YOU ARE DOWNLOADING DOCUMENT

Please tick the box to continue:

Transcript
Page 1: mednarodno javno pravo - skripta

VODE

ARHIPELAŠKE DRŽAVE, ARHIPELAŠK O MORJE. RAZLIKA OD MP REŽIMA V TERITORIALNEM MORJU! MP PODLAGA IN UREDITEV PLOVBE V ARHIPELAŠKEM MORJU

Arhipelaške vode so notranje vode med otočji (Havaji, Polinezija, Fidži, Indonezija, Malezija, Bahami). Arhipelaška država je država, ki je sestavljena v celoti iz enega ali več arhipelagov,obsega pa lahko tudi druge otoke (npr. Indonezija, Filipini, Fidži). Tega statusa pa ne more dobiti država, katere državno področje se nahaja tudi na kontinentu (npr.Grčija). Arhipelag je skupina otokov, ki zajema tudi dele otokov, vode,ki jih povezujejo in druge naravne elemente, ki so med seboj tako tesno povezani, da ti otoki, vode idr. tvorijo geografsko, ekonomsko in politično celoto ali pa se zgodovinsko za take štejejo. Konvencija o mednarodnem pomorskem pravu 1982 (Unclos III) je na novo uredila položaj arhipelaških voda.

KAKO JE MEDNARODNOPRAVNO UREJENA PLOVBA V ARHIPELAŠKEM MORJU?

Arhipelaške države (AD) (npr. Fidži, Indonezija, Galapagos) imajo suverenost nad morjem, ki leži med njihovimi otoki (notranje vode) in merijo širino teritorialnega morja od arhipelaške črte, ki zapira njihovo otočje. Vendar pa morajo te države tujim ladjam v arhipelaških vodah (AV) dopustiti pravico prehoda po določenih morskih poteh, ki so točno določene (koridor – SEA LANES PASAGE - temeljna črta za obseg suverenosti).Ta institut zagotavlja AD izključno pravico v AV in s tem ladje drugih držav uživajo samo pravico do neškodljivega prehoda čez AV in ne več svobodne plovbe, kakšna velja na odprtem morju. Nov institut razširja obseg suverenosti AD na morju (vključno z zrakom, morskim dnom, podzemljem), kar zmanjšuje dotedanjo svobodo neobalnih držav. Otoške države so zahtevale, da se ves prostor med otoki smatra za notranje vode oz. da se naj črta oz. meja teritorialnega morja potegne na podlagi izhodiščne črte, ki bi povezovala izpostavljene točke zunanjih otokov tega skupnega otočja (npr. Galapagos). Spore rešuje mednarodno sodišče.

PRAVICA PREHODA

Prehod mora biti neškodljiv (neofenziven), kar je vse dotlej, dokler ne prizadene miru, reda ali varnosti obalne države. Prehod obsega: zaustavljanje in sidranje (v okviru rednega toka plovbe, višje sile, neurja, okvare,…). Razlika med ribiškimi in ostalimi ladjami je v tem, da prehod ribiških ladij NI neškodljiv, če se ne držijo zakonov in predpisov obalne države o ribolovu. Za prehod ladij se ne pobira taks, razen za dodatne usluge. Pri samem prehodu spadajo ladje pod jurisdikcijo obalne države, medtem ko odnosi na ladji spadajo pod oblast države, pod katere zastavo pluje ladja. Državne netrgovske ladje imajo imuniteto. Če je bilo kaznivo dejanje storjeno s prihodom ladje v TM, če ladja prihaja iz tuje luke ali samo prečka TM, obalna država NE MORE posredovati in ukrepati v gornjem smislu. Vojne ladje imajo pravico do neškodljivega prehoda, pri čemer pa se morajo ravnati po predpisih obalne države, sicer se lahko pozovejo, da jih bo obalna država zadržala, če pa tudi to ne zaleže, se lahko pozovejo, da se naj umaknejo iz teritorialnega morja dotične države.

1

Page 2: mednarodno javno pravo - skripta

OPIŠI NAČIN ZA DOLOČITEV TEMELJNE MORSKE ČRTE IN ARHIPELAŠKE ČRTE

To ureditev najdemo v Konvenciji iz leta 1982 oz. UNCLOS III. Širina teritorialnega morja se računa od obale ali zunanje meje notranjih voda (IZHODIŠČNA oziroma TEMELJNA MORSKA ČRTA). Če se računa od obale, se kot izhodiščna črta vzame najnižja črta oseke.Pri tem razlikujemo: črta se računa tudi od vsakega otoka (kot otok se smatra vsak naraven del kopnega, obkrožrn z voo,

ki je suh v času plime oz. visokih valov); sistem ravnih črt.

Ženevska konvencija določa, da je izhodiščna črta na obali, črta nizke vode (oseke) vzdolž obale, kot je označena na pomorskih kartah, ki jih obalna država prizna. Če država uporablja ravne izhodiščne črte, jih mora jasno označiti v pomorskih kartah in zagotoviti zadostno javnost teh kart. Pri zunanjem morskem pasu se širina teritorialnega morskega pasu računa od konca zunanje površine. Če morje v času plime pokriva neko vzpetino, ki je delno ali v celoti ločena od kopnega ali otoka manj, kot je širina teritorialnega morja, se lahko upošteva pri določanju obsega teritorialnega morja, prav tako pa je tudi izhodišča črta lahko črta nizke vode na tej vzpetini.Če pa je cela vzpetina oddaljena od najbližjega otoka več, kot je širina teritorialnega morja, pa se sploh ne upošteva in nima lastnega teritorialnega morja.

LUKE - tu se zunanja meja notranjih voda določa v smeri, ki spaja najbolj izpostavljene luške zgradbe, ki so sestavni del luškega sistema.ZALIV - spada v notranje vode, če je njegova vodna površina enaka ali večja od površine polkroga, katerega premer je črta, ki spaja skrajni točki vstopa v zaliv, dolžina premera pa ne sme biti večja od 24 morskih milj. Ta širina je določena z Ženevsko konvencijo o MP morja in je tudi dejstvo, ki kaže tendenco širjenja oblasti držav proti odprtemu morju.OBALNO MORJE in NOTRANJE MORJE - razlika med njima je samo v nazivu.Gre za del morja, ki je v plovni zvezi z ostalim morjem, vendar je zaradi svoje posebne oblike ali oblike obale tako vklopljen v področje obalne države, da se državi po MP priznava izključna oblast nad tem delom morja.DELI MORJA ZNOTRAJ OTOČJA ALI OTOŠKIH VERIG - k notranjim vodam spadajo tudi ti deli morja, če ni preveč oddaljeno od obale države. To vprašanje je pozitivno rešilo Mednarodno sodišče v sporu med Norveško in VB, končno pa ga rešuje tudi Ženevska konvencija o teritorialnem morju.V krajih, kjer obalna črta kaže močno razgibanost, se lahko za določanje izhodiščne črte (zunanja črta notranjih voda) uporabi tudi metoda ravnih črt.USTJA REK - v zvezi z ustjem rek ločimo: če se reka neposredno ravno izliva v morje predstavlja črta med skrajnima točkama ustja mejo med

kopnim delom državnega področja in teritorialnim morjem; če reka ustvarja “estuarij”, npr. delta, se uporabljajo pravila, ki veljajo za zalive. Razlika med

teritorialnimi in notranjimi vodami je manjša, vendar pomembna, kajti obstoj notranjih voda je pomemben zato, ker je njihova zunanja meja izhodišče za računanje širine teritorialnega morja.

DEFINIRAJ NOTRANJE MORSKE VODE na posameznih primerih

Notranje morske vode so deli morja, ki so s kopnim področjem neke države v tako tesni zvezi, da ima ta država največji interes na njih in tudi oblast nad njimi. Ta področja so pod suverenostjo držav, tako kot kopenska območja.

2

Page 3: mednarodno javno pravo - skripta

V notranje vode spadajo: LUKE (tu se zunanja meja notranjih voda določa v smeri, ki spaja najbolj izpostavljene luške

zgradbe, ki so sestavni del luškega sistema ), ZALIVI (spadajo v notranje vode, če je njegova vodna površina enaka ali večja od površine

polkroga, katerega premer je črta, ki spaja skrajni točki vstopa v zaliv, premer pa ne sme biti večji od 24 morskih milj. Ta širina je določena z Ženevsko konvencijo o MP morja in je tudi dejstvo, ki kaže tendenco širjenja oblasti držav proti odprtemu morju ),

OBALNO MORJE oz. NOTRANJE MORJE (gre za del morja, ki je v plovni zvezi z ostalim morjem, vendar je zaradi svoje posebne oblike ali oblike obale tako vklopljen v področje obalne države, da se državi po MP priznava izključna oblast nad tem delom morja),

DELI MORJA ZNOTRAJ OTOČJA ALI OTOŠKIH VERIG (k notranjim vodam spadajo tudi ti deli morja, če ni preveč oddaljeno od obale države),

USTJA REK (v zvezi z ustjem rek ločimo: * če se reka neposredno ravno izliva v morje predstavlja črta med skrajnima točkama ustja mejo med kopnim delom državnega področja in teritorialnim morjem; * če reka ustvarja “estuarij”, npr. delta, se uporabljajo pravila, ki veljajo za zalive. Razlika med teritorialnimi in notranjimi vodami je manjša, vendar pomembna, kajti obstoj notranjih voda je pomemben zato, ker je njihova zunanja meja izhodišče za računanje širine teritorialnega morja. Ko tuje ladje plujejo po notranjih vodah, so podrejene oblasti in predpisom obalne države, ki navadno ne uporablja svoje pravice, razen ko gre za njene interese ali ko se na njene organe obrne poveljnik tuje ladje ali konzul njene države. Pri prepovedi in reguliranju plovbe obalna država ne sme delati razlike (diskriminacije) med ladjami različnih zastav.

OPIŠI MP VIR ZA DELOVANJE MEDN. SODIŠČA ZA POMORSKO PRAVO TER PRISTOJNOSTI TEGA SODIŠČA

Vir je konvencija o pomorskem pravu iz leta 1982 in sicer je sodišče ustanovljeno z Aneksom št. VI. Medn. sodišče deluje v skladu z določbami te konvencije in v skladu s statutom v aneksu VI. Sedež sodišča je v Hamburgu ali po potrebi tudi drugje. Spor se mu predloži v skladu z določbami XI. in XV. dela.Sodišče je zbor 21 neodvisnih članov. Pristojnost - pristop je omogočen za države stranke in za pravne subjekte, ki niso države stranke. Sodišče je pristojno za vse spore ter vse zahteve, ki so mu predložene v skladu s to konvencijo, ki so izrecno predvidene v vsakem drugem sporazumu, s katerim je določena pristojnost sodišča.Sodišče uporablja to konvencijo in druga pravila MP. Lahko odloča tudi ex aeque et bono, če se stranke tako odločijo. Odločba sodišča je dokončna, obvezna je za stranke v konkretnem sporu.

KAJ JE KABOTAŽA IN KATERI MEDN. INSTR. JO UREJUJEJO

Kabotaža je promet med lukami znotraj države, ki se uporablja tako za rečni, pomorski in letalski promet. Po pravilih MP ima država pravico, v kolikor ni vezana z medn. pogodbo nasprotne vsebine, da pridrži (rezervira) pravico kabotaže svojim fizičnim in pravnim osebam (svoji zastavi). Pravica kabotaže se torej ne nanaša na promet, ki presega državne meje, zato se tujemu prevozniku ne preprečuje, da vkrcava in izkrcava potnike ali blago z namenom, da jih prepelje v tujino ali iz tujine v to državo.Glede na to, da MP nima določb, s katerimi bi tujim osebam zagotavljal enake pravice kot državljanom neke države, torej MP ne predstavlja zapreke za pridržanje pravice kabotaže domačim prevoznikom. Še posebej je to vidno v primeru, ko je za opravljanje določene dejavnosti potrebna koncesija.Izjeme od pravice do kabotaže se največkrat določijo z medn. pogodbo med dvema ali več državami na osnovi vzajemnosti. Kabotažo urejajo naslednji medn. instrumenti oz. je v njih omenjena:

3

Page 4: mednarodno javno pravo - skripta

Manheimska konvencija 1868 o plovbi po Renu (določa, da je plovba po Renu sicer svobodna za ladje vseh zastav, vendar pa so obalnim državam pridržane nekatere pravice),

Versajska mirovna pogodba o plovbi po Donavi (1919), Barcelonska konvencija 1921 o režimu plovnih poti medn. pomena ( ne izključuje pravic držav

članic, da pravico kabotaže zadržijo za svoje državljane oz. pripadnike), Beograjska konferenca 1948 o plovbi po Donavi (določa spoštovanje načela enakosti vseh ladij

glede na plačilo luških in plovnih taks, določba pa ne velja za kabotažo), Pariška konvencija o zračnem prometu 1919 Konvencija o medn. civilnem letalstvu Chicago 1944 (po kateri ima država izključno pravico zračne

kabotaže, kar velja tudi za promet med kolonijami).

TERITORIALNO MORJE IN PRAVICE TRETJIH DRŽAV (širina,razglasitev,režim)

Teritorialno morje (TM) je pas morja, ki se razteza vzdolž cele države oz. njenih notranjih voda, če jih ta ima. Obseg teritorialnega morja se določa s širino njegovega pasu, izraženega v navtičnih miljah. Vsaka država lahko sama določi širino svojega teritorialnega pasu, pri tem pa mora upoštevati 24.člen Konvencije o teritorialnem morju in zunanjem pasu, ki določa, da se teritorialni pas ne more raztezati več kot 12 navtičnih milj od temeljne črte (ob oseki), od katere se meri širina teritorialnega morja.

Prvi dve Ženevski konvenciji (1958,1960) nista prinesli rešitve glede največje dopustne širine TM, to je dokončno rešila Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu–UNCLOS III. Državna suverenost se preko kopnega in notranjih voda razteza na TM, na pod morjem ležeče dno in podzemlje ter na zračni prostor nad njim. Konvencija UNCLOS III je določila širino TM do 12 morskih milj, prav tako pa priznava vsem tretjim ladjam pravico do neškodljivega prehoda skozi TM.Bivša SFRJ je leta 1979 razširila svoje TM z 10 na 12 morskih milj. Na konferenci leta 1952 (Čile,Ekvador,Peru) so države proglasile kot načelo svoje medn. politike, da imajo izključno suverenost in jurisdikcijo nad morjem ob svoji obali do najmanj 100 morskih milj od obale. Navedene države so svojo odločitev tudi izvedle. Na konferenci v Limi 1954 so se jim pridružile še Kostarika, El Salvador, Honduras. Na sestanku medameriškega sveta je bila sprejeta resolucija, po kateri imajo obalne države pravico do ribolova v teh vodah.

