trajekt.orgtrajekt.org/documents/AZ_zbornik.pdf4 Programski in organizacijski odbor dr. Joško Belamarić, Institut za povijest umjetnosti, Zagreb prof. dr. Peter Fister, Fakulteta

2011

ZBOR

NIK

POVZ

ETKO

V

arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na

Arh Zb ovitek izbrana2011Potrjena.indd 2-3 18.11.11 10:03

ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 1

Zbornik povzetkov znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina: med starim in novim

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Poljanska 40, Ljubljana, 24. – 26. november 2011

Uredila: Renata Novak Klemenčič

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011Vse pravice pridržane.

Založila:Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Izdal:Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Oblikovanje in prelom: Uvid, Barbara Filipčič in Žiga Okorn; www.uvid.si

Fotografija na naslovnici: Žiga Okorn; www.okorn.si

Tisk:Birografika Bori d.o.o.

Naklada:200 izvodov

Povzetki niso lektorirani.

Simpozij in tisk zbornika povzetkov je finančno podprla Agencija za raziskovalno dejavnostRepublike Slovenije.

Publikacija je brezplačna.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

72:7.072(082)

ZNANSTVENI simpozij Arhitekturna zgodovina (2007 ; Ljubljana)Zbornik povzetkov Znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina,

Ljubljana, 30. november - 1. december 2007 / [organizatorja] Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani [in] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ; [uredila Renata Novak Klemenčič in Matej Klemenčič]. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, 2007

ISBN 978-961-237-218-7

1. Arhitekturna zgodovina 2. Novak Klemenčič, Renata 3. Filozofska fakulteta (Ljubljana). Oddelek za umetnostno zgodovino 4. Zavod zavarstvo kulturne dediščine Slovenije

236317440


3Arhitekturna zgodovina

Arhi

tekt

urna

zgo

dovi

naM

ed s

tari

m in

nov

im

24. – 26. november 2011


4

Programski in organizacijski odbordr. Joško Belamarić, Institut za povijest umjetnosti, Zagreb

prof. dr. Peter Fister, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani

doc. dr. Metoda Kemperl, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

izr. prof. dr. Matej Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Martina Malešič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

izr. prof. dr. Predrag Marković, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu

doc. dr. Renata Novak Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

doc. dr. Robert Peskar, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS

doc. dr. Helena Seražin, Znanstvenoraziskovalni center SAZU

dr. Luka Skansi, Dipartimento di storia dell'architettura, Universita IUAV di Venezia

prof. dr. Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani

OrganizacijaOddelek za umetnostno zgodovinoFilozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Aškerčeva 2

SI – 1000 Ljubljana

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Restavratorski center

Poljanska 40

SI – 1000 Ljubljana

Zavod za gradbeništvo SlovenijeDimičeva 12

SI -1000 Ljubljana



Oddelek za umetnostno zgodovinoFilozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Zavod za varstvo kulturne dediščine SlovenijeRestavratorski center

Zavod za gradbeništvo Slovenije

Zbornik povzetkov znanstvenega simpozija

Arhitekturna zgodovinaMed starim in novim

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Poljanska 40, Ljubljana

24. – 26. november 2011


810

10

1112

12

13

1415

16

17

1818

19

20

6

“ Program

Dubravka Botica, Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18.stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj

Neža Čebron Lipovec, Koper v povojnih letih: primeri posegov v his-torično tkivo mestnega jedra

Živa Deu, Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine

Jasna Galjer, Da li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti iutopije na izložbama stanovanja 1950ih

Mateja Golež, Tomaž Pazlar, Tomaž Majcen, Pomen informacijskegamodeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja

Nataša Jakšić, Karin Šerman, Novo u starom: Denzlerova Upravna zgra-da Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine u historicističkomtkivu zagrebačkog Donjega Grada

Tina Jazbec, Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka

Predrag Marković, Graditeljska tradicija i arhitektonska invencija izmeđustarog i novog – kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova uŠibeniku

Renata Novak Klemenčič, Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvipolovici 15. stoletja

Aleksander Ostan, Staro kot navdih za novo. Principi naselbinskedediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve

Mija Oter Gorenčič, Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve

Tina Potočnik, Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovicipreteklega stoletja

Eva Sapač, Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu doprostora kot merila urbanistične umetnosti

Igor Sapač, Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematikarekonstrukcijskih posegovkaza

loff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 6

20

2122

232325


Helena Seražin, Delovanje in vloga graškega Društva za domovinskovarstvo na južnem Štajerskem (1909–1918)

Lara Slivnik, Tadej Brate, Hradeckega most v Ljubljani

Marko Špikić, Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači uSplitu od Roberta Adama do Aloisa Riegla

Petra Šušteršič, Plečnikov Novi magistrat

Aleš Vodopivec, Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije

Naslovi


prog

ram

Četrtek, 24. novembra 2011

18.00 Slavnostna otvoritev simpozija in predstavitev zbornika ArhitekturnazgodovinaOkrogla miza Med starim in novim v arhitekturi danes

Petek, 25. novembra 2011

moderatorja: Polona Vidmar (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru), Samo Štefanac (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

9.00 Renata Novak Klemenčič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja

9.30 Dubravka Botica (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnojHrvatskoj

10.00 Predrag Marković (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Graditeljskatradicija i arhitektonska invencija između starog i novog – kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku

10.30 Odmor 11.00 Helena Seražin (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti) Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918)

11.30 Marko Špikić (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Transformacije ikontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do AloisaRiegla

12.00 Mija Oter Gorenčič (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademijeznanosti in umetnosti) Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve

Odmor

moderatorja: Sonja Ana Hoyer (Piran), Robert Peskar (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)

15.00 Živa Deu (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani) Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine

15.30 Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije), Tomaž Pazlar (Zavod za gradbeništvo Slovenije), Tomaž Majcen (STIK – Muzej Laško) Pomeninformacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja

16.00 Igor Sapač (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana) Novo staro varhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov

16.30 Odmor 17.00 Eva Sapač (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) Umetnostna

zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti

8

“

“ “


17.30 Aleksander Ostan (Atelje Ostan Pavlin) Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve

18.00 Aleš Vodopivec (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani) Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije

Sobota, 26. novembra 2011

moderatorja: Marjeta Ciglenečki (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru), Marko Špikić (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

9.00 Lara Slivnik (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani), Tadej Brate(Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) Hradeckega most vLjubljani

9.30 Nataša Jakšić (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu), Karin Šerman (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Novo u starom:Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godineu historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada

10.00 Petra Šušteršič (Ljubljana) Plečnikov Novi magistrat10.30 Odmor11.00 Tina Jazbec (Ustanova Maks Fabiani) Murska Sobota – modernistično

mesto Ferija Novaka 11.30 Tina Potočnik (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti) Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugipolovici preteklega stoletja

12.00 Jasna Galjer (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Da li je modernizamjoš uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja1950ih

12.30 Neža Čebron Lipovec (Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerzana Primorskem) Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivomestnega jedra


“


Dubravka Botica, Filozofski fakultet, Sveučilište u ZagrebuUtjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj

