sobota primorske novice sobota, 24. julija 2010 primorske ... · hude bolečine, prebava se mi je skoraj ustavila. Če se ne bi zdravil, bi me verjetno v dveh mesecih pobralo. Imunski

sssooobbboootttaaa primorske novice št. 169sobota, 24. julija 2010Z ANIMIVOSTI

sobota@primorske.si14 sssooobbboootttaaaprimorske novice št. 169

sobota, 24. julija 2010 Z ANIMIVOSTIsobota@primorske.si

15

Pred dnevi me je Jana, prijateljica s Krasa,presenetila z vprašanjem, katera je po mo-jem mnenju najbolj očitna razlika medTr žačani in Goričani. Kaj nas dela drugačne,zaradi česa drug drugega zbadamo, kaj je virupravičenega ali neupravičenega lokalpa-triotizma?

Kot me je Jana iznenada vprašala, sem jitudi takoj odgovoril, ne da bi kaj dosti pre-mišljeval: “Te je kdo iz Trsta kdaj povabildomov na kosilo, večerjo? Si ti kdaj jedladoma pri kakem Tržačanu?”

Poznal sem odgovor, ampak sem vseenopočakal, da je presenečeno ugotovila: “Ni t ienkrat samkrat! Sedaj razumem!” Dodala ješe, da se ji zdi to spoznanje neverjetno, sajod malih nog živi s Tržačani, jih pozna inna neki način z njimi tudi prijateljuje.

Nisem hotel biti zloben in dodati, da segotovo spominja, kako je Tržačane bogatogostila doma na Krasu in je v zameno dobilapovabilo v tržaško picerijo, kjer so sevedaplačali “alla romana”, kar je neki Goričan zvipavskimi kmečkimi koreninami prevedelkot “vsak zase kot prase”.

Upam, da niste zaznali kakšnega cene-nega moralizma ali takšnih ali drugačnihetičnih oznak. Ob ugotavljanju razlik medGoričani in Tržačani sva se z Jano le poštenonasmejala.

Tako pač je. Zato ne mislim zbijati šal oTr žačanih ali govoriti o znanem tržaškemnačelu: “Vendo il cappotto e mi compro lamoto, vendo la moto e mi compro il ca-notto!” (Prodam plašč, da si kupim moto-cikel, prodam motocikle, da si kupim čoln!)

Ta življenjski moto Tržačanov je lahkokontinentalcu izjemno tuj, saj govori o mi-nljivosti vsega. “Živim, in bo!”, pravijoTr žačani, tradicionalno vezani na morje inpristanišče, v katerem so delavci večinomadelali po načelu: “Kar sem 'zaslužu', semtudi isti dan 'zaružu'!”

Tr žačani so ljudje posebne sorte, in istovelja za Goričane. Razlike seveda so, omenilsem le najbolj bistveno. Morda sem pozabildodati še eno zelo očitno: Tržačani živijo vmestu, Goričani ne. Za Gorico že dolgo nemoremo reči, da je mesto, čeprav ne moremotrditi niti, da je vas. Nekje vmes je. Gorica jevedno nekje vmes.

Se spominjate nekdaj slovite hrvaške po-pevke U prolazu? Meri Cetinić jo je pela. Greza eno tistih melodij z dalmatinskim me-losom, nekje med nostalgijo, melanhonijo inžalostjo, a tudi z veseljem do življenja, ki paje prikrito, kot je prikrito življenje v Gorici.

“Kaj se dogaja z Gorico?” me je pred sla-bim mesecem v trgovini blizu Travnikav p ra šal italijansko govoreči Goričan, ki se jeiz New Yorka po sedmih letih vrnil domovna obisk.

“Čista depresija, ne?” sem rekel.“Ne, veliko slabše je, to je umiranje!” je bil

jasen.Da smo Slovenci v Gorici nekaj posebnega,

pa priča dejstvo, da smo izjemno živi, de-javni. Morda smo najbolj živa stvarnost Go-rice danes, vsaj na področju kulture in go-spodarstva gotovo!

In tega Tržačani, naši Tržačani, se praviSlovenci iz Trsta, ne morejo prenesti: dejstva,da je slovenska Gorica izjemno delavna,živa, da ima vizijo za prihodnost, medtemko oni stagnirajo, se umikajo iz mesta in seselijo na Kras.