Širina TM se računa od obale ali zunanje meje notranjih voda (izhodiščna črta). Če se računa od obale, se kot izhodiščna črta vzame najnižja črta oseke. Pri tem razlikujemo:- črta se računa tudi od vsakega otoka (kot otok se smatra vsak naraven del kopnega, obkrožen z vodo, ki je suh v času plime oz. visokih vod),- sistem ravnih črt.

Ženevska konvencija določa, da je izhodiščna črta na obali črta nizke vode (oseke) vzdolž obale, kot je označena na pomorskih kartah, ki jih obalna država prizna. Če država uporablja ravne izhodiščne črte, jih mora jasno označiti v pomorskih kartah in zagotoviti zadostno javnost teh kart. Pri zunanjem morskem pasu se širina TM računa od konca zunanje površine. Če morje v času plime pokriva neko vzpetino, ki je delno ali v celoti ločena od kopnega ali otoka manj, kot je širina TM, se lahko upošteva pri določanju obsega TM, prav tako pa je tudi izhodiščna črta lahko črta nizke vode na tej vzpetini. Če pa je cela vzpetina oddaljena od najbližjega otoka več, kot je širina TM, pa se sploh ne upošteva in nima lastnega TM.

4

Page 5: mednarodno javno pravo - skripta

V praksi se pogosto ravna drugače, in sicer pri določanju, ali se ladja nahaja v TM ali ne, ugotovi, ali se okoli ladje narisan krog dotika oz. zadeva izhodiščno črto. Vsaka država ima pravico do TM v širini, ki jo določi sama. Če pa se na ta način postavljene zahteve prekrivajo, bo meja TM obeh držav na srednji črti, katere vsaka točka je enako oddaljena od najbližje točke na obali ene ali druge države oz. od najbližje točke na izhodiščni črti za merjenje širine TM. Tam, kjer je morje dovolj široko, da zadovoljuje zahteve obeh držav po polni širitvi TM, ista črta širine določa mejo, do katere sme vsaka država raztegniti svoje TM. Če širini TM nista enaki, država z večjo širino s svojim TM ne sme čez srednjo črto, četudi je na drugi strani svobodno oz. odprto morje, ker sosednja država zahteva manjšo širino TM.Poznamo več teorij: Teorija suverenosti (to teorijo je prevzela UNCLOS III). Suverenost države se razteza preko njenega

kopnega področja in notranjih voda, tudi na pas morja ob njenih obalah–to je TM. Razteza se tudi na zračni prostor nad TM ter na dno in podzemlje tega morja. TM se tako vključuje v državno ozemlje.

Teorija servitut (država ima na svojem TM samo določena pooblastila, kar izhaja iz okoliščine, da država pri praktičnih nalogah, za njihovo izvrševanje potrebuje različno širino pasu in zato ni enotnega pasu TM.)

Prevladala je teorija suverenosti, v skladu s tem pa je sprejeta tudi v druge medn. akte (npr. zrakoplovska konvencija). Praksa kaže, da za obstoj oblasti niso potrebne izjave ali dejanja okupacije, temveč ta obstoji na osnovi dejstva, da je neko morje ob neki obali.Obseg TM določi država z: Izjavo notranjim predpisom izvajanjem stalnega nadzora izdajanjem upravnih aktov.

TM pripada državnemu področju, ne more se samostojno pridobiti niti odstopiti drugi državi. Obalna država se ne more izmakniti izvrševanju oblasti na tem prostoru, ker ima poleg pravic tudi določene dolžnosti (pravica drugih ladij do prehoda).

KAKŠNE SO PRISTOJNOSTI OBALNIH DRŽAV V TM, ZUNANJEM IN EPIKONTINENTALNEM PASU IN V IZKLJUČNI EKONOMSKI CONI?

TERITORIALNO MORJE: suverenost 12 morskih milj od temeljne črte; neškodljiv prehod (ne posega v mir, red ali varnost obalne države); določene plovne poti (koridorji); lahko preprečuje kršitve; kazenska jurisdikcija:

če se posledice raztegujejo na obalno državo, če KD moti red v TM ali državi, če poveljnik ali konzul prosi za pomoč, zaradi mamil in podobno…;

ne sme zaustavljati ladij zaradi civilne jurisdikcije; vojne ladje, če ne upoštevajo predpisov, opozori ali zahteva, da odpluje iz TM.

ZUNANJI PAS: suverenost 24 morskih milj od temeljnih črt;

5

Page 6: mednarodno javno pravo - skripta

nadzira, da bi preprečila kršitve svojih carinskih, fiskalnih, imigracijskih ali zdravstvenih predpisov v TM ali ozemlju;

da bi kaznovala te kršitve.

IZKLJUČNA EKONOMSKA CONA: jurisdikcija obalne države in suverenost: raziskuje, izkorišča, ohranja in gospodari z naravnimi bogastvi; jurisdikcija za postavitev in uporabo umetnih otokov, znanstveno raziskovanje morja, varstvo in

ohranitev okolja.

EPIKONTINENTALNI PAS: 200 morskih milj (350–v tem pasu plačuje prispevke); suverene pravice zaradi raziskovanja in izkoriščanja naravnih bogastev; pravice obalne države v tem pasu so neodvisne od dejanske ali fiktivne okupacije in se ne morejo

prisvojiti; nima pa jurisdikcije v vodah nad tem pasom; ne sme se vmešavati v plovbo, lahko pa v otoke, vrtine itd…; vse države lahko polagajo podmorske kable.

OPIS IZKLJUČNE EKONOMSKE CONE (vir, režim ipd.)

Izključno ekonomsko cono je uredila Mednarodna konvencija o pomorskem pravu UNCLOS III iz leta 1982, in uvedla novost, ki predstavlja morski pas posebnih pravic, ki lahko sega v odprto morje največ 200 morskih milj, merjeno od črte, od koder merimo širino teritorialnega morja. V tem pasu ima obalna država suverene oziroma izključne pravice do izkoriščanja vseh naravnih bogastev, tistih na morskem dnu in podzemlju in v vodnem stebru, torej tudi pravico do ribolova. Poleg tega konvencija državi v tej coni priznava določene pristojnosti glede postavitve umetnih otokov, napeljav in naprav, glede znanstvenega raziskovanja ter v pogledu ohranitve in varstva morskega okolja.Tretjim državam ostaja v izključni ekonomski coni pravica do svobodne plovbe, preleta ter pravica do polaganja podmorskih kablov in cevovodov. Izključna ekonomska cona je rezultat boja manj močnih držav, da bi si zagotovile predpravico do koriščenja naravnih bogastev in da ne bi samo tehnično razvite države tega bogastva izkoriščale. Spori v izključni ekonomski coni se rešujejo po načelu pravičnosti.

PRAVICA DO PREGONA NA MORJU

MP že od nekdaj pozna pravico do pregona kot IZJEMO od PRAVILA O IZKLJUČNI PRISTOJNOSTI države ladijske zastave. Organi države lahko nadaljujejo pregon ladje na odprto morje, če se je pregon začel v teritorialnem morju, ta država pa nadaljuje pregon na odprto morje, kamor je pobegnila ladja. Pregon se mora neprekinjeno nadaljevati, pravica do pregona pa preneha, ko ladja vstopi v vode, ki so pod suverenostjo neke druge države. Pregon se lahko začne tudi v zunanjem morskem pasu. Pregon se lahko začne, če pristojne oblasti obalne države zaradi utemeljenih razlogov smatrajo, da je ladja kršila zakone ali druge predpise te države.V času začetka pregona se mora ladja nahajati v teritorialnem morju, notranjih vodah ali v zunanjem morskem pasu države, katere organi vršijo pregon. Pravico do pregona lahko vršijo samo vojaške ladje ali zračna plovila, druge ladje in zračna plovila v službi vlade, ki so za to pooblaščena.Svoboda morja je močno omejena v času vojne, celo za ladje z zastavo nevtralne države ali za pripadnike nevtralnih držav. Vsako zaustavljanje tujih ladij, ki je neupravičeno in v nasprotju s predpisi

6

Page 7: mednarodno javno pravo - skripta

o pregonu, obvezujejo državo, da plača morebitno zahtevano odškodnino za povzročeno škodo. Potopitev ladje, ki se preganja, pomeni prekoračitev pooblastil, če je bila potopitev namerna. Pregon se po Konvenciji UNCLOS III lahko začne tudi, če pride do kršitve v izključni ekonomski coni, če je kršen interes, zaradi zaščite katerega je bila cona ustanovljena.

EPIKONTINENTALNI PAS IN KAKŠNE SO RAZLIKE PO KONVENCIJI IZ LETA 1958 IN 1982

Epikontinentalni pas je poseben pojem morja, s katerim se označuje morsko dno in podzemlje odprtega morja, ki se nadaljuje za zunanjo mejo teritorialnega morja do določene globinske meje. Na tem področju ima obalna država suverene pravice za raziskovanje in izkoriščanje naravnih bogastev. Epikontinentalni pas obsega le morsko dno in podzemlje, morska površina in morska voda pa ostajata odprto morje po MP.ŽENEVSKA KONVENCIJA 1958 O EPIKONTINENTALNEM PASU-UNCLOS I je določala, da epikontinentalni pas obsega morsko dno in podzemlje ob obali (kopno ali otok), toda zunaj teritorialnega morja do globine 200 metrov ali preko te črte do kraja, kjer globina vode še dopušča izkoriščanje naravnih bogastev.Raziskave in izkoriščanje ne sme neopravičeno ovirati ribolova, plovbe ali zaščitenih ukrepov za vzdrževanje živega bogastva v morju. Tako lahko obalna država postavi naprave, toda ne tam, kjer bi naprave lahko ovirale plovbo po priznanih morskih poteh, nujnih za mednarodno plovbo. Te naprave se ne smatrajo za otok, vendar lahko okoli njih država določi varnostno cono, ki ne sme biti širša od 500 m od zunanjega roba naprave. Oblast obalne države je omejena, kajti govori se o suverenih pravicah, ne pa o suverenosti obalne države.

UNCLOS III - KONVENCIJA O POMORSKEM PRAVU 1982 NA JAMAJKI - problem epikontinentalnega pasu je bil že v veliki večini vključen v režim izključne ekonomske cone, vendar pa so na konferenci UNCLOS III prodrle s svojimi zahtevami tiste države (Kanada,Argentina) z obalami, katerih kontinentalni rob se spusti globoko v oceansko dno šele zunaj 200-miljnega pasu, ki je rezerviran za izključno ekonomsko cono. Tako je nova konvencija o pomorskem pravu UNCLOS III ohranila institut epikontinentalnega pasu, ki se lahko razteza največ 350 mm od temeljne črte, od koder merimo širino teritorialnega morja oziroma do morske globine 2500 metrov. Vendar pa bo morala obalna država, ki bo izkoriščala epikontinentalni pas zunaj 200 miljnega pasu, plačevati del dobička od tamkaj pridobljenih naravnih bogastev mednarodni oblasti za morsko dno. Tega plačevanja pa so oproščene države v razvoju, katerih bistven del izvoza pomenijo rudna bogastva z njihovega epikontinentalnega pasu.

MP UREDITEV PO KONVENCIJI O PRAVU MORJA IZ LETA 1982 ZA DRŽAVE,KI NIMAJO IZHOD NA MORJE

69.člen konvencijeNeobalne države imajo pravico, da so na pravični podlagi udeležene pri izkoriščanju ustreznega dela presežka živih bogastev izključnih ekonomskih con obalnih držav v isti subregiji ali regiji, upoštevajoč pomembne ekonomske in geografske okoliščine vseh zainteresiranih držav. Pogoje te udeležbe določijo zainteresirane države z dvostranskimi ali regionalnimi sporazumi.

87.členVelja svoboda odprtega morja za vse države, tudi neobalne. Gre za:

7

Page 8: mednarodno javno pravo - skripta

svobodo plovbe; svobodo preletanja; svobodo polaganja podmorskih kablov in cevovodov; svobodno postavljanje umetnih otokov in drugih naprav; svobodo ribolova v skladu s pogoji; svobodo znanstvenega raziskovanja.

124.-132.členi (10.poglavje, ki je tudi najpomembnejše)Pravica do pristopa k morju in od morja ter svoboda tranzita; neobalne države imajo pravico do pristopa k morju in od morja zaradi uresničevanja pravic, v ta namen uživajo te države svobodo tranzita čez območja tranzitnih držav z vsemi prevoznimi sredstvi. Skleniti morajo sporazume. Vključitev uporabe klavzule o državi z največjimi ugodnostmi: se ne uporablja. Carine takse in druge pristojbine: ta promet jih je oproščen, razen za posebne storitve.Proste cone in druge carinske olajšave: te se lahko dogovorijo s sporazumi. Sodelovanje pri graditvi in izpopolnitvi prevoznih sredstev: če so zainteresirane. Ukrepi, da se preprečijo ali odpravijo zamude ali druge tehnične težave v tranzitu. Enako obravnavanje v morskih lukah. Dodeljevanje večjih tranzitnih olajšav: odvisno od sporazumov strank.OPIŠI T.I. CONO PO KONVENCIJI O POMORSKEM PRAVU 1982

Najobširnejši del Konvencije OZN o pomorskem pravu iz leta 1982 -UNCLOS III zajema pravila o režimu izkoriščanja in raziskovanja morskega dna in podzemlja, ki leži zunaj meja državnih pristojnosti posameznih držav. To je 2/3 morskega dna, ki leži 2500 m ali globlje pod morsko gladino. Ta konvencija razglaša, da sta morsko dno in podzemlje zunaj meja državne pristojnosti in skupna dediščina človeštva in določa mednarodni mehanizem, ki naj bi bil pristojen za vodenje t.i. paralelnega izkoriščanja morskega dna in podzemlja.Konvencija ustanavlja novo mednarodno organizacijo. Oblast za morsko dno, ki naj bi bila pristojna za nadzor nad potekom izkoriščanja medn. cone morskega dna (Area). Sedež bo imela na Jamajki (sestava 36 držav članic). Posluje po svojem statutu, ki je sestavni del konvencije. Konvencija vsebuje tudi določbo, ki se nanaša na arheološke in zgodovinske predmete, ki se najdejo v Coni. Le-ti se hranijo ali se z njimi razpolaga v dobrobit vsega človeštva, pri čemer se posebej upoštevajo prednostne pravice, ki jih imajo države oz. dežele izvora ali države kulturnega izvora in druge. Dobiček, pridobljen na oceanskem morskem dnu, se mora razdeliti pravično in na nediskriminatorni podlagi, upoštevajoč interese in potrebe držav v razvoju in vseh ljudstev, ki še niso dosegla popolne neodvisnosti.

MP UREDITEV ODPRTEGA MORJA PO KONVENCIJI O PRAVU MORJA1982

Odprto morje je vse kar ni ekonomska cona, teritorialno morje, notranje morje ali arhipelaško morje. Odprto morje je svobodno: svobodna plovba, svoboda preleta, polaganja kablov, umetnih otokov, ribolova in raziskovanja.Velja načelo,da se odprto morje lahko uporablja le v miroljubne namene. Omejitve:glede piratov,sužnjev,mamil inradio oddajanja.