Pozivanje na rješenja iz arhitektonske prošlosti najprisutnije je u 19. stoljeću ihistoricističkim interpretacijama građevina iz gotike, renesanse ili baroka. No ugle -da nje na građevine iz ranijih razdoblja imalo je velikog utjecaja i na arhitekturu 17.i 18. stoljeća. Ta pojava ranije je tumačena kao „sklonost arhaizaciji“ (prema A.Hor vat, Između gotike i baroka, 1975.), ali raširenost i složenost tih pojava zahtije-vaju detaljnije razmatranje. Iz korpusa arhitekture 17. i 18. stoljeća sjeverozapad -ne Hrvatske u izlaganju će biti predstavljeni primjeri u kojima se utjecaj i interpre -ta cija ranijih razdoblja manifestira u različitim rješenjima. Elementi gotike posebnosu rašireni u sakralnoj arhitekturi 17. stoljeća, tzv. „gotika u baroku“ zastupljena jeu čitavom srednjoeuropskom prostoru, a primjera za to nalazimo i u zagrebačkojbiskupiji. Zagrebačka katedrala posebno je zanimljiv primjer posezanja za rješenji-ma ranijih razdoblja, od portala koji ponavlja oblike romanike, svoda svetišta kojise obnavlja u gotičkom stilu do zvonika u oblicima renesanse. Uz ove pojave, po -seb no su zanimljivi primjeri utjecaja lokalne arhitekture, građevina koje su po sta leuzori za gradnju zbog svoje važnosti: tako zvonik zagrebačke katedrale postajemodel za gradnju zvonika u čitavoj biskupiji na kraju 18. i početku 19. stoljeća, ilicilindrične kaptolske obrambene kule u novoj funkciji u 18. stoljeću koje ulaze urječ nik profane arhitekture razdoblja. Neke građevine se faksimilno obnavljaju,ponavljajući u potpunosti oblike ranije arhitekture, primjer dvorca Lukavec. Na te -me lju dokumenata i novih istraživanja moguće je interpretirati kontekst nastankaovih djela, istražiti različite motivacije za posezanjem za starijim rješenjima, kojenisu samo odraz „sklonosti k arhaizaciji“. Uvidom u široki raspon ovih pojava jasni-je se ocrtava izrazito pluralistička slika arhitekture 17. stoljeća, u nešto manjoj mjerii 18. stoljeća, koja je udaljena od uvriježenih predodžbi stilske povijesti arhitekture.

Neža Čebron Lipovec, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza naPrimorskemKoper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra

Obdobje po drugi svetovni vojni je temeljito spremenilo podobo in identitetosevernoistrskih obalnih mest, med temi je bil največjim spremembam podvrženKoper. Pred znanimi rušitvami pod vodstvom arhitekta Eda Mihevca konec 50-ihlet pa so bile v mestu izvedene številne adaptacije in sanacije zgradb, ki kažejodru gačen odnos do novopridobljenega prostora. Poseben primer predstavljajo po -se gi v nekaterih koprskih samostanih, kjer odkrivamo tudi do sedaj neznane inneopažene avtorje povojne obnove. V raziskavi se obenem sprašujemo, v kolikšnimeri so ti posegi – predvsem gre za nove funkcije – zaznamovali današnje vred-notenje zgradb kot dediščine. V prispevku bodo predstavljeni nekateri primeri po -

10

“

“

“


stav ljanja »novega ob staro«, ki so predmet tekočih raziskav, in pa širša slika grad-benih posegov v Kopru med letoma 1945 in 1957.

Živa Deu, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v LjubljaniMeje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine

Arhitekturna dediščina je neločljiva celota prostora in časa, prebivalstva in nje-gove materialne, duhovne in socialne kulture. V prostoru se odraža v regionalnihurbanističnih in arhitektonskih značilnostih, ki jih je potrebno, v skladu s sodobni-mi načeli kakovostnega urejanja bivalnega okolja, varovati. Splošne usmeritve sovpete tudi v slovensko zakonodajo in druge z razvojem grajenih struktur povezanedokumente. V sozvočju z njimi je pri načrtovanju, oblikovanju in urejanju prostorapotrebno upoštevati dediščino graditeljstva preteklih obdobij in pri temuravnovesiti sodobna tehnološka in oblikovna izhodišča z obstoječimi vrednotami.Toda pogled na sodoben razvoj naselij kaže, da se zaveza za razvojno varstvo našearhitekturne dediščine ne udejanja.

Med številnimi vzroki je zagotovo neupoštevanje in nepoznavanje obstoječearhitekture, ki je dediščinsko vredna in v okolju prevladujoča, njenih meril in vred-not, ki jih je mogoče in potrebno prenesti v sodobno arhitekturo na način, da vsožitju starega in novega arhitekturna dediščina, neodvisno od njene pomenskevrednosti, ne bo degradirana, prostor pa bo z novim ohranil že izoblikovano urbanoin arhitekturno prepoznavnost (celovito varstvo stavbne dediščine).

V prispevku je predstavljen model oblikovanja novega z upoštevanjem smer-nic, razvitih iz spoznanih trajnih vrednot in meril dediščinsko vredne, v prostorugradnje prevladujoče arhitekture. Trajne vrednote in merila arhitekturne dediščine,pridobljene s podobno analizo obstoječih materialnih in pisnih virov, so bile izob-likovane v usmeritve s primerjavo uporabnih, okoljskih, zgodovinskih, kulturno -zgodovinskih usmeritev in ugotovitev, povezanih s sodobnimi zahtevami kakovost-nega bivanja. Smernice po vsebini tako povzemajo le tiste vrednote in merilaarhitekturne dediščine, ki so trajne in z razvojem nepresežene. Model je sklenjenz aplikacijo, vzorčno predstavitvijo oblikovanja novega, ki ne posnema starega,temveč le upošteva kakovostne, v stoletjih s prostorom domišljene in obrušene terše vedno nepresežene kakovosti dediščine. S ciljem celovitega varstva stavbnedediščine – arhitekturne dediščine in varstva kulturne podobe slovenskih krajin.


“


Jasna Galjer, Filozofski fakultet, Sveučilište u ZagrebuDa li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije naizložbama stanovanja 1950ih

Tema izlaganja su propagandne izložbe posvećene kulturi stanovanja iz raz-doblja 1950ih godina u SFRJ, s težištem na dva karakteristična primjera: ljubljan-skoj izložbi Stan za naše prilike i zagrebačkoj izložbi Porodica i domaćinstvo.

Usprkos povećavanju znanstvenog interesa za kulturološke aspekte moderniz-ma u bivšim socijalističkim državama, brojni segmenti su još uvijek neistraženi.

Među njima su i navedene izložbe, koje se razmatraju u kontekstu odnosa"starog i novog": složenih odnosa tradicije i suvremenosti: (dis)kontinuiteta mod-ernizma i avangarde, ideologije, didaktičke uloge i umreženosti u suvremene tren-dove promoviranja arhitekture i dizajna pedesetih godina 20. stoljeća na Zapadu iIstoku u hladnoratovskom okruženju te sagledavanje navedenih modela u kolek-tivnoj memoriji danas. Polazište je teza o navedenim izložbama kao manifestimamoderne arhitekture i oblikovanja prostora namijenjenog stanovanju, odnosnomodernizmu kao kulturnoj dominanti i ključnom aspektu strategije društvenognapretka.

