2. odziv Izjava Slavoja Žižka - mirovni-institut.si · Sicer je Slavoj Žižek v eni svojih starejših, podobno radikalnih izjav, sam opredelil »terorističnost« in »neokusnost«

Svet za odziv na sovražni govor je bil ustanovljen v okviru projekta »Z (od)govorom nad sovražni govor«. Deluje kot samostojno in neodvisno telo.

1/2

Odziv na izjavoOdziv na izjavoOdziv na izjavoOdziv na izjavo Slavoja ŽižkaSlavoja ŽižkaSlavoja ŽižkaSlavoja Žižka (Utrip, TV Slovenija, 24. januar 2015)(Utrip, TV Slovenija, 24. januar 2015)(Utrip, TV Slovenija, 24. januar 2015)(Utrip, TV Slovenija, 24. januar 2015) Svet za odziv na sovražni govor je prejel dve pobudi za odziv na izjavo Slavoja Žižka, ki je bila 24. januarja 2015 predvajana v oddaji Utrip Televizije Slovenija. Oddaja Utrip po svojem formatu predstavlja avtorski (novinarski) pregled dogajanj v preteklem tednu. V konkretno oddajo je bila vključena tudi daljša izjava Slavoja Žižka o prisotnosti politikov na množičnem shodu solidarnosti v Parizu po terorističnem napadu na satirični tednik Charlie Hebdo, kjer je bila v ospredju geslo »Je suis Charlie«. V pobudi za odziv, ki jo je Svet prejel 18. marca 2015, je navedena izjava, predvajana v oddaji, in sicer v delu, kjer Slavoj Žižek pove: »Prvič, kdo je ta 'suis'? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?«. Svet je o pobudi razpravljal na vseh svojih sejah (28. januarja, 3. aprila in 4. junija 2015) in na internem posvetu 15. maja 2015, pri tem pa upošteval kontekst, namen tega izjavljanja in tudi, kdo je avtor izjave (v smislu družbenega položaja govorca). V nadaljevanju podajamo podrobnejšo obrazložitev mnenja, ki ga je po posvetovanju in usklajevanju Svet sprejel 23. junija 2015. Članice in člani Sveta smo si ogledali celotno izjavo v oddaji Utrip. Izjava Slavoja Žižka, predvajana v oddaji, vključuje besedilo pred in po besedilu, na katerega nas je opozorila pobudnica. Dodatno težo celotni izjavi, zlasti delu, ki govori o politikih, daje slika, ki jo je avtor oddaje (novinar) uporabil med predvajanjem Žižkove izjave v tem delu. Namreč, na tem mestu televizija v treh kadrih prikaže konkretne evropske in svetovne politike, ki hodijo v prvi vrsti pariškega shoda solidarnosti. Dobesedni zapis Žižkove izjave se glasi: (Neposredno pred izjavo avtor oddaje med lastno pripovedjo pregleda tedna izreče: »Je suis Charlie?«.) Žižek: »Jaz nisem. Jaz bi… Zato, ker se mi zdi to nekaj tako hinavskega. Prvič, kdo je ta 'suis'? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti? Drugič, to je en lepo rekel. Jaz bi se veliko raje identificiral s tistim mestecem prebivalk, ki jih je Boko Haram dva tisoč pobil tam. Tam pa… kot da tisto ni… Dobro, je tragedija. Deset ljudi umre v Parizu in smo vsi na nogah, tam je celo mesto pobito, ne vem, kaj vse, to je pa nekaj, kar se tam daleč dogaja…« Svet je v razpravi o pobudi menil, da je izjava v delu o »tistih gnusnih politikih tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti« sporna, ker bi jo bilo mogoče razumeti kot zagovor skrajnega fizičnega nasilja. Hkrati pa je treba upoštevati kontekst in ugotoviti, da izjava s tem, ko šokira s svojo radikalnostjo, skuša opozoriti na dvoličnost in nasilnost vladajoče politike in na odgovornost oziroma krivdo konkretnih nosilcev politične oblasti za razmere v svetu. V tem smislu bi lahko sklenili, da ta izjava ni poziv k nasilju, še manj grožnja z nasiljem, ampak poziv k uporu in odporu zoper vladajoče nasilje. Vendar Svet ne opravičuje radikalnosti izjave, ki za kritiko in gnus do hinavskega odnosa vodilnih svetovnih politikov do žrtev terorističnih napadov uporablja retoriko “bi jih bilo treba vse postreliti”. Spornost takšnega retoričnega obravnavanja političnih in družbenih akterjev postane nazorna, če si zamislimo, da bi takšno retoriko v radikalni kritiki družbe ali oblasti uporabljali vsi javni govorci in govorke. Svet ob tem ugotavlja, da te izjave Slavoja Žižka kljub radikalnosti ni mogoče uvrstiti med primere sovražnega govora. Po najbolj razširjenih definicijah sovražnega govora, med katere sodi tudi definicija, na katero se sklicuje Svet, je sovražni govor namreč diskriminatorni govor, usmerjen proti skupini zaradi tega, kar JE, in ne zaradi njenih dejanj.

Svet za odziv na sovražni govor je bil ustanovljen v okviru projekta »Z (od)govorom nad sovražni govor«. Deluje kot samostojno in neodvisno telo.

2/2

Definicije so praviloma še ožje in se nanašajo na deprivilegiran družbeni status žrtev, ki se zaradi takega statusa težko branijo, diskriminatorni govor pa ta položaj samo še opravičuje in s tem utrjuje. Pri presojanju o tem, ali je neka izjava sovražni govor ali ne, se torej praviloma presoja status govorca_ke in status žrtve. V primeru Žižkove izjave so objekt vodilni svetovni politiki, ki imajo dostop do ideoloških in represivnih vzvodov oblasti; objekt izjave niso zato, ker so politiki, ampak zaradi svojih dejanj. Pri presoji je treba upoštevati tudi sugestivnost televizijskega predvajanja sporne izjave, ko je novinar del izjave o »tistih gnusnih politikih tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti,« opremil s sliko konkretnih politikov s pariškega shoda. S to tehniko je medij sugestivno prispeval k temu, da je izjava videti kot neposreden poziv k streljanju konkretnih politikov. Sicer je Slavoj Žižek v eni svojih starejših, podobno radikalnih izjav, sam opredelil »terorističnost« in »neokusnost« svojih retoričnih prispodob, ki jih uporablja pri kritiki obstoječih razmerij in razmer. V intervjuju za Žurnal24 je 9. aprila 2009 na primer povedal: »Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega.« Svet za odziv na sovražni govor zato kot svoj odziv predstavlja tudi karikaturo Slavoja Žižka.