ODPRTO MORJE IN REŽIM PO POGODBI IZ LETA 1982(RAZLIKE OD 1958)

8

Page 9: mednarodno javno pravo - skripta

Nova konvencija o pomorskem pravu 1982 UNCLOS III določa režim odprtega morja, ki v fizičnem smislu predstavlja vso vodno maso zunaj državne jurisdikcije in glede tega ne prinaša bistvenih novosti nasproti Ženevski konvenciji UNCLOS I iz 1958.Za odprto morje velja že po MOP priznano načelo svobode odprtega morja. Nove pa so določbe konvencije, da se mora odprto morje ohraniti le za miroljubne namene. Tako je imela Ženevska konvencija določila o zatiranju piratstva in trgovine s sužnji na odprtem morju, nova konvencija pa prinaša še ustrezne določbe o sodelovanju držav pri zatiranju trgovine z drogami in psihotropičnimi sredstvi ter preganjanju nepooblaščenega radiooddajanja na odprtem morju. Nova konvencija ureja določneje za države brez izhoda na morje pravico pristopa k morju in svobodo tranzita.

ZUNANJI MORSKI PAS (ŠIRINA, REŽIM, SPREMEMBE 1958 IN 1982)

Nekatere države so zahtevale na Ženevski konferenci o pomorskem pravu 1952 UNCLOS I pravico, da v nekem širšem pasu lahko delujejo za zaščito določenih svojih javnih interesov (carinsko in zdravstveno urejanje zadev, nadzor nad carinskimi, fiskalnimi in zdravstvenimi predpisi ter predpisi o priseljevanju,preprečevanje tihotapljenja...). Zunanji morski pas daje obalnim državam pravico do nadzora, če pa do prej navedenih kršitev pride, lahko država kršitelja kaznuje. Zunanji morski pas se razteza v določeni širini, merjeni od zunanje meje teritorialnega morja. Države širino določajo po svoje, vendar po Ženevski konvenciji zunanji pas skupaj s teritorialnim morjem ne more biti širši od 12 milj, računajoč od izhodiščne črte, ki je odločilna za določanje meja teritorialnega morja. Po tej konvenciji zunanji pas pripada odprtemu morju, vendar pa ima posebno naravo in se tako počasi ločuje od ostalega odprtega morja. Nova Jamajška konvencija 1982-UNCLOS III pa dopušča raztegnitev zunanjega morskega pasu do 24 milj od temeljne črte, od koder merimo širino teritorialnega morja.

KRITERIJI ZA DOLOČITEV MEJE NA PLOVNIH REKAH

Pogosto ločimo med naslednjimi ureditvami mej: naravne, dogovorjene, upravne, zgodovinske. Za določanje meje na plovnih rekah praksa pozna dva načina: ČRTA GEOMETRIJSKE SREDINE (tu je mejna črta enako oddaljena od obeh obal, meja se

potegne po črti, ki spaja vse točke vodnega toka, ki so enako oddaljene od ene ali druge obale). To pravilo je starejše. Pogosto se upoabljata obe pravili hkrati.

ČRTA TOKA REKE (THALWEG) (ni ius cogens, države se lahko drugače dogovorijo glede določitve meje na plovni reki med dvema državama. Tu se meja na vodnem toku določa s plovno matico reke (pri plovbi navzdol po toku je to sredinska črta glavnega plovnega kanala – rokava).

To pravilo so začeli uporabljati v začetku 19. stol. Obstajajo različne možnosti za definiranje plovne meje na podlagi izbire določenih naravnih dejstev. Zato je tu potrebno jasno določiti, kaj je s tem izrazom mišljeno. Pravni namen thalwega je v tem, da ustreza potrebam plovbe v času, ko so pogoji za plovbo najslabši (npr. Češko-slovaško-madžarski dogovor o režimu državne meje 1956, po katerem gre meja na plovnih rekah in poteh po sredinski črti glavnega rokava pri najnižjem vodostaju, ki je zadosten za plovbo).Pri plovnih rekah se uporablja sistem THALWEG, pri ostalih pa pravilo geometrijske sredine. Tudi kadar se uporabi thalweg, se mejna črta v naravi ne more nedvoumno ugotoviti. Črta sredine pomeni enako oddaljenost od obale. Kje je obala, je odvisno od tega, kateri vodostaj se vzame kot merodajen. Tako se za plovni rokav smatra tisti, po katerem teče največja količina vode (m3/s) pri nizkem vodostaju, kakor je določen v času določanja. Srednji vodostaj je tisti, pri katerem je v normalnem času

9

Page 10: mednarodno javno pravo - skripta

število dni, ko je nivo vode pod njim enako številu dni, ko je nivo nad njim. Najnižji vodostaj pa je povprečje najnižjih vodostajev v zadnjih petih letih. To ustreza potrebam plovbe v času najslabših plovnih pogojev.

Tok reke se lahko spremeni: postopno (meja med državami sledi spremembi), naenkrat (meja ostane v prvotnem koritu).

Po običajnem pravu se meja spreminja s postopnim spreminjanjem toka reke. Primeri: spreminjanje korita reke Drave ( YU-romunski dogovor 1957 je določil, da se mora mejna črta

obdržati na tokovih, ne glede na spremembo vodnega toka), med redkimi primeri obratne rešitve se je dolgo časa navajal primer reke Drevenci med Rusijo in

Prusijo 1888; enak primer je med Tajsko in Burmo (meja sledi tok), med VB in Indijo na eni strani in Siamom na drugi strani. Posebnost: če se tok reke namerno spremeni (regulacijska dela), se stranke lahko dogovorijo tako, kot je zanje smoterno.

Faze določanja meje: temeljna (mirovna) pogodba, ki določa mejo v glavnih potezah, določanje meja na terenu (posebne medn. komisije), pismeni sporazum, skupaj z opisom mejne črte in postavljanje mejnih znakov.

MP UREDITEV PLOVBE PO MEDNARODNIH REKAH

S pozitivnimi MP predpisi se zagotavlja svobodna plovba po plovnih rekah, ki vežejo več držav. Izvedba tega načela je bila opravljena najprej za posamezne reke, npr.Reki Escant in Meuse.Mednarodna reka je vsaka reka, ki je lahko plovna ali neplovna in teče skozi več držav, pogosto pa se s tem izrazom označuje tudi reko, ki teče skozi več držav in je z morjem v plovni zvezi. Svoboda plovbe se je najprej zagotavljala za obalne države, kasneje pa tudi za druge države na podlagi dejstev, da pravilo o popolni in izključni oblasti države nad svojim ozemljem ne velja v svojem strogem in absolutnem pomenu za te mednarodne reke. Vsaka država ima pravico izkoriščati vodotoke, ki tečejo skozi njeno ozemlje, pri tem pa mora spoštovati tudi pravice drugih držav. Sem sodi tudi prepoved preusmeritve vodnega toka na škodo sosednje države.

Najpomembnejši primeri pogodbenega urejanja glede koriščenja voda so: sporazum glede reke NIL med Sudanom in ZAR 1959, sporazum glede reke INDUS med Indijo in Pakistanom sporazum glede reke KOTENAY med ZDA in Kanado. pariški sporazum (Načelo svobodne plovbe, ki je bilo razglašeno na Dunajskem kongresu 1815, je za

reko Donavo bilo uporabljeno šele s Pariškim sporazumom 1856, s katerim sta bili osnovani dve komisiji:

1. OBALNA KOMISIJA (stalna, iz delegatov vseh obalnih držav(ni zaživela).2. EVROPSKA KOMISIJA (začasna, z nalogo poglobiti Donavo in odstraniti ovire za plovbo.

Njen mandat se je stalno podaljševal, pristojnosti pa širile. Komisija je pobirala takse za

10

Page 11: mednarodno javno pravo - skripta

plovbo, imela svojo zastavo, njeni člani so uživali diplomatsko imuniteto, zato so nekateri imeli to komisijo za državo v državi, kajti imela je pravno subjektiviteto po MP.

Razlogi za časovno podaljševanje njenega obstoja in širitev pristojnosti: stvarni (dela na plovnosti primorskega dela Donave se niso mogla hitro zaključiti,

obseženo plovnost je bilo treba vzdrževati) pravni (komisija je bila primerno orodje za jačanje vpliva neobalnih držav na tem

področju (člani iz: Avstrije, Francije, Prusije, Sardinije, Rusije, Turčije in VB). Pooblastila komisije: izdaja predpisov o plovbi, ureditvena in kazenska oblast, določanje in pobiranje taks.

Z Versajsko mirovno pogodbo leta 1921 je bil sprejet dokončni statut Donave, s katerim se je ponovno uredil status te reke. Statut je proglasil, da je plovba po Donavi svobodna in odprta vsem zastavam pod pogojem popolne enakosti na celem plovnem delu reke, tj. med Ulmom in Črnim morjem, kot tudi na celi internacionalizirani rečni mreži.1948 je bila v Beogradu sprejeta konvencija o ureditvi svobodne plovbe po Donavi, članice te DONAVSKE KOMISIJE pa so bile samo obalne države razen Nemčije. Ta komisija ima od 1954 sedež v Budimpešti, njene naloge pa so: nadziranje izvajanja investicij; sodelovanje pri investicijskih delih, katerih izvajalec je določena država na Donavi; dovoljevanje vkrcavanja in izkrcavanja potnikov in blaga v lukah, oskrbovanje z gorivom; ladje državnih organov se lahko gibljejo oz. plujejo samo v mejah države, izven teh meja pa le z

dovoljenjem druge države; izvzema lokalni promet oziroma KABOTAŽO, to je obalna plovba med pristanišči iste države.

Režim konvencije se ne razteza na pritoke Donave, ampak samo na Donavo od izliva do ustja po Sulinskem rokavu. Za cel tok Donave obstaja smo ena komisija, za odseke, kjer so potrebna večja dela, se ustanavljajo posebne REČNE UPRAVE.Za mednarodno ureditev plovnih rek je pomembna tudi BARCELONSKA konvencija 1921. Poskuša postaviti splošna pravila za plovbo po plovnih potek mednarodnega interesa. Velja samo kot partikularno pravo med državami podpisnicami. Ne vmešava se v pravice in dolžnosti države v času vojne. Izvzeta je plovba med lukami iste države. Obalne države zadržujejo suverenost nad reko in vzdržujejo rečni in prometni red. V posebnih primerih lahko zaradi svoje sigurnosti in svojih interesov omejijo plovbo.

MP REŽIM PLOVBE SKOZI MORSKE OŽINE (VIRI, PRIMERI, SPREMEMBE)

Konvencija OZN o pomorskem pravu UNCLOS III iz leta 1982 je prinesla novost glede režima tranzitnega prehoda skozi morske ožine, in sicer konvencija s podrobnimi določili o prehodu varuje interese obalne države. Vendar pa režim tranzitnega prehoda izrecno dopušča prelet tujih letal nad ožino ter dopušča plovbo podmornic pod morsko gladino.Po prejšnji ureditvi po Ženevski konvenciji je veljal režim neškodljivega prehoda, s čimer je bil izključen prost prelet ožine, tuja podmornica pa jo je lahko preplula na površini in z izobešeno zastavo svoje državne pripadnosti. Glede Bosporja in Dardanel pa velja Konvencija iz Montreauxa iz leta 1936.

11

Page 12: mednarodno javno pravo - skripta

RAZVOJ MP MORJA GLEDE REŽIMA V MORSKIH OŽINAH (Bospor, Dardanele)

Svoboda plovbe na odprtem morju in v izključenih ekonomskih conah bi bila močno omejena, v kolikor ladje ne bi mogle svobodno pluti skozi ožine, ki povezujejo posamezne dele morja.Ožine so poseben problem, ko njihove vode zaradi ozkosti ožin pripadajo teritorialnemu morju ene ali več držav. Z razširitvijo TM na 12 morskih milj, je mnogo ožin, skozi katere je bil do tedaj možen promet po odprtem morju, padlo pod suverenost obalnih držav. Pomorske velesile so pogojevale takšno razširitev z uvedbo liberalnejšega sistema prehoda ladij skozi ožine od takrat veljavnega režima neškodljivega prehoda.Konvencija OZN o pomorskem pravu UNCLOS III iz leta 1982 je prinesla novost glede režima tranzitnega prehoda skozi morske ožine, in sicer konvencija s podrobnimi določili o prehodu varuje interese obalne države. Vendar pa režim tranzitnega prehoda izrecno dopušča prelet tujih letal nad ožino ter dopušča plovbo podmornic pod morsko gladino. Po prejšnji ureditvi po Ženevski konvenciji je veljal režim neškodljivega prehoda, s čimer je bil izključen prost prelet ožine, tuja podmornica pa jo je lahko preplula na površini in z izobešeno zastavo svoje državne pripadnosti. Za Bospor in Dardanele velja celovit režim, ki je bil vzpostavljen s Konvencijo iz Montreuxa 1936. Bospor in Dardanele spajajo Črno morje z ostalimi morji, zato sta za obalne države Črnega morja edini izhod v ostala morja. Od časa, ko je Črno morje prenehalo biti notranje morje Turčije, sta ti ožini po MOP odprti za plovbo vseh ladij. Ker pa sta ozki, lahko Turčija, ki vlada na obalah stvarno prepreči prehod. Zahodne velesile, predvsem VB, želijo preprečiti pristop ruski pomorski sili na Sredozemlje, hkrati pa želijo svoj pristop na Črno morje in k ustju Donave.Rusija, kot močna obalna država Črnega morja, želi izključiti s tega področja vpliv vsake neobalne države.

MP REŽIM PLOVBE SKOZI SUEŠKI PREKOP

Države lahko na svojem območju svobodno gradijo umetne vodne poti, tudi takšne, ki spajajo dve ali več morij. Najpomembnejše takšne vodne poti in prekopi so: Sueški prekop, Korintski prekop, Kielski prekop in Panamski prekop.