U državama koje su nastale raspadom SFRJ politiziranje društva i kriza identite-ta dodatno otežavaju historiziranje kontinuiteta modernizma u kulturi, zbog bitnoizmijenjenih okolnosti društvene i ideološke strukture, gdje su "nacionalno" i "inter-nacionalno" (još uvijek) nerijetko označitelji suprotstavljenih pojava. Pri tome sekoncept modernizma najčešće definira kao sraz između represivnog sistema irealnog utopizma, čija se tipologija razmatra na razini formalnih obličja reprezen-tativnih uzoraka arhitekture, dizajna ili umjetničke produkcije. Cilj je analiziratiznačenjski okvir koji određuje stambeni prostor i kvalitetu stanovanja kao jednu odsredišnjih tema ideologije, imaginacije, svakodnevnog iskustva i kolektivne me -morije u navedenom razdoblju, te locirati temeljne razlike i promjene njihovogznačenja danas.

Mateja Golež, Zavod za gradbeništvo Slovenije, Tomaž Pazlar, Zavod za gradbeništvo Slovenije, Tomaž Majcen, STIK – Muzej Laško Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja

Informacijsko modeliranje zgradb predstavlja pogosto uporabljeni, a morda nenajbolje pojasnjeni termin na področjih, ki so na kakršenkoli način povezana z gra-jenim okoljem. O informacijskem modeliranju zgradb lahko govorimo vse od rene-sanse dalje, ko so pričeli objekte pred gradnjo konsistentno in celovito risati ter nata način sestavljati projektno dokumentacijo. Z razvojem posameznih strok, pred-vsem pa z uporabo računalniških modelov so se uveljavili ozko orientirani modeliz omejenim naborom informacij, s čimer se je informacijsko modeliranje nekoliko

12

“

“

“


oddaljilo od enega izmed svojih ciljev, to je od zagotavljanja konsistentnosti.Sodobno načrtovanje oziroma opisovanje zgradb se zato usmerja k uporabi enot-nega informacijskega modela zgradb, ki ga največkrat označujemo s kratico BIM(Building Information Model), v njem pa so zbrane vse informacije o objektu v časunjegove življenjske dobe.

Sodobno informacijsko modeliranje se usmerja predvsem v obvladovanjenovogradenj, čeprav so njegove prednosti tudi na področju učinkovitega ohranjan-ja stavbne dediščine. Pri ohranjanju posebej kvalitetnih prostorov, kamor z razno-liko stavbno dediščino v prvi vrsti prav gotovo sodijo biosferna območja, je odnosstaro - novo še posebej pomemben. Za njegov razvoj in kakovostno vrednotenjerazvojnih učinkov pa je bistveno, da so informacije o objektih zbrane na enemmestu in dosegljive vsem deležnikom tega razvojnega procesa.

V prispevku bodo predstavljene prednosti uporabe informacijskega modelazgradb na primeru Stegenškove domačije, ki se nahaja v Biosfernem območjuKozjansko in Obsotelje. Predstavljeni zgled je primer prikaza izdelave informaci-jskega modela z vsemi podatki, ki so na razpolago o tej stavbni dediščini in ki bodoosnova za načrtovanje novogradnje v prihodnosti.

Nataša Jakšić, Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Karin Šerman, Arhitektonski fakultet, Sveučilište u ZagrebuNovo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebuiz 1935. godine u historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada

Uspješni susret novoga i staroga – kvalitetan odgovor nove arhitektonske inter-vencije u definiranom urbanističkom i arhitektonskom kontekstu – postojani je iza-zov arhitektonskog djelovanja u povijesnim urbanim sredinama. Kako postojećedatosti iz naoko ograničavajućih i sputavajućih preokrenuti u poticajne i inspira-tivne, iz čega nastaje nova i jedinstvena urbana kvaliteta, težnja je svakog odgo -vornog projektanta. Studiranje primjera koji su to neosporno postigli i čiju je us -pješnost vrijeme višestruko potvrdilo ispravan je put učenja adekvatnog projek-tantskog reagiranja. Ovaj rad stoga predlaže analizirati primjer nastupa i imple-mentiranja moderne arhitekture 1930-ih godina 20. stoljeća u definirano historicis-tičko tkivo donjogradskog Zagreba.

Povijest modernog Zagreba i njegova Donjeg grada započinje sredinom 19.stoljeća. Tadašnje uredbe o gradnji rukovode prvu fazu urbanizacije: generalne re -gulatorne osnove iz 1865. i 1887. definiraju temeljni ortogonalni sistem i principblokovske stambene izgradnje, kao i njegov reprezentativni sloj – tzv. Zelenupotkovu – potez reprezentativnih parkova-trgova s kapitalnim kulturnim i nacional-nim monumentima. Krajem 19. stoljeća, u razdoblju visokog historicizma, dolazi dointenzivne izgradnje i stvaranja “provincijalne metropole”, a početkom 20. stoljećanastavlja se s upotpunjavanjem zacrtanih gradskih blokova. Novi moment u razvo-ju grada nastupa 1930-ih godina, kada se u tako definiranoj matrici počinje real-


“


izirati značajan broj istaknutih primjera moderne arhitekture, nastalih u okvirimafunkcionalističkog opredjeljenja i internacionalnog modernizma.

Taj susret novoga i staroga rezultirao je čitavim nizom iznimno kvalitetnih inter-polacija i urbanih situacija. Jedan od paradigmatskih primjera – na koji predlažemostaviti težište u ovome radu – jest Upravna zgrada Gradskih poduzeća iz 1935.godine arhitekta Jurja Denzlera, jednog od glavnih protagonista hrvatske modernearhitekture. Zgrada je zanimljiva s više arhitektonskih kao i urbanističkih aspekata:jer (1) pažljivo ulazi u povijesnu blokovsku strukturu, dapače rješava sam ugaodonjogradskog bloka; (2) pritom i sama spaja zatečeno “staro” – protomodernustambenu zgradu Viktora Kovačića iz 1912. godine, s jedne strane, i “novo” – mod-ernističku zgradu Ede Schöna iz 1932. godine, s druge; (3) unosi isključivo poslovnunamjenu u dotad pretežno stambeni gradski blok; (4) suvremeno i prostorno-funkcionalno oblikuje poslovnu zgradu koja je i danas u upotrebi, u nepromijen-jenoj namjeni; te konačno (5), unatoč svojoj suzdržanosti i formalnoj disciplini,postiže izuzetnu oblikovnu inventivnost, eleganciju i kvalitetu.