In tudi zato so za Tržačane Goričani“vržotarji”, za Goričane pa Tržačani poseb-neži. Tržačani pač!

KO LU M N A

Tr žačaniin Goričani

Jurij Paljk

AKCIJA SOBOTE

Se prepoznate?Smo obkrožili vaš obraz? Se prepoznate

na naši fotografiji? Če se, se nam oglasite.Op i šite, kdaj in kje je posnetek nastal,dodajte svoj naslov in telefonsko št e v i l k o,mi pa vam bomo poslali nagrado Pri-morskih novic. Naš naslov je: Primorske

novice, Ulica OF 12, 6000 Koper, pripišiteše “nagradna igra Se prepoznate?” Lahkotudi pokličete na telefonsko številko05/664-81-01 ali nam pišete na elektronskinaslov sobota@primorske.si.

Kandidat za nagrado Primorskih novic,ki smo ga obkrožili v prejšnji številki So-bote, se nam še ni oglasil.

Doktor znanosti, ki je postal budistični menih

“Srečen si,ko veš,kdo si”“Vstajal sem ob pol štirih zjutraj. Po osebni higieni,razgibavanju ter uri in pol meditacije je sledil zajtrk.Vzel sem skledo in šel po hrano v vas. Postavil sem sepred prvo hišo in čakal. Ničesar nisem prosil, samočakal, da so mi ljudje darovali hrano. To radi storijo,saj verjamejo, da je darovanje menihu dobro delo,dobra karma. Hodil sem od hiše do hiše, in ko je bilaskleda polna, sem se vrnil v samostan.”

Tako se življenja v budističnemsamostanu sredi džungle na ŠriLanki spominja Simon Mandelj zVira pri Domžalah.

Da je lahko postal budističnimenih, se je moral odreči vsemu:denarju, premoženju, družini inkarieri. Dobil je rjavo-rdečo me-niško obleko in prazno skledo. Poizobrazbi je doktor znanosti s po-dročja strojništva, njegov sin je biltakrat, ko se je odločil slediti no-tranjemu klicu, star komaj letodni.

227 pravil

“Najprej sem šel v samostan vItalijo, nato v Anglijo, nazadnjepa na Šri Lanko, kjer sem tudipostal menih,” se spominja Man-delj. “V Evropi bi to trajalo dlje,kakšno leto ali dve, na Šri Lankipa je šlo hitreje. Tam ti nudijo vsopodporo, da postaneš menih. Zelospoštujejo to željo, še posebej prizahodnjakih. Vedo, čemu vse si semoral odreči. Verjetno sem bil edi-ni belec, ki se je tisto leto po-menišil. Vseh belih menihov jebilo na Šri Lanki okoli 25.”

V samostanu je dobil svojegaučitelja. “Nekdo te mora voditi, dasploh lahko postaneš menih. Prvinivo je menih pripravnik. Dobišobleko, navzven je videti vse isto,ampak imaš samo deset pravil, kijim slediš. Kasneje pa moraš napamet znati 227 pravil in jim tudislediti. Vsako polno luno smo jihrecitirali v skupini. Če naredišnapako, se moraš pokesati. V sa-mostanu velja strog red,” ra z l a g aMa n d e l j.

Za meniha je laž zelo velik pre-kršek. In kakšna je pokora? “O d-visno od prekrška. Po navadi jedovolj, da se spoveš drugemu me-nihu in obljubiš, da tega ne bošveč počel. Za hujše prekrške me-nihu na sestanku določijo kazenoziroma poskusno obdobje, ko nesme narediti nobenega prekrška.Pomembno je tudi, s kakšno na-mero si nekaj storil,” pr ipovedujeMandelj. Najhujši prekrški, zaradikaterih takoj prenehaš biti me-nih, so umor ali soudeležba priumoru, spolni odnos z žensko ali

moškim, vnašanje razdora vmeniški red ter laž, da si do-segel določeno stopnjo razsve-tljenja ali nadnaravne sposob-nosti, ki jih v resnici nisi.

