdelka. Z brizganjem fotopolimerov

se da proizvesti zgolj izdelke iz fotopolimerov, ki se pod vplivom ultravijolične svetlobe

strdijo. Zanje velja, enako kot pri stereolitografiji, da postajajo ti s časom krhki in

izgubljajo na ta način stabilnost in obliko. Proces sestave izdelkov je počasen, material pa

je drag. Brizganje fotopolimerov se zato uporablja predvsem za izdelavo prototipov ter za

izdelavo preprostih orodij in kalupov za enkratno uporabo (3D printing industry, 2017).

1.2.3 Vezivno brizganje

Vezivno brizganje (angl. Binder jetting) je tehnologija AP, kjer poteka sestava proizvodov

s pomočjo lepljenja posameznih plasti izdelka. Tiskalna glava nanaša pri tem (tekoče)

lepilo na posamezne dele zgornjega sloja praška, ta se zlepi in strdi. Platforma, na kateri

poteka izdelava, se spusti in se nanese nova plast praška (Slika 4). Za razliko od

tehnologije stereolitografije in brizganja fotopolimerov v tem primeru ni potrebne

podporne strukture, ker daje sam prašek podporo. Zato je tudi možna sestava več različnih

izdelkov hkrati (3D printing industry, 2017).

10

Slika 4: Vezivno brizganje


Vezivno brizganje omogoča sestavo izdelkov iz velikega števila različnih materialov, ki

morajo biti v obliki praška. Lepilu je možno dodati barvilo, ki omogoča sestavo izdelkov z

različnimi barvami. Vezivno brizganje je v primerjavi z ostalimi tehnologijami AP poceni,

enostavna in hitra. Ker so izdelki lepljeni, so ti krhki in imajo le omejene mehanske

lastnosti. Za izboljšanje teh lastnosti je treba izdelke naknadno obdelati. Iz tega razloga se

ta tehnologija uporablja predvsem za izdelavo prototipov ter negativov za kalupe (3D

printing industry, 2017).

1.2.4 Lasersko taljenje

Lasersko taljenje (angl. Laser melting), imenovano tudi selektivno lasersko taljenje (angl.

selective laser melting), je tehnologija AP, pri kateri pride do izdelave izdelkov s pomočjo

taljenja kovin. Izdelava se izvaja na platformi, ki sestavlja bazen, napolnjen s kovinskim

praškom. Laser (ali več laserjev) stali dele zgornje plasti bazena, ti se potem strdijo.

Platforma se spusti, nanese se nov sloj kovinskega praška (Slika 5). Namesto nanosa

praška omogočajo določeni 3D-tiskalniki tudi nanos folije. Proces izdelave se v tem

primeru ne razlikuje od opisanega. Lasersko taljenje potrebuje podporno strukturo, ki

odvaja toploto. Na ta način se prepreči neželena deformacija materiala. V bazenu je možna

sestava več različnih izdelkov hkrati, če so ti v stiku s platformo (Kruth, Froyen, Van

Vaerenbergh, Mercelis, Rombouts, & Lauwers, 2004, str. 616–617).

11

Slika 5: Lasersko taljenje


Lasersko taljenje omogoča izdelavo široke palete kovinskih izdelkov z visoko gostoto. Ta

fizikalna lastnost daje izdelkom stabilnost in odpornost. Izdelke, proizvedene s tehnologijo

laserskega taljenja, je možno privariti k drugim kovinskim izdelkom. Tehnologija

laserskega taljenje je draga in počasna, površine izdelkov pa so grobe. Za glajenje teh je

potrebna naknadna obdelava površine. Ker so izdelki bolj odporni, se ta tehnologija ne

uporablja zgolj za izdelavo prototipov, pač pa tudi za izdelavo rednih izdelkov, toda zaradi

visokih stroškov le v manjših proizvodnih serijah (Additively AG, 2017; Kruth et al.,

2004).

1.2.5 Taljenje z elektronskim snopom

Taljenje z elektronskim snopom (angl. Electronic beam melting) je tehnologija AP, pri

kateri se izdelki izdelujejo s pomočjo elektronskega snopa. Podobno kot pri laserskem

taljenju se izdelava izvaja na platformi, ki sestavlja bazen, napolnjen s kovinskim praškom.

V tem primeru se uporablja elektronski laser, ki stali dele zgornje plasti bazena, ti se potem

strdijo. Platforma se spusti, nanese se nov sloj kovinskega praška (Slika 6). Tudi v tem

primeru je potrebna podporna struktura, ki odvaja toploto z namenom, da prepreči

neželeno deformacijo materiala. V bazenu je možna sestava več različnih izdelkov hkrati,

če so ti v stiku s platformo. Izdelava poteka pod vakuumskim režimom (Murr, 2015, str.

40–41).

12

Slika 6: Taljenje z elektronskim snopom


Taljenje z elektronskim snopom omogoča (enako kot pri laserskem taljenju) izdelavo

kovinskih izdelkov z visoko gostoto. Ta fizikalna lastnost daje izdelkom stabilnost in

odpornost. Taljenje z elektronskim snopom povzroča manj toplote kot lasersko taljenje,

zato je potrebno manj podporne strukture. Sam procese izdelave je v primerjavi z laserskim

taljenjem krajši, toda v primerjavi z ostalimi proizvodnimi tehnologijami še vedno počasen

ter drag. Tudi nabor možnih materialov (oziroma kovin) ni tako pester kot pri laserskem

taljenju. Izdelki imajo grobo površino, kar zahteva naknadno obdelavo površin. Taljenje z

elektronskim snopom se uporablja (podobno kot pri laserskem taljenju) za izdelavo

prototipov, izdelkov z majhno velikostjo proizvodne serije (Additively AG, 2017; Murr,

2015).

1.2.6 Ciljno nalaganje

Ciljno nalaganje (angl. Fused Deposition Modeling) je tehnologija AP, pri kateri potiska

ekstruder material v šobo, kjer se material stopi. Staljen material se nanaša na platformo,

kjer se nanašajo plasti končnega izdelka ena na drugo. Material je pri tem v obliki žice

navit na tuljavo (Slika 7). Ker je za izdelavo izdelkov v večini primerov potrebna podporna

struktura, je esktruder povezan še z žico materiala za izdelavo podporne strukture. Izdelava

te strukture poteka sočasno z izdelavo izdelka. Možna je izdelava več izdelkov hkrati, če so

ti v stiku s platformo (Zeina, Hutmacherb, Tanc, & Teoha, 2002, str. 1170).

13

Slika 7: Ciljno nalaganje


Za ciljno nalaganje so primerni ABS- (akrilonitril butadien stiren) in PC- (polikarbonati)

materiali. Izdelki iz teh materialov imajo dobre mehanske lastnosti in čez čas ne izgubljajo

stabilnosti in oblike. So tudi okolju prijazni, da se jih enostavno reciklirati. Zaradi

nanašanja plasti druge na drugo v smeri z-osi (torej navzgor) pride do neželene anizotropije

v smeri z osi. Izdelki imajo grobo (stopničasto) površino, ki zahteva naknadno obdelavo

površine. Tehnologija ciljnega nalaganja se uporablja za izdelavo prototipov, šablon ter

proizvodnjo izdelkov v majhnih serijah (Additively AG, 2017; Zeina et al., 2002).

1.2.7 Selektivno lasersko sintiranje

Selektivno lasersko sintiranje (angl. Selective laser sintering) je tehnologija AP, pri kateri

se izdelujejo izdelki s pomočjo taljenja plastičnega praška. Izdelajo se na platformi, ki

sestavlja bazen, napolnjen s plastiko v obliki praška. Laser (ali več laserjev) stali dele

zgornje plasti bazena, ti se potem strdijo. Platforma se spusti, nanese se nov sloj praška

plastike (Slika 8). Pri izdelavi ni potrebna podporna struktura, saj daje prašek, ki obdaja

izdelek, že podporo (Mckinsey & company, 2013, str. 107).

14

Slika 8: Selektivno lasersko sintiranje


Kot material za tehnologijo selektivnega laserskega sintiranja je primerna široka paleta

različnih vrst plastik (ABS, PA, PPSF). ki imajo dobre mehanične lastnosti. Selektivno

lasersko sintiranje je najcenejša tehnologija AP. V primerjavi s tehnologijo kalupiranja so

izdelki pri selektivnem laserskem sintiranju zaradi grobe površine slabše kakovosti in

potrebujejo naknadno obdelavo. Tehnologija Selektivnega laserskega sintiranja se

uporablja pri izdelavi prototipov, šablon in pri proizvodnji manjših proizvodnih serij

(Kruth, Mercelis, Van Vaerenbergh, Froyen, & Rombouts, 2005; Mckinsey & company,

2013).

1.2.8 Brizganje materiala

Brizganje materiala (angl. material jetting) je tehnologija AP, ki je zelo podobna

tehnologiji ciljnega nalaganja. Ekstruder potiska material, ki je v primeru te tehnologije

vosek, v šobo, kjer se vosek stopi. Staljen vosek se nanaša na platformo, kjer se nanašajo

plasti končnega izdelka druga na drugo. Material je pri tem v obliki žice navit na tuljavo.

Tudi v primeru te tehnologije je potrebna podporna struktura, ki mora biti v stiku s

platformo (3D printing industry, 2017).

Izdelki, izdelani s to tehnologijo, imajo gladko in natančno površino. Ker se pri tehnologiji

brizganja materiala uporablja za material vosek, so končni izdelki fragilni. Sama izdelava

je počasna. Zato se tehnologija brizganja materiala uporablja pri izdelavi prototipov in

negativov za kalupe (Additively AG, 2017).

1.3 Opredelitev aditivne proizvodnje glede na vrste proizvodnje

V nadaljevanju tega poglavja bom najprej opredelil značilnosti AP ter nato opredelil

15

karakteristike treh vrst proizvodnje (ki temeljijo na tradicionalnih proizvodnih

tehnologijah). Vsaki izmed njih bom definiral okolje, ki jo dana vrsta proizvodnje najbolje

zadovoljuje. Identificiral bom zahteve trga, ki so pripeljale do prilagoditve posamezne

vrste proizvodnje, da ima prav te značilnosti, ki jih ima. Identifikacija te vzročno-

posledične zveze je ključnega pomena za opredelitev okolja (zahtev trga), ki najbolje

ustreza AP. Tako bom na koncu primerjal tri vrste proizvodnje (ki temeljijo še na

tradicionalnih proizvodnih tehnologijah) in AP. AP pri tem ne predstavlja nove vrste

proizvodnje oziroma alternative k obstoječim, pač pa se glede na specifične aplikacije AP

umešča v tri tradicionalne vrste proizvodnje. Od čiste posamične (kjer se proizvaja vsak

proizvod posamično) do serijske (proizvodnja bo potekala v okviru proizvodnih serij), pa

tudi množične (z izboljšavo tehnologije). Predstavljena oblika AP ustreza trenutnim

tehnološkim zmožnostim in ekonomičnosti uporabe.

1.3.1 Karakteristike aditivne proizvodnje

AP se po določenih karakteristikah razlikuje od tradicionalnih proizvodnih tehnologij, ki so

temelj proizvodnih vrst. Te razlike so opredeljene v tem poglavju.

Bistvena razlika med AP in tradicionalno proizvodnjo je, da poteka pri AP proizvodnja z

nalaganjem plasti drugo na drugo. Proizvodi se na ta način izdelajo v enem koraku oziroma

enem tisku. Pri tradicionalnih proizvodnih tehnologijah je za izdelavo končnih proizvodov

potreben niz različnih proizvodnih operacij, ki se izvedejo na različnih lokacijah, tako

delovnih mestih v okviru proizvodnega obrata kot tudi na delovnih mestih v okviru

lokacijsko ločenih proizvodnih obratov (Hausman & Horne, 2017, str. 1).

V primerjavi s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami AP ne potrebuje zahtevne in

drage priprave opreme, ki se pojavi ob menjavi proizvoda. Pri tradicionalni proizvodnji je

treba stroje pripraviti na proizvodnjo novega izdelka, izdelati ustrezne kalupe, kar

povzroča stroške in daljši čas izdelave. Proizvodnja v večjih proizvodnih serijah vodi k

temu, da se strošek priprave opreme porazdeli na večje število proizvodov, kar zmanjšuje

strošek priprave opreme na proizvod. Majhne proizvodne serije povzročajo posledično

višje stroške (na posamezen proizvod) kot večje. Ker je pri AP ta strošek nizek, je

povprečen strošek priprave opreme neodvisen od velikosti proizvodne serije, posledično

majhne proizvodne serije ne povzročajo velike rasti stroškov na enoto (Holmström,

Partanen, Tuomi, & Walter, 2010, str. 691–692). Višina stroška priprave opreme se pri AP

razlikuje glede na uporabljeno tehnologijo. Pri tehnologijah, ki uporabljajo za material

umetne mase (selektivno lasersko sintiranje, ciljno nalaganje), je strošek priprave opreme

minimalen, medtem ko je v primeru tehnologij, ki uporabljajo za material kovine (lasersko

taljenje, taljenje z elektronskim snopom), strošek priprave opreme nezanemarljiv. To je

posledica dejstva, da je v primeru teh tehnologij treba vzpostaviti ustrezen temperaturni

režim, ki omogoča taljenje kovine. Pri taljenju z elektronskim snopom je treba ustvariti

16

tudi ustrezen vakuumski režim (Baumers, Tuck, Wildman, Ashcroft, & Hague, 2011, str.

35–37).

Čas tiskanja proizvoda je v primerjavi s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami daljši.

Čas je neposredno povezan z volumnom plašča izdelka, dodatno pa nanj vpliva tudi želena

podrobnost, višina proizvoda, gladkost površin. Dolg čas tiskanja in s tem povezana nizka

kapaciteta 3D-tiskalnika ima za posledico visoke povprečne posredne stroške (stalni stroški

3D-tiskalnika, amortizacija 3D-tiskalnika), ki se porazdelijo na manjše število proizvodov

(ti so omejeni s kapaciteto 3D-tiskalnika. Posredni stroški so največji gonilnik stroškov pri

AP (Lindemann, Jahnke, Moi, & Koch, 2012, str. 179–181).

Četudi je čas tiskanja dolg, lahko doseže AP v določenih primerih časovni prihranek, na

primer pri izdelavi novih proizvodov. Pri tradicionalni proizvodnji je treba najprej narediti

ustrezno orodje (nastavki za stroje, kalupi), predno se začne sama izdelava. V primeru AP

to ni potrebno, proizvodnja se takoj začne izvajati. Tudi v primeru majhnih proizvodnih

serij je možen časovni prihranek. Tradicionalne proizvodne tehnologije potrebujejo pred

zagonom proizvodne serije pripravo opreme, ki zahteva določen čas, medtem ko se pri AP

tisk po kratkem času začne. To omogoča AP-proizvodnjo proizvodnih serij velikosti ene

enote, ne da bi med posameznimi menjavami proizvodov prišlo do čakanja zaradi priprave

opreme (Weller, Kleer, & Piller, 2015, str. 45).

Proizvodni stroški so v primeru AP običajno višji kot pri tradicionalnih proizvodnih

tehnologijah. Vir tega so predvsem višji stroški materiala ter večja poraba elektrike kot

posledica časovno zahtevne proizvodnje. Vhodni material oziroma njegova sestava in

oblika se v primeru AP razlikujeta od vhodnega materiala pri tradicionalnih proizvodnih

tehnologijah. V primeru tehnologij selektivnega laserskega sintiranja, laserskega taljenja in

taljenje z elektronskim snopom je material v obliki praška, pri ciljnem nalaganju pa v

obliki žice. Ker AP še nima take razširjenosti kot tradicionalne proizvodne tehnologije, je

njen vhodni material zaradi posledičnega manjšega povpraševanja dražji. Toda z večjo

razširjenostjo naj bi se cena vhodnega materiala nižala. Višja poraba elektrike, kar ima za

posledico višji strošek elektrike, izhaja iz dolgega časa, potrebnega za tisk izdelka. Ker je

proces tiskanja visoko avtomatiziran proces, je delež plač v proizvodnih stroških nizek

(Spalt & Bauernhansl, 2016, str. 717).

Conner et al. (2014, str. 68–69) navajajo, da je AP za razliko od tradicionalnih proizvodnih

tehnologij stroškovno neodvisna od kompleksnosti. Če se želi s pomočjo tradicionalnih

proizvodnih tehnologij izdelati kompleksen izdelek (na primer veliko mikrostruktur), je za

izdelavo potrebnih veliko proizvodnih operacij. Več kot je potrebnih operacij, višji so

celotni stroški. V primeru AP so stroški na proizvod le do majhne mere odvisni od

kompleksnosti izdelka, posledično dosega AP v tem primeru višjo stroškovno učinkovitost

v primerjavi s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami. AP tudi nima omejitev, kar se

tiče dizajna izdelka. Pri izdelavi tradicionalnih proizvodnih tehnologij je treba dizajn

17

končnega proizvoda prilagoditi tehnološkim zmogljivostim opreme. Določenih struktur ni

možno proizvesti na tradicionalen način, ali pa bi proizvodnja teh povzročala visoke

stroške. Pri AP se ta problem ne pojavi.

Weller, Kleer in Piller (2015, str. 45–46) navajajo, da se AP sooča z restrikcijami glede

velikosti in kakovosti proizvoda ter z vrstami materialov. Z ekonomskega vidika je manj

smiselna proizvodnja večjih izdelkov, ker je čas tiskanja neposredno povezan s prostornino

izdelka. Tudi pri vzdrževanju kakovosti izdelkov se AP v določenih primerih sooča s

težavami, ki zahtevajo naknadno ročno obdelavo proizvodov. AP omogoča sicer že

izdelavo proizvodov iz mnogih materialov, toda celotna paleta materialov, ki se

uporabljajo pri tradicionalnih proizvodnih tehnologijah, ni pokrita.

1.3.2 Vrste proizvodnje

Porabniki postavljajo določene zahteve glede proizvodov, ki jih nameravajo kupiti oziroma

porabiti. Te zahteve se navezujejo na karakteristike proizvodov, kot so cena,

funkcionalnost, zanesljivost proizvoda, hitrost in zanesljivost dobave ter prilagodljivost

zahtevam kupcev. Proizvodna podjetja so razvila, podrobneje rečeno prilagodila svojo

proizvodnjo za boljšega zadovoljevanja teh zahtev. Na ta način so se razvile 3 vrste

proizvodnje, ki različno naslavljajo te zahteve, kot so množična proizvodnja (tudi

imenovana masovna proizvodnja), serijska proizvodnja in posamična proizvodnja.

1.3.2.1 Množična proizvodnja

Množična proizvodnja je vrsta proizvodnje, pri kateri se proizvajajo standardizirani

proizvodi v velikih količinah. Glavni cilj množične proizvodnje je nižanje stroškov, ki

vodijo v nižjo ceno končnega proizvoda. Ta cilj se skuša doseči na več načinov. S

proizvodnjo velikih količin proizvodov se doseže nižanje povprečnih stalnih stroškov,

izkoriščajo se torej ekonomije obsega. Stalni stroški se razporedijo na večje število

proizvodov, kar znižuje lastno ceno proizvoda. Iz tega razloga je množična proizvodnja

najprimernejša za izdelke, katerih povpraševanje je dovolj veliko. Do proizvodnje običajno

ne pride na podlagi posameznih naročil, ampak na podlagi predvidevanj o povpraševanju.

Časovni zamik med proizvodnjo in povpraševanjem je v tem primeru običajno dolg. Torej

se proizvaja na zalogo, iz katere se zadovoljuje povpraševanje (Pine, 1993; Rusjan, 2009).

Praviloma je razmestitev, ki ustreza množični proizvodnji, proizvodna linija. Zanjo je

značilno, da so delovna mesta postavljena v linijo, zaporedje delovnih mest pa je določeno

na podlagi zaporedja operacij, ki so potrebne pri izdelavi proizvoda. Proizvodi potujejo od

enega delovnega mesta k drugemu, torej po enaki poti. Proizvodna linija omogoča tekoč

oziroma neprekinjen in hiter pretok velike količine proizvodov. Delavci in stroji na

delovnih mestih izvajajo točno določene aktivnosti ali niz aktivnosti, ki se izvajajo na

delovnem mestu. Pri množični proizvodnji gre za splošno specializacijo in avtomatizacijo,

18

ki ima močno tendenco prehoda iz ročnega dela v avtomatizacijo aktivnosti. Za delavce je

torej značilna specializacija dela. S tem ko izvaja delavec samo določeno operacijo pri

izdelavi in ne izdela proizvoda v celoti, postane ta pri tej aktivnosti učinkovitejši in/ali

produktivnejši, kot če bi izdelal cel proizvod. Prednost specializacije delovne sile je tudi to,

da za delo ni potrebna visoko kvalificirana delovna sila, ki lahko opravlja veliko število

raznovrstnih opravil, pač pa zadošča manj kvalificirana delovna sila. Zaradi nižje

kvalifikacije delovne sile je plača delavca nižja, posledično tudi strošek dela. Specializacija

vodi v rutinsko in monotono delo. Takšno delovno okolje vodi v nemotiviranost zaposlenih

in neredko v fluktuacijo delavcev. Monotono delo se skuša zmanjšati z rotacijsko menjavo

dela (Rusjan, 2009, str. 102–107).

Stroji izvajajo (podobno kot delavci) vnaprej definirano aktivnost ali niz aktivnosti.