Po mednarodnem sporazumu se lahko za prekope določi drugačen pravni položaj, če je prekop pomemben in je za njegov obstoj zainteresiranih več držav (Suez, panamski prekop). V obeh navedenih primerih se je prekop gradil preko področja držav, ki so nerazvite in niso razpolagale s potrebnim znanjem in kapitalom za uresničitev projekta.Sueški prekop spaja sredozemsko in rdeče morje. Tako se pride po krajši poti v Indijski ocean. Sueški prekop je zgrajen preko območja Egipta, ki je bil v času začetka in dokončanja njegove izgradnje formalno turška pokrajina, užival pa je veliko samostojnost. Kasneje je bil pod okupacijo VB, ki je bila zainteresirana, da si zagotovi in podredi to plovno pot. Formalno je vseeno ostal pod oblastjo turškega sultana, vendar je vse bolj dobival značaj države. VB je gospodovala prekopu od 1914 do 1939. Zgradilo ga je podjetje Compagnie universelle du canal maritime de Suez, ki je moralo imeti prekop odprt za ladje vseh zastav brez razlike v postopku in plačevanju taks, ki niso smele presegati

12

Page 13: mednarodno javno pravo - skripta

maksimalnega zneska. Sueški prekop je bil odprt leta 1911 v času turško-italijanske vojne. Ker je bil Egipt pod vplivom VB, se ni vmešal v vojno. V prvi in drugi svet. vojni se ni spoštovala nevtralnost prekopa. Umik VB s tega področja je bil končan leta 1954. Tega leta sta s pogodbo VB in Egipt priznali, da ima prekop gospodarski, strateški in trgovinski pomen in izrazili voljo, da Carigrajska konvencija, ki jamči prosto plovbo skozi prekop še velja. Posamezna vprašanja so bila dokončno urejena s carigrajsko pogodbo 1888, po kateri je bil prekop internacionaliziran in nevtraliziran. Ker je Egiptovska vlada leta 1956 nacionalizirala Suez, je prišlo do spora, ki se je kasneje obravnaval pred VS. Z rešitvijo tega spora pa so se izoblikovala naslednja načela: prosta plovba skozi prekop brez kakršnekoli diskriminacije, spoštovanje Egiptovske suverenosti, ločitev uprave Sueškega prekopa od politike katerekoli države, določanje taks za plovbo skozi ta prekop s sporazumom med Egiptom in koristniki prekopa, ločevanje dela prihodkov za vzdrževanje in izboljšavo prekopa.

Prekop je bil odprt za plovbo v miru in vojni za trgovske in vojne ladje vseh zastav. Vojne ladje se v prekopu ne smejo zadrževati dlje kot je potrebno za prehod – največ 24 ur. Izjema velja za prehodne luke Port Said in Suez, kjer lahko stojijo vojne ladje, ampak ne več kot dve iz vsake države. V času vojne se ne smejo v prekopu in v njegovih dohodnih lukah izkrcati ali vkrcati čete, niti municija in drugi vojni materiali.

VARSTVO OKOLJA

VARSTVO OKOLJA

Zelo velika in resna nevarnost, ki grozi človeštvu zaradi porušenega ekološkega ravnotežja, ki se še naprej povečuje, je eden (poleg nevarnosti vojne) od najtežjih sedanjih problemov celotne mednarodne skupnosti. Glede na to, da se ta problem oziroma nevarnost zaradi svoje narave ne more uspešno reševati samo v okviru notranjih meja posamezne države, gre za mednarodni problem. Težave so ekološke, politične in socialne narave.Posebna organizacija ZN, ki ji je zaupana skrb za zaščito človekovega okolja (npr. program UNEP), ima sedež v Nairobiju-Kenija. 1972 je bila v Stockholmu mednarodna konferenca ZN, ki je sprejela Deklaracijo o okolju ter ustanovila “Program ZN za okolje-UNEP”.Z Deklaracijo je sprejeta in proglašena splošna dolžnost držav, da preprečijo povzročanje škode okolju drugih držav. Rezultati te konference so razvrščeni v priporočila in načela za dvostranske mednarodne pogodbe o zaščiti okolja na določenih področjih npr. Sredozemlje, Baltik, Severno morje, Antarktika. Poseben pomen je varstvu morja posvetila tudi konferenca na Jamajki 1982 UNCLOSS III.S sprejemom nove konvencije o pomorskem mednarodnem pravu je poseben del posvečen ohranitvi in varovanju morskega okolja, s čimer so države skušale nadoknaditi pomanjkljivosti, ki jo lahko očitamo Ženevski kodifikaciji iz 1958 (UNCLOS I.). Ta nova Konvencija nalaga dolžnost državam, da skrbijo za morsko okolje in pri tem obravnava vse možne oblike onesnaževanja morja, med katere spadajo: onesnaženje s kopnega; onesnaževanje zaradi dejavnosti na morskem dnu; onesnaženje zaradi potapljanja; onesnaženje z ladij ter onesnaženje iz zraka.Pomembna so tudi določila o uveljavitvi notranjih in mednarodnih predpisov o preprečevanju onesnaženja morja. Kar zadeva onesnaževanje z ladijo, prinaša konvencija možnost uveljavljanja predpisov države, pod katere zastavo ladja pluje, države pristanišča in obalne države, vendar pa kljub temu konvencija ne odstopa od priznanega MP pravila, da v morskih območjih zunaj državne

13

Page 14: mednarodno javno pravo - skripta

suverenosti NAČELOMA zoper ladjo onesnaževalko lahko ukrepa le država, pod katere zastavo ladja pluje.

NAJPOMEMBNEJŠI MP VIRI,KI UREJAJO VARSTVO OKOLJA, SO KONVENCIJE: Mednarodna konvencija o prepovedi osnesnaževanja morja z nafto London 1954; M.konvencija o državljanski odgovornosti za škodo povzročeno z nafto Bruselj 1969; Pogodba o prepovedi izvrševanja nuklearnih poskusov v sferi, vesolju, pod vodo Moskva 1963; Konvencija o morskem pravu Uncloss III 1982–sedaj najpomembnejša; Evropska konvencija za zaščito živali v vzrejne namene 1976; Evropska konvencija za zaščito živali za zakol-Strasbourg 1979; Mednarodna konvencija o varstvu ptic-Pariz 1950; Mednarodna konvencija o varstvu rastlin-Rim 1979; Baselska konv. o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja 1989; Konvencija o preprečevanju onesnaženja morja z odpadnimi in drugimi snovmi-London, Mexico

City, Moskva, Washington 1972; Konvencija o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaženjem-Barcelona 1976; Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja-Ženeva 1979; Dunajska konvencija o zaščiti ozonskega plašča s prilogami I in II 1985; Konvencija o varstvu Alp-Salzburg 1991.

PRAVICE

MANJŠINE

NAŠTEJ IN OPIŠI VSEBINO MP NORM SPREJETIH V OKVIRU OZN O VARSTVU MANJŠIN IN ŠE POSEBEJ ČL.27 MPDPP IN ČL.2/2 MEDNARODNE KONVENCIJE O PREPOVEDI VSEH OBLIK RASNE DISKRIMINACIJE

Razvoj varstva manjšin: začetek v času verskih vojn; pomemben mejnik je Westfalski mir - 1648 (zagotovitev prebivalstvu Nemčije svobodo

protestantske vere); Dunajski mir 1609 (zagotovi versko svobodo pripadnikom protestantske manjšine); Pariški mir (1763); Dunajski sporazum 1815 (med Avstrijo in Nizozemsko); obdobje močnih nacionalnih gibanj v začetku 19. stoletja; Sklepni akt Dunajskega kongresa 1815 (jamči poljskemu narodu njegova nacionalna obeležja); Balkan:spremembe meja, ki se niso skladale z etničnimi mejami; Pariški sporazum 1856 (Turčija zavezana zagotavljati enakopravnost svojih krščanskih podložnikov); Berlinski dogovor (1878)

14

Page 15: mednarodno javno pravo - skripta

V nobenem od teh aktov niso bile zagotovljene pravice jezikovnim manjšinam; edino izjemo predstavlja sklepni akt Dunajskega kongresa.

Multilateralne mirovne pogodbe: predvsem po 2.sv. vojni so imele določbe o varovanju manjšin, tudi jezikovnih.Bilateralne mirovne pogodbe: vanje so se vnesla določila o varstvu manjšin v tistih pogodbah, kjer sta bili obe državi za to zainteresirani (izjemoma ena sama država npr.Avstrija,Italija). Bilateralne pogodbe–deklaracije: gre za svečano izjavo obeh parlamentov o varovanju manjšin (Danska-Nemčija).

Konvencije, ki jih urejajo in kdo jih je sprejel? 1. Splošna deklaracija o človekovih pravicah 1948, sprejela GS OZN,Odbor za človekove pravice;2. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida 1948, sprejela GS OZN; 3. Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije1965, sprejela GS OZN; 4. Pakt o državljanskih in političnih pravicah 1966, sprejela GS OZN,Odbor za človekove pravice;5. Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnostnim, etničnim in verskim manjšinam

1992, sprejela GS OZN,Odbor za človekove pravice;6. Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih 1992, sprejel Svet Evrope;7. Dodatni protokol štev.11 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnim

svoboščinah 1994, sprejel Svet Evrope;8. Okvirna konvencija o varstvu narodnostnih manjšin 1995, sprejel Svet Evrope;9. Instrument Centralno-Evropske pobude za varstvo manjšinskih pravic 1995. ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV okviru OZN, ki je začela izgrajevati sistem

človekovih pravic preko multilateralnih elementov, MEDNARODNIH KONVENCIJ, vsebujejo določila o varstvu manjšin.

Dve načeli:1. pripadniki naj uživajo določene temeljne človekove pravice;2. te pravice so dostopne vsem ljudem ne glede na raso, spol, jezik ali vero.USTANOVNA LISTINA 1945Nima izrecnih določb glede varstva manjšin in jih ne omenja, vendar pa temelji na načelu nediskriminacije in spoštovanja človekovih pravic.Cilj: sodelovanje “pri razvijanju in vzpodbujanju spoštovanja človekovih pravic in osnovnih svoboščin ne glede na vero, raso spol ali jezik.”V določbah je poudarjeno načelo nediskriminacije.Center usresničevanja in razvoja človekovih pravic predstavlja Ekonomski in socialni svet ZN. Ustanovitev Komisije za človekove pravice (1946). Naloge: ECOSOC-u podajati predloge, priporočila in poročila o zaščiti manjšin; ustanovitev posebnih podkomisij za posebna vprašanja; zaščita manjšin in preprečevanje diskriminacije.

SPOLŠNA DEKLARACIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAHSprejela jo je GS OZN 10.dec. 1948 z resolucijo 217. Nima vrednosti medn. dogovora, ampak vsebuje samo moralno obvezo držav, njene norme odražajo pozitivno in obče MP. Ne omenja pravic manjšin, poudarek je na individualnih pravicah (svoboda gibanja, legalni status, nacionalnost, združevanje). Proklamirane so osnovne državljanske, politične, ekonomske, socialne in kulturne pravice ter svoboščine človeka.Pomeni prvo celovito MP opredelitev človekovih pravic, in sicer:

- razglaša načela,ki so kasneje podrobneje utemeljena v obliki dveh konvencij o človekovih pravicah;- razglaša popolno enakost v uživanju vseh pravic ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved

in politično mišljenje, narodno in socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakšno drugo okoliščino;- prepoveduje suženjstvo, torturo, krute, nečloveške in ponižujoče kazni ter postopke, samovoljno

zapiranje in izgon;

15

Page 16: mednarodno javno pravo - skripta

- priznava se svoboda gibanja in izbira bivališča znotraj države.

KONVENCIJA O PREPREČEVANJU IN KAZNOVANJU GENOCIDA 1948Sprejeta v OZN in je prvi pozitivno-pravni element varstva manjšin in predvideva kazensko odgovornost za uničenje nacionalne, verske ali etnične skupine. Je prvi pravni predpis v zvezi z varstvom manjšin in pomeni prvi dokument na področju človekovih pravic, ki se nanaša na genocid; gre za različne oblike fizičnega in psihičnega nasilja nasproti celotnim skupinam (npr:ubijanje članov skupine, povzročitev težke telesne ali psihične škode članom, zavestna povzročitev takšnih življenjskih pogojev, ki bi privedli do popolnega fizičnega uničenja celotne skupine).

KONVENCIJA O ODPRAVI VSEH OBLIK RASNE DISKRIMINACIJE 1965Nadzira jo Odbor za odpravo rasne diskriminacije.1.čl.Konvencije:Kot rasna diskriminacija se šteje “vsako razlikovanje, izključno omejevanje ali dajanje prednosti” na podlagi naslednjih pogojev:

- na temelju rase, barve kože, nacionalnega ali etničnega porekla;- kadar imajo ta dejanja za cilj ukinitev ali spodbujanje priznanja, uživanja ali uresničevanja človekovih

pravic in temeljnih svoboščin, na enakopravni ravni, v ekonomskem, socialnem, kulturnem oz. na kakršnem koli drugem področju javnega življenja

2.čl. 2.odst. KonvencijeDve posebnosti:

1. od države članice se zahteva, da prevzamejo »posebne in konkretne ukrepe«, na socialnem, ekonomskem, kulturnem področju in na drugih področjih in sicer vedno kadar okoliščine to zahtevajo. Dolžnost držav, da na področju izobraževanja, kulture, informiranja vnašajo takšne programe, ki bodo krepili toleranco, sožitje, vzajemno razumevanje in strpnost med ljudmi,…Države imajo dolžnost z notranjo zakonodajo preganjati kot kazniva dejanja vsa dejanja, ki temeljijo na širjenju idej o rasizmu, rasni diskriminaciji, vse poskuse in tudi sodelovanje pri takšnih dejanjih.

2. druga obveznost pa se nanaša na določene rasne skupine in v tem okviru tudi na posameznike, ki k tem skupinam pripadajo. Države morajo poskrbeti za ukrepe za primeren razvoj in varstvo določenih rasnih skupin z namenom zagotoviti enakopravnost. Torej ta diskriminacija med ljudmi na osnovi rase, barve kože ali etničnega porekla je napad na človekovo dostojanstvo in jo je treba obsoditi kot zanikanje načel UL OZN, kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razglašenih s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, kot oviro za prijateljske in miroljubne odnose med narodi in kot dejstvo, ki lahko poruši mir in varnost med ljudstvi. Vsakdo, ne glede na raso, barvo kože ali etnično poreklo naj ima enak dostop do kakršnegakoli položaja ali ugodnosti, ki so namenjene javni uporabi. Brez odlašanja naj se opustijo državne in druge javne politike rasne segregacije, zlasti politike apartheida, kakor tudi vse oblike rasne diskriminacije in segregacije, ki sledijo iz njih.

UL OZN vsebuje moralno obvezo držav članic.

MEDNARODNI PAKT O DRŽAVLJANSKIH IN POLITIČNIH PRAVICAH 1966Nadzira ga odbor za človekove prvice. Na manjšine se nanaša 27.čl.:» V državah, kjer obstajajo etnične, verske ali jezikovne manjšine, se osebam, ki tem manjšinam pripadajo ne sme odreči pravica, da imajo skupaj z ostalimi člani svoje skupine svoje lastno kulturno življenje, da izražajo in ohranjajo svojo lastno vero ali da uporabljajo svoj lasten jezik.«

16

Page 17: mednarodno javno pravo - skripta

Država mora za uresničitev tega člena sprejeti določene zakonodajne in upravne ukrepe, osnovati primerne kulturne institucije in sprejeti ukrepe na področju uporabe jezika manjšin in aktivnosti verskih manjšin; spoštovanje načela dejanske in ne samo formalne enakosti oseb.