Asketsko življenje

Kljub strogosti je bilo Man-dlju meniško življenje pisanona kožo. Tudi zavest, da je oddrugih odvisno, ali bo lačen alisit, ga ni motila. “Negovati mo-ra š resnično spoštovanje do lju-di, ki ti darujejo hrano. Jedelsem lahko samo to, kar so midali, in to le dopoldan do 12.ure, običajno le enkrat na dan.Potem sem običajno pil le še čaj.Treba se je naučiti skromnostiin živeti s tem, kar imaš. Ter bitih va l e žen za vse, kar dobiš: riž,kari, razne zelenjavne omake,čili, banane in drugo sadje. As-ketsko življenje pač. Samostan,v katerem sem bil, je bil zelomeditativen, kar so ljudjespoštovali. Prav čakali so, dasem prišel v vas. Otroci, ki so meprvi zagledali, so tekli domov inobvestili starše. Dali so mi tudi

milo in druge osnovne stvari zaosebno higieno.”

Verjetno se ne bi nikoli vrnilv Slovenijo, če ne bi hudo zbo-lel. “Po vsem telesu sem imelrazlične parazite. Trpel semhude bolečine, prebava se mi jeskoraj ustavila. Če se ne bizdravil, bi me verjetno v dvehmesecih pobralo. Imunski sis-tem se je popolnoma sesul.”

Vr nitev

Domači so mu kupili letal-sko vozovnico. Šok ob vrnitvipo skoraj treh letih je bil velik.“Bilo je zelo težko. Ne zgodi sepogosto, da bi ti tukaj kdo kajdaroval. Nobene tradicijespoštovanja menihov ni. Če biberačil, bi bil verjetno deleženposmeha, tudi zaradi svojeobleke. Zaradi takšnega nes-poštovanja osnovnih duhovnihvrednot zahodna družba pro-pada. Menih sem postal pravzato, ker v takšnem življenju

nisem videl smisla,” ra z l a g aMa n d e l j.

Predvsem zaradi strogegameniškega načina življenja, kimu je onemogočalo hitrejšezdravljenje, je po štirih me-secih slekel meniško obleko.“Družini in prijateljem sem dalvedeti, da sem brez denarja.Pre živel sem, ampak bilo jetežko. Nekaj malega so mi da-rovali. Največ me je financiralamama s svojo pokojnino, panekateri prijatelji, ki sem jih nanovo spoznal. Sinu nisem mo-gel kupiti niti kepice sladoleda.Živel sem v pomanjkanju zno-traj družbe, ki živi v blaginji.Na Šri Lanki otroke vzgajajo,da s tem, ko komu kaj dajo,naredijo nekaj dobrega inobčutijo notranje zadovoljstvo.Nič nimajo, pa so veseli. Tukajpa vse imajo, in so žalostni. Nivečje notranje radosti, kot čekomu pomagaš.”

Zaupal je, in se je nekakoizšlo. Spet se je začel ukvarjatiz znanstvenimi raziskavami,postal je samostojni podjetnik.Še prej pa se je moral poz-draviti, tako na fizičnem, ener-getskem kot na duhovnem ni-voju. “Eno leto sem se zdravil.Delal sem na sebi, na spre-jemanju samega sebe indružbe. Če na duhovnem ni-voju ne ozdraviš vzrokov, sebolezen ponovi. V meditacijisem ugotavljal vzroke, videlsem svoje vzorce, zablode, ilu-zije. Težko je videti samega se-be. Kdo drug ti lahko pomaga,da uvidiš, a spremeniš se lahkole sam. Če imaš d u h ov n e g a

učitelja, ki ti govori, da te bo onspremenil, pojdi stran, ker nip ra v i .”

Njegov učitelj je Buda, praviMandelj. “Zato sem se tudizačel zanimati za budizem, kerme je pritegnil Budov nauk, nekak učitelj. Bil sem brez fi-zičnega, hkrati pa sem imelzelo dobrega učitelja.”

In kaj je bistvo Budoveganauka? “Srednja pot, če veste,če razumete, kaj to je. Buda jerekel, kultiviraj svoj um, izo-gibaj se zla in delaj dobro. Če topočneš, boš našel srečo in za-d ovo l j s t vo.”