Specializirana oprema je učinkovitejša od univerzalne, posledično povzroča nižje

variabilne stroške na enoto. Specializirana delovna sila in stroji imajo za posledico

nefleksibilnost pri proizvajanju različnih proizvodov. Menjava proizvoda ima zaradi visoke

avtomatizacije in specializacije za posledico visoke stroške priprave opreme. Iz tega

razloga tudi redko zamenjajo proizvode. Standardizirane izdelke oziroma komponente

izdelkov je možno tudi lažje popraviti (Rusjan, 2009; Kumar & Suresh, 2009).

Investicije v opremo so pri množični proizvodnji visoke. To je posledica visoke stopnje

mehanizacije in avtomatizacije procesa proizvodnje. Iz tega razloga je pomembno

zagotoviti visoko izkoriščenost opreme. Zato je pomembno, da poteka proizvodnja brez

zastojev. Če namreč pride do zastoja na enem delovnem mestu, miruje proizvodnja celotne

linije. Zato mora biti proizvodna linija vedno ustrezno oskrbovana z materialom, kar

pogosto vodi do velikih zalog vhodnega materiala. Tudi okvare strojev povzročajo zastoj,

posledično je treba paziti na stanje opreme (Rusjan, 2009, str. 29–30).

1.3.2.2 Posamična proizvodnja

Posamična proizvodnja je vrsta proizvodnje, pri kateri se proizvajajo proizvodi na podlagi

specifičnega naročila. Ti proizvodi se proizvajajo enkrat, torej brez ponovitev. Pri

posamični proizvodnji se skuša doseči konkurenčna prednost s pomočjo fleksibilnosti

proizvodnje in možnostjo prilagajanja specifičnim zahtevam kupca (Arora, 2005, str. 4–5).

Ker se proizvodnega procesa ne da standardizirati in posledično avtomatizirati (kar je

posledica unikatnosti vsakega proizvoda), je posamična proizvodnja praviloma delovno

intenzivna, posledično je tudi strošek dela velik. Za razliko od množične proizvodnje se pri

posamični proizvodnji pojavi potreba po visoko kvalificirani delovni sili. Ta mora namreč

biti sposobna izvesti spreminjajoče se aktivnosti ali nize aktivnosti, ki so posledica

unikatnosti proizvodov. Delavci morajo biti posledično visoko kvalificirani ter biti

sposobni sami sprejeti odločitve o načinu dela. Tudi za opremo velja, da morajo z njo

opraviti raznovrstne aktivnosti, posledično mora biti univerzalno uporabna. Strošek

19

priprave opreme mora biti posledično nizek. Material se naroča, ko definira kupec

specifike proizvoda, dobave materiala pa so del celotnega dobavnega roka. Zaloge

vhodnega materiala so posledično nizke, zaloge dokončanih proizvodov so prav tako

nizke, zaloge nedokončane proizvodnje pa visoke (Arora, 2005; Rusjan, 2006).

Pri posamični proizvodnji se večinoma uporablja skupinska razmestitev. Zanjo velja, da so

enaki stroji združeni v posamezne oddelke. Vsak oddelek je specializiran na določeno

vrsto aktivnosti. Proizvod potuje skozi različne oddelke (lahko tudi večkrat skozi isti

oddelek), dokler niso izvedene vse operacije. Pot proizvoda kot tudi aktivnosti, izvedene

na proizvodu, se od proizvoda do proizvoda razlikujejo, odvisne so namreč od specifičnih

potreb proizvoda. Skupinska razmestitev omogoča proizvodnjo širokega asortimenta

proizvodov ter hitro uvedbo novih proizvodov. Delo delavcev je raznoliko, posledično se

ne pojavi problem nemotiviranosti zaposlenih, celo nasprotno, raznolikost dela vpliva

pozitivno na motivacijo delavcev, kar je vidno v kakovosti in učinkovitosti njihovega dela.

Okvare strojev pri skupinski razmestitvi ne vodijo k prekinitvi proizvodnje, delo se namreč

lahko opravi na preostalih strojih znotraj oddelka. Investicije v stroje so v primerjavi z

množično proizvodnjo nižje (Rusjan, 2009, str. 109–112).

Proizvodi, proizvedeni s posamično proizvodnjo, povzročajo praviloma višje stroške. Ti so

na eni strani posledica delovne intenzivnosti procesa proizvodnje, pa tudi manjše

izkoriščanje ekonomij obsega. Tudi stroji so zaradi njihove univerzalnosti v primerjavi s

specializiranimi manj učinkoviti, posledično povzročajo ti višje variabilne stroške na

enoto. Univerzalni stroji so v primerjavi s specializiranimi počasnejši pri izvajanju

operacij, posledično je tudi čas proizvodnje daljši. To pomeni za kupca, da mora dlje časa

čakati na izpolnitev njegovega naročila (Arora, 2005; Kumar & Suresh, 2009).

1.3.2.3 Serijska proizvodnja

Serijska proizvodnja je vrsta proizvodnje, ki jo po njenih značilnostih uvrščamo med

posamično in množično. S serijsko proizvodnjo se skušajo pokriti tako majhni kot tudi

veliki obsegi proizvodnje, široki in ozki proizvodni programi. Proizvodnja se lahko izvaja

tako na podlagi specifičnih naročil kupcev kot na podlagi predvidevanj, torej na zalogo.

Serijska proizvodnja je primerna za podjetja s širokim proizvodnim asortimentom, količina

pa je premajhna za kontinuirano proizvodnjo. Proizvodi se zato proizvajajo v proizvodnih

serijah (Rusjan, 2009, str. 30–31).

Pri serijski proizvodnji se proizvaja skupina enakih proizvodov (tako imenovana

proizvodna serija) skupaj. Posamezne proizvodne serije se med sabo razlikujejo.

Proizvodna serija potuje kot celota med delovnimi mesti, kjer se na proizvodih izvedejo

aktivnosti oziroma niz aktivnosti. Ko je na prvem proizvodu iz proizvodne serije izvedena

aktivnost, ostane ta na delovnem mestu, dokler ni na vseh proizvodih iz serije izvedena ta

aktivnost. Šele potem potuje serija na naslednje delovno mesto, kjer se izvede naslednja

20

aktivnost. V tem primeru gre torej za prekinjen pretok, posamezni proizvodi v proizvodni

seriji namreč »čakajo« na izvršitev aktivnosti drugih proizvodov znotraj proizvodne serije

(Arora, 2005, str. 430–431).

Serijska proizvodnja zahteva univerzalno opremo. Različni proizvodi oziroma proizvodne

serije, ki zahtevajo drugačne operacije, se namreč proizvajajo na istih strojih. Na ta način

se doseže tudi večja izkoriščenost strojev. Ob vsaki menjavi proizvoda je potrebna priprava

opreme. V tem času se na stroju nič ne proizvaja, proizvodna serija čaka na izdelavo. To

ima za posledico visoke zaloge nedokončanih proizvodov. Priprava opreme povzroča tudi

stroške, ki vplivajo na velikost proizvodne serije (Rusjan, 2009, str. 31).

Serijska proizvodnja se glede velikosti proizvodne serije loči na maloserijsko proizvodnjo,

v tem primeru so proizvodne serije majhne, in velikoserijsko proizvodnjo, kjer so

proizvodne serije večje. Bolj kot je izrazita maloserijska proizvodnja, bolj se ta po

značilnostih približuje posamični proizvodnji oziroma bolj kot je izrazita velikoserijska

proizvodnja, bolj je ta podobna množični proizvodnji. Pri maloserijski proizvodnji se

najpogosteje uporablja skupinska razmestitev. Konkurenčna prednost izhaja primarno iz

fleksibilnosti asortimenta, cena pa je tudi pomembna. Maloserijska proizvodnja je bolj

delovno intenzivna, kar se odraža v višjih stroških dela. V primeru velikoserijske

proizvodnje se proizvajajo v glavnem standardizirani proizvodi, proizvodni asortiment pa

je ožji. V primerjavi z maloserijsko proizvodnjo je velikoserijska proizvodnja bolj

kapitalno intenzivna, strošek dela je posledično manjši, investicije v opremo pa so višje

(Rusjan, 2006; Kumar & Suresh, 2009).

1.3.3 Umestitev aditivne proizvodnje v vrsto proizvodnje

V preteklih poglavjih so bile opredeljene karakteristike posameznih treh vrst proizvodenj

in AP kot proizvodna tehnologija. Opredeljene so bile tudi zahteve trga, katerega

posamezne tri vrste proizvodnje najbolje zadovoljujejo oziroma na podlagi katerih so se tri

vrste proizvodnje razvile. V poglavja bom skušal AP umestiti v tri vrste proizvodnje, glede

na njene specifične aplikacije. Pri tem AP ne predstavlja nove vrste proizvodnje, pač pa

aplikacijo te tehnologije znotraj obstoječih treh vrst proizvodnje. Primerjane bodo tri vrste

proizvodnje (ki temeljijo na tradicionalnih proizvodnih tehnologijah) in aplikacije AP

znotraj teh treh vrst. S pomočjo primerjav bo nato opredeljeno okolje, ki ga lahko

aplikacija AP bolje zadovolji kot vrste proizvodnje (ki temeljijo na tradicionalnih

proizvodnih tehnologijah). Uporabe pojmov posamična, serijska in množična proizvodnja

se navezujejo na posamezno vrsto proizvodnje, pri kateri se uporabljajo tradicionalne

proizvodne tehnologije.

Tabela 1 povzema karakteristike zahtev kupcev, ki so jim prilagojene značilnosti

posameznih vrst proizvodnje. Povzete so tudi karakteristike obstoječih treh tradicionalnih

21

vrst proizvodenj in AP. Tabelo 1 sestavljata 2 dela. Prvi del (karakteristike povpraševanja

in zahtev kupcev glede proizvodov po treh vrstah proizvodnje) povzema karakteristike

povpraševanja, širino asortimenta proizvodov, podlago za konkuriranje proizvodov in

način proizvodnje (po naročilu/na zalogo). Te karakteristike so opredeljene za množično,

serijsko in posamično proizvodnjo. Drugi del Tabele 1 povzema proizvodne značilnosti

množične, serijske, posamične AP glede sledečih karakteristik: razmestitev opreme,

pretok, višina stroška priprave opreme, količina zaloge nedokončane proizvodnje, vrsta

opreme, kapitalna intenzivnost in delež plač v stroških.

Tabela 1: Primerjava aditivne proizvodnje s tremi vrstami proizvodnje

Karakteristike povpraševanja in zahtev kupcev glede proizvodov po treh vrstah proizvodnje

Množična proizvodnja Serijska proizvodnja Posamična proizvodnja

Karakteristike

povpraševanja

Visoko povpraševanje. Visoko ali nizko

povpraševanje.

Nizko povpraševanje.

Širina asortimenta

proizvodov

Ozek asortiment,

standardizirani proizvodi

z določenimi opcijami.

Širok asortiment,

standardizirani proizvodi,

možnost specialnih zahtev.

Specialni, unikatni

proizvodi.

Podlaga za konkuriranje

proizvodov

Cena, funkcionalnost

izdelka.

Funkcionalnost in

zanesljivost proizvoda,

fleksibilnost volumna,

zanesljivost dobave.

Hitrost dobave,

prilagodljivost

zahtevam kupcem.

Proizvodnja na zalogo

ali po naročilu

Proizvodnja na zalogo. Proizvodnja na zalogo ali po

naročilu.

Proizvodnja po

naročilu.

Karakteristike 3. vrst proizvodnje in AP

Množična

proizvodnja

Serijska proizvodnja Posamična

proizvodnja

Aditivna proizvodnja

Razmestitev opreme Linijska

razmestitev.

Kombinirane

razmestitve (celična).

Skupinska

razmestitev.

Proizvodnja v enem

kosu (na enem 3D-

tiskalniku).

Pretok Hiter Razmeroma počasen Počasen Počasen

Višina stroška

priprave opreme in

dolžina priprave

opreme

Visok,

dolg.

Različen,

različen.

Različen/nizek,

različen/kratek.

Zelo nizek,

zelo kratek.

Zaloge nedokončane

proizvodnje

Nizke. Srednje. Visoke. Jih ni.

Planiranje

proizvodnje

Fiksni plan za

večtedensko

obdobje.

Fleksibilno, toda bolj

predvidljivo.

Fleksibilno in

negotovo, veliko

sprememb.

Omogoča zelo

fleksibilno planiranje.

Vrsta opreme Specializirana,

avtomatizirana.

Večinoma

univerzalna.

Univerzalna. Univerzalna.

Kapitalna

intenzivnost

Kapitalno

intenzivna.

Delovno intenzivna. Delovno

intenzivna.

Kapitalno intenzivna.

Delež plač v stroških Nizek. Srednji. Visok. Nizek.

Vir: B. Rusjan, Management proizvodnih in storitvenih procesov, 2009, str. 25–35; K. K. Hausman & R.

Horne, 3D Printing For Dummies, 2017, str. 1; J. Holmström et al., Rapid manufacturing inthe spare parts

22

supply chain: Alternative approaches to capacity deployment, 2010, str. 691-692;C. Lindemann et. al.

Analyzing Product Lifecycle Costs for a Better Understanding of Cost Drivers in Additive Manufacturing,

2012, str. 179-181; C. Weller, R. Kleer, & F. Piller, Economic implications of 3D printing: Market structure

models in light of additiv emanufacturing revisited, 2015, str. 45; P. Spalt & T. Bauernhansl, A Framework

for Integration of Additive Manufacturing Technologies in Production Networks, 2016, str. 717.

AP je glede proizvodnih karakteristik iz Tabele 1 najbolj primerljiva s tradicionalno

posamično proizvodnjo. Oprema je v obeh primerih univerzalna, terminiranje proizvodnje

je fleksibilno. Strošek priprave opreme je nizek. Produktivnost je pri obeh primerih nizka.

Pri AP je to posledica počasnega tiskanja proizvodov. Pri posamični proizvodnji pa je to

posledica počasnega procesiranja proizvodnje in prekinjenosti toka proizvoda skozi proces

proizvodnje. Ravno v tem se AP razlikuje od posamične proizvodnje, ker se proizvodnja

izvaja v enem kosu, torej v celoti na enem tiskalniku (proces je namreč nemodularen), ne

prihaja do zalog nedokončane proizvodnje, posledično je proces neprekinjen. Proizvodnji

se razlikujeta tudi glede kapitalne intenzivnosti in deleža plač v stroških. Ker je AP do

visoke stopnje avtomatizirana in je v proces proizvodnje vključen predvsem 3D-tiskalnik,

je AP kapitalno intenzivna, strošek plač pa je nizek. Medtem ko je v primeru posamične

proizvodnje vključena visoka stopnja delovne sile, je posledično kapitalna intenzivnost

nizka (delovna intenzivnost posledična visoka), kar ima za posledico visok delež plač v

stroških. Te naštete karakteristike obeh vrst proizvodenj omogočajo posamični in AP

zadovoljiti zahtevo trga po unikatnih oziroma specializiranih proizvodih. Različne

proizvode (v okviru proizvodnje po naročilu) lahko obe vrsti proizvodnje proizvedeta

zaradi velike fleksibilnosti. Ta je posledica nizkih stroškov priprave opreme in hitre

izvedbe priprave opreme ter univerzalnosti opreme. Ker je pretok v obeh primerih nizek,

lahko obe proizvodnji zadovoljita zgolj nižje povpraševanje. Nizko povpraševanje pomeni

tudi, da je vpliv ekonomij obsega nizek, kar je v korist AP. Treba je še omeniti, da AP

pogosto ni zmožna v celoti izdelati proizvoda, ampak lahko izdela le komponento oziroma

del proizvoda (na primer rezervni del). AP lahko zato na ravni končnih izdelkov

predstavlja substitut za tehnologijo brizganja in reduktivne tehnologije proizvodnje. V

primeru posamične proizvodnje gre praviloma za kompleksnejše proizvode, ki zahtevajo

kombinacijo raznolikih tehnoloških postopkov, ki jih v mnogih primerih ni možno

proizvesti izključno z AP.

Serijska proizvodnja in AP sta si po proizvodnih karakteristikah tudi v določenih točkah

podobni. Obe proizvodnji imata razmeroma počasen pretok, pri čemer je pri serijski

proizvodnji pretok zaradi višje stopnje specializacije opreme večji. V primeru serijske

proizvodnje je proizvodna oprema bolj specializirana, toda še vedno fleksibilna. Tudi

razmestitev opreme se pri serijski proizvodnji razlikuje od AP. Pri serijski proizvodnji se

uporablja pogosto skupinska razmestitev, v velikoserijski proizvodnji tudi linijska, ter

hibridne razmestitve (na primer celična razmestitev). (Pol)proizvodi potujejo v okviru

proizvodnih serij od delovnega mesta do delovnega mesta, posledično pride do zalog

nekončane proizvodnje, ki je nižja kot v primeru posamične proizvodnje. Višji strošek

priprave opreme in daljši čas priprave opreme vodi k manj fleksibilnemu planiranju

23

proizvodnje v primerjavi z AP. Četudi je oprema v primeru serijske manj univerzalna in je

proces bolj avtomatiziran kot v primeru posamične proizvodnje, je AP še vedno bolj

kapitalno intenzivna od serijske proizvodnje. Te vse karakteristike serijske proizvodnje

omogočajo serijski proizvodnji zadovoljitev potreb po tako visokem kot tudi nizkem

povpraševanju, proizvodnja lahko poteka tako na podlagi naročila ali pa na zalogo (Rusjan,

2009, str. 31).

V primeru, ko zahteva kupec neki specifičen proizvod, toda manj unikaten kot v primeru

posamezne proizvodnje, lahko AP konkurira s serijsko proizvodnjo glede funkcionalnosti

in zanesljivosti proizvoda ter zanesljivosti dobav. Problem se pojavi v primeru visokega

povpraševanja, ki ga AP zaradi nižjega pretoka ne more zadovoljiti. Potrebo po širokem

asortimentu standardiziranih proizvodov lahko zadovolji tudi AP, pri čemer ne izkoristi

prednosti fleksibilnosti proizvodnje. Fleksibilnost volumna proizvodov kot podlago za

konkuriranje proizvodov predstavlja prav tako problem za AP, ker je omejena z majhnim

pretokom. V primeru okolja, ki je primerno za serijsko proizvodnjo, je AP primerna le

delno, predvsem v primeru, ko je povpraševanje nizko in kupec ne zahteva fleksibilnosti

volumna proizvodov. V tem primeru je navkljub višjim povprečnim variabilnim stroškom,

možno konkuriranje AP s serijsko proizvodnjo v okviru proizvodnje na zalogo.

Četudi v okolju povpraševanja po proizvodih serijske proizvodnje ni cena izdelka ključna

podlaga za konkuriranje proizvoda, je ta vsekakor pomembna. AP lahko doseže stroškovno

učinkovitost na račun relativno (v primerjavi s serijsko proizvodnjo) nižjega stroška

priprave opreme. Priprava opreme se izvede pred vsakim zagonom proizvodnje nekega

proizvoda ali proizvodne serije oziroma ob tem. Ta strošek se porazdeli enakomerno na

vsak proizvod, ki je proizveden znotraj ene proizvodne serije. Večja kot je proizvodna

serija, večje je število proizvodov, na katere se porazdeli strošek priprave opreme,

posledično je strošek priprave opreme na proizvod nižji. K celotnim stroškom proizvodne

serije spadajo tudi variabilni stroški. Med te štejemo na primer strošek elektrike, strošek

materiala, variabilen del stroška delovne sile. Ti stroški naraščajo proporcionalno z

obsegom proizvodnje. Na proizvedeno enoto (torej povprečen variabilen strošek) so

posledično vedno enaki. Vsota povprečnega variabilnega stroška in povprečnega stroška

priprave opreme predstavlja povprečen proizvodni strošek oziroma povprečen strošek na

enoto. V primeru AP, kjer je strošek priprave opreme zelo nizek, je strošek na enoto

konstantno enak in neodvisen od velikosti proizvodne serije. V primeru serijske

proizvodnje pada povprečen strošek priprave z večanjem velikosti proizvodne serije.

Strošek na enoto se približuje povprečnemu variabilnemu strošku. To gibanje povprečnega

stroška prikazuje Slika 9.

S Slike 9 je razvidno, da obstaja velikost proizvodne serije, do katere povzroča AP nižji

strošek na enoto kot serijska proizvodnja, četudi povzroča AP višji povprečen variabilni

strošek. Ta velikost proizvodne serije je neke vrste točka preloma in opredeljuje, do katere

velikosti proizvodne serije je AP stroškovno učinkovitejša od serijske proizvodnje.

24

Slika 9: Gibanje povprečnega stroška v odvisnosti od velikosti proizvodne serije v primeru

aditivne proizvodnje in serijske proizvodnje

Iz vsega tega sledi, da predstavlja AP v določenih primerih alternativo serijski proizvodnji.

Predvsem v primerih, ko je povpraševanje nizko in ko poteka proizvodnja po naročilu in

kjer postavljajo kupci specifikacije glede proizvoda. Tudi v primeru proizvodnje na zalogo,

kjer se proizvodnja izvede pred prejemom naročila, lahko doseže AP cenovno prednost kot

posledico stroškovne učinkovitosti, ki je posledica nižjega stroška priprave opreme.