Cilj ovoga rada je sustavnom i sveobuhvatnom analizom prikazati i valoriziratisve elemente ove zgrade i ocijeniti uspješnost njezine implementacije u postojećidonjogradski blok. Analiza će biti bazirana na ključnim aspektima zgrade, kojimaće se obuhvatiti glavni arhitektonski atributi kao što su program, koncept, prostornioblik, pročelja, dodatno pak vrednovani perceptivnim i konceptualnim čitanjemzgrade. Namjera rada je na primjeru ove zgrade, disciplinirano no inventivnoimplementirane u zahtjevno postojeće urbano tkivo, ukazati na ovdje uistinu ost-varenu mogućnost “novog” da se kreativno izrazi u “starom” i time očuva – ali ivišestruko obogati – zatečenu vrijednu urbanu cjelinu.

Tina Jazbec, Ustanova Maks FabianiMurska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka

Murska Sobota je bila še sredi 19. stoletja panonska vas, ki ji je poseben pomendajala baročna graščina z obsežnim parkom. V drugi polovici 19. in v začetku 20.stoletja so predvsem madžarski arhitekti in stavbeniki naselje zaznamovali z novi-mi secesijskimi stavbami. France Stele je leta 1936 v svojem članku Problem varst-va spomenikov v slovenskih mestih (Kronika slovenskih mest III, 1936, str. 31–37)ugotovil, da gre v primeru Murske Sobote za mesto, ki ima le nakazano mestnomrežo in nima dokončno oblikovanega mestnega centra. Glede na situacijo jepredlagal, da mesto dobi regulacijski načrt, ki bo ohranjal obstoječe prostorskevrednote, poudarek pa bo na novem oblikovanju prostora.

Če sledimo Steletovi trditvi, da predvojna Murska Sobota ni bila izgrajenomesto, so povojni urbanistični in gradbeni posegi iz stare Sobote naredili novomesto. Izhodišče »nove Murske Sobote« je delo arhitekta Ferija Novaka, ki je nadelno že obstoječe urbano tkivo apliciral v modernističnem duhu zgrajeno mestnojedro. Arhitekt Novak je že pred vojno v Murski Soboti projektiral nekaj kvalitetnih

14

“

“


modernističnih arhitektur, ki so s svojo umeščenostjo v zelenje in drugimi značil-nostmi nakazovale Novakovo sprejemanje modernističnega urbanizma. Pri tem jeNovak poskušal povezati obstoječe zazidalno jedro z graščinskim parkovnim kom-pleksom v celoto. V letu 1938 je nekaj mesecev delal na velikih urbanističnih pro-jektih v Le Corbusierovem biroju v Parizu, kar je dodatno izoblikovalo njegoveurbanistične poglede. Njegov urbanistični načrt za Mursko Soboto kaže jasna mo -dernistična izhodišča, saj gre za umestitev prostostoječih objektov v zelenje injasno delitev mesta po conah. Z novim načrtom je poskušal nadgraditi starejšozazidavo in povezati obstoječe prostorske in arhitekturne kvalitete naselja v celo-to. Posebej jasno je začrtal stanovanjski del s stanovanjskimi stolpiči ter novomestno jedro z različnimi javnimi objekti. Zgrajenih je bilo nekaj objektov, ki sledi-jo njegovemu načrtu.

Po njegovi smrti leta 1959 so izgradnjo mesta prevzeli drugi projektanti, vnaslednjih desetletjih pa se je mesto izgrajevalo po različnih konceptih, parcialno,brez enotnega načrta. Rezultat je konglomerat različnih urbanističnih in arhitek-turnih konceptov brez prave medsebojne komunikacije in predvsem potrebne hie -rarhije, ki bi bolj jasno izoblikovala mestni prostor. V razvoju Murske Sobote seizrazito kaže nemoč konservatorske stroke nasproti urbanističnemu projektiranju,kar je priznavala tudi sama konservatorska stroka.

Predrag Marković, Filozofski fakultet, Sveučilište u ZagrebuGraditeljska tradicija i arhitektonska invencija između starog i novog –kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku

Jedinstveni kameni pokrov katedrale sv. Jakova u Šibeniku koji se nad okolnimkućama pojavljuje u pravilnim stereometrijskim formama ogoljelih bačvastihsvodova nesumnjivo jest kuriozum u graditeljskoj praksi reprezentativne arhitek-ture srednjega vijeka. U široj slici grada zaobljene i napete forme srebrno-sivihkrovova katedrale sv. Jakova izdignute nad razlomljenim crvenkastim krovovimaokolnih kuća tu iznimnu građevinu ne izdvajaju samo kao osobitu skulpturalno-gra-diteljsku intervenciju u prostoru već je ujedno pretvaraju u enigmatičnu povijesnučinjenicu. Očigledno ovakva spomeničko-historijska interpolacija otvara mnogapitanja, no za ovu priliku posebno su bitna ona koja daju odgovore na pitanja: dali je današnja slika ista ona koja se pružala i u vrijeme njezina nastanka i što je svemoglo utjecati na upravo ovakav izbor "pete fasade" prve dijecezanske crkve?Pitanje geneze idejnog rješenja tako neobičnog pokrova ove dalmatinske crkve dosada je ponudilo brojne ali uglavnom nezadovoljavajuće ili ono bar nepotpuneodgovore. U nedavno objavljenoj knjizi pokušao sam i sam ponuditi neke od njih,uglavnom dokazujući kako oblik njezina jedinstvena pokrova nije uzrok većposljedica trolisnog zaključka zapadnog pročelja ("forma ne slijedi konstrukciju"), ikako je postulat D. Freya o "organskom jedinstvu" kamenoga zdanja zapravo višeestetska činjenica post festum i zgodna sintagma iskovana s ciljem dokazivanja


“


stilskog jedinstva cjeline zdanja, točnije Jurjevog autorstva idejnog projekta, negostvarni uzrok njezine prividne formalno-stilske koherentnosti ali neosporno i teškoobjašnjive materijalne homogenosti. Pri tome je možda izostao potpuniji odgovorna pitanje: kakva je bila ta graditeljska tradicija na koju se u sredinom drugepolovice XV. st. mogao ugledati Nikola Ivanov Firentinac, arhitekt i idejni tvorackamenih krovova katedrale, i što mu je mimo njegova vlastita iskustva mogloponuditi onodobno graditeljstvo, točnije da li su mu kao inspiracija i poticaj posluži-la neka suvremena djela ili pak neka ostvarenja još iz starije srednjovjekovne pa iantičke tradicije Dalmacije? Upravo s tog povijesnog aspekta u izlaganju će se nas-tojati rekonstruirati položaj te jedinstvene građevine unutar svog neposrednog alii nešto šireg prostorno-vremenskog okruženja te naznačiti neka od mogućih idej -nih i estetsko-tehničkih polazišta u kreiranju tog jedinstvenog arhitektonskogrješenja europske rane renesanse.

Renata Novak Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v LjubljaniObnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja

V dubrovniških arhivskih virih najdemo podatke vsaj za dva spomenika iz prvepolovice 14. stoletja, ki sta bila stoletje kasneje do te mere poškodovana, da ju jebilo potrebno temeljito obnoviti. To sta južni portal dominikanske cerkve in delkrižnega hodnika frančiškanskega samostana.