Budov nauk je pot

“Vse, kar delaš, je v bistvum e d i t a c i j a ,” pravi Mandelj, kise spominja, kako je meditiralv samostanu - sede in v hoji.Deset metrov tja in deset me-trov nazaj. Po kosilu je malopočival, potem pa ves popol-dan v glavnem meditiral. “Konajdeš pot, lahko rešuješ k r i zein probleme, ki se pojavijo. Bu-dov nauk je pot, kako sam rešišprobleme. Na začetku je v sa-mostanu lažje. Ko pa prideš nadoločen nivo, je meditacijavsakdanje življenje. Ni več ra-zlik, če meditiraš, se umivaš,h ra n i š. Vse je isto. Meditacijani, da kaj počneš, pač pa, da siprisoten, pozoren, da si tukaj inzdaj. Razvijaš pozitivno inopuščaš negativno. Namesto,da reagiraš jezno, si sočuten. Česi v stiku sam s sabo in neguješpozitivne vrednote, lahko rea-g i ra š drugače kot prej.”

“Ni večje notranje radosti, kot če komu pomagaš,” pravi Simon Mandelj, ki je bil na Šri Lankipopolnoma odvisen od pomoči drugih

Popolnoma spontano jezačel pisati knjigo Človek zanove čase, ki jo je izdal vs a m oz a l o žbi. Pa čeprav imao knjigah oziroma priročni-kih za duhovni razvoj svojemnenje. “Po t re b u j e š iz-kušnjo, ne pa knjig in fi-lozofiranja. Dobiti morašlastne izkušnje, kako se vtvojem umu porajajo iluzije,kaj se zgodi, če jim slediš, inkaj, če je tvoj um jasen inpozoren. Če hočeš ve d e t i ,m o ra š izkusiti. Če prebereš,lahko samo verjameš.”

“Nimam časa”

Mandelj je najprej napisalpoglavje o največjem lažnemmitu: “Nimam časa.”

“Ta je postal največjeopravičilo za naše nedelo-vanje. V meditaciji lahko vi-dimo, da določene stvarisploh niso tako pomembne,kot si mislimo. Treba je spre-meniti prioritete. Namestoda govorimo, da nimamočasa, si raje priznajmo, da ječas edino, kar imamo. Dapolno živiš, potrebuješ čas.Če rečeš, da nimaš časa, nisiprisoten v sedanjem trenut-ku. Morda si z mislimi dveuri naprej ali tri dni nazaj,ne zavedaš pa se, kaj se do-gaja v tem trenutku, kaj raz-mišljaš, ali ptički pojejo ...”

Vse te lažne mite nam jevcepila družba, je prepričanMandelj. “To so sile, ki pri-tiskajo na nas, da zanikamosvojo duhovno naravo. Po-stajamo čedalje večji roboti.Sistem nas sili, da pozabimo,kdo smo. Na Šri Lanki zelotežko srečaš človeka, ki pra-

vi, da nima časa. Ta mit jepovezan z zahodnim, ma-terialističnim svetom. Če bijaz tako živel, bi me po-b ra l o,” je prepričan.

V knjigi govori tudi o dru-gih mitih današnjega časa:“Imeti čim več denarja”; “Nevem, ne znam, ne zmorem”;“Ko dobim, kar želim, boms re č e n”; “Sem le fizično-ra-zumsko bitje”.

“Otrokom vseskozi govo-rimo, česa ne znajo, ne sme-jo, ne zmorejo. Potem ver-jamejo, da morajo iskati po-moč od zunaj. To sploh nires. Smo duhovna bitja zneizmernim potencialom,neizmernimi sposobnostmi,kreativnostjo in notranjim

vedenjem. Otroke bi moralivzpodbujati, da izražajokreativnost in veselje, ne pa,da jim vcepljamo strah.”

Verjamemo, da bomosrečni, ko bomo kaj dobili,dosegli. “To je vse minljivo,”pravi Mandelj. “Zato smo vesčas nezadovoljni. Buda pra-vi, da v življenju ne morešnikoli izkusiti trajne sreče,kvečjemu zadovoljstvo. Traj-no srečen si lahko samo, čepočneš tisto, kar te veseli, čei z ra žaš svojo resnično na-ravo, ne da bi v zamenokarkoli pričakoval.”

Tudi duhovne tehnike sole pripomoček. Ne potrebu-jemo jih, je prepričan Man-delj. “Z njimi v končni fazi

ne dosežeš ničesar. Lahko sispecialist v določeni tehniki,kot nekateri učitelji, ki pa prisebi ničesar ne spremenijo.Tudi menihi so samo ljudje.Obleka ne pomeni ničesar.Nekateri so res duhovno zre-li. Ampak taki niso zelo zna-ni, srečaš jih kje v džungli.Pre p oz n a š jih po tem, kaji z ra žajo in kako ži v i j o.”