V primerjavi z množično proizvodnjo se AP razlikuje po pretoku, strošku in času priprave

opreme, planiranju proizvodnje in vrsti opreme. Visoko povpraševanje, ozek asortiment

standardiziranih proizvodov in nizka cena ter visoka funkcionalnost proizvodov zahteva od

množične proizvodnje visok pretok in stroškovno učinkovitost. Iz tega razloga se pri

množični proizvodnji uporabljata specializirana in avtomatizirana oprema. Strošek in čas

priprave je zaradi velikosti povpraševanja manj pomemben. Za takšno okolje je AP

povsem neprimerna. Nizek pretok onemogoča zadovoljitev velikega povpraševanja. Visoki

povprečni variabilni stroški in odsotnost ekonomij obsega onemogoča konkuriranje po

ceni. Četudi sta si AP in množična proizvodnja po teh karakteristikah povsem različni, sta

si po kapitalni intenzivnosti in zalogah nedokončane proizvodnje podobni. V nasprotju s

tradicionalnimi vrstami proizvodnje, kjer se fleksibilnost proizvodnje izboljšuje z večjo

vpletenostjo delovne sile v proces proizvodnje, predstavlja AP alternativo k temu pristopu.

Ker temelji tehnologija AP ravno na nalaganju ene plasti na drugo, je možno ta proces

avtomatizirati (potrebna je še vedno ustrezna CAD-datoteka), ni pa za to več potrebna

uporaba široko usposobljene delovne sile. Proizvodnja v enem kosu vodi enako kot linijska

razmestitev k nizkemu nivoju nedokončane proizvodnje.

Iz vsega zgoraj navedenega se da trditi, da je AP (oziroma njena aplikacija znotraj

posamične proizvodnje) najprimernejša za okolje posamične proizvodnje. Karakteristike

tega okolja ustrezajo ravno zahtevam trgov, kjer se že uporablja AP, kot na primer izdelava

25

prototipov, izdelava medicinskih protez, v letalstvu (glej poglavje 1.1). Okolje bom v

nadaljevanju definiral malo širše, opredelil bom območja, kjer se AP še ne uporablja in

konkurira s tradicionalno serijsko proizvodnjo (v nadaljevanju SP). V tem poglavju je bilo

vidno, da AP lahko dosega stroškovno prednost, ki bo v nadaljevanju podrobneje

analizirana. Ker odločitev o uporabi AP ne zajema zgolj področja proizvodnje, pač pa tudi

logistike (oskrbe), so v nadaljevanju opredeljeni logistični koncepti, ki so relevantni za

nadaljnje analize.

2 URAVNAVANJE ZALOG

Zaloge imajo velik vpliv na poslovanje podjetij, ker imajo podjetja velik del sredstev v

obliki zalog. Zaloge povzročajo stroške, ki bremenijo poslovni izid podjetij. Nivo zalog je

zato menedžerjem močan vzvod poslovnega uspeha. Posledično je cilj uravnavanja zalog

imeti za dano povpraševanje tolikšno raven zaloge, ki pokrije povpraševanje in minimizira

stroške, ki jih povezujejo zaloge. Uravnavanje zalog ne vključuje samo pravih količin

zalog in minimalnih stroškov zalog, pač pa tudi, da so zaloge ob pravem času na pravem

mestu. Uravnavanje je torej kompleksen proces znotraj podjetja ali oskrbne verige, čigar

odločitve so neposredno vidne v poslovnem uspehu podjetja oziroma oskrbne verige

(Shimchi-Levi, Kaminski & Shimchi-Levi, 2009, str. 30–31; Mittal, 2010, str. 500).

V nadaljnjih podpoglavjih bodo opredeljeni glavni koncepti uravnavanja zalog, ki so

relevantni za oskrbo stohastičnega povpraševanja in ki predstavljajo osnovo za opredelitev

odločitvenega modela, ki bo opredelil smiselnost uvedbe AP v primerjavi s serijsko

proizvodnjo.

Tabela 2 prikazuje vse v nadaljevanju uporabljene simbole in njihov pomen.

Tabela 2: Tabela uporabljenih simbolov

Simbol Pomen

AVCp Povprečen variabilen proizvoden strošek.

Cp Strošek priprave opreme.

CV Koeficient variacije povpraševanja.

D Povprečno povpraševanje v določenem časovnem obdobju, uporablja se tudi simbol μ.

h Strošek držanja zalog na enoto zaloge na časovno enoto.

K Strošek naročila.

L Dobavni rok.

LC Lastna cena.

L(z) Pričakovan relativen obseg izčrpanja.

𝑆 Povprečna zaloga.

TPN Točka ponovnega naročila.

TC Celotni stroški.

TCp Celotni proizvodni stroški.

se nadaljuje

26

Tabela 2: Tabela uporabljenih simbolov (nad.)

Simbol Pomen

VCp Variabilni proizvodni stroški.

VZ Raven varnostne zaloge.

Q Naročena količina ali velikost proizvodne serije.

Q* Optimalna količina naročanja ali optimalna velikost proizvodne serije.

z Varnostni faktor - standardizirani odklon za želeno raven storitve.

β Delež pravočasno dobavljenih proizvodov.

σ Standardni odklon povpraševanja.

2.1 Vrste zalog

Rusjan (2009, str. 315–316) navaja, da se zaloge glede na funkcijo, ki jo opravljajo, delijo

na serijsko zalogo, varnostno zalogo, sezonsko zalogo, razbremenilno zalogo, tranzitno

zalogo in špekulativno zalogo. Te zaloge in njihove funkcije so v nadaljevanju podrobneje

opisane.

Serijska zaloga je opredeljena kot zaloga, ki je potrebna za pokritje povprečnega

povpraševanja. Z vidika proizvodnje je serijska zaloga opredeljena kot količina zaloge, ki

se proizvede znotraj ene proizvodne serije oziroma nabavne serije. Serijske zaloge se

oblikujejo z namenom doseganja stroškovno učinkovite nabave in proizvodnje. Serijske

zaloge razporedijo stroške priprave proizvodnje in stroške naročanja na večje število

proizvodov, kar se posledično odraža v nižjih stroških na enoto proizvoda. Manjšanje

stroškov naročila oziroma priprave proizvodnje vodi posledično do manjše serijske zaloge

(Pienaar & Vogt, 2009; Rusjan, 2009).

Varnostna zaloga je opredeljena kot zaloga, ki jo drži podjetje z namenom, da se zaščiti

pred negotovostjo s strani povpraševanja, dobavnih rokov, dobave in proizvodnje. Večja

negotovost oziroma variabilnost teh dejavnikov zahteva od podjetja povečanje nivoja

varnostne zaloge. Na nivo varnostne zaloge vpliva tudi dobavni rok in ciljna raven storitve.

Daljši kot je dobavni rok, večja je absolutna variabilnost povpraševanja (znotraj dobavnega

roka), večja mora biti varnostna zaloga za držanje ciljne ravni storitve. Dolg dobavni rok in

posledično dolg časovni horizont otežuje napovedovanje in planiranje prihodnosti, zahteva

posledično višjo raven varnostne zaloge. Podjetja določijo ciljno raven storitve, to je mera

pokrivanja povpraševanja iz zalog. Za doseganje višje ciljne ravni storitve je potrebna višja

raven varnostne zaloge (Minner, 2009; Pienaar & Vogt, 2009; Rusjan, 2009).

Sezonska zaloga je opredeljena kot zaloga, ki jo drži podjetje zaradi sezonskih nihanj

povpraševanja. Ta nihanja imajo za posledico neusklajenost med povpraševanjem in

zmogljivostjo proizvodnje v posameznih časovnih obdobjih. Pred obdobjem, ko naj bi

povpraševanje presegalo zmogljivost proizvodnje, je za podjetje smiselno povečati zaloge.

Podjetje v tem obdobju ne more z lastno proizvodnjo pokriti povpraševanja v celoti. Na ta

27

način se podjetje lahko izogne pomanjkanju blaga (Coyle, Langley, Gibson, Novack, &

Bardi, 2008; Rusjan, 2009).

Razbremenilna zaloga je opredeljena kot zaloga, s katero skušajo (proizvodna podjetja)

narediti posamezna delovna mesta neodvisna od dogajanj na drugih delovnih mestih. Z

njimi se skuša doseči večja izkoriščenost delovnih mest na liniji. Razbremenilna zaloga

preprečuje, da bi kot posledica neenakomerne in spremenljive obremenjenosti delovnih

mest na delovnih mestih prišlo do stradanja delovnih mest. Razbremenilne zaloge vplivajo

na izboljšanje učinkovitosti linije, povečanje teh zalog pa je smiselno le do določene ravni

(Rusjan, 2009, str. 316).

Tranzitna zaloga je opredeljena kot zaloga, ki se prevaža od dobavitelja h končnemu

kupcu. Odvisna je od lokacije proizvodnih obratov in vrste transporta (Rusjan, 2009, str.

316).

Špekulativna zaloga je zaloga, ki jo uporabljajo podjetja v času, ko pričakujejo večje

spremembe na trgu (na primer porast cen surovin), ali pa je v prihodnosti prisotna

verjetnost pomanjkanja določenega materiala (Rusjan, 2009, str. 316).

2.2 Metode spremljanja zalog in naročanja

Metode spremljanja zalog opredeljujejo, kako pogosto podjetje spremlja svoje zaloge ter

kako se na izmerjeno raven zaloge odzove. V praksi se najpogosteje ugrabljajta

kontinuirano spremljanje zalog in periodično spremljanje zaloge (Shimchi-Levi, Kaminski

& Shimchi-Levi, 2009, str. 41).

2.2.1 Kontinuirano spremljanje zalog

Pri kontinuiranem spremljanju zalog se ves čas spremlja nivo zaloge. Do naročila lahko

pride v katerem koli trenutku. Naročilo se izvede, ko pade nivo zalog pod določeno raven.

Ta raven se imenuje točka ponovnega naročila (angl. Reorder point), na kratko TPN,

imenovana tudi signalna zaloga. Pri določitvi TPN igra pomembno vlogo dobavni rok, to

je čas med izdajo in dospetjem tega naročila. TPN mora znašati vsaj toliko kot znaša

povprečno povpraševanje znotraj dobavnega roka. Ta TPN zagotavlja v primeru

determinističnega povpraševanja, da od trenutka izdaje naročila do prispetja naročila ne bo

prišlo do izčrpanja. V razmerah stohastičnosti prihaja do nihanja povpraševanja. To znotraj

dobavnega roka ni vedno enako povprečnemu povpraševanju znotraj dobavnega roka. Ko

je povpraševanje v dobavnem roku večje od povprečnega povpraševanja v dobavnem roku,

pride do izčrpanja. Da bi se temu izognili, se drži varnostna zaloga, s katero pokrijejo

naključna nihanja povpraševanja in zagotavljajo ustrezno visoko raven storitve (Shimchi-

Levi, Kaminski & Shimchi-Levi, 2009, str. 41–43).

28

TPN se posledično izračuna po enačbi (1):

TPN = Lμ + VZ. (1)

V preučevanem modelu naročanja se vsakič, ko pade zaloga na raven TPN, naroča vedno

enako količino Q. Takšna politika naročanja se imenuje (Q, R), pri čemer pomeni R točka

ponovnega naročila. Slika 10 opisuje gibanje zalog pri (Q, R) politiki naročanja.

Slika 10: Gibanje zalog pri kontinuiranem spremljanju zalog

Vir: M. A. Anderson, E. Anderson & G. Parker, Operations management for dummies, 2013, str. 127.

2.2.2 Periodično spremljanje zalog

Periodično spremljanje zalog je način spremljanja zalog, pri katerem se zaloga pregleduje

v rednih časovnih intervalih (na primer vsak teden, mesec). V teh rednih časovnih

intervalih pride do naročila. Za razliko od kontinuiranega spremljanja zalog se pri

periodičnem spremljanju zalog velikost naročila od naročila do naročila razlikuje.

Naročena količina je odvisna od porabe v preteklem obdobju. Velja, da mora biti vsota

naročene količine in trenutne zaloge, ki je na razpolago v skladišču enaka neki vnaprej

določeni ciljni zalogi (Shimchi-Levi, Kaminski & Shimchi-Levi, 2009, str. 45).

2.3 Stroški zalog

Rusjan (2009, str. 320–321) navaja, da se pri sistemih naročanja pojavljata 2 skupini

stroškov. Prvo skupino predstavljajo stroški, ki v določenem časovnem obdobju naraščajo

s povečanjem obsega zalog. Drugo skupino stroškov predstavljajo stroški (v določenem

obdobju), ki padajo s povečanjem obsega zalog.

29

Prva skupina stroškov se v literaturi imenuje stroški držanja zalog (angl. inventory

carrying cost), ker so neposredno povezani z velikostjo zaloge. V to skupino sodijo

(Pienaar & Vogt, 2009, str. 220–221):

• stroški investiranega kapitala – so stroški, ki so povezani s financiranjem zalog.

Podjetje mora zaloge financirati bodisi z lastnimi ali s tujimi viri. Oba načina

financiranja povzročata stroške. V primeru financiranja s tujimi viri se pojavijo stroški

obresti. V primeru financiranja z lastnimi viri bi podjetje lahko ta denar vložilo v drugo

naložbo, kar povzroča oportunitetne stroške;

• stroški skladiščenja – so stroški, povezani z uporabo skladiščnih prostorov za

skladiščenje izdelkov oziroma zaloge. Ti stroški niso povezani z vrednostjo izdelkov,

pač pa z velikostjo (prostornino in/ali površino) izdelkov, ki določa velikost skladiščnih

prostorov. Vključujejo tudi stroške amortizacije skladišča (če je podjetje lastnik

skladišča), stroške vzdrževanja skladišča, stroške prezračevanja, hlajenja, ogrevanja,

razsvetlitve in čiščenja. Del stroškov skladiščenja vključujejo tudi plače zaposlenih v

skladišču in stroški skladiščne opreme;

• stroški zavarovanja – pojavijo se, ker se podjetja želijo zaščiti pred krajo zalog ali

uničenja zalog zaradi naravnih katastrof. Višina teh stroškov ni izključno povezana z

vrednostjo izdelkov. Pomembna dejavnika sta tako atraktivnost izdelkov za krajo (pri

čemer je pomemben faktor vrednost izdelka) kot tudi izpostavljenost skladišča

naravnim katastrofam;

• stroški tveganja – so stroški, povezani z zastarelostjo izdelkov, izgubo izdelkov in

kvarjenjem izdelka ter okvar izdelkov. Gre za tveganja, pred katerimi se ni možno

zaščiti z zavarovanjem. Zastarelost je pojav, ko izgubljajo izdelki vrednost s časom. To

je bodisi posledica razvoja nove tehnologije ali spremembe preferenc kupcev. Pri

izgubi izdelkov gre za nepojasnjeno manjšanje zalog tega izdelka. Razlog je pogosto

nedokazljiva kraja, katere škode ne pokrije zavarovalnica. Kvarjenje izdelkov je vidno

predvsem pri živilskih in farmacevtskih izdelkih. Ti imajo določen rok trajanja. Po tem

roku teh izdelkov ni več možno prodati, posledično izgubijo svojo vrednost.

Drugo skupino stroškov zalog predstavljajo stroški naročanja (angl. ordering costs), ker

so ti stroški povezani s posameznim naročilom. Vsako naročilo povzroča stroške, kot so

stroški plač, ki so povezani z zbiranjem in primerjanjem ponudb, posredovanjem in

spremljanjem naročil. Transportni stroški (naročila) so prav tako del stroškov naročanje.

Če mora podjetje še proizvesti naročilo, se pojavijo še stroški priprave opreme. Ti se

pojavijo ob vsaki menjavi proizvoda. Med te stroške sodijo stroški priprave proizvodne

dokumentacije za določeno proizvodno serijo in strošek zamenjave orodij. Med menjavo

orodij stroji ne obratujejo, poleg tega pa so z zamenjavo orodij povezani stroški dela

oziroma delavcev, ki izvajajo zamenjavo. Priprava opreme zahteva tudi poskusno

proizvodnjo, del katere so tudi slabi proizvodi (Rusjan, 2009; Pienaar & Vogt, 2009).

30

Stroški naročanja se v modelih uravnavanja zalog obravnavajo kot stalni stroški, celotni

stroški naročanja v določenem obdobju so izraženi kot funkcija števila naročil. Če želi

podjetje imeti nižjo količino zalog, bo naročalo manjše količine. Posledično bo v

določenem obdobju potrebnih več naročil, kar bo povzročilo dvig stroškov naročanja v tem

obdobju (Rusjan, 2009, str. 319).

2.4 Model ekonomsko optimalne količine naročila

Cilj modela ekonomsko optimalne količine je določitev takšne velikosti naročila, ki

minimizira celotne stroške, povezane z zalogami, tako stroške držanja zalog kot tudi

stroške naročanja v določenem časovnem obdobju (Russell & Taylor, 2000, str. 597).

EOQ model izhaja iz določenih predpostavk, ki se glasijo (Kavčič, 2000; Simchi-Levi,

Kaminsky, & Shimchi-Levi, 2009):

• Povpraševanje je konstantno in deterministično.

• Nabavna cena je neodvisna od naročene količine.

• Naročena količina je stalna (nespremenljiva).

• Strošek posameznega naročila K, ki je stalen in neodvisen od naročene količine, se

pojavi ob vsaki izdaji naročila.

• Stroški zalog so linearna funkcija obsega zalog.

• Načrtovani horizont je dolg (neskončen).

Slika 11 prikazuje gibanje stroškov zalog, stroškov naročanja v odvisnosti od velikosti

naročila. S Slike 11 je vidno, da kot v opisanih predpostavkah naraščajo stroški držanja

zalog linearno z velikostjo naročila, stroški naročanja pa padajo s povečanjem naročene

količine. Krivulja celotnih stroškov, izračunana kot vsota stroškov naročanja in stroškov

držanja zalog do določene naročene količine pada ter nato spet narašča. Pri tej količini

doseže funkcija celotnih stroškov najmanjšo vrednost oziroma minimum. Ta minimum

predstavlja optimalno velikost naročila (Schniederjans & Olson, 1990, str. 14).

31

Slika 11: Odvisnost stroškov naročanja, stroškov držanja zalog in celotnih stroškov od

velikosti naročila

Vir: B. Rusjan, 2009, Management proizvodnih in storitvenih procesov, str. 323.

Za izračun optimalne količine naročanja so potrebne vrednosti parametrov D, h in K. Velja

predpostavka, da je minimalna količina zaloge enaka 0 (ko pride nova dobava, so vse enote

porabljene), maksimalna zaloga pa je ekvivalentna naročeni količini Q. Povprečna zaloga

znaša torej polovico razlike maksimalne in minimalne zaloge, torej Q/2. Letni stroški

držanja zalog predstavljajo produkt povprečne zaloge in stroška zalog, torej hQ/2. Število

naročil v letu je enako kvocientu letnega povpraševanja in velikosti naročila, oziroma D/Q.

Letni stroški naročanja so torej enaki produktu števila naročil v enem letu in strošku

posameznega naročila oziroma KD/Q (Schniederjans & Olson, 1990, str. 14–15). Iz tega

izhaja, da se glasi enačba (2) celotnih stroškov:

TC = K

D

Q +

Q

2h. (2)

Izračun minimuma funkcije celotnih stroškov je možen z odvajanjem funkcije celotnih

stroškov po velikosti naročila (Q). Minimum funkcije celotnih stroškov je dosežen pri

velikosti naročila, kjer je prvi odvod funkcije celotnih stroškov enak nič. To je vidno na

Sliki 11.

Posledično velja za izračun optimalne velikosti naročila enačba (3):

Q* = √

2DK

h. (3)

32

Izračunana ekonomična količina naročila izhaja sicer iz predpostavk, ki ne ustrezajo

realnosti. Kljub temu podaja izračun ekonomične količine naročila zadovoljive rezultate, ki

so boljši od intuicije. Zato se ta metoda tudi v praksi uporablja (Choi, 2014, str. 6–8).

2.5 Raven storitve in izračun varnostnih zalog

Raven storitve predstavlja kriterij za določanje višine varnostne zaloge. Je mera pokrivanja

povpraševanja iz zalog. Višja raven storitve zahteva višjo ravne varnostne zaloge, ker je z

njo treba pokriti tudi manj verjetne dogodke. Ločimo 2 vrsti ravni storitve: alfa raven

storitve in beta raven storitve. Vsaka izmed njiju meri pokritost povpraševanja (iz zalog) na

drugačen način (Cahchon & Terwiesch, 2006, str. 254)

2.5.1 Alfa raven storitve

Alfa raven storitve (angl. in-stock probability, tudi cycle service level) predstavlja

verjetnost, da bo povpraševanje, ki nastopi, tudi v celoti pokrito. 90-% alfa raven storitve

pomeni, da bo v povprečju do izčrpanja prišlo v 10 % vseh primerov, v ostalih 90 % pa

bo povpraševanje pokrito v celoti oziroma do izčrpanja ne bo prišlo. Kolikšen je povprečen

obseg ali delež izčrpanja, alfa ravni storitve ne pove (Tibben-Lembke, 2009, str. 1).

Rusjan (2009, str. 337) navaja, da je možno (alfa) raven storitve izraziti na različne načine:

• (alfa) raven storitve je verjetnost, da bodo vse potrebe pokrite iz zalog v času

dobavnega roka novega naročila;

• (alfa) raven storitve je delež potreb, ki bo pokrit iz zaloge v določenem obdobju;

• (alfa) raven storitve je delež časa, v katerem je na voljo ustrezno visoka raven zaloge.