Južni portal dominikanske cerkve se v literaturi običajno datira v dve fazi.Notranji del s stopničastim ostenjem in polkrožno luneto se zaradi podobnosti sportalom zadrske cerkve sv. Stošije oz. sv. Anastazije povezuje z zadrskimamojstroma, ki sta leta 1317 delala na dubrovniški dominikanski cerkvi, zunanjiokvir pa velja za dokumentirano delo Bonina iz Milana iz konca drugega desetlet-ja 15. stoletja. Doslej neznana pogodba pa dokazuje, da je bil tudi notranji deltakrat v celoti zamenjan, zahteve v pogodbi in slogovni elementi notranjega por-talnega okvira pa pričajo o tem, da je šlo za zavestno posnemanje staregaromanskega portala.

Le nekaj let kasneje so se, najverjetneje prav tako pod vodstvom Bonina izMilana, lotili obnove enega trakta frančiškanskega križnega hodnika, ki je nastajalpostopoma vsaj od četrtega desetletja 14. stoletja dalje. Kamnoseka BožidarBogdanović in Radin Bogetić sta leta 1426 sklenila pogodbo, da bosta postavila entrakt križnega hodnika, ki se je podrl, po vzoru ostalih treh traktov in z uporabostarih elementov.

Da verjetno ni šlo le za preprosto obnovo, ampak je posnemanje starih ele-mentov imelo tudi globlji pomen, bo pojasnila gradnja cerkve sv. Vlaha oziromasv. Blaža, ki je v vsaj nekaterih elementih sledila precej starejši stolnici in pri katerije prav tako sodeloval Bonino iz Milana.

16

“

“


Aleksander Ostan, Atelje Ostan PavlinStaro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobneurbanistične in arhitekturne rešitve

Predavanje bo strukturirano dvodelno: za začetek bom na hitro preletel nekajsimptomov stanja stvari v urbanizmu in arhitekturi danes (kaj se je v zadnjih letihspremenilo glede na večplastno globalno in lokalno krizo...), da bi v daljšemdrugem delu prikazal primere snovanja »sodobne« arhitekture, ki se napaja prinaukih iz arhitekturne zgodovine.

Na nekaterih recentnih projektih bom demonstriral različne možnosti branjastarejših plasti prostora, naselbinske dediščine oz. posebnosti kraja (genius loci,site specific...), ki v povezavi z »avtorsko« ustvarjalnostjo rojevajo nove, a kontek-stualne rešitve. Dotaknil se jih bom v razponu od velikega do majhnega merila, odurbanizma do arhitekture, od snovanja posameznih stavb preko javnih prostorovdo mestnih predelov. Ob tem igra razmerje med starim in novim vedno izjemnopomembno vlogo: kakovostna sodobna arhitektura ne more nastati v praznemprostoru »tabule rase«, temveč se vedno znova, v raznolikih oblikah in na različnenačine poraja iz starega. Podoben je odnos med delom in celoto; delček zrcalinotranja razmerja celote podobno, kot stavba uravnava strukturiranje detajla.Mesta (vsaj kakovostna zgodovinska mestna središča) predstavljajo v tem kontek-stu poslednje velike celostne umetnine, v katerih se nalaga spomin kraja in v ka -tera je z novimi posegi prav zato potrebno vstopati ne le s potrebnim znanjem,temveč tudi s posebno občutljivostjo.

Pri predstavitvi projektov bom pričel z majhnim merilom, na primer spostavitvijo razstave v »staro-novem« ambientu Jakopičevega razstavišča, se spre-hodil preko »mikro-arhitektur« v različnih regionalnih kontekstih Slovenije (kotreinterpretacij arhetipov nadstrešnice/pra-kolibe oz. prvobitne »hiše«), se dotaknil»infrastrukturnega« projekta kolesarskih poti v Bohinju (speljanih v kulturno in na -ravno zelo občutljivem prostoru), demonstriral celovit pristop od urbanizma doarhitekture (ter od delavnic do realizacije) na srednje velikem mestnem središčuČrnomlja, da bi navsezadnje prispel do velikega merila načrtovanja celotnih mest-nih predelov (npr. reurbanizacije degradiranih območij bivšega kamnolomaPodutik ali industrijske cone Murske Sobote sever).

V kontekstu celostnega pristopa, ki sledi principom trajnostnega (vzdržnega,sonaravnega) razvoja naselij, bodo skozi različne projekte prezentirani tudimetodološko raznoliki pristopi, ki segajo od delavnic preko natečajev do klasičnihprojektov z naročilom.


“


Mija Oter Gorenčič, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademijeznanosti in umetnostiRazlični pogledi na posege v srednjeveške cerkve

Odnos do srednjeveških cerkva je bil na slovenskem ozemlju v poznejših sto-letjih zelo mačehovski. To dokazuje že kvantitativni pregled intaktno ohranjenihzlasti romanskih, pa tudi (zgodnje)gotskih tako podeželskih kakor najpomembnej -ših, stolnih in samostanskih cerkva. V kontekstu simpozija, ki postavlja v ospredjeodnos do starejše arhitekture ter odzivanje arhitektov in naročnikov ob konkretnihposegih v spomeniško gradivo, želim spregovoriti o odnosu do srednjeveških cerk-va v poznejših stoletjih ob treh izbranih primerih, ki nazorno ilustrirajo tako različnepristope do starejše arhitekture ob želenih dozidavah in prezidavah kakor tudirazlično percepcijo izvedenih del pri naročnikih, vernikih (ljudstvu) in stroki. Izbranispomeniki so nekdanja spodnja cerkev Žičke kartuzije v naselju Špitalič priSlovenskih Konjicah, stara ljubljanska stolnica in srednjeveška cerkev v Bogojini.

Tina Potočnik, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanostiin umetnostiStaro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega stoletja

Mengeš, ki se prvič omenja že v 12. stoletju in je znan tudi kot sedež prafare,je bil nekdaj izrazito agrarno naselje. Leta 1867 je dobil trške pravice, v času preddrugo svetovno vojno je bil že lokalno središče, po vojni pa je postal gospodarskoin industrijsko urbano središče ter pridobil status mesta (1964). Do danes se jenaselje z dvema historičnima jedroma – vaškim in trškim jedrom, srednjeveškocerkvijo, dvema gradovoma, ki ju obravnava že Valvasor, ter kopico vaških in trš -kih stavb iz 19. stoletja, spremenilo v del ruralno-urbanega kontinuuma v se -vernem zaledju Ljubljane. Razvoj v preteklem stoletju, še zlasti pa izgradnja nasel-ja po drugi svetovni vojni, sta močno vplivala na morfogenezo Mengša, njegovooblikovno podobo ter posamezne grajene strukture, danes ovrednotene kot delnaše nepremične kulturne dediščine.

Namen prispevka je odgovoriti na vprašanje, kakšno usodo sta doživljali nasel-binska in stavbna dediščina v času od konca druge svetovne vojne pa doosamosvojitve, predvsem pa orisati, kako se je spreminjalo vrednotenje obstoječe-ga naselbinskega sestava in stavbnega fonda v omenjenem časovnem okviru.