VSEBINA DEKLARACIJE OZN O PRAVICAH OSEB,KI PRIPADAJO NARODNOSTNIM ALI ETNIČNIM,VERSKIM IN JEZIKOVNIM MANJŠINAM 1992sprejela jo je GS OZN, Nadzor: Odbor za človekove pravice; GS je s sprejetjem te deklaracije 18/12-1992 ponovno potrdila, da je eden od osnovnih ciljev ZN, kot je proglašeno v njeni UL, da promovira in ohrabruje spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez oziranja na raso, spol, jezik ali vero.Deklaracija je bila sprejeta zaradi kontradiktornega razvoja glede manjšin in odnosa matičnih držav do njih. ZN so želeli vse zbrati v eni deklaraciji, da ji s tem dajo večjo težo, saj menijo, da je v trenutnem razvoju to zelo pomembno in da so se do sedaj premalo posvečali zaščiti manjšin in pravicam manjšin. Tako imajo vse manjšine (narodne, etnične, verske, jezikovne) pravico, da uživajo lastno kulturo, da živijo in izvajajo svojo lastno vero in uporabljajo lasten jezik. Pravico imajo učinkovito sodelovati v kulturnem, socialnem, ekonomskem in javnem življenju. Pravico imajo sodelovati pri odločitvah nacionalne države. Osebe, ki pripadajo manjšinam imajo pravico, da negujejo brez vsakršne diskriminacije svobodne odnose z drugimi člani svoje skupine z osebami, ki pripadajo drugim manjšinam kot tudi čez meje z državljani drugih držav, ki so jim sorodni po nacionalnih, etničnih, verskih ali jezikovnih vezah. Države morajo sprejemati tako nacionalno politiko in programe, ki upoštevajo tudi interese pripadnikov manjšin. Države naj izpolnjujejo svoje obveznosti in dolžnosti v dobri veri, ki so jih podali v mednarodnih pogodbah. Države morajo sprejeti ukrepe, ki bodo pripadnikom manjšin zagotovili popolno in efektivno izvrševanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez kakršne koli diskriminacije in popolno enakost pred zakonom. Ustvariti pogoje za možnost izražanja njihovih značilnosti in za razvoj njihove kulture, jezika, vere, tradicije in navad, razen tam kjer takšno specifično izvajanje pomeni kršitev nacionalnega prava in je v naspotju z mednarodnimi standardi. Kadarkoli je mogoče, omogočili ustrezne možnosti za učenje njihovega materinega jezik. Deklaracija predstavlja prvega od dokumentov OZN, ki se nanaša izrecno na manjšine in predstavlja korak v smeri mednarodnega varstva manjšin.

RESOLUCIJA “USODA MANJŠIN” 1948po kateri ZN ne smejo biti indiferentni do usode manjšin.

KONVENCIJA UNESCO PROTI DISKRIMINACIJI V IZOBRAŽEVANJU 19605.členPripadnikom manjšin je potrebno zagotoviti šole, izobraževanje v njihovem materinem jeziku.

DEKLARACIJA O VARSTVU DOMORODNEGA PREBIVALSTVA 1991Deklaraciji sta rezultat pobude dveh študij in sicer o evropskih manjšinah in evropskem prebivalstvu oz. domorodcih, ki sta se oblikovali znotraj Komisije za človekove pravice.

SPLOŠNA PRAVNA NAČELA V SMISLU 38.ČL. STATUTA MEDN. SODIŠČAGre za principe, ki so nastali z vzajemnim in vzporednim delovanjem internega in mednarodnega prava.Na podlagi dosedanjega razvoja manjšin imajo naslednja načela značaj “splošnih pravnih načel”:

- pravica osebe, da se izjasni kot pripadnik manjšine;- pravice manjšine, oziroma njenih pripadnikov do fizičnega obstoja;- pravica manjšine do nemotenega ekonomskega, družbenega, političnega in kulturnega razvoja; - enakopravnost pripadnikov manjšin s pripadniki večinskega prebivalstva glede uživanja človekovih

pravic in osnovnih svoboščin ter prepoved vseh oblik diskriminacije pripadnikov manjšin;

17

Page 18: mednarodno javno pravo - skripta

- pravica manjšine od uporabe svojega jezika v zasebnem in javnem življenju; - pravica manjšine do šolanja na vseh stopnjah, v jeziku manjšine; - pravica manjšine do razvoja svoje lastne kulture;- pravica verskih manjšin do izražanja svoje vere;- pravica manjšine do vzpostavitve in ohranitve kontaktov z matičnim narodom: - pravica manjšine, da živi v družbi, kjer je preprečeno propagiranje ali podpihovanje rasne, nacionalne,

etnične ali verske nestrpnosti in mržnje.

Manjšina je skupina ljudi, ki jo večina obravnava kot predmet predsodkov in diskriminacije ali skupina ljudi, ki zaradi prikrajšanja zahteva pozitivno podporo ali posebno zaščito države. Je neprevladujoča skupina prebivalstva, ki imajo in žele ohraniti svojo etnično, versko in jezikovno tradicijo oziroma značilnosti po katerih se razlikujejo od ostalega prebivalstav.EVROPSKA KONVENCIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAH IN TEMELJNIH SVOBOŠČINAHgre za evropsko partikularno pravo na področju varstva manjšin; sprejeta leta 1950 v Rimu s strani Sveta Evrope.Temeljni cilj Sveta Evrope: ohranitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3.čl. StatutaGre za prvo pomemebno določbo evropskega partikularnega prava, pomembno za manjšine.

14.člen (zelo pomemben) Države morajo pravice in svoboščine iz Konvencije zagotoviti vsem, brez kakršne koli diskriminacije glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo pripadnost narodni manjšini, imetje, rojstvo ali kakšen drug status.

PROTOKOL ŠT.11 oz. KONVENCIJA O PREOBLIKOVANJU NADZORNIH MEHANIZMOV SVETA EVOPESprejel ga je Svet Evrope leta 1994; enotirno in stalno Evropsko sodišče za človekove pravice.DRUŠTVO NARODOV si prizadeva si za izpopolnitev sistema manjšinskega varstva. Pakt Društva narodov ne vsebuje nobenih določb, ki bi članice zavezovale k zagotavljanju enakopravnosti manjšin. Pravice pripadnikov manjšin so vsebovane v mirovnih pogodbah (Saintgermain,Trianon), enostranskih deklaracijah ter pogodbah med novonastalimi državami.

EVROPSKA LISTINA O REGIONALNIH ALI MANJŠINSKIH JEZIKIH(1992)Kdaj je bila sprejeta in kdaj je postala za države članice MP zavezujoča?

Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih je sprejel Svet Evrope 5.nov.1992 v Strasbourgu. Ta listina je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope. Listino je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se hranijo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope. Listina začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu, ko je pet držav članic privolilo, da jih ta listina zavezuje. Za vsako državo članico, ki naknadno izrazi soglasje, da jo listina zavezuje, začne ta veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

Kaj ureja in v čem je njena glavna slabost?V modelu varovanja manjšinskih skupnosti predstavlja pravica do ohranjanja in rabe manjšinskih jezikov, tako v zasebnem kot v javnem življenju, magistralno pravico manjšin. To spoznanje je svoje mesto našlo tudi v dokumentih Sveta Evrope. Nima značaja pravnega dokumenta, je izraz njihove

18

Page 19: mednarodno javno pravo - skripta

usklajene politične volje. Osnovni cilj listine je varstvo in ohranjanje regionalnih in manjšinskih jezikov kot ključne značilnosti evropske kulturne dediščine. Gre za prvi obvezujoči večstranski mednarodni dokument, ki se v celoti ukvarja z enim od področij varstva manjšinskih pravic. Listina zajema različne možnosti za uveljavljanje manjšinskih ali regionalnih jezikov v družbenem življenju in zato lahko njeno vsebino štejemo tudi kot del evropskega standarda manjšinskega varstva.Vsebinsko zajema načine uporabe regionalnih in manjšinskih jezikov v vzgoji in izobraževanju, pri delu pravosodnih organov in upravne oblasti ter javnih služb, medijev, kulturnih dejavnosti in olajšav, v gospodarskem in socialnem življenju ter pri izmenjavi s tujino. Kot način nadzora nad uresničevanjem predvideva pripravo državnih poročil. Prvo poročilo že leto dni po tem ko začne veljati za posamezno državo in nato vsaka tri leta.Slovenija je Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih podpisala 3. julija 1997, ratificirala 19.julija 2000, v Uradnem listu je bila objavljena 4.avgusta 2000. Ob deponiranju ratifikacijskih listin 4.oktobra 2000 je Slovenija izjavila, da se bodo sprejeta določila izvajala od 1.januarja 2001 naprej. Republika Slovenija je nato generalnemu sekretarju Sveta Evrope sporočila, da sta na ozemlju Republike Slovenije regionalna ali manjšinska jezika italijanski in madžarski jezik.

Katere določbe ustave in kateri zakoni RS urejajo rabo jezikov ustavno priznanih manjšin (madžari, italijani in romi)?

1.odst.5.čl. Ustava RSDržava na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.

11.členUradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.

1.odst. 64.čl.(posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji)Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic.

4.odst 64.členaZakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti.

65.čl. (položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji)

19

Page 20: mednarodno javno pravo - skripta

Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Določila o rabi jezika narodnih manjšin je mogoče najti tudi v Zakonu o sodiščih, Zakonu o pravdnem postopku, Zakonu o splošnem upravnem postopku, Zakonu o notariatu, Zakonu o državnem tožilstvu in Zakonu o kazenskem postopku.Treba je omeniti tudi določbe o poslovanju sodišč na narodnostno mešanih območjih. To poslovanje določa Sodni red v petem poglavju z naslovom Poslovanje sodišča na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da je določila o rabi jezika narodnih manjšin mogoče najti že v sami Ustavi RS, kjer najdemo tudi določila o drugih pravicah narodnih manjšin.Zakonska ureditev tako zajema vsa vsebinska področja, ki jih obravnava ta listina. Pravice pa še podrobneje razčlenjujejo statuti občin na narodnostno mešanih območjih. V veljavni zakonodaji v Sloveniji prevladuje načelo kulturnega pluralizma, ki tudi pripadnike večinskega naroda seznanja z jezikom in kulturo manjšine in tudi na področju obveščanja seznanja večinski narod z jezikom in kulturo narodnih manjšin. Le ustrezno urejeno in uresničeno manjšinsko varstvo je pomembno merilo razvitosti demokracije v sodobnih družbah ter ga je treba stalno razvijati in dopolnjevati. Za vse manjšine in njihove pripadnike bi bilo treba v demokratičnih družbah uveljaviti kar najvišjo raven in standarde zaščite. Prav zato je treba stalno spoznavati tudi etnično in kulturno različnost in bogastvo sodobnih družb, razvijati strpnost in enakopravno sodelovanje.Vse to zahteva tudi stalno in odgovorno razpravljanje o položaju in varstvu manjšin.

Ali imajo pripadniki t.i. ustavno nepriznanih manjšin (hrvati, srbi, bošnjaki, itn.) pravico do uporabe svojega jezika v upravnih in sodnih postopkih? DA.61.čl. (izražanje narodne pripadnosti)Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.62.čl. Ustave RS (pravica do uporabe svojega jezika in pisave)Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.

Ali je Zakon o obvezni rabi slovenskega jezika v javnosti v skladu z določbami listine? NE.Katero pogodbeno telo izvaja nadzor nad izvajanjem listine in kdo to telo imenuje?Nadzor izvaja ODBOR STROKOVNJAKOV. To telo imenuje ODBOR MINISTROV. Pogodbenice občasno predložijo generalnemu sekretarju Sveta Evrope, v obliki, ki jo predpiše Odbor ministrov, poročilo o politiki, ki jo izvajajo v skladu z to listino in o ukrepih za izvajanje tistih določb listine, ki so jih sprejele. Prvo poročilo je treba predložiti v enem letu po začetku veljavnosti te listine za posamezno pogodbenico, naslednja poročila pa vsaka tri leta po prvem poročilu. Pogodbenice svoja poročila javno objavijo. Poročila, predložena generalnemu sekretarju Sveta Evrope pregleda odbor strokovnjakov. Na podlagi poročil odbor strokovnjakov pripravi poročilo za Odbor ministrov. Temu poročilu se priložijo še pripombe, ki so jih na zahtevo dale pogodbenice in jih lahko Odbor ministrov javno objavi. Generalni sekretar Sveta Evrope predloži Parlamentarni skupščini vsaki dve leti podrobno poročilo o izvajanju listine. Odbor strokovnjakov: v odboru strokovnjakov ima vsaka pogodbenica enega člana, ki ga imenuje Odbor ministrov s seznama najbolj neoporečnih in priznanih strokovnjakov s področja zadev, ki jih ureja ta listina, in ki jih predlagajo posamezne pogodbenice. Člani odbora se imenujejo za obdobje šestih let in so lahko ponovno imenovani. Član, ki ne more dokončati mandata, se nadomesti v skladu s postopkom, navedenim v prvem odstavku, in član, ki ga zamenja, svojo funkcijo opravlja do konca mandata svojega predhodnika. Odbor strokovnjakov sprejme svoj poslovnik. Storitve sekretariata mu zagotavlja generalni sekretar Sveta Evrope.

20

Page 21: mednarodno javno pravo - skripta

OKVIRNA KONVENCIJA ZA VARSTVO NARODNIH MANJŠIN V OKVIRU SVETA EVROPE 1995

Je bila podpisana 1.februarja 1995 v Strasburgu. V Sloveniji je začela veljati konec februarja 1998. Doslej jo je ratificiralo 27 držav. Gre za prvi do sedaj sprejeti mednarodni multilateralni inštrument za varstvo narodnih manjšin. Predstavlja jo 32.členov, ki so razporejeni v pet poglavij.1.poglavje opredeljuje temeljna načela2.poglavje se nanaša na obveznosti držav pogodbenic3.poglavje določa obveznosti pripadnikov narodnih manjšin4.poglavje ureja kdo in kako nadzira izvajanje te konvencije5.poglavje ureja ratifikacijo, veljavnost konvencije ter pristojnosti generalnega sekretarja Sveta Evrope

I. poglavjeVarstvo narodnih manjšin ter pravic in svoboščin pripadnikov teh manjšin je sestavni del mednarodnega varstva človekovih pravic in kot tako spada v okvir mednarodnega sodelovanja. Vsak pripadnik narodne manjšine ima pravico do proste izbire, da je ali ni obravnavan kot pripadnik narodne manjšine, in iz te njegove izbire ali uresničevanja pravic, ki so z njo povezane, ne izhajajo nobene neugodne posledice.Pripadniki narodnih manjšin lahko posamično kakor tudi v skupnosti z drugimi uresničujejo pravice in uživajo svoboščine, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije.