Ob predpostavki normalne porazdelitve se najprej opredeli želena alfa raven storitve, ki se

ji nato določi ustrezna z-vrednost. Višina varnostne zaloge se po tem izračuna s pomočjo

enačbe (4):

VZ = zσ√L. (4)

2.5.2 Beta raven storitve

Beta raven storitve (angl. Fill rate) je opredeljena kot delež povpraševanja, ki je pokrit iz

zaloge. Beta raven storitve opredeljuje torej za razliko od alfa ravni storitve obseg

izčrpanja (Li, 2007, str. 187).

Pri izračunu beta ravni storitve igra ključno vlogo naročena količina. Večja naročena

količina vodi k višji zalogi, kar ima za posledico manjšo verjetnost izčrpanja v primerjavi z

33

manjšo naročeno količino. Cikel naročanja je v tem primeru daljši, posledično se manjkrat

naroča. Verjetnost, da pride do izčrpanja, se pojavi le proti koncu cikla, torej tik preden je

dobavljeno novo naročilo. Ker se manjkrat naroča, se lahko izčrpanje pojavi v določenem

časovnem obdobju manjkrat, kot če se naroča manjša količina (večkrat), posledično je

delež izčrpanja v primeru, ko se naroča večja količina, manjši. Povečanje naročene

količine prispeva torej, pri dani varnostni zalogi, k znižanju obsega izčrpanja in obratno

(Tibben-Lembke, 2009, str. 1).

De Kok (2002, str. 16) navaja, da je ob predpostavki normalne porazdelitve za izračun

varnostne zaloge na podlagi beta ravni storitve, potrebno najprej opredeliti želeno beta

raven storitve. Nato je treba izračunati pričakovan obseg izčrpanja na cikel naročanja po

enačbi (5):

L(z)=

(1-β)Q

σ√L. (5)

Iz pričakovanega relativnega obsega izčrpanja na cikel naročanja se s pomočjo funkcije

izgube (angl. loss function) določi ustrezno z vrednostjo (varnostni faktor). S pomočjo

izračunane vrednosti z se nato, enako kot pri uporabi alfa ravni storitve, izračuna varnostno

zalogo po enačbi (4).

3 METODOLOGIJA OPRAVLJENIH ANALIZ

Tretje poglavje je sestavljeno iz treh podpoglavij, kjer je predstavljena metodologija, na

kateri temeljijo opravljene analize. Predstavljen je primer podjetja Gorenje (iz katerega so

prevzeti podatki za analize), odločitveni model in vhodni podatki za opravljene analize.

3.1 Primer podjetja Gorenje

Za analizo smiselnosti uvedbe AP z vidika oskrbne verige so uporabljeni podatki o

izdelkih, ki jih je podjetje Gorenje proizvajalo tudi s tehnologijo AP. Za boljše

razumevanje konteksta uvedbe in tolmačenja rezultatov analiz si je smiselno ogledati

ozadje podjetja Gorenje kot tudi okoliščin, ki so prisilile podjetje v uvedbo AP.

Gorenje je podjetje s sedežem v Velenju, ki se ukvarja s proizvodnjo velikih in majhnih

gospodinjskih aparatov za dom. Po pravni obliki je podjetje delniška družba. Po prihodkih

je eno izmed 8 največjih podjetij s področja gospodinjskih aparatov na svetu. Ti so v letu

2016 zanašali 1,258 mrd. evrov. 5 % vseh prihodkov je podjetje ustvarilo na slovenskem

trgu, preostalih 95 % v tujini. Podjetje izvaža svoje izdelke v 90 držav po vsem svetu,

glavne trge predstavljajo Nemčija, Rusija in Nizozemska, pomembni so pa tudi trgi v

Skandinaviji, Srbiji, Češki republiki, Sloveniji, ZDA, Avstraliji in na Hrvaškem.

Proizvodnjo izvaja v obratih na treh lokacijah v Evropi. V Sloveniji, v Velenju, kjer se

34

proizvajajo proizvodi z visoko dodano vrednostjo (kuhalni aparati, pomivalni, pralni in

sušilni stroji ter nišni izdelki hladilne tehnike), v obratu v Češki republiki (Mariánské

údolí) se proizvajajo samostojni štedilniki, v Srbiji (Valjevo, Stara Pazova, Zaječar) pa

proizvaja podjetje hladilne, zamrzovalne aparate, grelnike vode ter pralne in sušilne stroje

nižje kakovosti (Gorenje group, 2017a, str. 23–33). V preteklosti je podjetje izvajalo

proizvodnjo na Švedskem, Nizozemskem, Sloveniji in Češki republiki, toda zaradi

strukturnih sprememb (s ciljem zniževanja proizvodnih stroškov) so se odločili za selitev

proizvodnje z Nizozemske in s Švedske (Gorenje group, 2013, str. 18–19).

Gorenje trži svoje izdelke z 8 blagovnimi znamkami, ki so Gorenje, ASKO, ATAG,

Pelgrim, ETNA, UPO, Mora in Körting. Premium izdelki se tržijo pod blagovnima

znankama ASKO (globalno) in ATAG (lokalno), izdelki srednjega cenovnega razreda pa

pod blagovnima znamkama Gorenje (globalno) in Pelgrim (lokalno). Izdelki nižjega

cenovnega razreda se tržijo pod lokalnimi znamkami ETNA, UPO, Mora in Körting.

Gorenje daje pri razvoju vseh svojih izdelkov (tako visoko cenovnih kot tudi

nizkocenovnih) poudarek na dizajnu in na ta način ustvarja pri kupcih percepcijo, da so

izdelki podjetja Gorenja estetski, ekskluzivni in ne nižje kakovosti. Poseben poudarek daje

tudi raziskavam in razvoju, na ta način podjetje hitreje lansira nove inovativne izdelke

(Gorenje group, 2017b).

V podjetju Gorenje poteka proizvodnja na 2 načina. V okviru redne proizvodnje

gospodinjskih aparatov se najprej proizvedejo sestavni deli, ki se sestavijo v končen aparat.

Po določenem času preneha podjetje z redno proizvodnjo aparatov in začne se proizvodnja

rezervnih delov, v okviru katere se proizvedeni sestavni deli ne sestavijo več v končni

aparat, pač pa se tržijo posamično (kot rezervni deli). V primeru redne proizvodnje

uporablja podjetje Gorenje izključno tradicionalne proizvodne tehnologije – vrsta

proizvodnje je SP, medtem ko je za proizvodnjo določenih rezervnih delov podjetje

preizkusilo uporabo AP. Pred tem preizkusom so se rezervni deli proizvajali (enako kot

proizvodi redne SP) s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami. Proizvajali oziroma

naročali so količine, ki pokrivajo dosmrtno povpraševanje po njih (to znaša pri podjetju

Gorenje 10 let). Ker se izvaja tradicionalna proizvodnja po principih SP, se proizvajajo

večje količine proizvodov, povpraševanje po proizvodih je majhno, posledično traja

odprodaja proizvodov daljši čas. To je posledično vodilo v visok nivo zalog proizvodov,

kar se je odražalo v višjih stroških zalog.

Podjetje Gorenje se je leta 2014 odločilo za uvedbo novih tehnologij proizvodnje rezervnih

delov. Ozadje te odločitve je bilo pomanjkanje rezervnih delov. Konec leta 2010 je

Gorenje prevzelo švedsko podjetje ASKO (celotno ime podjetja je Asko Appliances

Group), ki je bilo ponudnik in proizvajalec gospodinjskih aparatov višjega cenovnega

segmenta. V okviru strukturnih sprememb (tudi proizvodnih) znotraj Gorenja leta 2012 je

bil ASKO zadolžen za zagotovitev zadostnih količin (torej za dosmrtno povpraševanje)

določenega spektra rezervnih delov. V ostalih proizvodnih obratih so potekale predelave

35

strojev za izdelavo teh proizvodov, proizvodnja teh proizvodov posledično ni bila možna

drugje. Pri načrtovanju proizvodnje je prišlo do napak: napovedi povpraševanja in

proizvodnih količin so bile napačne (prenizke), deli, namenjeni servisiranju, so bili

porabljeni v proizvodnji aparatov (torej v okviru redne proizvodnje). Po enem letu je prišlo

posledično do pomanjkanja prvih proizvodov, po drugem letu pa je bilo podjetje prisiljeno

za zadovoljitev povpraševanja po teh proizvodih najti nove vire. Za nekatere proizvode je

rešitev predstavljala AP. Podjetje Gorenje ni izvajalo AP samo, pač jo je dalo v zunanje

izvajanje. Z dobavitelji so imeli dogovorjene dobavne roke, ki so se jih morali držati.

Gorenje je dobilo tudi vpogled v proizvodne stroške.

S končanjem prestrukturiranja so se v podjetju odločili za opustitev proizvodnje z AP,

nadaljevali so posledično s SP. Motiv za uvedbo AP je bila predvsem nuja po novi

proizvodni zmogljivosti, ki bi lahko pokrila povpraševanje, ki ga podjetje zaradi

strukturnih sprememb (začasno) ni moglo samo realizirati. Prihranek zalog in posledičnih

stroškov, ki jih te povzročajo, ni imel pri odločitvi odločilne vloge. Podjetje tudi ni

nameravalo trajno vpeljati AP.

Vse nadaljnje analize temeljijo na podlagi podatkov o šestih proizvodih, ki jih je podjetje

Gorenje v času opisanega primanjkljaja proizvajalo oziroma dalo proizvajati z AP. Pri tem

bom primerjal oskrbo konkretnega povpraševanja po teh šestih rezervnih delih z AP in SP.

Vse proizvode je možno proizvesti tako s tradicionalno proizvodnjo tehnologijo kot tudi s

tehnologijo AP. Vsi v nadaljevanju uporabljeni podatki izhajajo iz časa, ko je podjetje

uporabljalo AP. Ker je bila AP zgolj kratkoročna rešitev in ni bila v celoti/optimalno

implementirana, predstavljajo vrednosti proizvodnih stroškov in dobavni roki oceno, ki

velja za začetne faze uvedbe AP. V primeru dokončne in optimalne uvedbe AP bi se

stroški AP verjetno zmanjšali, prav tako bi bile ocene omenjenih vrednosti stroškov

preciznejše. Slika 12 prikazuje 6 analiziranih izdelkov.

Slika 12: Preučevani rezervni deli

36

Izdelki na Sliki 12 so: 1 – kapa lučke, 2 – tečaj sprednjih vrat, 3 – tečaj vrat, 4 – ročaj za

gumb, 5 – gumb pečice, 6 – zaskočnik. V nadaljevanju bom zaradi enostavnosti uporabljal

namesto imena izdelka njegovo zaporedno število (na primer proizvod 5 pomeni gumb

pečice). Vsi prikazani proizvodi so vgrajeni v izdelke višjega cenovnega segmenta.

Gorenje jih prodaja in trži pod blagovno znamko ASKO (globalna blagovna znamka) ali

ATAG (regionalna blagovna znamka). Aparati, katerih sestavni deli so omenjeni

proizvodi, se (v primerjavi z aparati drugih blagovnih znamk Gorenja) prodajajo po višjih

cenah, posledično so višje tudi cene rezervnih delov.

3.2 Opredelitev in predpostavke odločitvenega modela

V predhodnih poglavjih so bile opredeljene posebnosti AP, opravljena je bila tudi

primerjava aplikacije AP s tradicionalno SP. Dosedanje kvalitativne ugotovitve ne

omogočajo enostavne presoje, v katerih primerih je AP bolj smiselna od SP. Iz tega razloga

je treba kvantificirati posamezne lastnosti AP in SP in jih združiti v odločitveni model,

torej orodje, ki omogoča nedvoumno presojo o smiselnosti uporabe AP in SP. Zato je v

nadaljevanju opredeljen odločitveni model, ki karakteristikam oskrbe povpraševanja

pripiše temu kvantitativen strošek, ki omogoča primerjavo in dokončen sprejem odločitve.

Izhodišče modela je situacija, v kateri proizvodno podjetje razpolaga z AP-zmogljivostjo in

tradicionalno SP. Proizvode, s katerimi podjetje oskrbuje trge (bodisi samo ali v okviru

oskrbne verige), lahko proizvaja s pomočjo AP in SP. Pri tem se mora podjetje odločiti, s

katero proizvodno zmogljivostjo bo proizvajalo posamezen proizvod. Odločitev o uporabi

ustrezne zmogljivosti ne temelji zgolj na proizvodnih stroških, pač pa na celotnih stroških

(ki vključujejo tudi stroške, povezane z uravnavanjem zalog), ki so posledica izbire

uporabe posamezne vrste oskrbe. Za odločitveni model, ki je predstavljen v nadaljevanju,

veljajo zato naslednje predpostavke:

• proizvodnja poteka na podlagi napovedi o povpraševanju in ne na podlagi

posameznega naročila. Gre torej za proizvodnjo na zalogo;

• povpraševanje je stohastično, porazdelitev povpraševanja ustreza normalni

porazdelitvi;

• spremljanje zalog je kontinuirano, kar pomeni, da se naročilo oziroma proizvodnja

sproži, ko pade nivo zalog pod točko ponovnega naročila;

• proizvaja/naroča se vedno enaka količina, ki ustreza višini EOQ;

• dobavni roki so stalni, ti torej ne povzročajo dodatne negotovosti;

• povpraševanje, ki ni zadovoljeno v tekočem ciklu naročanja, se zadovolji v naslednjem

ciklu. Pri tem se ne pojavi strošek primanjkljaja. Povpraševanje je torej kasneje v celoti

pokrito;

• podjetje drži varnostno zalogo, ki ustreza želeni ravni storitve;

• TPN ni nižja od pričakovanega povpraševanja znotraj dobavnega roka

37

Odločitev o izbiri ustrezne proizvodnje zmogljivosti temelji na primerjavi relevantnih

stroškov, ki jih povzroča posamezna opcija v določenem časovnem obdobju (v

nadaljevanju izračunano na mesečni ravni). Ker razpolaga podjetje že z obema

proizvodnima zmogljivostma, so stalni stroški (amortizacija, servisiranje …), ki jih

povzročata obe opciji, nerelevantni stroški, ker ti niso povezani z izbiro o uporabi ustrezne

opcije, pač pa se pojavijo ne glede na izbiro zmogljivosti. V relevantne stroške so vključeni

stroški, ki so povezani z oskrbo povpraševanja in proizvodnjo izdelkov. Te stroške (v

določenem časovnem obdobju) prikazuje enačba (6):

TC = D

QK + AVCpD +

Q

2h + hzσ√L. (6)

Prvi člen enačbe prikazuje stroške naročanja/priprave proizvodnje, ki se pojavijo ob

vsakem zagonu proizvodnje. Drugi člen predstavlja variabilne proizvodne stroške, ki se

pojavijo pri proizvodnji (na primer stroški porabe elektrike, stroški materiala, stroški dela

…). Ustrezajo produktu povprečnega variabilnega proizvodnega stroška in povprečnega

povpraševanja v preučevanem obdobju. Tretji člen prestavlja strošek držanja zalog, ki jih

povzroča serijska zaloga. Višina teh stroškov je odvisna od višine serijske zaloge in višine

stroška enote zaloge. Zadnji člen predstavlja stroške zalog, ki jih povzroča varnostna

zaloga, ki je potrebna za držanje ustrezne ravni storitve.

Za večjo transparentnost analize je za raven storitve uporabljena beta raven storitve, ker le

ta izraža delež (torej višino) izčrpanja, medtem ko izraža alfa raven storitve zgolj verjetnost

izčrpanja. Na varnostno zalogo, ki je odvisna od beta ravni storitve vpliva poleg dobavnega

roka in variabilnosti povpraševanja tudi velikost naročila/proizvodne serije. Beta raven

storitve daje prednost večji naročeni količini (serijski zalogi), kar se odraža v nižji

varnostni zalogi kot v primeru, če bi se uporabljala alfa raven storitve. Pri primerjavi AP in

SP je ravno naročena količina relevantna. SP okarakterizira ravno večja naročena količina,

ki je posledica (relativno višjih) stroškov naročila/priprave opreme v primerjavi z AP. Z

uporabo alfa ravni storitve bi uporaba SP zahtevala višjo raven varnostne zaloge (kot

posledica daljšega dobavnega roka SP), vpliv velikosti naročila na velikost izčrpanja pa ne

bi bil viden. Iz tega razloga je varnostni faktor z izračunan s pomočjo že znane enačbe (4).

Zaradi predpostavke (ki je v praksi pogosto uporabljena), da TPN ni nižja od

pričakovanega povpraševanja znotraj dobavnega roka, je potrebno prilagoditi formulo za

izračun stroškov varnostne zaloge. Ciljna beta raven se ob tej predpostavki lahko doseže

tudi ob ničelni varnostni zalogi oziroma samo na podlagi držanja serijske zaloge. Prav tako

se v tem primeru ne pojavi strošek varnostne zaloge. Da bi se izognili tej dilemi, je treba

modificirati funkcijo relevantnih stroškov na tak način, da ne bo prišlo do varnostnih

faktorjev, ki so negativni.

Enačba (7) prikazuje razdelitve funkcije relevantnih stroškov na dva intervala. Na

38

intervalu, kjer je varnostni faktor negativen (raven storitve je z naročeno količino že

presežena), je opredeljena funkcija relevantnih stroškov kot vsota stroškov

naročanja/priprave opreme, variabilnih proizvodnih stroškov in stroškov serijske zaloge.

Stroški varnostne zaloge so posledično 0. V primeru, ko je varnostni faktor večji od 0, pa

vključuje funkcija relevantnih stroškov tudi stroške varnostne zaloge.

TC =

{

D

Q K + AVCpD +

Q

2h če z ≤ 0

D

Q K + AVCpD +

Q

2 h + hzσ√L če z > 0

(7)

Majhna pomanjkljivost te opredelitve je, da presežki dosežene beta ravni storitve niso

vidni v nižjih stroških držanja varnostne zaloge. To je vidno na primeru, ko je želena raven

storitve opredeljena z na primer 95 % in se z naročeno količino Q1 doseže raven storitve, ki

znaša 96 % (varnostna zaloga ni potrebna). Če pa se naročena količina poveča na Q2, ki

dosega 98-% raven storitve, je višina stroškov varnostne zaloge prav tako enaka nič, četudi

je dosežena raven storitve v drugem primeru višja. Razlika je zgolj vidna posredno v

spremenjenih stroških naročanja in stroških serijske zaloge.

3.3 Opredelitev proizvodnih stroškov

Za izračun celotnih stroškov oskrbe (enačba (6)) sta nujno potrebna dva podatka. To sta

povprečen variabilen proizvodni strošek za obe proizvodni opciji ter strošek naročila

oziroma priprave opreme za obe proizvodni opciji. Podjetje Gorenje ne razpolaga

neposredno s temi podatki, pač pa zgolj s celotnimi proizvodnimi stroški, ki jih povzroča

proizvodna serija. Ti podatki so v Tabeli 3. V vrsticah prvega stolpca so proizvodi, na

katere se nanašajo podatki v ostalih stolpcih. V drugem stolpcu je podatek o velikosti

proizvodne serije za posamezen proizvod, ki odraža ocenjeno potrebo po teh rezervnih

delih za preostalo življenjsko dobo. V tretjem in četrtem stolpcu je podatek o lastni ceni

proizvoda znotraj proizvodne serije za proizvodnjo z AP (tretji stolpec) in SP (četrti

stolpec). Lastna cena je povprečen strošek (torej strošek enega proizvoda) znotraj

proizvodne serije. Zadnja dva stolpca prikazujeta celotne proizvodne stroške, ki jih

povzroča proizvodna serija pri AP (peti stolpec) in SP (šesti stolpec). Celotni proizvodni

stroški so enaki produktu velikosti proizvodne serije in lastne cene.

Tabela 3: Lastne cene proizvodov, količine in celotni proizvodni stroški proizvodne serije

Proizvod Q LCAP [€] LCSP [€] TCpAP [€] TCpSP [€]

1 1500 2,10 0,113 3150 169

2 2240 6,90 0,310 15.456 694

3 500 8,45 0,555 4225 277

4 250 2,99 1,340 747 335

5 150 9,70 2,700 1455 405

6 920 10,00 0,650 9200 598

39

Za izračun povprečnega variabilnega proizvodnega stroška in stroška priprave opreme je

treba najprej opredeliti določene predpostavke. Pri AP se ne pojavi strošek priprave

opreme, posledično ustreza lastna cena proizvoda povprečnemu variabilnemu

proizvodnemu strošku. Ta predpostavka izhaja iz karakteristik AP, ki so bile opredeljene in

analizirane v predhodnih poglavjih. Pri SP so celotni proizvodni stroški enaki vsoti stroška

priprave opreme in variabilnih stroškov, ki nastanejo znotraj proizvodne serije. Iz te

predpostavke se da oceniti povprečen variabilni proizvodni strošek in strošek priprave

opreme.