Sprememba v odnosu do dediščine oziroma v njenem vrednotenju boprikazana na primeru dveh historičnih jeder Mengša. Vrednotenje obstoječegaprostora in struktur v njem v projektu Jožeta Plečnika iz sredine 50. let bo primer-jano z vrednotenjem in vlogo dediščine v okviru razvoja naselja v desetletjih podrugi svetovni vojni, ki je sledil potrebam in zahtevam socializma. Jože Plečnik jeleta 1955 načrtoval ureditev starega vaškega jedra Mengša oziroma prostora pred

18

“

“

“


cerkvijo, njegova nerealizirana ureditev pa bi močno posegla v značaj vaškegajedra. Nasprotno se je v okviru načrtovanja razvoja naselja v desetletjih po vojnitežilo k ohranitvi tega ambienta ter nekaterih drugih dediščinskih vrednot.»Staremu delu naselja« se je pripisovalo pomembno vlogo, kot bistven del iden-titete naselja pa je bila razumljena tudi mengeška industrija. Razvidno je, da vokviru obravnavanega naselja odnos do dediščine v polpretekli zgodovini ni črno-bel, marveč se kaže v vsej svoji kompleksnosti.

Eva Sapač, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine SlovenijeUmetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kotmerila urbanistične umetnosti

Medtem ko se je na podlagi historizma spomeniško varstvo na prelomu 19. in20. stoletja skoraj izključno posvečalo posamičnemu spomeniku, so se vse boljpojavljale tendence vključevanja okolice v spomeniško varovanje. Spoznali sopomembnost prostorske odvisnosti posamičnega spomenika in prostora, ki je tvo-rila umetniško sozvočje. Korak za korakom so se poslej pojavljali pojmi kotGruppendenkmal ali Denkmalenseble ali Denkmalzone. Pod temi pojmi razumemovečje urbanistične celote spomeniškega značaja. Po Moravanszkem so bili pred-vsem umetnostni zgodovinarji tisti, ki so prvi začeli govoriti o arhitektonskem pros-toru. Pri tem bistveno vprašanje ni bilo namenjeno volumetriji stavbnega telesa,pač pa raziskovanju procesov dojemanja pri opazovanju in preučevanju arhitekture.Razvoj optike in njene znanstvene terminologije je bistveno pripomogel h kasnej -šemu razvoju bolj z vizualnostjo povezane umetnostne in arhitekturne teorije.Rezultati eksperimentalne psihologije so kmalu pripeljali do novih teorij estetike.Umetnostni zgodovinarji so začeli z novimi potmi s tem, ko so oblikovanje prosto-ra uporabili za temelj novih sistematizacij. Razširitev spomeniškega pojma v odno-su do arhitekturnih spomenikov se je sprva nanašala na neposredno okolicoposamičnih spomenikov. Od 70. let 20. stoletja nimamo več opravka zgolj sposamičnimi spomeniki, pač pa lahko govorimo o urbanističnem spomeniškemvarstvu.

Za urbanizem in gradnjo posamičnih objektov, pa tudi za prometne ureditve ininfrastrukturne objekte velja, da njih primarna intenca marsikdaj ni, biti umetnost,kar pa še ne pomeni, da se lahko zadovoljimo z razlago o odsotnosti umetnostnekomponente v pojavnosti tovrstnih realizacij. Tudi umetnostnozgodovinskatopografija zato ne bi smela temeljiti na popisovanju in opisovanju ključnih umet-nostnih spomenikov kot točkovnih, singularnih artefaktov v tipološko zamejenemsmislu.


“


Igor Sapač, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, LjubljanaNovo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskihposegov

Pri načrtovanju in izvajanju prenovitvenih posegov na starejših arhitekturnih inurbanističnih celotah se pogosto pojavljajo vprašanja v zvezi s ponovnim pridobi-vanjem oz. postavljanjem v preteklosti izgubljenih delov. Skozi zgodovino konser-vatorstva na Slovenskem moremo spremljati številne in raznolike posege, ki jih jemogoče razumeti kot odgovore na ta vprašanja. Za številne od teh posegov sepogosto uporablja termin rekonstrukcija. Ta termin je pogosto uporabljen, pa tudizlorabljen, za označevanje najrazličnejših posegov, ki z njegovim pravimpomenom nimajo ničesar skupnega. Pri nenehno kontroverznih in običajno zvelikim zanosom podžganih razpravah za in proti rekonstruiranju izgubljeniharhitekturnih spomenikov, ko se mnenja na široko razhajajo in so si med sebojpogosto diametralno nasprotna, so povsem ob stran potisnjeni in pozabljeništevilni, v praksi izvedeni, zelo različni poskusi ponovnega vzpostavljanjaizgubljenih vrednot, ki bi sicer lahko bistveno pripomogli k uspešnemu reševanjuteh vprašanj. Iz takšnih razprav je običajno mogoče na prvi pogled razbrati le, daso pogledi na problematiko rekonstrukcijskih posegov odsev različnih vrednot inrazličnega pojmovanja estetike. V praksi so se vprašanja poskusov ponovnega pri-dobivanja izgubljenega pogosto izkazala za veliko bolj kompleksna, kot se to zdina prvi pogled. Za obrabljenim ponavljanjem tez za in proti »rekonstrukcijam«, kismo jim vse prepogosto priča v spomeniškovarstveni, umetnostnozgodovinski,arheološki, etnološki in arhitekturni teoriji, se skriva širok razpon vprašanj inodgovorov, ki so vselej lahko le zrcaljenje širšega dogajanja v določenem času inprostoru.

Helena Seražin, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademijeznanosti in umetnostiDelovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnemŠtajerskem (1909–1918)

Štajersko društvo Verein für Heimatschutz je bilo ustanovljeno leta 1909 vGradcu. Nastalo je po vzoru nemških meščanskih društev s konca 19. stoletja vokviru gibanja, ki si je poleg ohranjanja kulturne krajine prizadevalo tudi zavarovanje in razvijanje t. i. »domovinske gradnje«. Kritizirali so uničevanje starihmestnih in krajinskih vedut, drastične spremembe mestnih središč zaradi novo-gradenj in reklam, nenadzorovane črne gradnje špekulantov in nastajanje industrij -skih con. Med člani graškega društva so bili najvidnejši štajerski arhitekti, od tegatrije učenci Otta Wagnerja, in izobraženci kot npr. »Dr. Augustin Stegenšek,Professor in Marburg als Konservator der k. k. Zentralkommission für Denk -malpflege«, prvi vodja društva pa je bil kasnejši deželni konservator Walter von

20

“

“

“


Semetkowski (1886–1965). Po letu 1918 so bile ideje in program društva na Šta-jerskem že povsem udomačene in vpete v ljudsko miselnost in kulturo, odmevi paso vidni tudi v sodobni štajerski bivanjski kulturi. V času med obema vojnama seje društvo kompromitiralo, po letu 1945 pa ponovno zaživelo v obliki društva zaOrtbildschutz ali za zaščito podobe naselij, zanimivo pa je, da so načela, po kate -rih je delovalo, v sedemdesetih letih 20. stoletja uzakonili.