II.poglavjeNAJPOMEMBNEJŠE PRAVICE IZ KONVENCIJEPogodbenice se obvezujejo zagotoviti pripadnikom narodnih manjšin:pravico do enakosti pred zakonom in enakega pravnega varstva,prepovedana vsaka diskriminacija, ki temelji na pripadnosti narodni manjšini, sprejeti na vseh področjih gospodarskega, družbenega, političnega in kulturnega življenja ustrezne ukrepe za pospeševanje polne in učinkovite enakosti med pripadniki narodne manjšine in pripadniki večinskega naroda, ohraniti bistvene sestavine svoje identitete, in sicer svojo vero, jezik, tradicijo in kulturno dediščino, varstvo pripadnikov narodnih manjšin pred asimilacijo proti njihovi lastni volji.Pogodbenice se obvezujejo sprejeti ustrezne ukrepe za varstvo oseb, ki so lahko ogrožene zaradi diskriminacije ali pa so izpostavljene dejanjem diskriminacije, sovraštvu ali nasilju, do katerih prihaja zaradi njihove etnične, kulturne, jezikovne ali verske identitete. Zagotavljajo spoštovanje pravice vsakega pripadnika narodne manjšine do svobode mirnega zborovanja, svobode združevanja, svobode izražanja ter svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi. Ureja se tudi problematika dvojezičnih napisov, pouk v šoli in pravica učenja jezika manjšine, pravica manjšine do ustanavljanja lastnih zasebnih šol, mediji v jeziku manjšine.

III.poglavjePri uresničevanju pravic in svoboščin, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije, vsak pripadnik narodne manjšine spoštuje zakonodajo države ter pravice drugih, še zlasti pravice pripadnikov večinskega naroda in pripadnikov drugih narodnih manjšin. Ničesar v okvirni konvenciji ni mogoče tolmačiti na način, ki bi dajal kakršnokoli pravico do katerekoli dejavnosti ali dejanja, ki bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli MP.

IV.poglavjeNadzor nad konvencijo ima Odbor ministrov Sveta Evrope, ki spremlja, kako pogodbenice uresničujejo to okvirno konvencijo. Pri presojanju primernosti ukrepov, ki jih je pogodbenica sprejela za

21

Page 22: mednarodno javno pravo - skripta

uresničevanje načel te okvirne konvencije, pomaga Odboru ministrov svetovalni odbor, katerega člani morajo imeti priznano strokovno znanje s področja varstva narodnih manjšin. Odbor ministrov določi sestavo svetovalnega odbora in njegov poslovnik v enem letu po začetku veljavnosti te okvirne konvencije. Pogodbenice, ki niso članice Sveta Evrope, sodelujejo pri mehanizmu za izvajanje konvencije v skladu s pogoji, ki jih je treba še določiti. V enem letu po začetku veljavnosti te okvirne konvencije za posamezno pogodbenico mora ta poslati generalnemu sekretarju Sveta Evrope polno informacijo o zakonodajnih in drugih ukrepih, ki jih je sprejela za uveljavitev načel iz te okvirne konvencije. Nato vsaka pogodbenica občasno, in kadar to zahteva Odbor ministrov, sporoči generalnemu sekretarju katero koli dodatno informacijo, ki je pomembna za uresničevanje te okvirne konvencije. Generalni sekretar pošlje Odboru ministrov informacije, ki jih je prejel.Uporaba: načela zapisana v tej konvenciji niso neposredno izvršljiva v notranjem pravnem redu, ampak jih je potrebno urejati s pomočjo nacionalnega pravnega reda. Pri implementaciji naj bi države upoštevale specifične pogoje, v katerih živijo manjšine. To omogoča različne interpretacije te konvencije v vsaki posamezni državi.

V.poglavjeTa okvirna konvencija začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu, ko je dvanajst držav članic Sveta Evrope privolilo, da jih ta konvencija zavezuje. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katerih mednarodne odnose je odgovorna in za katera bo veljala ta okvirna konvencija. Vsaka država lahko kadar koli pozneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te okvirne konvencije na katero koli drugo ozemlje, določeno v tej izjavi. Za tako ozemlje začne ta okvirna konvencija veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu, ko je generalni sekretar prejel tako izjavo. Hrani se v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope je tisti, ki pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope in vsaki državi, ki je bila povabljena k podpisu ali k pristopu k tej konvenciji. Napisana je v obliki zakona.Deklaracija o člov. pravicah in deklaracija o usodi manjšin, Medn.pakt o polit. in drž. pr., Medn. konv. o odpravi vseh oblik rasne diskr., Ustanovna listina OZN.

KONVENCIJA O ODPRAVI VSEH OBLIK RASNE DISKRIMINACIJEKako konvencija definira rasno diskriminacijo?1.člen konvencije:kot rasna diskriminacija se šteje “vsako razlikovanje, izključno omejevanje ali dajanje prednosti” na podlagi naslednjih pogojev:

na temelju rase, barve kože, nacionalnega ali etničnega porekla; kadar imajo ta dejanja za cilj ukinitev ali spodbujanje priznanja, uživanja ali uresničevanja

človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na enakopravni ravni, v ekonomskem, socialnem, kulturnem oz. na kakršnem koli drugem področju javnega življenja.

2.člen 2.odst. konvencije (dve posebnosti):od države članice se zahteva, da prevzamejo »posebne in konkretne ukrepe«, na socialnem, ekonomskem, kulturnem področju in na drugih področjih in sicer vedno kadar okoliščine to zahtevajo. Druga obveznost pa se nanaša na določene rasne skupine in v tem okviru tudi na posameznike, ki tem skupinam pripadajo. Torej ta diskriminacija med ljudmi na osnovi rase, barve kože ali etničnega porekla je napad na človekovo dostojanstvo in jo je treba obsoditi kot zanikanje načel UL OZN, kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razglašenih s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, kot oviro za prijateljske in miroljubne odnose med narodi in kot dejstvo, ki lahko poruši mir in varnost med ljudstvi.

22

Page 23: mednarodno javno pravo - skripta

Vsakdo, ne glede na raso, barvo kože ali etnično poreklo naj ima enak dostop do kakršnegakoli položaja ali ugodnosti, ki so namenjene javni uporabi. Brez odlašanja naj se opustijo državne in druge javne politike rasne segregacije, zlasti politike apartheida, kakor tudi vse oblike rasne diskriminacije in segregacije, ki sledijo iz njih.UL OZN vsebuje moralno obvezo držav članic.

Kateri organ nadzira izvrševanje konvencije?Odbor za odpravo rasne diskriminacije je bil prvi nadzorni mehanizem, ki je bil v okviru OZN ustanovljen za preverjanje dejavnosti in ukrepov za izpolnjevanje obveznosti, določenih v mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic, s strani držav pogodbenic.Ustanovitev odbora določa 8. člen Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. 18 članov odbora prek sistema rednega poročanja držav nadzoruje uresničevanje Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, obravnava pa lahko tudi pritožbe posameznikov, državljanov tistih držav, ki so podale izjavo po 14. čl. konvencije in s tem odboru priznale to pristojnost. Odbor mora letno poročati po generalnem tajniku GS OZN, ki mu sme dajati predloge in splošna priporočila na temelju proučenih poročil in podatkov, ki jih je prejel od držav.POSTOPEK ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V OKVIRU KONVENCIJE OZN NA TEM PODROČJUPostopke, določene v medn. konvencijah, ki se nanašajo na človekove pravice, lahko razdelimo na:

Dajanje poročil ustreznim telesom s strani držav članic konvencije Postopki države proti državi Postopki posameznik proti državi.

Poročila držav obsegajo:1. POROČANJE ODBORU ZA ČLOVEKOVE PRAVICE (Odbor je bil ustanovljen z

Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah človeka 1966 z veljavnostjo 1976. Pakt določa, da so države dolžne poročati o svojih ukrepih za uresničevanje s paktom priznanih pravic, kot tudi o uspehih, ki so jih države podpisnice dosegle pri uresničevanju teh pravic. Države morajo ta poročila oddati, kadar odbor to zahteva.

2. POROČANJE PO KONVENCIJI ZA ODPRAVO RASNE DISKRIMINACIJE (Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije 1966 predvideva formiranje Odbora za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije, ki ima nalogo nadzorovanja izvajanja konvencije. Države pošiljajo generalnemu tajniku OZN poročilo o sodnih, upravnih in drugačnih ukrepih, ki so jih sprejele za uresničitev določil konvencije. Odbor mora letno poročati po generalnem tajniku GS OZN, ki mu sme dajati predloge in splošna priporočila na temelju proučenih poročil in podatkov, ki jih je prejel od držav.

POSTOPKI ZA NADZOR NAD IZVAJANJEM MEDNARODNE KONVENCIJE O ODPRAVI VSEH OBLIK RASNE DISKRIMINACIJEPostopek države proti državi:Po 41. čl. Pakta o državljanskih in političnih pravicah lahko vsaka država članica sproži postopek zoper drugo državo članico tako, da na Odbor naslovi sporočilo v katerem trdi, da ta država članica ne spoštuje pravil konvencije.Pogoj je, da sta obe članici dali posebno izjavo o tem, da pristajata na pristojnost Odbora v takšnih zadevah. Dodaten pogoj je, da so izčrpana vsa pravna sredstva v državi članici, za katero se domneva, da je kršila določila konvencije. Država mora drugo državo, domnevno kršiteljico najprej pismeno opozoriti, če pa naslovnica v 6 mesecih ne odgovori na opozorilo, lahko država pobudnica predloži zadevo Odboru, o čemer obvesti tudi drugo državo.Odbor mora v roku 1 leta podati poročilo o zadevi:

23

Page 24: mednarodno javno pravo - skripta

če je rešitev dosežena, le opiše zadevo; če rešitev ni dosežena, formira Odbor AD HOC poravnalno komisijo, ki daje strankama v sporu

svoje usluge za dosego mirne rešitve.

Za formiranje komisije mora dobiti soglasje obeh držav. Komisija najkasneje v 12 mesecih od dneva, ko je zadevo prejela, preda poročilo predsedniku Odbora, ne glede na to, ali je dosegla rešitev ali ne.Pri Konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je podobno, le da ni potrebna posebna izjava države članice o priznanju pristojnosti Odbora, temveč je le-ta podana s samim dejstvom, da država postane članica te konvencije. Pogoji za vlaganje pritožb posameznika mednarodnim pogodbenim telesom ter način postopanja in pravni značaj sklepov teh teles.

Postopek, ki ga lahko začne posameznik proti državi:Na podlagi Opcijskega protokola k paktu 1966 lahko začne posameznik postopek zoper državo, ki je kršila njegove pravice iz Pakta o državljanskih in političnih pravicah. Pogoj je, da je država, na katero se nanaša sporočilo, sprejela ta Opcijski protokol, torej sprejela pristojnost Odbora, da obravnava tudi takšne primere. Dodatni pogoj je tudi, da je posameznik, ki misli, da je država kršila pravice iz pakta, izčrpal vsa notranja pravna sredstva, ki so mu v tej državi na voljo. Najprej se preizkusi, če je sporočilo Odboru dopustno. Nedopustno je, če je:

sporočilo anonimno, sporočilo takšno, ki ga Odbor smatra za zlorabljanje pravic do vložitve sporočil, sporočilo, ki se ni v skladu z določili Pakta.

Odbor ne sme obravnavati nobenega sporočila, dokler prej ne ugotovi naslednjih dejstev: da ta zadeva že ni predmet obravnave na podlagi kakega drugega postopka za medn. preiskave

ali za medn. urejanje sporov; da je pritožnik že izčrpal vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo v domači državi.

Če je sporočilo po mnenju Odbora dopustno, mora Odbor o tem obvestiti državo, ki se ji očita, da je kršila pravila pakta. Država mora v roku 6 mesecev odgovoriti, nato pa Odbor to pojasnilo države in sporočilo posameznika obravnava na tajni seji, nato pa svoje mnenje sporoči državi in posamezniku, to sporočilo pa je zgolj moralne narave.Po Konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je Odbor za odpravo rasne diskriminacije pristojen za sprejemanje in obravnavanje sporočil posameznikov ali skupin oseb z ozemlja, ki je pod jurisdikcijo kake države članice konvencije, ki trdijo, da so žrtve kršitve pravic, naštetih v tej konvenciji in po krivdi te države. Za ta postopek mora obstajati posebna izjava države, ki naj bi konvencijo kršila, da priznava takšno pristojnost Odbora.Vsaka država, ki poda tako izjavo o pristojnosti Odbora, mora v svojem pravnem sistemu ustanoviti organ, ki bo sprejemal in obravnaval peticije oseb, ki menijo, da so jim bile kršene pravice iz te konvencije.V primeru, da vlagatelj peticije ne doseže zadovoljive rešitve pri omenjenem organu, ima pravico v 6 mesecih predati zadevo s sporočilom Odboru. Dalje poteka postopek enako kot pri Odboru za varstvo človekovih pravic.

VSEBINA IN NAČIN VARSTVA ČLOVEKOVIH PRAVIC PO PAKTU IZ LETA 1966

MPDPP - MEDNARODNI PAKT O DRŽAVLJANSKIH IN POLITIČNIH PRAVICAH Splošna deklaracija o človekovih pravicah 1948. Pomeni prvo celovito MP opredelitev človekovih pravic in sicer:

24

Page 25: mednarodno javno pravo - skripta

1. razglaša načela, ki so kasneje podrobneje utemeljena v obliki dveh konvencij o človekovih pravicah;

2. razglaša popolno enakost v uživanju vseh pravic ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved in politično mišljenje, narodno in socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakšno drugo okoliščino;

3. prepoveduje suženjstvo, torturo, krute, nečloveške in ponižujoče kazni ter postopke, samovoljno zapiranje in izgon;

4. priznava se svoboda gibanja in izbira bivališča znotraj države.

Te pravice so še podrobneje opredeljene v 2 paktih o človekovih pravicah iz leta 1966: Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah 1966 (izhaja iz pravice do dela kot temeljne pravice vsakega, da dobi možnost zagotovitve sredstev za življenje s svobodno izbiro dela. Države so dolžne zagotoviti pogoje za delo, pravično plačilo za delo, enako nagrado brez diskriminacije.) Sem spadajo tudi: pravica do socialnega varstva, socialnega zavarovanja, sindikalnega združevanja, pravico do izobrazbe, dosežkov kulturnega življenja in znanstvenih dosežkov.Države v razvoju lahko odredijo same, v kakšni meri bodo zagotovile ekonomske pravice oseb, ki niso njihovi državljani. Države so določbe pakta dolžne uresničevati ob pomoči mednarodne skupnosti. Ta pakt je sprejela GS ZN 16.dec.1966 z resolucijo št. 2200. Veljati je začel 23. mar. 1976.

Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah 1966 (zavezuje)Ta Pakt začne veljati 3 mesece po dnevu, ko prejme sekretar ZN 35 ratifikacijsko ali pristopno listino. Ta Pakt je odprt za podpis vsaki državi članici ZN ali članici kake njene specializirane agencije, vsaki državi pogodbenici Statuta Meddržavnega sodišča ter vsaki državi, ki jo sekretar povabi, naj postane pogodbenica tega Pakta. Ratifikacijske listine se deponirajo pri sekretarju ZN. Deponiran je v arhivu ZN. Vsebina: vsi narodi imajo pravico do samoodločbe. Da bi dosegli svoje cilje, vsi narodi svobodno razpolagajo s svojimi naravnimi bogastvi in viri. Države pogodbenice tega Pakta, vštevši tudi tiste države, ki so odgovorne za upravo nesamoupravnih in skrbniških ozemelj, so dolžne pospeševati uresničevanje pravice narodov do samoodločbe, in spoštovati to pravico v skladu z določbami UL ZN.Pogodbenice se zavezujejo, da bodo spoštovale in vsem ljudem, ki so na njihovem ozemlju in pod njihovo pristojnostjo, zagotovile v tem Paktu priznane pravice, brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Se zavezujejo, da bodo zagotovile moškim in ženskam enakopravno uživanje vseh državljanskih in političnih pravic določenih v tem Paktu. Jamči pravico do življenja, ki mora biti zaščitena z zakonom, v državah, v katerih smrtna kazen ni odpravljena, se sme smrtna obsodba izreči le za najhujše zločine svobode in osebne varnosti. Smrtna kazen se ne sme izreči za zločine, ki so jih storile osebe, ki še niso dopolnile 18 let, in ne izvršiti nad nosečnicami. Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Jamči pravico do svobode bivanja in kraja prebivališča; enakost pred sodišči; nedotakljivost zasebnega življenja, družine in korespondence, svobodo misli, vesti, veroizpovedi; pravico do mirnega zborovanja; volilno pravico (aktivno in pasivno); pravico do udeležbe pri javnih poslih.Nadzor: ustanovi se Odbor za človekove pravice, ki proučuje poročila, katera mu pošiljajo države pogodbenice. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo poročale o svojih ukrepih za uresničevanje v tem Paktu priznanih pravic, kot tudi o uspehih, ki so jih dosegle pri njihovem uresničevanju, in sicer v 1 letu od dneva, ko začne veljati Pakt za posamezno državo pogodbenico, nato pa vselej, kadar tako zahteva Odbor. Odbor predloži vsako leto skupščini ZN po Ekonomskem in socialnem svetu letno poročilo o svojem delu. Državam pa pošlje svoja lastna poročila ter take splošne komentarje, ki se mu zdijo primerni. Prav tako lahko pošilja te komentarje s kopijami poročil, ki jih je prejel od držav pogodbenic, tudi

25

Page 26: mednarodno javno pravo - skripta

Ekonomskemu in socialnemu svetu. Vsa poročila predložijo države sekretarju ZN, ta pa jih pošilja nato Odboru v obravnavo. Sekretar ZN lahko pošlje po posvetovanju z Odborom prizadetim specializiranim agencijam kopijo vsakega dela poročil, ki se utegne nanašati na področje njihove pristojnosti.

Odbor za človekove pravice SESTAVA: 18 članov. Odbor sestavljajo državljani držav pogodbenic tega Pakta; biti morajo osebe z visokimi moralnimi kvalitetami in priznano strokovnostjo na področju človekovih pravic, pri čemer je treba upoštevati koristnost sodelovanja določenega števila oseb s pravniškimi izkušnjami. Predlagajo jih države pogodbenice Pakta. Vsaka država sme predlagati največ 2 osebi, ki morata biti njena državljana. Ista oseba je lahko ponovno predlagana za člana Odbora.

Sekretar ZN pismeno povabi države pogodbenice tega Pakta, naj v 3 mesecih določijo kandidate, ki jih predlagajo za člane Odbora. V Odboru sme biti en sam državljan iste države. Pri volitvah v Odbor je treba upoštevati pravično geografsko razporeditev članov in zastopanost raznih oblik civilizacije ter glavnih pravnih sistemov. Člani Odbora so izvoljeni za 4 leta. Če so vnovič predlagani, so lahko znova izvoljeni. Sami si izvolijo svoj biro za dve leti in si predpiše svoja pravila postopka.POSPOPEK DRŽAVE PROTI DRŽAVI: Vsaka država pogodbenica tega Pakta lahko vsak čas izjavi, da priznava Odboru pristojnost sprejemati in obravnavati sporočila, v katerih ena država trdi, da neka druga država pogodbenica ne izpolnjuje svojih obveznosti iz tega Pakta. Predložena sporočila sme Odbor sprejemati in obravnavati le, če izvirajo od države pogodbenice, ki je dala izjavo, s katero je tudi sama zase priznala njegovo pristojnost. Odbor ne sme sprejeti sporočila od države pogodbenice, ki ni dala take izjave.

Za sporočila, ki so tako sprejeta, pa velja naslednji postopek: Če je kakšna država pogodbenica tega Pakta mnenja, da neka druga država pogodbenica ne upošteva njegovih določb, jo sme pisno opozoriti na to. V 3 mesecih od sprejema sporočila mora država, kateri je bilo sporočilo poslano, dati državi, ki ga je poslala, pojasnilo ali kakršnokoli drugo pisno izjavo, s katero pojasnjuje vprašanja in ki vsebuje, če je to mogoče in koristno, sporočila o njenih domačih postopkih in pravnih sredstvih, ki so bila v tej zadevi že uporabljena, ki je njihova uporaba v teku ali pa so lahko še uporabljena. Če v 6 mesecih od dneva, ko je država prejemnica sporočila prejela prvotno sporočilo, vprašanje ni rešeno v zadovoljstvo obeh prizadetih držav pogodbenic, ima tako prva kot druga pravico predložiti zadevo Odboru, s tem da to sporoči Odboru in drugi državi. Odbor sme odločati o zadevi, ki mu je predložena le, če ugotovi, da so bila po splošno priznanih načelih mednarodnega prava uporabljena in izčrpana vsa notranja pravna sredstva, ki so bila na razpolago. To pravilo pa ne velja v primerih, v katerih je uporaba pravnih sredstev podvržena nerazumnemu zavlačevanju. Odbor daje prizadetim državam pogodbenicam na razpolago svoje dobre usluge, da bi se dosegla sporazumna rešitev vprašanja, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Odbor lahko od prizadetih držav pogodbenic zahteva katerokoli relevantno informacijo v zvezi z vsako predloženo zadevo. Prizadete države pogodbenice, imajo pravico biti zastopane v Odboru, ko ta obravnava zadevo in mu dajati pisne ali ustne pripombe. Odbor mora v 12 mesecih, računano od dneva, ko je prejel sporočilo, predložiti svoje poročilo. Če je dosežena rešitev, se v svojem poročilu omeji na kratko navedbo dejstev in dosežene rešitve, če ni dosežena rešitev, v svojem poročilu omeji na kratko navedbo dejstev in mu priloži besedilo pismenih pripomb ter zapisnike o ustnih pripombah, ki so jih dale prizadete države.Poročilo o vsaki zadevi dobijo tudi zainteresirane države pogodbenice. Če vprašanje, ki je bilo predloženo Odboru, ni rešeno v zadovoljstvo prizadetih držav pogodbenic, sme Odbor z njihovim poprejšnjim soglasjem določiti ad hoc spravno komisijo. Komisija da prizadetim državam pogodbenicam na razpolago svoje dobre usluge, da bi se dosegla prijateljska rešitev vprašanja, ki bo temeljila na spoštovanju tega Pakta. Komisijo sestavlja pet članov, imenovanih s soglasjem prizadetih držav pogodbenic. Če se te ne morejo v 3 mesecih sporazumeti o celotnem ali delnem sestavu Komisije,

26

Page 27: mednarodno javno pravo - skripta

izvoli Odbor z dvotretjinsko večino vseh članov izmed svojih članov tiste člane Komisije, o katerih se zainteresirane države pogodbenice niso mogle zediniti. Člani Komisije ne smejo biti državljani prizadetih držav pogodbenic, ne državljani države, ki ni pogodbenica tega Pakta in ne državljani države, ki ni dala izjave. Komisija si izvoli predsednika in si sama predpiše svoja pravila postopka. Potem ko z vseh vidikov obravnava vprašanje, najpozneje pa v 12 mesecih od dneva, ko ji je bilo predloženo, poda Komisija poročilo predsedniku Odbora, ta pa ga pošlje prizadetim državam pogodbenicam, če Komisija ne more v 12 mesecih dokončati obravnave zadeve, opiše v svojem poročilu na kratko le, kako daleč je prišla z obravnavanjem; če je dosegla prijateljsko rešitev zadeve, ki temelji na spoštovanju v tem Paktu priznanih človekovih pravic, se Komisija v svojem poročilu omeji na kratko navedbo dejstev in dosežene rešitve; če še ni bila dosežena rešitev, mora poročilo Komisije vsebovati njene ugotovitve o vseh vprašanjih in dejstvih, ki so relevantna v sporu med prizadetima državama, kakor tudi svoje poglede na možnosti prijateljske rešitve zadeve. To poročilo vsebuje tudi pisne pripombe in zapisnik o ustnih pripombah, ki so jih dale prizadete države pogodbenice; če predloži sedaj Komisija poročilo, sporočijo prizadete države pogodbenice predsedniku Odbora v 3 mesecih od prejema poročila, ali se z njim strinjajo ali ne.

OPIŠI POSTOPEK ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V OKVIRU OPCIJSKEGA PROTOKOLA H KONVENCIJI OZN O DRŽAVLJANSKIH IN POLITIČNIH PRAVICAH

FAKULTATIVNI PROTOKOL K MEDNARODNEMU PAKTU O DRŽAVLJANSKIH IN POLITIČNIH PRAVICAHPOSTOPEK POSAMEZNIKA PROTI DRŽAVI

Vsebina: Države pogodbenice tega Protokola menijo, da bi bilo za nadaljnje doseganje ciljev Pakta in za uresničevanje njegovih določb smotrno omogočiti Odboru za človekove pravice, da sprejema in obravnava sporočila od posameznih oseb, ki trdijo, da so žrtve kršitev katerekoli pravice, določene v Paktu, in zato soglašajo s tem, da vsaka država pogodbenica Pakta, ki pristopi k temu Protokolu, prizna pristojnost Odbora, da sprejema in obravnava sporočila od posameznih oseb pod njeno jurisdikcijo, ki trdijo, da so žrtve kršitve katerekoli pravice iz Pakta, in to po krivdi te države pogodbenice Pakta.Odbor ne sme sprejeti sporočila, če se nanaša na tako državo pogodbenico Pakta, ki ni obenem tudi pogodbenica tega Protokola.Postopek: V skladu z določbami Pakta smejo posamezne osebe, ki trdijo, da je bila kršena katerakoli od njihovih pravic, naštetih v Paktu, in ki so že izčrpale vsa pravna sredstva v domači državi, predložiti Odboru v obravnavo pismeno sporočilo. Odbor ne sme sprejeti nobenega sporočila, če je anonimno, ali če po mnenju Odbora predstavlja zlorabo pravice do predložitve sporočila, ali če po njegovem mnenju ni v skladu z določili Pakta. Odbor mora vsa sporočila, ki mu jih predložijo, dati na znanje tisti državi pogodbenici tega Protokola, za katero se trdi, da krši katerokoli določilo Pakta.V roku 6 mesecev mora tako obveščena država predložiti Odboru pismena pojasnila ali izjave v pojasnitev zadeve in o tem, če in kaj je v zvezi s tem ukrenila. Odbor mora preučiti sporočila, sprejeta v obravnavo, ob upoštevanju vseh pismenih podatkov, ki so mu jih dali posameznik ali prizadeta država pogodbenica. Odbor ne sme obravnavati nobenega sporočila, ki ga je sprejel od posameznika, dokler prej ne ugotovi: da ta zadeva ni že predmet obravnave v kakem drugem postopku za mednarodne preiskave ali za mednarodno urejanje sporov; da je posameznik že izčrpal vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo v domači državi. To pravilo pa ne velja v primerih, kjer se uporaba pravnih sredstev neupravičeno zavlačuje. Odbor mora vsa sporočila, sprejeta v obravnavo na temelju tega Protokola, obravnavati na nejavnih sejah. Svoje mnenje mora sporočiti prizadeti državi pogodbenici Pakta in posamezniku. Vsako leto GS ZN, po Ekonomskem in

27

Page 28: mednarodno javno pravo - skripta

socialnem svetu, predloži letno poročilo o svojem delu. V to poročilo vključi tudi vsebino dela, opravljenega v skladu s Protokolom.Protokol je odprt za podpis vsem državam, ki so podpisale Pakt. Lahko ga ratificirajo države, ki so Pakt ratificirale ali pristopile k njemu. Ratifikacijske listine se morajo deponirati pri generalnem sekretarju Združenih narodov. Je odprt za pristop vsem državam, ki so Pakt ratificirale ali pristopile k njemu. Pristop k Protokolu se opravi z deponiranjem pristopne listine pri GS ZN. GS ZN mora vse države, ki so Pakt podpisale ali k njemu pristopile, obvestiti o deponiranju vsake ratifikacijske ali pristopne listine.Zavezujoč: Ta Protokol stopi v veljavo 3 mesece po dnevu, ko bo pri GS ZN deponirana deseta ratifikacijska ali pristopna listina.

DRUGI FAKULTATIVNI PROTOKOL K MEDNARODNEMU PAKTU O DRŽAVLJANSKIH IN POLITIČNIH PRAVICAH, KATEREGA CILJ JE ODPRAVA SMRTNE KAZNI

Sprejela in razglasila ga je GS ZN 15.dec. 1989 z resolucijo št. 44/128.Vsebina: Države pogodbenice v veri, da bo odprava smrtne kazni pripomogla k večjemu človeškemu dostojanstvu in progresivnemu razvoju človekovih pravic (upoštevajo 3.člen Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete 10.dec. 1948, in na 6.čl. MPDPP, sprejetega 16.dec. 1966) ugotavljajo, da se 6.čl. MPDPP nanaša na odpravo smrtne kazni na način, ki izrecno navaja, da je odprava smrtne kazni zaželena, v prepričanju, da je treba na vse ukrepe za odpravo smrtne kazni gledati kot na napredek pri uživanju pravice do življenja, v želji, da se s tem mednarodno zavzemajo za odpravo smrtne kazni.Dogovorijo se, da nihče, ki je v sodni pristojnosti države pogodbenice Protokola, ne sme biti usmrčen. Vsaka država pogodbenica mora v skladu s svojo pristojnostjo sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo smrtne kazni. Ni dopusten noben pridržek, razen pridržka, ki je dan ob ratifikaciji ali pristopu in ki določa uporabo smrtne kazni v vojni zaradi obsodbe za najhujše zločine vojne narave, storjene v vojni.Nadzor: Države pogodbenice morajo v poročila, ki jih pošiljajo Odboru za človekove pravice, navesti informacije o ukrepih, ki so jih sprejele za uresničevanje tega Protokola. Za države, ki so dale izjavo o kršitvi pravic druge države Pakta, se pristojnost Odbora za človekove pravice, da lahko sprejema in obravnava sporočila, v katerih ena država pogodbenica trdi, da druga država pogodbenica ne izpolnjuje svojih obveznosti, razširi na določila tega Protokola, razen če ni prizadeta država pogodbenica dala nasprotne izjave ob ratifikaciji ali pristopu.