V prvem koraku se zapiše predpostavka, da sestavljajo celotne proizvodne stroške

proizvodne serije variabilni proizvodni stroški in strošek priprave opreme oziroma velja

enačba (8):

TCp = Cp + VCp. (8)

Variabilne proizvodne stroške je možno izpisati kot produkt povprečnega variabilnega

proizvodnega stroška in velikosti proizvodne serije, posledično velja enačba (9):

TCp = Cp + AVCpQ. (9)

Ob natančnejšem pogledu na Sliko 12 se opazi, da gre v primeru proizvoda 2 in 3 za zelo

podobna proizvoda. Oba proizvoda sta tečaja vrat (proizvod 2 tečaj sprednjih vrat), zelo

podobnih dimenzij in iz enakega materiala. Iz lastne cene za AP teh dveh proizvodov je

tudi vidno, da sta stroška podobna. Iz tega razloga je legitimno predpostaviti, da je strošek

priprave opreme (v primeru SP) za oba proizvoda enak. Torej velja enačba (10):

CpSP2 = Cp

SP3. (10)

Pri povprečnih variabilnih proizvodnih stroških ni smiselno upoštevati predpostavke o

enakosti teh, ker je tudi iz lastnih cen AP (teh izdelkov) razvidno, da se morajo ti

razlikovati. Iz tega razloga predpostavljam, da je razmerje povprečnih variabilnih stroškov

(proizvodov 2 in 3) v primeru AP enako razmerju povprečnih variabilnih stroškov

(proizvodov 2 in 3) v primeru SP. To zakonitost prikazuje enačba (11):

AVCpSP2

AVCpSP3

= 6,9

8,45. (11)

Iz tega sledi, da je za proizvod 3 povprečen variabilni proizvodni strošek 1,22-krat tako

velik kot povprečen variabilni proizvodni strošek za proizvod 2. Posledično pride do

sistema dveh enačb (celotnih proizvodnih stroškov) z dvema naznakama (strošek priprave

opreme in povprečen variabilen proizvoden strošek za proizvod 2). Enačbi (11) in (12) se

torej glasita:

40

TCp2= AVCp

SP2Q

2 + Cp

SP1,2, (12)

in

TCp3 = 1,22 AVCp

SP2Q

3 + Cp

SP1,2. (13)

Ker so vrednosti celotnih proizvodnih stroškov in velikost proizvodnih serij za oba

proizvoda podane, je možno izračunati najprej povprečen variabilni proizvodni strošek za

proizvod 2. Ta znaša 0,256 €, povprečen variabilni proizvodni strošek za proizvod 3 pa

1,22-krat toliko, torej 0,314 €. Strošek priprave opreme (ki je v obeh primerih enk) zanaša

120,8 €.

Za izračun povprečnih variabilnih stroškov in stroškov priprave opreme uporabljena

metoda ni smiselna. Proizvodi se med sabo tako razlikujejo, da ni smiselno predpostavljati

enakosti stroškov priprave opreme. Iz tega razloga sem predpostavil, da je razmerje med

povprečnima variabilnima stroškoma enako za vse izbrane proizvode. Na podlagi

izračunanih vrednosti za proizvod 2 in 3 je razvidno, da so povprečni variabilni stroški AP

26,95-krat večji od povprečnih variabilnih stroškov SP. Iz te predpostavke se (z deljenjem

AVCpAP z 26,95) izračunajo povprečni variabilni stroški SP za vsak proizvod. Z odštetjem

produkta povprečnih variabilnih stroškov SP in pripadajočo velikostjo proizvodne serije od

celotnih stroškov se nato izračuna pripadajoči strošek priprave opreme za vsak proizvod.

Rezultate teh izračunov prikazuje Tabela 4.

Tabela 4: Izračunani AVCp, Cp in točke preloma

Proizvod AVCpAP[€] AVCpSP[€] Cp[€] Točka preloma[e]

1 2,10 0,08 52,63 26,03

2 6,90 0,26 120,96 18,21

3 8,45 0,31 120,75 14,84

4 2,99 0,11 307,27 106,72

5 9,70 0,36 351,02 37,58

6 10,00 0,37 256,67 26,66

V Tabeli 4 predstavlja zadnji stolpec točko preloma, to je količina, pri kateri povzročata

AP in SP enake stroške. Na primeru proizvoda 2 to pomeni naslednje: v kolikor znaša

velikost proizvodne serije 18 enot, so stroški AP in SP enaki. V primeru, ko je velikost

proizvodnje manjša od te vrednosti (na primer 10 enot), povzroča AP nižje stroške kot SP.

Če pa je proizvodna serija večja od 18 enot (na primer 26 enot), pa povzroča SP v

primerjavi z AP nižje stroške.

Ker je točka preloma količina, pri kateri so stroški AP in SP enaki, mora posledično veljati

enakost, vidna v enačbi (14)

CpAP + AVCp

APQ = Cp

AP + AVCp

SPQ. (14)

41

Ker je CpAP enak 0, se glasi enačba (15) za izračun ustrezne količine, torej točke preloma:

Q =

CpSP

AVCpAP – AVCp

SP

. (15)

Iz formule je tudi razvidno, da predstavlja točka preloma relativno mero vpliva priprave

stroja. Neposredna primerjava stroškov priprave opreme (med proizvodi) je nesmiselna,

ker ne vključuje višine povprečnih variabilnih stroškov. To je najbolj razvidno na primeru

proizvodov 4 in 1. Strošek priprave opreme za proizvod 4 znaša 307,27 €, strošek priprave

opreme za proizvod 1 pa šestino te vrednosti (52,36 €). Strošek priprave opreme za

proizvod 4 je sicer 6-krat večji, toda AVCpSP proizvoda 4 je le 1,375-krat tako velik kot

AVCpSP proizvoda 2 (AVCpAP je iz izhodiščne predpostavke 26,95-krat tako velik).

Posledično je točka preloma v primeru proizvoda dosežena pri večji količini, kot je to v

primeru proizvoda 2.

Iz Tabele 4 je na podlagi te ugotovitve razvidno, da je z vidika proizvodnih stroškov za AP

najbolj atraktiven proizvod 4. Točka preloma je v primerjavi z vsemi ostalimi proizvodi

najvišja (106,72), kar pomeni, da je v primeru vsake manjše velikosti proizvodnje serije

bolj smiselna uporaba AP (in ne SP). Vsi ostali proizvodi imajo manjše točke preloma, kar

pa ne pomeni, da uporaba AP v teh primerih ni smiselna. Uporaba AP je samo (glede

velikosti proizvodne serije) bolj omejena. Pri proizvodu 5 pri proizvodnji seriji, manjši od

36 enot, je še vedno smiselna uporaba AP. Iz Slike 12 je razvidno, da ima proizvod 4 v

primerjavi z ostalimi proizvodi relativno najbolj kompleksno strukturo. Kompleksna

struktura in posledično zahtevnejša priprava opreme pri SP vodi k višji točki preloma.

Manjša kompleksnost proizvoda vodi k nižji točki preloma, kar je vidno na primeru

proizvodov 2 in 3, ki imata relativno enostavno zasnovo izmed vseh šestih proizvodov.

Pri interpretaciji točke preloma se je treba zavedati, da točka preloma vključuje zgolj

podatke o povprečnih variabilnih stroških in podatke o strošku priprave opreme. Pri oskrbi

povpraševanja z AP ali SP so pomembni tudi stroški držanja zalog (strošek serijske in

varnostne zaloge). Uporaba modela optimalne količine naročanja vodi k optimizaciji

velikosti naročila (oziroma proizvodne serije) na podlagi stroška naročila/priprave opreme

in stroška držanja zaloge. Četudi je za posamezen proizvod strošek držanja zaloge za obe

opciji enak, se proizvodni opciji za posamezen proizvod razlikujeta po strošku

naročila/priprave opreme, kar vodi k različnim velikostim naročila/proizvodne serije.

Točka preloma prikazuje torej zgolj vpliv stroška priprave opreme v okviru povprečnega

variabilnega proizvodnega stroška in stroška priprave opreme.

3.4 Vrednosti vhodnih spremenljivk za analizo

Na podlagi izračunov povprečnega variabilnega proizvodnega stroška, stroška priprave

opreme in podatkov o vrednostih preostalih spremenljivk (pridobljenih neposredno od

42

podjetja Gorenje) se da izračunati celotne stroške oskrbe z AP in s SP za vsak proizvod.

Vse vrednosti spremenljivk so v Tabeli 5. V vrsticah prvega stolpca so proizvodi, na katere

se nadaljnji stolpci navezujejo.

• V drugem in tretjem stolpcu so podatki o povprečnem povpraševanju po posameznih

proizvodih. To so podatki o dejanski prodaji teh proizvodov v letih 2015 in 2016. Iz teh

podatkov (na mesečni ravni) sem izračunal povprečno mesečno povpraševanje (drugi

stolpec) ter standardni odklon povpraševanja, iz katerega sem izračunal relativno mero

variacije povpraševanja, to je koeficient variacije povpraševanja (tretji stolpec).

• V četrtem stolpcu so podatki o ciljni beta ravni storitve (ustreza ciljnemu deležu

pravočasno dobavljenih proizvodov), ki je za vse proizvode in vrste oskrbe enaka

96 %.

• V petem stolpcu so posamezni proizvodi razdeljeni glede na vrsto oskrbe

povpraševanja (AP in SP).

• Vrednosti povprečnih variabilnih proizvodnih stroškov (šesti stolpec) so neposredno

prevzete iz izračunanih vrednosti v Tabeli 4.

• Strošek naročila (sedmi stolpec) je pri SP neposredno prevzet iz stroška priprave

opreme. Ker je ta pri vseh proizvodih razmeroma visok, bi dodatni strošek

(administrativen strošek pri oskrbi/naročanju) imel majhen vpliv na strošek naročila. V

okviru analize stroškov sem pri AP predpostavljal, da je strošek priprave opreme enak

nič. Zaradi uporabe predpostavke optimalne velikosti naročila ne bi bilo možno v tem

primeru izračunati velikosti naročila. Da bi se temu izognili, je potrebno AP pripisati

določen (razmeroma nizek) strošek naročila, ki omogoča izračun optimalne velikosti

naročila. Iz tega razloga predpostavljam, da znaša za vsak proizvod 1 €. Ta vrednost je

v primerjavi s stroškom naročila SP (pri vseh proizvodih) zelo majhna in bo posledično

pri AP vodila k precej manjši velikosti naročil kot pri SP, kar ustreza naravi AP.

Nerealistično bi bilo tudi predpostavljati, da se pri AP ne pojavi nikakršen strošek

naročila. Pojavi se nizek administrativni strošek izdaje dokumentacije ter strošek

pošiljke. Ob predpostavki nezanemarljivega stroška naročila je tudi pri AP smiselna

proizvodnja v majhnih serijah.

• Strošek držanja zaloge (osmi stolpec) je izračunan iz prodajne cene izdelkov brez

DDV-ja in dodatnih storitev. Predpostavljam, da znaša strošek držanja zalog na letni

ravni 20 % prodajne vrednosti. Strošek držanja zaloge je za obe opciji enakega

proizvoda enak.

• Dobavni roki (deveti stolpec) ustrezajo realnim dobavnim rokom, ki jih ima podjetje

Gorenje sklenjeno z dobavitelji in lastnimi proizvodnimi obrati. V primeru SP se ti

gibljejo od enega meseca do šest mesecev (rok je odvisen od oddaljenosti končnega

tržišča od proizvodnega obrata ter posebnosti izdelka). Pri AP so dobavni roki krajši,

znašajo od enega dne do pet dni (pri čemer je dobavni rok tudi odvisen od velikosti

naročila). V okviru analize velja predpostavka, da znaša dobavni rok pri oskrbi s SP en

mesec (30 dni), pri oskrbi z AP pa 0,1 meseca (oziroma 3 dni). Do razlik med

dobavnimi roki za oskrbo z AP in SP pride predvsem zaradi drugačne strategije oskrbe

43

povpraševanja. V primeru oskrbe povpraševanja s SP, kjer igrajo ključno vlogo

ekonomije obsega, poteka oskrba bolj centralno, medtem ko v primeru oskrbe

povpraševanja z AP, kjer so ekonomije obsega manj pomembne, poteka proizvodna

regionalno (geografsko bližje končnemu povpraševanju). Dobavni rok je za vsak

proizvod (iste proizvodne opcije) enak.

Tabela 5: Vrednosti vhodnih podatkov

Proizvod D

[e/mesec] CV

β

[%]

Vrsta

oskrbe

AVCp

[€]

K

[€]

h

[€/e/mesec]

L

[dnevi]

1 10,40 0,73 96 AP 2,10 1 0,33 3

SP 0,08 52,6 0,33 30

2 40,38 0,93 96 AP 6,90 1 0,92 3

SP 0,26 120,8 0,92 30

3 41,67 0,41 96 AP 8,45 1 0,69 3

SP 0,31 129,8 0,69 30

4 0,75 1,20 96 AP 2,99 1 0,38 3

SP 0,11 307,3 0,38 30

5 2,21 1,14 96 AP 9,70 1 1,25 3

SP 0,36 351,0 1,25 30

6 32,67 0,66 96 AP 10,00 1 0,69 3

SP 0,37 256,7 0,69 30

Za boljšo preglednost in primerljivost karakteristik povpraševanja, torej velikosti

povprečnega mesečnega povpraševanja in relativne variabilnosti povpraševanja, je na Sliki

13 prikazana ABC-XYZ analiza za preučevanih 6 proizvodov. Abscisna os prikazuje

vrednost koeficienta variacije povpraševanja, ordinatna os pa povprečno mesečno

povpraševanje. S Slike 13 je razvidno, da se proizvodi glede teh dveh karakteristik

razlikujejo. Proizvoda 4 in 5 imata izmed vseh proizvodov najmanjše povprečno mesečno

povpraševanje (0,75 in 2,21) in največjo relativno variabilnost povpraševanja (1,2 in 1,14).

Proizvod 3 ima izmed vseh proizvodov največje povprečno mesečno povpraševaje (41,67)

in najmanjšo relativno variabilnost povpraševanja (0,41). Relativna variabilnost

proizvodov 1, 2 in 6 se nahaja med tema dvema skupinama proizvodov. Koeficient

variacije povpraševanja za te 3 proizvode leži med 0,66 (proizvod 6) in 0,93 (proizvod 2).

Podobno velja tudi za povprečno mesečno povpraševanje, pri čemer so tudi tu vidne

razlike med proizvodi. Proizvoda 6 in 2 imata po vrednosti podobno velikost povprečnega

mesečnega povpraševanja (40,38 in 32,67), medtem ko je povprečno mesečno

povpraševanje za proizvod 1 manjše (10,40 enote).

44

Slika 13: ABC-XYZ analiza proizvodov

4 ANALIZE STROŠKOV OSKRBE

V sklopu dveh podpoglavij tega poglavja so analizirani in primerjani stroški, ki jih

povzročata oskrba z AP in s SP. V prvem podpoglavju so primerjani stroški in struktura

stroškov, ki bi jih povzročali (za vsak proizvod) obe vrsti oskrbe. Osnova za izračun so

podatki iz Tabele 5. V drugem podpoglavju je opravljena analiza občutljivosti, kjer je

analiziran relativni vpliv šestih parametrov na celotne stroške. Cilj teh dveh podpoglavij je,

da se s pomočjo teh metod opredelijo značilnosti oskrbe z AP in s SP, ki bo v pomoč

opredelitvi okolja.

4.1 Analiza stroškov in strukture stroškov oskrbe

V tem poglavju je opravljena celovita analiza stroškov, ki so povezani z oskrbo

povpraševanja z AP in s SP. Osnovo za izračune predstavljajo podatki iz Tabele 5. V

okviru analize stroškov so analizirani stroški naročanja, stroški držanja zaloge (serijske in

varnostne zaloge) ter (že analizirani) proizvodni stroški. Takšna celovita analiza stroškov

oskrbe omogoča vpoglede v karakteristike oskrbe povpraševanja z AP in s SP, ki bo v

nadaljevanju z dodatnimi analizami omogočila opredelitev okolja, v katerem je AP bolj

smotrno uporabiti kot pa SP.

Ker vplivajo zaloge do velike mere na stroške oskrbe, je treba pred samo analizo stroškov

oskrbe predhodno analizirati stanje zalog, ki je povezano z vrsto oskrbe. V Tabeli 6 so v ta

namen prikazane kategorije optimalne velikosti naročila, nivo varnostne zaloge, povprečna

zaloga in točka ponovnega naročila. Pri vseh proizvodih je vidno, da je optimalna velikost

naročila v primeru oskrbe z AP nižja, kot je to v primeru oskrbe s SP. To je posledica

precej višjega stroška naročila pri SP. Pri primerjavi varnostne zaloge (po proizvodnih

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

0,0 0,5 1,0 1,5 2,0 2,5 3,0

Po

vp

rečn

o m

eseč

no

po

vp

raše

va

nje

Koeficeint variacije povpraševanja

Proizvod 1

Proizvod 2

Proizvod 3

Proizvod 4

Proizvod 5

Proizvod 6

45

opcijah istega proizvoda) je vidno, da potrebuje oskrba z AP le pri proizvodu 2 nižjo

varnostno zalogo kot oskrba s SP. Pri proizvodih 4 in 5 je pri oskrbi s SP že s serijsko

zalogo dosežena (oziroma presežena) ciljna beta raven storitve, posledično ni treba držati

varnostne zaloge. Nižja raven varnostne zaloge pri oskrbi s SP je posledica višje optimalne

količine naročila v primeru SP. Večja naročena količina zmanjšuje vrednost varnostnega

faktorja z, posledično je treba držati nižjo raven varnostne zaloge. V primeru oskrbe z AP

je naročena količina manjša. Četudi je dobavni rok pri oskrbi z AP krajši (kar znižuje

potrebo po varnostni zalogi v korist AP), prevladuje v petih preučevanih primerih velikost

naročila. Četudi zahteva oskrba z AP v večini primerov držanje višje varnostne zaloge, je

raven povprečne zaloge pri oskrbi z AP nižja kot pri oskrbi s SP. TPN se nahaja samo pri

proizvodih 4 in 5 pri oskrbi s SP na nivoju povprečnega povpraševanja v času dobavnega

roka, v vseh ostalih primerih leži TPN nad to vrednostjo.

Tabela 6: Analiza zalog in TPN

Proizvod Vrsta oskrbe Q* VZ 𝑺 TPN

1 SP 57,7 1,6 30,4 12,0

AP 8,0 1,8 5,8 2,8

2 SP 103,2 31,9 83,5 72,3

AP 9,4 17,5 22,2 21,5

3 SP 121,0 4,4 64,9 46,1

AP 11,0 5,5 11,0 9,7

4 SP 35,1 0,0 17,5 0,8

AP 2,0 0,1 1,1 0,2

5 SP 35,2 0,0 17,6 2,2

AP 1,9 0,7 1,7 1,0

6 SP 156,2 5,4 83,5 38,1

AP 9,7 8,2 13,1 11,4

Analiza zalog je pokazala, da je oskrba z AP povezana z nižjo ravnijo povprečne zaloge

(četudi zahteva višjo varnostno zalogo) kot oskrba s SP. Iz tega je razvidno, da mora

oskrba z AP povzročati nižje stroške zalog kot oskrba s SP. Ker pa so stroški zalog le del

celotnih stroškov, si je za celotno oceno stroškov treba ogledati ostale stroške. Iz tega

razloga so v Tabeli 7 preučeni celotni stroški, povezani z oskrbo. Izračunani so celotni

stroški, ki so povezni z oskrbo ter deleži stroškov naročanja, stroškov serijske zaloge,

stroškov varnostne zaloge in proizvodnih stroškov v celotnih stroških oskrbe.

Na podlagi izračuna celotnih stroškov oskrbe je vidno, da povzroča v primeru proizvodov

4 in 5 oskrba z AP nižje stroške kot oskrba s SP. Pri proizvodu 4 povzroča oskrba s SP

4,38-krat višje stroške kot oskrba z AP, medtem ko so v primeru proizvoda 5 stroški

oskrbe s SP 81 % višji kot pri oskrbi z AP. V teh dveh primerih bi bila smiselna oskrba z

AP. V vseh ostalih primerih povzroča oskrba z AP višje stroške kot oskrba s SP. Oskrba

proizvoda 1 z AP povzroča 23 % višje stroške kot oskrba s SP, v primerih proizvodov 2, 3

46

in 6 pa povzroča oskrba z AP več kot 2-krat višje stroške kot oskrba s SP, pri čemer je v

primeru proizvoda 3 ta razlika največja.

Iz stolpcev, kjer so prikazani deleži posameznih vrst stroškov v celotnih stroških, je

razvidno, da predstavljajo za oskrbo z AP največji delež stroškov variabilni proizvodni

stroški (med 74,2 % pri proizvodu 4 in 96,9 % pri proizvodu 3), medtem ko predstavljajo

za oskrbo s SP stroški naročanja in stroški serijske zaloge največji del stroškov v celotnih

stroških (med 70,4 % pri proizvodu 2 in 99,4 % pri proizvodu 4). Pri oskrbi proizvodov 4

in 5 s SP zanaša delež stroškov varnostne zaloge 0 %, ker varnostna zaloga za držanje

ciljne beta ravni storitve ni potrebna.