Le če živiš tukaj in zdaj, česi v stiku sam s sabo ini z ra žaš to, kar si v resnici, sizadovoljen in srečen, je pre-pričan Mandelj. Pomembenpa je tudi čist namen. Ko seje odločil, da bo odprl svojepodjetje, ni imel denarja. Ako ga je potreboval, je denarpr išel.

“Z namero kreiramo svoježi v l j e n j e ,” pravi. “Vsak imasvoje poslanstvo, zato počni-mo, kar nas veseli, v koristsebi in drugim. Če ne delamozaradi denarja, ampak za-radi veselja, nam bodo ljud-je plačali, tudi če jim nebomo izstavili računa. Dobišdenar in delaš, kar te veseli.Kaj bi si lahko želellepšega?”

Na ta način bomo v med-sebojnih odnosih začelikreirati novo skupnost, novodobo, verjame Mandelj. “Nebomo več delali iz strahu.Dovolj je bilo govorjenja!Treba je iti v svet in se po-kazati kot vzor.”

ALJA TASI

“Sinu nisem mogel kupiti niti kepicesladoleda. Živel sem v pomanjkanjuznotraj družbe, ki živi v blaginji.”

“Če imaš duhovnega učitelja, ki ti govori, date bo on spremenil, pojdi stran, ker ni pravi.Sp re m e n i š se lahko le sam.”

“Namesto da govorimo, da nimamo časa,si raje priznajmo, da je čas edino,kar imamo.”

Foto

: Nev

a Vo

larič

Foto

: Nev

a Vo

larič

Največja ločitvena poravnava v britanski zgodovini

V 45 sekundah ob120 milijonov evrovRuski tajkun Boris Berezovsky, ki živi v samoizgnanstvu v VelikiBritaniji, je v pičlih 45 sekundah ostal brez kar 120 milijonov evrov.Toliko časa je namreč potrebovalo sodišče, da je potrdilo ločitev, ki joje zahtevala tajkunova druga žena Galina Beša rova .

LO N D O N * Ni kaj, če imaš, ti lahkovzamejo. In če si tajkun in priznaš s vo j eneprimerno vedenje, se ti lahko zgodi, date ločitev drago stane. 100 milijonov fun-tov oziroma slabih 120 milijonov evrov -toliko naj bi po pisanju britanskega čas-nika Guardian moral Boris Berezovsky obločitvi odšteti svoji drugi ženi, 51-letni

Galini Bešarovi - je za navadnega smr-tnika nepredstavljiva vsota; 64-letni ruskimogotec Berezovsky, ki naj bi bil po oce-nah revije Forbes “teža k” pr ibližno 1,1milijarde dolarjev oziroma dobrih 850 mi-lijonov evrov, pa bo najbrž p re živel tudibrez tega denarja.

Boris in Galina sta se spoznala leta 1981,ko je bil on profesor matematike v Moskviin je na mesec zaslužil le okoli 80 evrov.Obogatel je šele potem, ko je postal prvi

ekskluzivni uvoznik avtomobilov znamkeMercedes za Sovjetsko zvezo in je s ta-kratnim ruskim predsednikom Bor isomJe l c i n o m sklepal sumljive nepremičnin-ske posle.

A čeprav sta bila Berezovsky in Galinaporočena 18 let, sta zares skupaj preži ve l ale dve leti svojega zakona, v katerem sta se

jima rodila dva otroka. Berezovsky namrečže 16 let živi s svojo ljubico Jeleno Gor-b u n ovo, s katero ima tudi dva otroka.

Kot je pojasnila Galina, se je po tolikoletih ločenega življenja dokončno odločilatudi uradno potegniti črto pod zakonom,ker ne mara, da jo ljudje kličejo “oli-garhova že n a”. Njena odločitev je, kot kaže,padla na “p l o d n a” tla. Po poročanju bri-tanskih medijev gre za največjo ločitvenoporavnavo v britanski zgodovini. PV, STA

Berezovsky že 16 let živi s svojo ljubico Jeleno Gorbunovo, s katero ima tudi dva otroka