V referatu bo predstavljeno nekaj primerov delovanja graškega društva zadomovinsko varstvo in njegovega tesnega sodelovanja s spomeniškovarstvenoslužbo na ozemlju današnje slovenske Štajerske do leta 1918.

Na Kranjskem leta 1914 ustanovljeno podobno društvo za domovinsko varstvo,med ustanovitelji katerega je bil tudi tedanji deželni konservator France Stele,nikoli ni zares zaživelo; morda bi ga morali oživiti, saj civilna iniciativa, ki ji zaohranjanje podobe že močno degradiranih slovenskih mest in naselij ni vseeno, vdanašnjem času težko najde sogovornika tako v oblastnih strukturah kot vspomeniškovarstveni službi, ki naj bi delovala v njeno dobrobit.

Lara Slivnik, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Tadej Brate, Zavod za varstvo kulturne dediščine SlovenijeHradeckega most v Ljubljani

Hradeckega most je skozi 144 let obstoja že nekajkrat spremenil svojo prvotnopodobo: zaradi njegove enkratne konstrukcijske zasnove so ga postavili že na trehrazličnih lokacijah v Ljubljani.

Hradeckega most je prvi litoželezni most iz sive litine na Slovenskem. Prvič jebil postavljen na mestu starega, dotrajanega lesenega mostu in je premoščalLjubljanico ter povezoval Trančo z Jurčičevim trgom na mestu današnjega Čev -ljarskega mostu. Most je načrtoval nadinženir Johann Hermann (Herman aliHerrmann) z Dunaja, konstrukcijo iz sive litine so ulili v Auerspergovi livarni Dvorpri Žužemberku, temelje in oporno konstrukcijo je sezidalo podjetje GustavaTönniesa iz Ljubljane. Most so odprli 18. oktobra 1867 in ga poimenovali po JanezuHradeckem (Janez/Johann Nepomuk Hradecky, 1775–1846), ki je bil v letih 1820-46 ljubljanski župan. Litoželezni most so prvič prestavili leta 1931, ko je arhitektJože Plečnik urejal obrežja Ljubljanice in je ob tem načrtoval tudi novi Čevljarskimost. Stari litoželezni most so premestili na novo lokacijo ob Zaloški cesti pri mrt-vašnici in ga po Plečnikovih načrtih dopolnili. Postal je znan pod imenom Mrtvaškimost in ostal v uporabi do leta 2004, ko so ga zaradi dotrajanosti zaprli za avto-mobilski promet, saj je zaradi prevelikih obremenitev prišlo do poškodb mostnekonstrukcije. Most je pozimi leta 2010 odstranilo gradbeno podjetje SCT. Potemeljitem pregledu, obnovi in zamenjavi dotrajanih delov je most po načrtiharhitekta Saše Dalla Valle ponovno postavilo gradbeno podjetje Gradis skupina Gspomladi leta 2011, tokrat na novi lokaciji, na kateri premošča Ljubljanico inpovezuje Krakovo z Žabjekom.


“


Izredno zanimiva je konstrukcija mostu, ki je tehnično inovativna, hkrati pa tudiumetnostno zanimiva. Ohranjena je prvotna nosilna konstrukcija, sestavljena iztovarniško narejenih litoželeznih paličnih elementov trikotne oblike, ki so medse-bojno spojeni z vijaki. Palični elementi sestavljajo šest enakih samostojnih konzol,ki so vpete v breg in se stikajo v členku na sredini ter tako tvorijo tri enake ločnekonstrukcije. Litoželezni most z razponom 96 dunajskih čevljev (30.3 metra) jeeden prvih na svetu, pri katerem so kot konstrukcijski element uvedeni členki: tidopuščajo zasuk mostne konstrukcije. Pri zadnji prestavitvi mostu se je izkazalo, daje ograja mostu zaradi prevelikih deformacij popolnoma dotrajana, zato so jo izde-lali na novo, vendar ohranili vse prvotne neogotske detajle.

V predavanju bo torej prikazana bogata zgodovina najstarejšega litoželeznegamostu na Slovenskem. Razloženo bo, zakaj je Hradeckega most tehnični draguljdevetnajstega stoletja. Opisane bodo arhitekturne spremembe v posameznihpostavitvah mostu, specifičnosti posameznih lokacij in prikazana bo uporaba novihgradiv, ki se razlikujejo od predhodno uporabljenih.

Marko Špikić, Filozofski fakultet, Sveučilište u ZagrebuTransformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od RobertaAdama do Aloisa Riegla

Objava knjige Ruins of the Palace of the Emperor Diocletian Roberta Adama1764. godine pomogla je povećanju zanimanja europskih antikvara za antičkubaštinu istočnoga Jadrana. Iako je o Dioklecijanovoj palači kao povijesnomspomeniku pisalo od srednjovjekovlja, počevši od sredine 18. stoljeća opisima put-nika su pridružene povijesnoumjetničke poredbe i valoriziranje na traguWinckelmannovih koncepata autopsije, ideala i dekadencije. Do 1850. godine se,pak, može pratiti geneza dviju vrsta rekonstrukcija: antikvarno-historijske i konzer-vatorsko-restauratorske, koje spaja favoriziranje arheoloških otkrića po sve će nihantičkih spomenika. U izlaganju će biti riječi o povijesti recepcije sklopa, koja jeutjecala na poimanje vrijednosti Palače i na prijedloge za preinake u drugoj polovi-ci 19. stoljeća. Posebno mjesto u izlaganju pripast će problemu percipiranja i treti-ranja Palače u doba europske rasprave o konzerviranju umjesto restauriranjaodnosno o uspostavi altruističkog umjesto diskriminacijskog principa, koja je trajalaod utemeljenja austrijskog Zentral-Kommission 1850. do smrti Aloisa Riegla 1905.go dine.

22

“

“

“


Petra Šušteršič, LjubljanaPlečnikov Novi magistrat

Referat bo obravnaval enega od neuresničenih načrtov za Novi magistrat, ki jebil eden od projektov za poslopja z državno in mestno funkcijo, s katerimi jearhitekt Jože Plečnik želel Ljubljano iz provincialnega mesta povzdigniti v prestol-nico države. S tem projektom se je ukvarjal vse od takrat, ko se je leta 1922 izPrage vrnil v Ljubljano in tu začel poučevati na Tehnični fakulteti. Že od vsegazačetka je želel Novi magistrat postaviti zraven verskega središča Ljubljane, torejljubljanske stolnice, obenem pa tako tudi zapolniti vrzel, ki je nastala po porušitviljubljanskega liceja po potresu leta 1895. Med različnimi načrti, ki jih je pripravil odsredine dvajsetih let naprej, sta najbolj dodelana nastala v letih 1932 in 1939. Vobeh je predvidel rušenje večine objektov okoli stolnice. Drugi načrt sta mestnaobčina Ljubljana in Dravska banovina sprejeli in sta ga želeli izvesti, a zaradi vojnein pomanjkanja finančnih sredstev projekt ni bil uresničen.