Tabela 7: Rezultati izračunov celotnih stroškov in njihove strukture

Proizvod Vrsta oskrbe

TC v

obdobju

enega

meseca

[€]

Delež

stroškov

naročanja

v TC [%]

Delež

stroškov

serijske

zaloge v

TC [%]

Delež

stroškov

varnostne

zaloge v

TC [%]

Delež

variabilnih

proizvodnih

stroškov v TC

[%]

1 SP 20,31 46,7 46,7 2,6 4,0

AP 25,05 5,2 5,2 2,4 87,2

2 SP 134,22 35,2 35,2 21,8 7,7

AP 303,23 1,4 1,4 5,3 91,9

3 SP 99,31 41,9 41,9 3,1 13,2

AP 363,47 1,0 1,0 1,0 96,9

4 SP 13,23 49,7 49,7 0 0,6

AP 3,02 12,4 12,4 1,0 74,2

5 SP 44,83 49,1 49,1 0 1,8

AP 24,73 4,8 4,8 3,8 86,7

6 SP 123,20 43,6 43,6 3,0 9,8

AP 339,03 1,0 1,0 1,7 96,4

Na podlagi teh dveh analiz se da oskrbo z AP okarakterizirati kot oskrbo, pri kateri se drži

nizka raven zaloge. To je posledica majhne velikosti optimalne količine naročila, ki izhaja

iz nizkega stroška naročila. Oskrba s SP zahteva v primerjavi z oskrbo z AP držanje višje

ravni zalog, ker je v tem primeru optimalna velikost naročila večja. Glavno kategorijo

stroškov pri oskrbi z AP predstavljajo proizvodni stroški, medtem ko so to pri oskrbi s SP

stroški naročanja in stroški serijske zaloge.

4.2 Analiza občutljivosti

V okviru analize stroškov in strukture stroškov sem na podlagi realnih podatkov ugotovil,

kakšne stroške povzroča oskrba z AP in s SP ter kakšna je njihova struktura. To je

omogočilo primerjavo celotnih stroškov, na podlagi katerih se sklepa, katera opcija oskrbe

povzroča nižje stroške. Tak pristop sicer omogoča primerjavo stroškov obeh opcij oskrbe,

47

ne daje pa odgovora na vprašanje, kako vplivajo posamezni faktorji (parametri) na višino

stroškov. Za identifikacijo vpliva teh faktorjev bom uporabil orodje analize občutljivosti. Z

njo bom skušal še natančneje opisati in primerjati oskrbo povpraševanja z AP in s SP.

Analiza občutljivosti je metoda, pri kateri se z variiranjem vrednosti vhodnih parametrov

preučujejo spremembe izida. Na ta način se ugotovi, kako močno vpliva posamezen

parameter na izid oziroma kako občutljiv je izid na variiranje tega parametra. Z uporabo

več parametrov se da parametre tudi primerjati med seboj glede njihovega vpliva na izid.

4.2.1 Opredelitev postopka analize občutljivosti

V narejenih analizah občutljivosti uporabljam kot vhodne parametre strošek držanja zaloge

(h), strošek naročila (K), povprečen variabilni proizvodni strošek (AVCp), povprečno

mesečno povpraševanje (D), standardni odklon povpraševanja (σ) in dobavni rok (L).

Preučujem vpliv izbranih šestih parametrov na celotne stroške (TC). Vrednost parametrov

variiram okoli njihovih izhodiščnih vrednosti v korakih -50 %, -20 %, -10 %, +10 %,

+20 %, +50 % in +100 %. Izhodiščne vrednosti parametrov so vrednosti v Tabeli 5, na

katerih je temeljila tudi analiza stroškov. Spremembe celotnih stroškov so prikazane

relativno. Odražajo torej, za koliko odstotkov so se celotni stroški povečali ali zmanjšali

zaradi relativne spremembe tega parametra. Vrednosti ostalih parametrov ostanejo

nespremenjene.

Za lažje razumevanje in branje tabel, ki preučujejo prav te vplive, je podan primer analize

občutljivosti proizvoda 1 pri oskrbi z AP (Tabela 8). V prvi vrstici se nahajajo pramateri,

ki sem jih v okviru analize občutljivosti variiral.1 V prvem stolpcu so relativne spremembe,

za katere so variirani parametri. V vseh ostalih (neodebeljenih) celicah je prikazana

relativna sprememba celotnih stroškov, ki je posledica variiranja parametra (v stolpcu) za

določen odstotek izhodiščne vrednosti (v vrstici). To na primer pomeni, da vodi povečanje

stroška držanja zaloge (stolpec) za 50 % (vrstica) k povišanju celotnih stroškov za 4,0 %

(celica). Iz tabele je možno razbrati še več. Ob pogledu na celice devete vrstice (parametri

v stolpcih so povečani za 100 %) je vidno, da se celotni stroški različno odzovejo na

podvojitev vrednosti posameznega parametra. Podvojitev povprečnega variabilnega

proizvodnega stroška vodi k 87,2 % rasti stroškov, podvojitev vrednosti povprečnega

mesečnega povpraševanja pa k 95,1 % rasti. Pri vseh ostalih parametrih vodi podvojitev

vrednosti k manj kot 10-% rasti celotnih stroškov. To pomeni, da so celotni stroški

razmeroma neobčutljivi na variiranje stroška držanja zaloge, stroška naročila, standardnega

odklona povpraševanja in dobavnega roka. Na variiranje povprečnega proizvodnega

stroška in povprečnega mesečnega povpraševanja pa se močno odzovejo.

1 Četudi nastopa v formuli celotnih stroškov tudi beta raven storitve, ta v analizi občutljivosti ni

obravnavna. Preučene relativne spremembe vrednosti tega parametra bi vodile k beta ravni storitve,

višje od 100 %, kar pa ni možno.

48

Tabela 8: Primer analize občutljivosti proizvoda 1 (AP) (v %)

h K AVCp D σ L

-50 % -4,6 -2,5 -43,6 -48,2 -1,9 -1,2

-20 % -1,8 -0,9 -17,4 -19,2 -0,8 -0,4

-10 % -0,9 -0,4 -8,7 -9,6 -0,4 -0,2

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 % 0,9 0,4 8,7 9,6 0,4 0,2

+20 % 1,7 0,8 17,4 19,1 0,9 0,4

+50 % 4,0 2,0 43,6 47,6 2,2 1,0

+100 % 7,9 3,7 87,2 95,1 4,7 1,8

Za primerjavo je prikazana tabela analize občutljivosti proizvoda 1 pri oskrbi s SP (Tabela

9). Vidno je, da se celotni stroški v primeru oskrbe s SP drugače odzovejo kot pri AP. Na

podvojitev vsakega parametra posebej se celotni stroški najmočneje odzovejo pri variiranju

stroška držanja zaloge in povprečnega mesečnega povpraševanja. Na variiranje stroška

naročila se celotni stroški tudi močno odzovejo. Na variiranje ostalih treh parametrov je

odziv celotnih stroškov manjši.

Tabela 9: Primer analize občutljivosti proizvoda 1 (SP) (v %)

h K AVCp D σ L

-50 % -29,9 -24,4 -2,0 -31,9 -2,6 -2,6

-20 % -11,2 -8,9 -0,8 -12,0 -2,2 -1,2

-10 % -5,5 -4,3 -0,4 -5,9 -1,1 -0,6

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

10 % 5,4 4,2 0,4 5,8 1,2 0,6

20 % 10,5 8,1 0,8 11,3 2,4 1,2

50 % 24,9 19,2 2,0 26,9 6,5 2,7

100 % 47,2 36,1 4,0 51,2 13,9 5,2

Tabelo 8 in Tabelo 9 je možno po treh parametrih med sabo primerjati. Strošek držanja

zalog, povprečno mesečno povpraševanje in standardni odklon povpraševanja sta v obeh

primerih oskrbe enaka. Odziv celotnih stroškov na variiranje teh treh parametrov

(posamično) se razlikuje glede na vrsto oskrbe. Pri variiranju parametrov stroška držanja

zaloge in standardnega odklona povpraševanja (vsakega posebej) je razvidno, da so celotni

stroški pri oskrbi s SP bolj občutljivi nanj kot pri oskrbi z AP. Pri variiranju povprečnega

mesečnega povpraševanja (vsakega posebej) so celotni stroški pri oskrbi z AP bolj

občutljivi nanj kot pri oskrbi s SP. To pomeni, da vodi relativna sprememba povprečnega

mesečnega povpraševanja v primeru oskrbe z AP k večji relativni spremembi celotnih

stroškov kot pri oskrbi s SP. Drugače povedano, relativna rast povprečnega mesečnega

povpraševanja vodi pri oskrbi z AP k večji relativni rasti celotnih stroškov kot pri oskrbi s

SP. Velja tudi nasprotno, relativno znižanje povprečnega mesečnega povpraševanja vodi

pri oskrbi z AP k relativno večjemu upadu celotnih stroškov kot pri oskrbi s SP.

49

Analize občutljivosti so opravljene še za preostalih pet proizvodov in obe opciji oskrbe.

Tabele z rezultati so v prilogah. V vsaki prilogi sta tabeli za obe opciji oskrbe za

posamezen proizvod. Tako se v Prilogi 1 nahaja analiza občutljivosti za proizvod 2, v

Prilogi 2 analiza občutljivosti za proizvod 3, v Prilogi 3 analiza občutljivosti za proizvod 4,

v Prilogi 4 analiza občutljivosti za proizvod 5 in v Prilogi 5 analiza občutljivosti za

proizvod 6. Tabele so enako strukturirane kot tabele v tem poglavju. V prvi vrstici prvega

stolpca so okrajšave za vrsto oskrbe (SP, AP), za katero je narejena analiza občutljivosti.

Povzetki ugotovitev analiz občutljivosti so v naslednjem poglavju.

4.2.2 Rezultati analize občutljivosti

Analize občutljivosti vodijo k podobnim rezultatom neodvisno od proizvoda v vseh

primerih posamezne opcije oskrbe k podobnim rezultatom. V primeru oskrbe z AP so

celotni stroški znotraj variiranja stroška naročila, stroška držanja zaloge in povprečnega

variabilnega stroška najbolj občutljivi na variiranje povprečnega variabilnega stroška.

Najbolj je to vidno pri proizvodu 2, kjer vodi podvojitev povprečnega variabilnega stroška

k 96,88-% rasti celotnih stroškov, 50-% zmanjšanje pa k 48,44-% padcu celotnih stroškov.

Pri proizvodu 4 je ta občutljivost (v primerjavi z ostalimi proizvodi opcije AP) najmanjša,

podvojitev povprečnega variabilnega stroška vodi k 77,42-% dvigu celotnih stroškov,

razpolovitev pa k 37,11-% padcu celotnih stroškov. Pri oskrbi s SP so celotni stroški

najbolj občutljivi na variiranje stroška naročila in stroška držanja zaloge, pri čemer so tu

vidne razlike med proizvodi. Pri proizvodih 3 in 4 so celotni stroški enako občutljivi na

variiranje stroška držanja zaloge in stroška naročila. Celotni stroški proizvodov 2, 3 in 6 so

bolj občutljivi na variiranje stroška držanja zalog kot na variiranje stroška naročila,

medtem ko je pri proizvodu 1 to ravno obratno. Celotni stroški opcije SP se odzovejo

močneje na variiranje stroška držanja zalog kot v primeru AP.

Celotni stroški so glede na vse ostale parametre neodvisno od proizvoda in vrste oskrbe na

variiranje dobavnega roka manj občutljivi. V primeru proizvodov 4 in 5 pri oskrbi s SP so

neobčutljivi na variiranje dobavnega roka. Največja občutljivost celotnih stroškov na

variiranje dobavnega roka je vidna na proizvodu 1 pri oskrbi s SP. Podvojitev dobavnega

roka vodi k 15,9-% rasti celotnih stroškov, razpolovitev pa k 10-% upadu. Pri oskrbi s SP

je občutljivost celotnih stroškov na variiranje dobavnega roka tudi v primeru proizvoda 1

največja. Podvojitev dobavnega roka vodi k 2,9% porasti stroškov, razpolovitev pa k 2-%

upadu. Celotni stroški reagirajo v vseh primerih močneje pri oskrbi s SP na variiranje

dobavnega roka kot pri AP.

Celotni stroški se pri vseh proizvodih in vrstah proizvodnje najmočneje odzovejo na

variiranje povprečnega mesečnega povpraševanja. Občutljivost celotnih stroškov pri oskrbi

z AP je pri vseh proizvodih večja kot pri oskrbi teh proizvodov s SP. Občutljivost celotnih

stroškov na variiranje povprečnega mesečnega povpraševanja pri oskrbi z AP je največja v

primeru proizvoda 2, podvojitev povprečnega mesečnega povpraševanja vodi k 99,4-%

50

rasti celotnih stroškov, razpolovitev pa k 49,7 % upadu. V primeru oskrbe s SP vodi

podvojitev tega parametra k 68,4-% porasti celotnih stroškov, razpolovitev pa k 38-%

upadu.

Celotni stroški so pri štirih proizvodih pri oskrbi z AP manj občutljivi na variiranje

standardnega odklona povpraševanja kot pri oskrbi s SP. Pri proizvodih 4 in 5 (oskrba s

SP) relativno variiranje standardnega odklona povpraševanja ne vodi k spremembi celotnih

stroškov. To je posledica nizkega povpraševanja in visokega stroška naročila. Serijska

zaloga pokriva variabilnost povpraševanja do tolikšne mere, da tudi podvojitev

variabilnosti ne zahteva držanja varnostne zaloge, posledično ta tudi ne povzroča stroškov.

V primeru proizvoda 2 je pri oskrbi s SP občutljivost celotnih stroškov na variiranje

standardnega odklona povpraševanja največja. Podvojitev vodi k 40,3-% rasti celotnih

stroškov, razpolovitev pa k 16,2-% upadu. Pri oskrbi z AP so celotni stroški najbolj

občutljivi na variiranje standardnega odklona povpraševanja v primeru proizvoda 2.

Podvojitev vrednosti tega parametra vodik 7,4-% rasti celotnih stroškov, razpolovitev pa k

3,2-% upadu.

Na podlagi opravljenih analiz občutljivosti se da opredeliti okolje, kjer bi oskrba z AP

povzročala nižje stroške kot okolje, za katerega velja, da je povprečno mesečno

povpraševanje nizko, variabilnost povpraševanja visoka, strošek držanja zaloge pa visok.

Pri čemer je vpliv velikosti povpraševanja na celotne stroške večji kot variabilnost

povpraševanja. To opredelitev okolja prikazuje Tabela 10.

Tabela 10: Okolje ugodno za AP in SP

D σ h

Ugodno za AP nizko visok visok

Ugodno za SP visoko nizek nizek

Na Sliki 13 na str. 44 je vidno, da je povprečno mesečno povpraševanje po proizvodih 4 in

5 izmed vseh poučevanih proizvodov najnižje (0,75 in 2,21). Samo v primerih teh dveh

proizvodov povzroča oskrba z AP nižje stroške od oskrbe s SP. Stroški varnostne zaloge so

v tem primeru pri oskrbi z AP sicer višji, toda celotni stroški so zaradi nižjih stroškov

naročanja in serijske zaloge v celoti nižji.

5 ANALIZA OKOLJA

V nadaljnjih dveh podpoglavjih tega poglavja želim s pomočjo parametrov povprečnega

mesečnega povpraševanja in koeficienta variacije za vsakega izmed šestih preučevanih

proizvodov opredeliti okolje, kjer povzroča oskrba z AP nižje stroške kot oskrba s SP. Za

lažje razumevanje interakcije med parametri povpraševanja in stroški oskrbe je v poglavju

5.1 preučen ob danem povprečnem povpraševanju vpliv spremembe variabilnosti na

celotne stroške. Na podlagi teh ugotovitev je nato grafično opredeljeno okolje AP s

51

pomočjo velikosti povprečnega mesečnega povpraševanja in koeficienta variacije

povpraševanja. V poglavju 5.2 je preučena kompleksnejša interakcija med več parametri.

Konkretno gre za preučitev vpliva parametrov ravni storitve, dobavnega roka in

povprečnega variabilnega proizvodnega stroška na območje oskrbe z AP, ki je določeno s

parametroma povpraševanja.

5.1 Vpliv parametrov povpraševanja

Za opredelitev območja smiselnosti uporabe AP si je treba najprej ogledati vpliv

variabilnosti povpraševanja na celotne stroške oskrbe ob danem povprečnem mesečnem

povpraševanju. Občutljivost stroškov glede na relativno variabilnost je bila že narejena v

okviru analize občutljivosti (pri variiranju standardnega odklona povpraševanja), toda v

tem poglavju želim prikazati to relacijo podrobneje, tako da grafično prikažem, kako se

spreminjajo stroški oskrbe z AP in s SP ob variiranju variabilnosti povpraševanja. V

nadaljevanju bo gibanje stroškov preučevano na podlagi proizvoda 4 za dve različni

povprečni mesečni povpraševanji. Proizvod 4 je za to analizo izbran, ker je oskrba z AP že

v trenutnih pogojih upravičena, ti predstavljajo zato že referenco za opredelitev okolja AP.

Pri vseh ostalih proizvodih so mehanizmi, ki vplivajo na gibanje stroškov, enaki in iz tega

razloga ne bodo posebej analizirani.

Izhodiščno je analiziran proizvod 4 pri povprečnem mesečnem povpraševanju 24,72 enote

(ta višina povprečnega mesečnega povpraševanja ni enaka povprečnemu mesečnemu

povpraševanju iz podjetja Gorenje). Ta vrednost povpraševanja je zaradi njene posebnosti

izhodiščno analizirana. Posebnost je vidna na Sliki14, ki prikazuje gibanje celotnih

stroškov (tako pri AP kot pri SP), pri čemer predstavlja rdeča krivulja celotne stroške

oskrbe z AP, modra pa celotne stroške oskrbe s SP. Na abscisni osi je koeficient variacije

povpraševanja (relativna mera variabilnosti) in leži na intervalu od 0 do vključno 3. Ker se

je variabilnost povpraševanja proizvodov gibala med 0,25 in 1,5, bi bila analiza višje

relativne variabilnosti manj realistična. Na ordinatni osi je prikazana višina celotnih

stroškov (v evrih).


povpraševanju v višini 24,72 enote in variiranju relativne variabilnosti povpraševanja

70 €

80 €

90 €

100 €

110 €

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

TC

CV

SP

AP

52

S Slike 14 je razvidno, da se stroški oskrbe (AP in SP) različno gibljejo ter da obstajajo

intervali, na katerih so stroški oskrbe z AP višji od stroškov oskrbe s SP in obratno, ter da

obstaja interval, kjer so stroški obeh opcij enaki. Za pojasnitev teh intervalov je potrebno

(ponovno) preučiti mehanizme, ki vplivajo na celotne stroške posamezne opcije. Na

podlagi tega podatka, stroška naročanja (za posamezno opcijo) in stroška zalog se izračuna

optimalno količino naročanja, ki je za obe opciji različna. Ker je strošek naročila v primeru

AP nižji in ker je strošek zaloge v obeh primerih enak, je optimalna količina naročanja v

primeru AP nižja (11 enot pri AP in 201 enot pri SP). Optimalna količina naročanja je

neodvisna od variabilnosti povpraševanja, kar pomeni, da se ta ne spremeni ob variiranju

variabilnosti. Posledično ostanejo stroški držanja serijske zaloge in stroški naročanja pri

variiranju variabilnosti konstantni. Variabilni proizvodni stroški (produkt povprečnega

mesečnega povpraševanja in povprečnega variabilnega proizvodnega stroška) so prav tako

neodvisni od variabilnosti, posledično so ti tudi konstantni. Gibanje celotnih stroškov je

izključno posledica gibanja stroškov varnostne zaloge. Višina varnostne zaloge in

posledičen strošek držanja varnostne zaloge je neposredno odvisen od variabilnosti

povpraševanja. Variabilnost povpraševanja (standardni odklon povpraševanja) nastopa

tako v enačbi (4) kot tudi v enačbi (5).

S Slike 14 je razvidno, da so celotni stroški AP na intervalu od 0 do 0,15 (to ustreza

standardnemu odklonu povpraševanja 3,71) konstantni, od te točke dalje pa začenjajo

naraščati. Konstantnost stroškov na tem intervalu leži v opredelitvi funkcije celotnih

stroškov. Ciljno beta raven storitve (96 %) dosežemo na intervalu od 0 do 0,15 s serijsko

zalogo, brez uporabe varnostnih zalog. Pri relativni variabilnosti 0,15 znaša raven storitve

ravno 96 %, levo od te točke (torej pri nižji variabilnosti) pa je dosežena beta raven storitve

višja od 96 % (z vrednost oziroma varnostni faktor je na tem intervalu negativen,

posledično sta varnostna zaloga in strošek varnostne zaloge 0). Zato na tem intervalu ni

treba držati varnostne zaloge, ki bi povzročala stroške. Na intervalu od 0,15 dalje je treba

za držanje ciljne ravni storitve držati varnostno zalogo, ki povzroča dodatne stroške. Višja,

kot je variabilnost povpraševanja (koeficient variacije povpraševanja oziroma standardni

odklon povpraševanja), več varnostne zaloge je potrebne, posledično višji so stroški

varnostne zaloge. V primeru SP so mehanizmi enaki, le da je optimalna količina naročanja

(v primerjavi z AP) višja in je dobavni rok 10-krat večji (30 dni). Funkcija celotnih

stroškov ostane konstantna na intervalu od 0 do 0,8 (to ustreza standardnemu odklonu

povpraševanja v višini 19,8). Do te variabilnosti pokriva optimalna količina naročanja

ciljno (beta) raven storitve. Na intervalu od 0,8 dalje mora tudi SP držati varnostno zalogo,

ki povzroča stroške.

Vidno je tudi, da na intervalu, kjer je treba držati varnostno zalogo, naraščajo celotni

stroški hitreje v primeru SP. To je posledica daljšega dobavnega roka SP. Dobavni rok

nastopa v enačbah (4) in (5). Z večanjem variabilnosti, tj. standardnega odklona

povpraševanja, narašča potreben varnostni faktor in tudi neposredno strošek držanja

varnostne zaloge hitreje v primeru, ko je dobavni rok daljši. Razlika celotnih stroškov se na

53

ta način z večjo variabilnostjo zmanjšuje, pri določeni variabilnosti (v tem primeru, ko

znaša koeficient variacije povpraševanja 1,5 oziroma ko znaša standardni odklon

povpraševanja 37,1) so celotni stroški AP in SP enaki. Pri dodatnem naraščanju

variabilnosti so celotni stroški AP vedno nižji od celotnih stroškov SP.

S Slike 14 je vidno, da je smiselna uporaba AP v primeru, ko je (pri povprečnem

mesečnem povpraševanju v višini 24,72 enote) koeficient variacije povpraševanja vsaj 1,5.

V primeru, ko znaša koeficient variacije povpraševanja 0,15 ali manj, je z vidika stroškov

izbor vrste oskrbe nerelevanten, ker povzročata obe opciji enake stroške. Prisotna pa je

razlika v višini beta ravni storitve. Oskrba s SP dosega višjo raven beta storitve kot oskrba

z AP. Če pa leži koeficient variacije povpraševanja med 0,15 in 1,5, predstavlja SP opcijo

z nižjimi stroški.

S povečanjem povprečnega mesečnega povpraševanja se spremenita tudi funkciji celotnih

stroškov AP in SP. Slika 15 prikazuje gibanje celotnih stroškov (AP in SP) v primeru, ko

znaša povprečno mesečno povpraševanje 30 enot. Enako kot pri Sliki 14 prikazuje

abscisna os koeficient variacije povpraševanja, ordinata pa višino celotnih stroškov. V

primerjavi s Sliko 14 je razvidno, da na začetku (torej pri zelo nizki variabilnosti) ni

intervala, kjer so celotni stroški AP in SP enaki, pač pa obstaja interval, znotraj katerega

povzroča SP nižje stroške kot AP, in interval, znotraj katerega so stroški AP nižji od

stroškov SP. Razlog za to leži v dejstvu, da leži funkcija celotnih stroškov AP izhodiščno

(torej pri variabilnosti 0) višje od funkcije celotnih stroškov SP, kar je posledica povečanja

povprečnega mesečnega povpraševanja. Iz analize občutljivost celotnih stroškov ob

variiranju povprečnega mesečnega povpraševanja je bilo razvidno, da se AP močneje

odzove na povečanje vrednosti te spremenljivke kot SP, kar je razvidno iz primerjav obeh

slik.


povpraševanju v višini 30 enot in variiranju relativne variabilnosti povpraševanja

70 €

80 €

90 €

100 €

110 €

120 €

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

TC

CV

SP

AP

54

S Slike 15 je razvidno, da povzroča SP na intervalu med koeficientom variacije

povpraševanja med 0 in 2,5 nižje stroške kot AP, pri relativni variabilnosti 2,5 (ta ustreza

standardnemu odklonu povpraševanja 75) povzročata obe opciji enake stroške, pri relativni

variabilnosti, ki je večja od 2,5, pa povzroča AP nižje stroške kot SP.

Pri zmanjšanju povprečnega mesečnega povpraševanja (na primer na 23 enot), leži pri

ničelni variabilnosti funkcija stroškov AP pod funkcijo stroškov SP, AP povzroča torej v

tem primeru nižje celotne stroške, kar je posledica nižjih stroškov naročanja v primeru

oskrbe z AP. Z večanjem variabilnosti začenja funkcija stroškov AP naraščati prej kot

funkcija stroškov SP. Pri določeni variabilnosti seka funkcija stroškov AP funkcijo

stroškov SP, posledično povzroča ta višje stroške. Z dodatnim večanjem variabilnosti

začenja tudi funkcija celotnih stroškov SP naraščati (hitreje kot AP), zato pride ponovno do

sekanja obeh funkcij celotnih stroškov in funkcija celotnih stroškov SP leži nad funkcijo

celotnih stroškov AP. Če je povprečno mesečno povpraševanje tako majhno, da leži pri

ničelni variabilnosti funkcija celotnih stroškov AP tako nizko pod funkcijo celotnih

stroškov SP, da pri nobeni variabilnosti ne pride do sekanja funkcij celotnih stroškov,

povzroča pri danem povpraševanju AP vedno nižje stroške kot SP. Poseben primer

predstavlja povprečno mesečno povpraševanje, pri katerem se z večanjem variabilnosti

povpraševanja sekata funkciji celotnih stroškov pri variabilnosti, pri kateri začne funkcija

celotnih stroškov SP naraščati. V tem primeru seka funkcija celotnih stroškov AP funkcijo

celotnih stroškov SP natanko v eni točki. To je edina točka (relativna variabilnost

povpraševanja), pri kateri povzročata obe opciji enake stroške, na vseh ostalih intervalih pa

povzroča AP nižje stroške.

V nadaljevanju želim določiti, pri kateri višini koeficienta variacije povpraševanja ob

izbranem povprečnem mesečnem povpraševanju postane AP ugodnejša od SP. Grafikon

kombinacij povprečnega mesečnega povpraševanja in koeficienta variacije povpraševanja

je prikazan na Sliki 16. Na abscisni osi leži povprečno mesečno povpraševanje, na

ordinatni pa koeficient variacije povpraševanja za dano povpraševanje. Modra krivulja

predstavlja mejo oziroma kombinacije povprečnega mesečnega povpraševanja in

koeficienta variacije povpraševanja, pri katerem povzročata obe opciji enake stroške.

Področje oziroma površina levo od te krivulje (označeno z zeleno barvo) predstavlja vse te

kombinacije povprečnega mesečnega povpraševanja in koeficienta variacije

povpraševanja, pri katerem povzroča oskrba z AP nižje stroške od SP. Področje desno od

meje (označeno z rumeno barvo) predstavlja kombinacije povprečnega mesečnega

povpraševanja in koeficienta variacije povpraševanja, pri katerem povzroča oskrba s SP

nižje stroške od AP.

Iz Tabele 5 je razvidno, da znaša povprečno mesečno povpraševanje 0,75 enot, koeficient

variacije povpraševanja pa 1,2. Ta kombinacija povprečnega mesečnega povpraševanja je

na področju AP. Še več, oskrba z AP je v tem primeru smiselna ne glede na relativno

variabilnost. Na ta način se lahko preverijo tudi druge kombinacije, na primer v primeru,

55

kjer povprečno mesečno povpraševanje znaša 40 enot, koeficient variacije povpraševanja

pa 1,7. V tem primeru povzroča oskrba s SP nižje stroške in je posledično uporaba te bolj

smiselna.

Za podrobnejše razumevanje meje preloma med AP in SP so podane tudi karakteristične

točke, ki povezujejo ugotovitve grafikonov (Slika 14 in Slika 15). Točke T1, T2 in T3

prikazujejo izračunane kombinacije povprečnega mesečnega povpraševanja in koeficienta

variacije povpraševanja na Sliki 14. Pri relativni variabilnosti med 0 (T1) in 0,15 (T2)

ležita funkciji celotnih stroškov AP in SP druga na drugi (se prekrivata), posledično

povzročata enake stroške. Na tem intervalu je meja. Pri relativni variabilnosti med 0,15 in

1,5 povzroča SP nižje stroške (rumena barva), pri koeficientu variacije povpraševanja v

višini 1,5 se funkciji celotnih stroškov sekata (T3), pri koeficientu variacije povpraševanja,

ki je višji od 1,5, pa povzroča AP nižje stroške (zeleno območje).

T4 prikazuje mejo, ko znaša povprečno povpraševanje 30 enot, relativna variabilnost pa

2,5. Pri relativni variabilnosti, manjši od 2,5, povzroča SP nižje stroške (rumeno območje),

pri relativni variabilnosti v višini 2,5 so stroški obeh opcij enaki, relativna variabilnost, ki

je večja od 2,5, pa povzroča nižje stroške v primeru AP (zeleno območje).

T5 prikazuje povpraševanje, pri katerem se funkciji celotnih stroškov AP in SP sekata pri

variabilnosti, kjer začne funkcija celotnih stroškov SP naraščati. S slike 16 je razvidno, da

je pri tem povpraševanju smiselna pri vsaki relativni variabilnosti uporaba SP, le v točki

T5 je možno tudi uporaba AP, ker so v tej točki celotni stroški obeh opcij enaki. Za

povprečno mesečno povpraševanje, ki je manjše od povpraševanja v točki T5, povzroča

AP nižje celotne stroške, neodvisno od relativne variabilnosti povpraševanja.

Slika 16: Področje AP in SP za proizvod 4

56

S Slike 16 je tudi razvidno, da igra variabilnost povpraševanja pomembno vlogo le pri

povprečnem mesečnem povpraševanju med 22 in 35 enotami. Pri povprečnem mesečnem

povpraševanju pod 22 enot povzroča oskrba z AP vedno nižje stroške od oskrbe s SP. Pri

povprečnem mesečnem povpraševanju nad 35 enot pa povzroča oskrba s SP vedno nižje

stroške. Iz tega sledi, da igra večjo vlogo racionalnost proizvodnje, ki je povezana z

velikostjo proizvodnih serij pri AP oziroma SP, ter variabilni proizvodni stroški, kot pa

pokrivanje negotovosti povpraševanja.

Področja AP in SP za preučevanih šest proizvodov so prikazani na Sliki 17. Izračunani in

prikazani so po enaki metodi, kot predhodno preučeni proizvod 4. S Slike 17 je razvidno,

da je področje AP pri proizvodu 4 največje izmed vseh preučevanih proizvodov. Proizvod

3 ima najmanjše področje AP, temu sledita proizvoda 6 in 2. Pri proizvodih 1 in 5 pride do

sekanja meje področij. Do relativne variabilnosti povpraševanja v višini 2,82 leži meja

področij proizvoda 1 levo od meje področij proizvoda 5. To pomeni, da je pri relativni

variabilnosti povpraševanja, ki je večja od 2,82, področje (ploščina) AP pri proizvodu 1

večje kot pri proizvodu 5.

Slika 17: Področje AP in SP za preučevanih 6 proizvodov

Razvidno je tudi, da igra pri proizvodih 2, 3 in 6 variabilnost povpraševanja marginalno

vlogo. Posledično je izbira o vrsti oskrbe izključno povezana z racionalnostjo proizvodnje

(velikostjo proizvodnih serij pri AP in SP). Pri proizvodu 5 je vpliv variabilnosti

povpraševanja na izbiro vrste oskrbe nekoliko večji, variabilnost povpraševanja je

relevantna na intervalu med 8,5 in 13. Pri proizvodih 1 in 6 igra variabilnost povpraševanja

v primerjavi z ostalimi proizvodi večjo vlogo. Pri proizvodu 1 je variabilnost

povpraševanja odločilna na intervalu med 6 in 14, pri proizvodu 4 na intervalu med 22 in

35. Iz vsega tega je razvidno, da je pri vseh preučevanih proizvodih velikost povpraševanja

glavni kriterij pri odločitvi o vrsti oskrbe. Vpliv variabilnosti povpraševanja igra manjšo

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

0 10 20 30 40 50

CV

D

Proizvod 1

Proizvod 2

Proizvod 3

Proizvod 4

Proizvod 5

Proizvod 6

57

vlogo. To pomeni, da igra večjo vlogo racionalnost proizvodnje, kot pa pokrivanje

negotovosti povpraševanja, ki je povezana z varnostno zalogo.

5.2 Opredelitev dodatnih parametrov

V poglavju 5.1 je bilo opredeljeno, kako vplivata na območje AP parameter povprečnega

mesečnega povpraševanja in koeficient variacije povpraševanja. V tem poglavju bom

prikazal in preučil vpliv treh dodatnih parametrov na območje AP in SP. Ti parametri so

raven storitve, dobavni rok AP in povprečni variabilni proizvodni strošek AP. Variiranje

teh treh parametrov predstavlja realistične ukrepe, za katere se odloči proizvodno podjetje,

ali pa so realistični tehnološki trendi na področju AP. Proizvodno podjetje/oskrbna veriga

se lahko na primer odloči, da zasleduje strategijo višje ali nižje ravni storitve. Takšen dvig

oziroma upad želene ravni storitve jasno vpliva na področje. Prav tako je izhodiščno

veljala predpostavka, da znaša dobavni rok oskrbe z AP tri dni, pri posameznih proizvodih

ali okoliščinah pa lahko zavzema različne vrednosti (znotraj enega do pet dni). Prav tako

spremenijo trendi oziroma tehnološki napredek na področju AP velikost in obliko področja

AP in SP. Tu predstavlja priložnost predvsem trend nižanja cene materiala in hitrejše

procesiranje izdelave proizvodov, kar vpliva pozitivno na višino povprečnega variabilnega

stroška AP.

V nadaljevanju je prikazan vpliv variiranja teh treh spremenljivk posebej na področje AP

in SP. Gre pravzaprav za neke vrste analize občutljivosti velikosti področja AP ob

variiranju teh treh spremenljivk. Za razliko od analize občutljivosti, narejene v poglavju

5.1, želim v tem poglavju prikazati kompleksnejšo interakcijo med več parametri.

Prikazati želim vpliv vsakega izmed izbranih treh prametrov (raven storitve, dobavni rok

AP in povprečni variabilni strošek AP) na območje izbire vrste oskrbe s parametroma

povpraševanja (povprečno mesečno povpraševanje in koeficient variacije povpraševanja).

Z variiranjem parametra ravni storitve želim preučiti, kako bi se odražala sprememba

strategije podjetja (glede želene ravni storitve) na območje AP. Ta analiza je opravljena na

primeru proizvoda 4, ker je za ta proizvod območje AP že v trenutnih razmerah največje in

že predstavlja alternativo oskrbi s SP. Vplivi, ki vodijo k zmanjšanju področja AP, so iz

tega razloga bolj vidni in primerljivi z vplivi, ki imajo za posledico povečanje področja.

V okviru variiranja vrednosti spremenljivk zavzema beta raven storitve poleg izhodiščne

vrednosti 96 % še vrednosti 90 % in 99 %, tako pri oskrbi z AP kot s SP. Dobavni rok

oskrbe z AP zavzema vrednosti en dan, tri dni (izhodiščna vrednost) in pet dni. Pri tem

ostaja dobavni rok oskrbe s SP nespremenjen. V okviru variiranja povprečnega

variabilnega proizvodnega stroška oskrbe z AP zavzema ta izhodiščno vrednost in 90 % ter

80 % izhodiščne vrednosti. Povprečen variabilen strošek oskrbe s SP ostaja nespremenjen.

Variiranje beta ravni storitve ima vpliv na področje AP pri višji variabilnosti

povpraševanja. Povišanje beta ravni storitve vodi k temu, da se področje AP pri višji

58

variabilnosti poveča, zmanjšanje beta ravni storitve pa vodi k zmanjšanju področja AP pri

visoki variabilnosti povpraševanja (Slika 18). Ta premik je posledica krajših dobavnih

rokov pri oskrbi z AP. Povišanje želene ravni storitve vpliva na premik območja v korist

AP z višanjem koeficienta variacije povpraševanja, ker je za višjo raven storitve zahtevana

višja raven varnostne zaloge. Ta je v primeru oskrbe s SP bistveno bolj občutljiva na

variabilnost povpraševanja (oziroma koeficient variacije povpraševanja), kar je posledica

omenjenega daljšega dobavnega roka pri oskrbi s SP. Znižanje ravni storitve ima iz istih

razlogov ravno premik v nasprotno smer. Spreminjanje ravni storitve poveča območje, kjer

igra za odločitev o vrsti oskrbe ključno vlogo variabilnost povpraševanja. Pri 96-% ravni

storitve je variabilnost povpraševanja pri odločitvi pomembna samo, če znaša povprečno

mesečno povpraševanje od 22 do 35 enot. Pri 99-% ravni storitve se nahaja to področje pri

povprečnem mesečnem povpraševanju med 25 in 64. Pri 90-% ravni storitve je to področje

še manjše.

Slika 18: Opredelitev področij AP in SP pri proizvodu 4 ob variiranju beta ravni storitve

Vpliv variiranja dobavnega roka AP (Slika 19) je najbolj viden pri visoki variabilnosti

povpraševanja. Skrajšanje dobavnega roka oskrbe z AP vpliva na premik območja v korist

oskrbi z AP z višanjem koeficienta variacije povpraševanja, ker ima krajši dobavni rok za

posledico nižjo potrebo po varnostni zalogi. Večja kot je variabilnost povpraševanja, večji

je prihranek stroškov varnostne zaloge, posledično nižji so celotni stroški oskrbe z AP.

Območje AP se z višjo variabilnostjo povpraševanja čedalje bolj premakne v desno. Pri

zmanjšanju dobavnega roka oskrbe z AP je premik ravno nasproten. Variiranje dobavnega

roka AP ima podobno kot variiranje ravni storitve vpliv na področje, kjer igra variabilnost

povpraševanja ključno vlogo. Krajši kot je dobavni rok oskrbe z AP, večje je področje, kjer

je za odločitev o vrsti oskrbe odvisna variabilnost povpraševanja. Pri dobavnem roku

oskrbe z AP enega dne se to področje nahaja znotraj povprečnega mesečnega

povpraševanja med 24 in 50 enotami.

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

0 20 40 60 80 100

CV

D

Meja (beta= 90%)

Meja (beta=96%)

Meja (beta=99%)

59

Slika 19: Opredelitev področij AP in SP pri proizvodu 4 ob variiranju dobavnega roka AP

Zmanjšanje povprečnega variabilnega proizvodnega stroška pri oskrbi z AP vpliva na

premik območja v korist oskrbe z AP, neodvisno od velikosti koeficienta variacije

povpraševanja (Slika 20). Variabilni proizvodni stroški so odvisni od povprečnega

mesečnega povpraševanja in ne od variabilnosti povpraševanja. Z znižanjem povprečnega

variabilnega proizvodnega stroška AP se pri danem povpraševanju znižajo celotni stroški

oskrbe AP. Pri povprečnem mesečnem povpraševanju, kjer so bili celotni stroški oskrbe z

AP enaki celotnim stroškom SP, so z znižanjem povprečnega variabilnega stroška pri AP

sedaj celotni stroški oskrbe z AP nižji. Območje se premakne vse do povpraševanja, kjer so

stroški obeh opcij enaki. Bolj, kot se zmanjšuje povprečni variabilni proizvodni strošek,

večji je premik v korist oskrbe z AP.

Slika 20: Opredelitev področij AP in SP pri proizvodu 4 ob variiranju AVCp AP

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

0 20 40 60 80 100

CV

D

Meja (L= 1 dan)

Meja (L= 3 dni)

Meja (L= 5 dni)

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

0 20 40 60 80 100

CV

D

Meja (AVCp -0%)

Meja (AVCp -10%)

Meja (AVCp -20%)

60

Iz opravljenih analiz je razvidno, da ima največji vpliv na velikost območja AP povprečni

variabilni proizvodni strošek. Kot parameter, ki odraža racionalnost proizvodnje pri AP,

vodi znižanje njegove vrednosti pri vsaki variabilnosti povpraševanja k povečanju področja

AP. Ker je realistično predpostavljati, da se bo v prihodnosti povprečni variabilni strošek

AP zmanjšal (cenejši material, hitrejši proces tiskanja), se lahko v prihodnosti pričakuje, da

se bo območje AP večalo neodvisno od variabilnosti povpraševanja. Variiranje ostalih

dveh parametrov vodi k povečanju področja, kjer igra variabilnost povpraševanja pri izbiri

o vrsti oskrbe pomembno vlogo. Povprečen variabilni proizvodni strošek ima izmed vseh

treh preučenih parametrov največ manevrskega prostora. Raven storitve je realistično

možno zvišati na 99 %, dobavni rok pa ne more biti manjši od nič dni. Povprečen

variabilni proizvodni strošek se lahko (zaradi tehnološkega napredka) zmanjša za več kot

preučenih 20 %. Vpliv v korist AP je posledično večji.

SKLEP

Aditivna proizvodnja ima v primerjavi s tradicionalnimi proizvodnimi tehnologijami

posebne karakteristike. Pred začetkom proizvodnje ne potrebuje zahtevne priprave opreme,

ki bi povzročala stroške in podaljšala čas proizvodnje. Četudi doseže aditivna proizvodnja

časovni prihranek na račun odsotnosti potrebe po pripravi opreme, je dejanski čas izdelave

oziroma tiskanja v primerjavi z ostalimi vrstami proizvodnje daljši. Tudi stroškovni

prihranek, ki je posledica nizkega stroška priprave opreme, izniči dejstvo, da povzroča

aditivna proizvodnja visoke mejne oziroma povprečne variabilne stroške (strošek materiala

in strošek porabe elektrike). V primeru aditivne proizvodnje naraščajo proizvodni stroški

proporcionalno z obsegom, medtem ko so pri tradicionalni proizvodnji prisotne ekonomije

obsega. Za razliko od tradicionalnih proizvodnih tehnologij pri aditivni proizvodnji stroški

ne naraščajo z večanjem kompleksnosti, pač pa so v veliki meri od te neodvisni.