V začetku dvajsetih let, ko se je Plečnik vrnil v domovino, je staro mestno tkivospoštoval, se mu prilagajal in ga uporabljal kot navdih za svojo arhitekturo. Z letipa se je njegov odnos do starega spreminjal, tako da je vedno več starejših stavbželel zamenjati z novejšimi. Med bolj znanimi neuresničenimi načrti poznegaobdobja je tudi načrt zidave parlamenta na mestu ljubljanskega gradu. V referatubom prav na primeru Novega magistrata predstavila Plečnikov spreminjajoč odnosdo starega mestnega tkiva.

Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v LjubljaniRavnikarjev odnos do preteklosti in tradicije

Običajno razumemo Plečnika kot arhitekta, ki je v preteklosti iskal pobude zasvoje delo, Ravnikarja pa nasprotno kot našega najvidnejšega predstavnika mo -dernizma 20. stoletja, ki je zrasel na zanikanju preteklosti. Nasprotno paRavnikarjevi zapisi in arhitekturni projekti kažejo poglobljen interes za preteklost intradicijo. Skratka, tudi Ravnikar je razumel našo kulturno dediščino kot izhodišče alitemelj svojega ustvarjalnega dela.

Ravnikarjev interes ali raje čut za zgodovino je bil širok in poglobljen. Njegoviteksti se z enako intenzivnostjo ukvarjajo z moderno arhitekturo in umetnostjo kotz njeno preteklostjo, ne le z našo kulturno in stavbno dediščino, temveč tudi s sve-tovno zgodovino umetnosti in kulture, s filozofijo in splošno zgodovino. Pravtemeljito raziskovanje prostora, njegovih fizičnih, oblikovnih in kulturnih posebnos-ti pa je bilo zanj tudi najbolj trdno izhodišče arhitekturnega načrtovanja. To je očit-no že v njegovih zgodnjih delih, kot npr. v nerealiziranem projektu počitniških hišna Krasu, v memorialnih kompleksih in grobiščih 2. svetovne vojne, kot tudi vštevilnih stavbah in urbanističnih ureditvah. Gradnja v mestnem okolju jeRavnikarju pomenila izziv kako uskladiti novo, moderno arhitekturo s staro grad-


“

“


24

beno strukturo. Samozadostno ali z njegovimi besedami »egocentrično« arhitek-turo je odklanjal.

Ravnikar je večkrat poudarjal, da se arhitekti »učimo [...] od starih«. Obenemje trdil, da so pionirji modernizma, kot so Loos, Mies, Gropius, Aalto idr., pravza-prav klasicisti. To je zanj pomenilo predvsem trajno veljavo klasične arhitekture,ne v smislu slogovnih posebnosti, temveč miselne in ustvarjalne discipline. Takšnora zu me va nje klasične arhitekture je bilo vodilo njegovega arhitekturnega ustvar-janja.

Prispevek bo prikazal Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije, tako v nje-govem teoretičnem kot načrtovalskem delu.



doc. dr. Dubravka BoticaOdsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u ZagrebuI. Lučića 3HR-10000 [email protected]

mag. Tadej BrateZavod za varstvo kulturne dediščine SlovenijeMetelkova 6SI-1000 Ljubljana [email protected]

izr. prof. dr. Marjeta CiglenečkiOddelek za umetnostno zgodovinoFilozofska fakulteta Univerze v MariboruKoroška cesta 160SI-2000 [email protected]

mag. Neža Čebron LipovecUniverza na PrimorskemZnanstveno-raziskovalno središče Koper Inštitut za dediščino SredozemljaGaribaldijeva 1SI-6000 [email protected]

prof. dr. Živa DeuFakulteta za arhitekturo Univerze v LjubljaniZoisova 12SI-1000 [email protected]

izr. prof. dr. Jasna GaljerOdsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u ZagrebuI. Lučića 3HR-10000 [email protected]

mag. Mateja Golež Zavod za gradbeništvo SlovenijeDimičeva 12SI-1000 [email protected],

izr. prof. dr. Sonja Ana HoyerTartinijev trg 5SI-6330 [email protected]

mag. Nataša Jakšić, dipl. ing. arh.Katedra za teoriju i povijest arhitektureArhitektonski fakultet Sveučilišta u ZagrebuKačićeva 26HR-10000 [email protected]

Tina JazbecUstanova Maks FabianiŠtanjel 1aSI-6222 Š[email protected]

Tomaž MajcenMuzej LaškoCenter za šport, turizem, informiranje in kul-turo Laško - STIKAškerčev trg 5SI-3270 Laš[email protected]

dr. Tomaž PazlarZavod za gradbeništvo SlovenijeDimičeva 12SI-1000 [email protected]

izr. prof. dr. Predrag MarkovićOdsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u ZagrebuI. Lučića 3HR-10000 [email protected]

doc. dr. Renata Novak KlemenčičOddelek za umetnostno zgodovinoFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniAškerčeva 2SI-1000 [email protected]

Aleksander OstanAtelje Ostan PavlinUlica na grad 8SI-1000 [email protected]

nasl

ovi


dr. Mija Oter GorenčičUmetnostnozgodovinski inštitut FrancetaSteletaZnanstvenoraziskovalni center Slovenskeakademije znanosti in umetnostiNovi trg 2SI-1000 [email protected]

doc. dr. Robert PeskarZavod za varstvo kulturne dediščine SlovenijeOE Novo mestoSkalickega 1SI-8000 Novo [email protected]

mag. Tina PotočnikUmetnostnozgodovinski inštitut FrancetaSteletaZnanstvenoraziskovalni center Slovenskeakademije znanosti in umetnostiNovi trg 2SI-1000 [email protected]

dr. Eva SapačZavod za varstvo kulturne dediščine SlovenijeOE MariborSlomškov trg 6SI-2000 [email protected]

dr. Igor SapačMuzej za arhitekturo in oblikovanjePot na Fužine 2SI-1000 [email protected]

doc. dr. Helena SeražinUmetnostnozgodovinski inštitut FrancetaSteletaZnanstvenoraziskovalni center Slovenskeakademije znanosti in umetnostiNovi trg 2SI-1000 [email protected]

doc. dr. Lara SlivnikFakulteta za arhitekturo Univerze v LjubljaniZoisova 12SI-1000 [email protected]

doc. dr. Karin Šerman, dipl. ing. arh.Katedra za teoriju i povijest arhitektureArhitektonski fakultet Sveučilišta u ZagrebuKačićeva 26HR-10000 [email protected]

doc. dr. Marko Špikić,Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u ZagrebuI. Lučića 3HR-10000 [email protected]

prof. dr. Samo ŠtefanacOddelek za umetnostno zgodovinoFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniSI-1000 [email protected]

Petra ŠušteršičKolezijska 19aSI-1000 [email protected]

doc. dr. Polona VidmarOddelek za umetnostno zgodovinoFilozofska fakulteta Univerze v MariboruKoroška cesta 160SI-2000 [email protected]

prof. dr. Aleš VodopivecFakulteta za arhitekturo Univerze v LjubljaniZoisova 12SI-1000 [email protected]

26



28


trajekt.orgtrajekt.org/documents/AZ_zbornik.pdf4 Programski in organizacijski odbor dr. Joško Belamarić, Institut za povijest umjetnosti, Zagreb prof. dr. Peter Fister, Fakulteta

Documents