Po svojih lastnostih zadovoljuje aditivna proizvodnja najbolje trg posamične proizvodnje.

Ta je okarakteriziran kot trg majhnega povpraševanja. S strani kupcev je izražena želja po

individualizaciji proizvodov, proizvodnja poteka po naročilu, kjer cena proizvoda ne igra

glavne vloge, pač pa hitrost dobave in prilagodljivost zahtevam kupcev. Predvsem v

takšnih razmerah je aditivna proizvodnja že implementirana. Četudi je aditivna

proizvodnja najprimernejša za okolje posamične proizvodnje, lahko v posameznih primerih

dosega tudi stroškovno prednost v primerjavi s tradicionalno serijsko proizvodnjo. Priprava

opreme in z njo povezan strošek priprave opreme ima pri majhnih proizvodnih serijah za

posledico visok povprečni strošek priprave opreme, ki se odraža v višji lastni ceni

proizvoda. Ker je pri aditivni proizvodnji strošek priprave zanemarljivo majhen,

predstavlja lastno ceno povprečen variabilni strošek (neodvisno od velikosti proizvodne

serije). Do določene velikosti proizvodne serije leži lastna cena proizvoda pri aditivni

proizvodnji pod lastno ceno proizvoda, proizvedenega s tradicionalno serijsko proizvodnjo.

Pri preučevanih šestih proizvodih iz podjetja Gorenje leži ta meja med 18 in 106 enotami.

Aditivna proizvodnja dosega v primerjavi s tradicionalno serijsko proizvodnjo večjo

61

časovno fleksibilnost, ki je posledica manjših proizvodnih serij. To vodi h krajšim

dobavnim rokom.

Za identifikacijo najustreznejše oblike oskrbe je bil oblikovan odločitveni model, ki

omogoča presojo, kdaj je smiselna oskrba povpraševanja z aditivno proizvodnjo in kdaj s

serijsko proizvodnjo. Model združuje proizvodne stroške, stroške naročanja in stroške

držanja serijske in varnostne zaloge ter predpostavko, da točka ponovnega naročila ne sme

ležati pod povprečnim povpraševanjem znotraj dobavnega roka.

V okviru analize stroškov oskrbe povpraševanja z aditivno proizvodnjo in tradicionalno

serijsko proizvodnjo, ki je temeljila na podlagi realnih podatkov, je bilo razvidno, da

povzroča pri dveh izmed šestih preučenih proizvodih aditivna proizvodnja nižje stroške kot

oskrba s serijsko proizvodnjo. Za ta dva proizvoda je v primerjavi z ostalimi proizvodi

značilno nizko povprečno povpraševanje. V primeru oskrbe povpraševanja z aditivno

proizvodnjo predstavljajo pri vseh šestih preučevanih proizvodih največji del celotnih

stroškov variabilni proizvodni stroški (med 74,2 % in 96,9 % celotnih stroškov), medtem

ko predstavljajo pri oskrbi povpraševanja s serijsko proizvodnjo največji delež celotnih

stroškov stroški držanja serijske zaloge in stroški naročanja (med 70,4 % in 99,4 %

celotnih stroškov). Stroški držanja varnostne zaloge so v štirih primerih višji pri oskrbi s

serijsko proizvodnjo, v ostalih dveh primerih pa pri oskrbi s serijsko proizvodnjo ni

potrebne varnostne zaloge. V vseh šestih primerih je pri oskrbi z aditivno proizvodnjo

povprečna zaloga nižja kot pri oskrbi s serijsko proizvodnjo.

Analiza občutljivosti stroškov je pri vseh šestih preučevanih proizvodih pokazala, da

reagirajo celotni stroški pri oskrbi z aditivno proizvodnjo najmočneje na variiranje

povprečnega variabilnega proizvodnega stroška, medtem ko reagirajo celotni stroški pri

oskrbi s serijsko proizvodnjo najmočneje na variiranje stroška naročila in stroška držanja

zaloge. Variiranje dobavnega roka vodi pri vseh proizvodih in obeh opcijah oskrbe do

majhne spremembe celotnih stroškov. Variiranje standardnega odklona povpraševanja vodi

pri oskrbi s serijsko proizvodnjo do večjih sprememb v celotnih stroških kot pri oskrbi z

aditivno proizvodnjo. Pri variiranju povprečnega mesečnega povpraševanja je razvidno, da

reagirajo celotni stroški oskrbe z aditivno proizvodnjo močneje kot celotni stroški v

primeru oskrbe s serijsko proizvodnjo.

V magistrskem delu sta grafično prikazani področji, kjer povzroča oskrba z aditivno

proizvodnjo ali oskrba s serijsko proizvodnjo nižje stroške, kot kombinacija povprečnega

mesečnega povpraševanja in koeficienta variacije povpraševanja. Okolje, kjer je smiselna

oskrba povpraševanja z aditivno proizvodnjo, je na podlagi teh analiz opredeljeno kot

okolje nizkega povprečnega povpraševanja in visoke variabilnosti povpraševanja. Velikost

povpraševanja igra pri tem pomembnejšo vlogo. Pri uvedbi oskrbe z aditivno proizvodnjo

igra posledično večjo vlogo racionalnost proizvodnje (povezana z velikostjo proizvodnih

62

serij in variabilnih proizvodnih stroškov) in manj pokrivanje negotovosti povpraševanja

(povezano z varnostno zalogo).

Preučeni so bili tudi vplivi možnih ukrepov proizvodnega podjetja (sprememba želene

ravni storitve) in vplivi razvoja aditivne proizvodnje (variiranje dobavnega roka in nižanje

povprečnega variabilnega proizvodnega stroška). Manjšanje povprečnega variabilnega

proizvodnega stroška aditivne proizvodnje, kot eden izmed parametrov racionalnosti

proizvodnje, prispeva najbolj k povečanju območja aditivne proizvodnje. Višja raven

storitve in krajši dobavni rok oskrbe z aditivno proizvodnjo kot parametra, povezana s

pokrivanjem negotovosti povpraševanja, prav tako povečujeta območje aditivne

proizvodnje, toda le v okviru visoke variabilnosti povpraševanja.

Le na podlagi predhodne temeljite analize in preučevanja ter izračuna vseh navedenih

faktorjev, ki so opisani, izračunani in grafično prikazani v magistrski nalogi, se pokaže

smotrnost uporabe aditivne proizvodnje za določen produkt. V sodobnem poslovnem

okolju se parametri, povezani z uporabo aditivne proizvodnje, hitro spreminjajo, kar bo

najverjetneje širilo uporabo aditivne proizvodnje. Iz tega razloga bo treba ponovno opraviti

analize, ki so predstavljene v tem magistrskem delu.

63

LITERATURA IN VIRI

1. 3D printing industry. (2017). 3D Printing Processes. Najdeno 17. maja. 2017 na

spletnem naslovu https://3dprintingindustry.com/3d-printing-basics-free-beginners-

guide#04-processes

2. Johannes, V. (2011). Teil 1: Entwicklung und Geschichte der 3D-Drucktechnologie.

Najdeno 30. avgusta 2017 na spletnem naslovu https://3druck.com/grundkurs-3d-

drucker/teil-1-entwicklung-und-geschichte-der-3d-drucktechnologie-342079

3. Additively AG. (2017). Übersicht über 3D-Druck-Technologien. Najdeno 15. maja

2017 na spletnem naslovu https://www.additively.com/de/lernen/3d-printing-

technologies

4. Anderson, M. A., Anderson, E., & Parker, G. (2013). Operations management for

dummies. New Jersey: John Wiley & Sons, Inc.

5. Arora, K. C. (2005). Comprehensive Production and Operations Management. New

Delhi: Laxmi Publications.

6. Bártolo, P. J. (2011). Stereolithography: Materials, Processes and Applications. New

York: Springer.

7. Baumers, M., Tuck, C., Wildman, R, Ashcroft, I., & Hague, R. (2011), Energy inputs

to additive manufacturing: Does capacity utilization matter? International symposium

22nd, Solid freeform fabrication; an additive manufacturing conference (str. 30–40).

Austin: Laboratory for Freeform Fabrication and University of Texas at Austin.

8. Berman, B. (2016). 3-d printing: The new industrial revolution. Business horizons,

55(2), 155–162.

9. Cahchon, G., & Terwiesch, C. (2006). Matching supply with demand. Boston:

McGrawHill.

10. Choi, T. (2014). Handbook of EOQ Inventory Problems. New York: Springer.

11. Chopra, S., & Meindl, P. (2001). Supply Chain Management: Strategy, planning and

operation. New Jersey: Prentice-Hall.

12. Conner, B. P., Manogharan, G. P., Martof, A. N., Rodomsky, L. M., Rodomsky, C. M.,

Jordan, D. C., & Limperos, J. W. (2014). Making sense of 3-D printing: Creating a

map of additive manufacturing products and services. Additive Manufacturing, 1/4, 64–

76.

13. Coyle, J. J., Langley, C. J., Gibson B., Novack, R. A., & Bardi, E. J. (2008). Supply

Chain Management: A Logistics Perspective. Boston: Cengage Learning.

14. D'Aveni, R. (2015). The 3-D Printing revolution. Harvard Business Review, 93(5), 40–

48.

15. de Kok, A. G. (2002). Analysis of one product /one location inventory control models.

Eindhoven: Technische universiteit.

16. Deloitte AG. (2015). Industry 4.0. Zürich: Deloitte AG.

17. Drazga, B. (2013). 3D Printing Market Potential: Changing the Face of Product

Development, Sales and Manufacturing. Ariz: Red Mountain Insights LLC.

https://3dprintingindustry.com/3d-printing-basics-free-beginners-guide#04-processes

https://3dprintingindustry.com/3d-printing-basics-free-beginners-guide#04-processes

https://3druck.com/grundkurs-3d-drucker/teil-1-entwicklung-und-geschichte-der-3d-drucktechnologie-342079


http://www.sciencedirect.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/science/journal/22148604

64

18. Gorenje Group (2013). Letno poročilo podjetja Gorenje group za leto 2012. Velenje:

Gorenje group.

19. Gorenje Group. (2017a). Letno poročilo podjetja Gorenje group za leto 2016. Velenje:

Gorenje group.

20. Gorenje group. (2017b). Blagovne znamke. Najdeno 21. junija 2017 na spletnem

naslovu http://www.gorenjegroup.com/si/gorenje-group/o-skupini-gorenje/blagovne-

znamke

21. Hausman, K. K., & Horne R. (2017). 3D Printing For Dummies (2nd ed.). New Jersey:

John Wiley & Sons.

22. Holmström, J., Partanen J., Tuomi J., & Walter (2010). M. Rapid manufacturing inthe

spare parts supply chain: Alternative approaches to capacity deployment. Journal of

Manufacturing Technology Management, 21(6), 687–697.

23. Johannes, V. (2011). Teil 1: Entwicklung und Geschichte der 3D-Drucktechnologie.

Najdeno 30. avgusta 2017 na spletnem naslovu https://3druck.com/grundkurs-3d-

drucker/teil-1-entwicklung-und-geschichte-der-3d-drucktechnologie-342079

24. Kavčič, B. (2000). Upravljanje proizvodnje. Novo mesto: Visoka šola za upravljanje in

poslovanje.

25. Kruth, J. P., Froyen, L., Van Vaerenbergh, J., Mercelis P., Rombouts, M., & Lauwers,

B. (2004). Selective laser melting of iron-based powder. Journal of Materials

Processing Technology, 149(1/3), 616–622.

26. Kruth, J. P., Mercelis, P., Van Vaerenbergh, J., Froyen L., & Rombouts, M. (2005).

Binding mechanisms in selective laser sintering and selective laser melting. Rapid

Prototyping Journal, 11(1), 26-36.

27. Kumar, S. A., & Suresh, N. (2009). Production and operations management (2nd ed.).

New Delhi: New Age International.

28. Lansen, J. (2017). Die Entwicklung des 3D-Drucks. Najdeno 3. junija 2017 na

spletnem naslovu https://www.ke-next.de/specials/id-3d-druck/die-entwicklung-des-

3d-drucks-276.html

29. Li, L. (2007). Supply Chain Management: Concepts, Techniques and Practices

Enhancing the Value Through Collaboration. Singapore: World Scientific Publishing

Company.

30. Lindemann, C., Jahnke, U., Moi, M., & Koch, R. (2012). Analyzing Product Lifecycle

Costs for a Better Understanding of Cost Drivers in Additive Manufacturing. 23rd,

Annual international solid freeform fabrication symposium (str. 177–188). Austin:

Laboratory for Freeform Fabrication and University of Texas at Austin.

31. Mckinsey & company. (2013). Disruptive technologies: Advances that will transform

life, business, and the global economy. New York: Mckinsey & company.

32. Minner, S. (2009). Strategic Safety Stocks in Supply Chains. Berlin: Springer-Verlag

Berlin Heidelberg.

33. Mittal, R. K. (2010). Management accounting and financial management. New Delhi:

V. K. (India) Enterprises.

http://www.gorenjegroup.com/si/gorenje-group/o-skupini-gorenje/blagovne-znamke

http://www.gorenjegroup.com/si/gorenje-group/o-skupini-gorenje/blagovne-znamke



https://www.ke-next.de/specials/id-3d-druck/die-entwicklung-des-3d-drucks-276.html

https://www.ke-next.de/specials/id-3d-druck/die-entwicklung-des-3d-drucks-276.html

65

34. Murr, L. E. (2015). Metallurgy of additive manufacturing: Examples from electron

beam melting. Additive Manufacturing, 5, 40–53.

35. Pechmann, A. (2017). Die Geschichte des 3D-Drucks. Najdeno 5. septembra 2017 na

spletnem naslovu https://www.it-zoom.de/it-director/e/die-geschichte-des-3d-drucks-

17687

36. Pienaar, W. J., & Vogt, J. J. (2009). Business logistics management a supply chain

perspective. Cape Town: Oxford University Press South Africa Ltd.

37. Pine, J. B. (1993). Mass Customization: The new Frontier in Business Competition.

Boston: Harvard Busines School Press.

38. Rusjan, B. (2006). Management proizvodnje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

39. Rusjan, B. (2009). Management proizvodnih in storitvenih procesov. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

40. Russell, R. S., & Taylor, B. W. (2000). Operations management (3rd ed.). Upper

Saddle River, New Jersey: Prentice-Hall, Inc.

41. Schniederjans, M. J., & Olson, J. R. (1999). Advanced Topics in Just-in-time

Management. Westport: Greenwood Publishing Group.

42. Simchi-Levi, D., Kaminsky, P., & Simchi-Levi, E. (2009). Designing and managing

the supply chain. Boston: Irwin McGraw-Hill.

43. Spalt, P. & Bauernhansl, T. (2016). A Framework for Integration of Additive

Manufacturing Technologies in Production Networks. Procedia CIRP, 57, 716–721.

44. Tibben-Lembke, R. S. (2009). Setting Safety Stock Using a Fill Rate. Reno: University

of Nevada.

45. Weller, C., Kleer, R., & Piller, F. (2015). Economic implications of 3D printing:

Market structure models in light of additive manufacturing revisited. International

Journal of Production Economics, 164, 43–56.

46. Wohlers, T., & Gornet, T. (2014). History of additive manufacturing. Wohlers report,

24, 118.

47. Zeina, I., Hutmacherb, D. W., Tanc, K. C., & Teoha, S. H. (2002). Fused deposition

modeling of novel scaffold architectures for tissue engineering applications.

Biomaterials, 23(4), 1169–1185.

https://www.it-zoom.de/it-director/e/die-geschichte-des-3d-drucks-17687

https://www.it-zoom.de/it-director/e/die-geschichte-des-3d-drucks-17687

PRILOGE

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Analiza občutljivosti proizvod 2 ........................................................................... 1





1

PRILOGA 1: Analiza občutljivosti proizvod 2

Tabela 1: Analiza občutljivosti proizvod 2 AP (v %)

AP h K AVCp D σ L

-50 -3,8 -0,3 -45,9 -49,7 -3,2 -2,0

-20 -1,5 -0,1 -18,4 -19,9 -1,3 -0,7

-10 -0,7 -0,1 -9,2 -9,9 -0,7 -0,3

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 0,7 0,1 9,2 9,9 0,7 0,3

+20 1,5 0,1 18,4 19,9 1,4 0,7

+50 3,8 0,3 45,9 49,7 3,6 1,6

+100 7,5 0,6 91,9 99,4 7,4 2,9

Tabela 2: Analiza občutljivosti proizvod 2 SP (v %)

SP h K AVCp D σ L

-50 -34,1 -16,0 -3,9 -38,0 -16,2 -10,0

-20 -13,0 -5,9 -1,5 -14,6 -6,8 -3,7

-10 -6,3 -3,1 -0,8 -7,0 -3,3 -1,6

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 6,5 2,7 0,8 7,2 3,9 1,9

+20 12,6 5,2 1,5 14,2 7,4 3,5

+50 31,4 12,7 3,9 35,2 19,4 8,7

+100 60,7 23,7 7,7 68,4 40,3 15,9

2



AP h K AVCp D σ L

-50 -1,2 -0,4 -48,4 -49,7 -0,7 -0,4

-20 -0,5 -0,2 -19,4 -19,9 -0,3 -0,2

-10 -0,2 -0,1 -9,7 -9,9 -0,2 -0,1

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 0,2 0,1 9,7 9,9 0,2 0,1

+20 0,5 0,1 19,4 19,8 0,3 0,1

+50 1,1 0,4 48,4 49,6 0,8 0,4

+100 2,3 0,7 96,9 99,1 1,7 0,7


SP h K AVCp D σ L

-50 -27,6 -21,7 -6,6 -34,2 -3,1 -3,1

-20 -10,2 -7,9 -2,6 -12,8 -2,1 -1,2

-10 -5,0 -3,8 -1,3 -6,3 -1,1 -0,6

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 4,9 3,7 1,3 6,2 1,2 0,6

+20 9,6 7,3 2,6 12,2 2,5 1,2

+50 22,8 17,0 6,6 29,4 6,3 2,7

+100 43,4 31,6 13,2 56,6 13,7 5,3

3



AP h K AVCp D σ L

-50 -8,2 -6,5 37,1 45,3 1,0 0,9

-20 -3,0 -2,3 14,8 17,9 0,7 0,4

-10 -1,5 -1,1 -7,4 -8,9 0,3 0,2

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 1,4 1,1 7,4 8,8 0,3 0,2

+20 2,8 2,1 14,8 17,7 0,7 0,3

+50 6,8 5,0 37,1 43,9 1,9 0,8

+100 12,9 9,4 74,2 87,1 4,1 1,5


SP h K AVCp D σ L

-50 -29,1 29,1 -0,3 29,4 0,0 0,0

-20 -10,5 10,5 -0,1 10,6 0,0 0,0

-10 -5,1 -5,1 -0,1 -5,2 0,0 0,0

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 4,9 4,9 0,1 4,9 0,0 0,0

+20 9,5 9,5 0,1 9,6 0,0 0,0

+50 22,3 22,3 0,3 22,6 0,0 0,0

+100 41,2 41,2 0,6 41,8 0,0 0,0

4



AP h K AVCp D σ L

-50 -5,1 -2,1 -43,4 -48,4 -2,7 -1,7

-20 -2,0 -0,8 -17,3 -19,3 -1,1 -0,6

-10 -1,0 -0,4 -8,7 -9,6 -0,6 -0,3

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

10 1,0 0,3 8,7 9,6 0,6 0,3

20 1,9 0,7 17,3 19,2 1,2 0,6

50 4,7 1,7 43,4 48,0 3,2 1,4

100 9,2 3,1 86,7 95,9 6,6 2,6


SP h K AVCp D σ L

-50 -28,8 -28,8 -0,9 -29,7 0,0 0,0

-20 -10,4 -10,4 -0,4 -10,7 0,0 0,0

-10 -5,0 -5,0 -0,2 -5,2 0,0 0,0

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 4,8 4,8 0,2 5,0 0,0 0,0

+20 9,4 9,4 0,4 9,7 0,0 0,0

+50 22,1 22,1 0,9 23,0 0,6 0,0

+100 40,8 40,7 1,8 42,6 3,8 0,1

5



AP h K AVCp D σ L

-50 -1,5 -0,4 -48,2 -49,7 -1,1 -0,7

-20 -0,6 -0,1 -19,3 -19,9 -0,5 -0,2

-10 -0,3 -0,1 -9,6 -9,9 -0,2 -0,1

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 0,3 0,1 9,6 9,9 0,2 0,1

+20 0,6 0,1 19,3 19,9 0,5 0,2

+50 1,5 0,3 48,2 49,6 1,2 0,5

+100 2,9 0,6 96,4 99,3 2,5 1,0


SP h K AVCp D σ L

-50 -28,7 -22,8 -4,9 -33,5 -3,0 -3,0

-20 -10,6 -8,2 -2,0 -12,5 -2,2 -1,2

-10 -5,2 -4,1 -1,0 -6,2 -1,2 -0,6

Izhodišče 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

+10 5,0 3,8 1,0 5,9 1,1 0,5

+20 9,8 7,5 2,0 11,8 2,3 1,1

+50 23,6 17,8 4,9 28,5 6,4 2,7

+100 44,6 32,9 9,8 54,5 13,8 5,2

ANALIZA SMISELNOSTI UVEDBE ADITIVNE PROIZVODNJE Z … · IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Sebastian Gerber, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtor predloženega dela

Documents