Za države pogodbenice Prvega fakultativnega protokola k MPDPP se pristojnost Odbora za človekove pravice, da lahko sprejme in obravnava sporočila posameznikov, ki sodijo v njegovo pristojnost, razširi na določila tega Protokola, razen če ni prizadeta država pogodbenica dala nasprotne izjave ob ratifikaciji ali pristopu. Določila tega Protokola se uporabljajo kot dodatna določila k Paktu. Ta Protokol lahko podpišejo vse države, ki so podpisale Pakt.Zavezujoč: Ta Protokol prične veljati 3 mesece po datumu, ko je bila pri generalnem sekretarju Združenih narodov deponirana deseta ratifikacijska ali pristopna listina.

NAŠTEJ IN OPIŠI VSEBINO MEDN. INSTRUMENTOV O PREPOVEDI (RAZNIH OBLIK) DISKRIMINACIJE (UL OZN, MEDN. KONVENCIJE)

UL OZN: Uresničevati medn. sodelovanje s tem, da se rešujejo medn. problemi ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.Splošna deklaracija o človekovih pravicah 1948

28

Page 29: mednarodno javno pravo - skripta

Sprejela GS OZN 10.dec.1948 z resolucijo 217.Nima vrednosti medn. dogovora, ampak vsebuje samo moralno obvezo držav, njene norme odražajo pozitivno in obče MP. Ne omenja pravic manjšin, poudarek je na individualnih pravicah (svoboda gibanja, legalni status, nacionalnost, združevanje). Proklamirane so osnovne državljanske, politične, ekonomske, socialne in kulturne pravice ter svoboščine človeka. Prepovedana je diskriminacija glede na raso, barvo kože, jezik, vero in narodno poreklo.2.členVsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Nadalje ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.7.členVsi so enaki pred zakonom in vsi imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to Deklaracijo, kakor tudi pred vsakim ščuvanjem k takšni diskriminaciji.19.členVsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.2.odst.23.členaVsakdo ima, brez kakršnekoli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije 1965 Sprejela jo je generalna skupščina.

1.člen konvencijeKot rasna diskriminacija se šteje “vsako razlikovanje, izključno omejevanje ali dajanje prednosti” na podlagi naslednjih pogojev:

na temelju rase, barve kože, nacionalnega ali etničnega porekla; kadar imajo ta dejanja za cilj ukinitev ali spodbujanje priznanja, uživanja ali

uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na enakopravni ravni, v ekonomskem, socialnem, kulturnem oz. na kakršnem koli drugem področju javnega življenja

2.odst. 2.člena. konvencije (dve posebnosti) Od države članice se zahteva, da prevzamejo »posebne in konkretne ukrepe«, na socialnem,

ekonomskem, kulturnem področju in na drugih področjih in sicer vedno kadar okoliščine to zahtevajo.

Druga obveznost pa se nanaša na določene rasne skupine in v tem okviru tudi na posameznike, ki pri tem skupinam pripadajo. Torej ta diskriminacija med ljudmi na osnovi rase, barve kože ali etničnega porekla je napad na človekovo dostojanstvo in jo je treba obsoditi kot zanikanje načel UL OZN, kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razglašenih s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, kot oviro za prijateljske in miroljubne odnose med narodi in kot dejstvo, ki lahko poruši mir in varnost med ljudstvi.

Vsakdo, ne glede na raso, barvo kože ali etnično poreklo naj ima enak dostop do kakršnegakoli položaja ali ugodnosti, ki so namenjene javni uporabi. Brez odlašanja naj se opustijo državne in druge javne

29

Page 30: mednarodno javno pravo - skripta

politike rasne segregacije, zlasti politike apartheida, kakor tudi vse oblike rasne diskriminacije in segregacije, ki sledijo iz njih.

UL OZN vsebuje moralno obvezo držav članic.MPDPP 1966Pogodbenice se zavezujejo,da bodo spoštovale in vsem ljudem, ki so na njihovem ozemlju in pod njihovo pristojnostjo, zagotovile v tem Paktu priznane pravice, brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Se zavezujejo, da bodo zagotovile moškim in ženskam enakopravno uživanje vseh državljanskih in političnih pravic določenih v tem Paktu.

2.odst.20.členaVsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju, mora biti z zakonom prepovedano.

24.členVsak otrok ima brez diskriminacije, ki bi temeljila na rasi, barvi, spolu, jeziku, veri, narodnem ali socialnem poreklu, premoženju ali rojstvu pravico, da mu njegova družina, družba in država izkazujejo varstvo, ki ga zahteva njegova mladoletnost.Konvencija Unesco proti diskriminaciji v izobraževanju 1960 V 5.čl. govori, da je potrebno pripadnikom manjšin zagotoviti šole, izobraževanje v njihovem materinem jeziku.Druge konvencijeObsojeno je vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti, ki temelji na rasi, barvi kože, spolu, veri, političnem prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, gospodarskem položaju ali rojstvu, ki izniči ali ogroža enake možnosti ali enak postopek pri zaposlovanju ali poklicih, pa tudi za namen ali učinek onemogočiti ali poslabšati enako ravnanje z vsemi ljudmi. Enako za nagrajevanje moških in žensk za enako delo za vse delavce.Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Določbe o enakosti in nediskriminaciji vsebujejo vsi pomembni inštrumenti na področju človekovih pravic

2.člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 2. in 26.čl. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 2.čl. Pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 1.čl. Ameriške konvencije o človekovih pravicah, 2.čl. Afriške listine o pravicah človeka in narodov ter, 14.čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Ustava RS (14.čl.)V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.

DIREKTIVA SVETA 2000/43ES O IZVAJANJU NAČELA ENAKEGA OBRAVNAVANJA OSEB NE GLEDE NA RASO ALI NARODNOST z dne 29. junija 2000.

SVET EVROPSKE UNIJE je ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti čl.13 Pogodbe, predloga Komisije, mnenja Evropskega parlamenta, mnenja Ekonomsko-socialnega odbora, mnenja Odbora regij sprejel to direktivo.

30

Page 31: mednarodno javno pravo - skripta

Namen te direktive je določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi v državah članicah uveljavili načelo enakega obravnavanja. V tej direktivi "načelo enakega obravnavanja" pomeni, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti. Za neposredno diskriminacijo šteje, če se ena oseba obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali pa bi se obravnavala druga oseba v primerljivem položaju na podlagi rase ali narodnosti.Za posredno diskriminacijo šteje, če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke rase ali narodnosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.

Ta direktiva se uporablja v okviru pristojnosti, dodeljenih Skupnosti, za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi. Države članice določijo organ ali organe za spodbujanje enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti. Ti organi so lahko del agencij, ki so na nacionalni ravni odgovorne za obrambo človekovih pravic ali za varstvo pravic posameznikov. Države članice vsakih 5 let sporočijo Komisiji vse informacije, ki jih Komisija potrebuje za sestavo poročila za Evropski parlament in Svet o uporabi te direktive. Poročilo Komisije tam, kjer je to ustrezno, upošteva mnenje Evropskega centra za spremljanje in nadzor nad rasizmom in ksenofobijo, pa tudi mnenja socialnih partnerjev in ustreznih nevladnih organizacij.V skladu z integracijo načela enakosti spolov to poročilo med drugim priskrbi oceno o vplivu sprejetih ukrepov na ženske in moške. Glede na prejete informacije pa to poročilo po potrebi vključuje tudi predloge za revidiranje in posodabljanje te direktive. Direktive 1961 in 1964, direktiva št.360.

OPIŠI VSEBINO T.I. DEKLARACIJE SEDMIH NAČEL IZ LETA 1970

Medsebojni odnosi med državami so s pravnega stališča množica medsebojnih pravic in dolžnosti, tako da vsaki pravici ene države ustreza dolžnost druge države ali več drugih držav. Na rednem zasedanju GS OZN 1962 je bil v odboru za pravna vprašanja sestavljen popis sedmih načel, in sicer: države se morajo v medsebojnih odnosih vzdrževati groženj in uporabe sile proti celovitosti in

politični neodvisnosti katerekoli države in na kakršenkoli način, ki je nasproten ciljem OZN; države morajo medsebojne spore reševati z mirnimi sredstvi in na način, ki ne ogroža mednarodnega miru, varnosti in pravičnosti;dolžnost držav, da se skladno z UL OZN ne vpletajo v notranje zadeve drugih držav;

dolžnost držav, da medsebojno sodelujejo skladno z UL OZN; enakopravnost in samoodločbo narodov; suvereno enakost držav; države morajo v dobri veri izpolnjevati svoje obveznosti, prevzete v skladu z UL OZN.

Temeljna ideja tega popisa sedmih načel je bila, da se pravila oblikujejo v skladu z UL OZN, zato je odbor svojemu načrtu podal splošno pripombo, da se ne sme ničesar razlagati tako, da bi ta načrt s tem posegal ali v pravice in dolžnosti držav po UL OZN ali pa v pravice narodov po UL.

VARSTVO OTROK V MP! OPIŠI VSEBINO MEDN. KONVENCIJE OZN O PRAVICAH OTROKA

Pravni viri: Splošna deklaracija človekovih pravic (otroštvo upravičeno do posebne skrbi in pomoči); Ženevska deklaracija o otrokovih pravicah 1924; Ženevski konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva + protokol 1 k Žen.konv. 1949;

31

Page 32: mednarodno javno pravo - skripta

Deklaracija o otrokovih pravicah 20.nov.1959 (otrok zaradi telesne in duševne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb, vštevši ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom, kot tudi po njem);

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (še posebej v 23. in 24.čl); Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (še posebej v 10.čl); Deklaracija o varstvu žensk in otrok v izrednih razmerah in oboroženih spopadih; Deklaracija o družbenih in pravnih načelih varstva in blaginje otrok s posebnim poudarkom na

nacionalnem in mednarodnem rejništvu in posvojitv; Konvencijo o otrokovih pravicah 1990; Opcijski protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah o vključevanju otrok v oborožene spopade

2002

Kdo je sprejel, vsebina, nadzor?Sprejela jo je GS z resolucijo št. 44/25 z dne 20.11.1989, veljati pa je začela 2.9.1990, ko jo je ratificiralo 20 država.Otrok pomeni vsako človeško bitje, mlajše od 18 let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej. Države pogodbenice spoštujejo in vsakemu otroku, ki sodi pod njihovo pravno pristojnost, jamčijo s to Konvencijo priznane pravice brez kakršnegakoli razlikovanja, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno poreklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršenkoli drug položaj otroka, njegovih staršev ali zakonitega skrbnika.Pogodbenice bodo s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov zagotovile varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov.Države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne in druge ukrepe za uresničitev s to Konvencijo priznanih pravic. Glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic naj države pogodbenice take ukrepe sprejemajo v okviru vseh razpoložljivih sredstev in kjer je potrebno, v okvirih mednarodnega sodelovanja.Države stranke se zavezujejo, da bodo otroku zagotovile takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo. Otrok mora takoj po rojstvu biti vpisan v rojstno matično knjigo, ima pravico do imena, državljanstva, da pozna svoje starše. Spoštovati morajo otrokovo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Oba starša sta enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Države podpisnice bodo varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, poškodb. Priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni, do socialnega varstva, do izobraževanja, do počitka in prostega časa, do zaščite pred ekonomskim izkoriščanjem. Prav tako se zavezujejo, da bodo otroka varovale pred vsemi oblikami spolnega izkoriščanja, preprečile ugrabitve, prodajo otrok.

Nadzor z namenom preverjanja napredka, ki so ga države pogodbenice dosegle pri uresničevanju s to Konvencijo prevzetih obveznosti, opravlja Odbor za otrokove pravice.Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo preko generalnega sekretarja Združenih narodov Odboru poročale o ukrepih, ki so jih sprejele za uveljavitev tu priznanih pravic in o napredku, ki so ga dosegle pri uživanju teh pravic v 2 letih, odkar je za posamezno državo začela veljati ta Konvencija, nato pa vsakih 5 let.Odbor preko Ekonomskega in socialnega sveta Generalni skupščini vsaki 2 leti predloži poročilo o svojem delu. Da bi pospešili učinkovito uresničevanje Konvencije in spodbudili mednarodno sodelovanje na področju, ki ga ta Konvencija obravnava imajo specializirane agencije, kot je Sklad

32

Page 33: mednarodno javno pravo - skripta

Združenih narodov za pomoč otrokom in drugi organi Združenih narodov pravico biti zastopani pri obravnavanju uresničevanja tistih določb te Konvencije, ki sodijo v okvir njihovih pristojnosti.Če se mu zdi primerno, lahko Odbor prosi specializirane agencije za strokovni nasvet glede uresničevanja Konvencije na področjih, ki sodijo v okvir njihovih pooblastil.

Odbor za otrokove praviceSESTAVA: sestavlja 10 strokovnjakov visokega moralnega ugleda in priznanih sposobnosti na področju, na katero se nanaša ta Konvencija. Člane Odbora izberejo države pogodbenice izmed svojih državljanov, pri čemer se upošteva pravična zemljepisna porazdelitev, kakor tudi glavni pravni sistemi. Svojo funkcijo opravljajo v osebnem svojstvu.Vsaka država pogodbenica sme predlagati enega izmed svojih državljanov (volijo se s tajnim glasovanjem). Generalni sekretar ZN države pogodbenice pisno pozove, naj mu v 2 mesecih sporočijo imena svojih kandidatov. Člane Odbora volijo za 4 leta (lahko so ponovno izvoljeni).Odbor si predpiše svoj poslovnik. Ratifikacijske listine se položijo pri generalnem sekretarju ZN. Ta Konvencija začne veljati 30 dan po dnevu, ko je pri generalnem sekretarju ZN položena 20 ratifikacijska ali pristopna listina.

Zajetje otrok v oboroženih spopadih ureja Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva, ki določa identifikacijo otrok do 12 let s ploščicami, skrbi za blagostanje otrok, kontaktiranje s člani družine, če so ločeni.

MKSJ, MKS Siera Leone - stališče glede sojenja otrok :izključitev svoje sodne pristojnosti za osebe mlajše od 18.let. Ne morejo biti procesuirani pred MKS.

Protokol 1 k Ženevski Konvenciji:zaščita otrok, mlajših od 15 let (ne smejo aktivno sodelovati v oboroženih spopadih, mlajši od 18 let se lahko rekrutirajo le, če so prej rekrutirali vse starejše.

ČLOVEKOVE PRAVICE V PRAVNEM REDU EU

Sprejem desetih novih držav članic v Evropsko unijo 1.maja bi morala biti dobra novica za človekove pravice. Prav zaščita človekovih pravic je bil kritičen vidik pridružitvenega procesa. Države kandidatke so 10 let skrbno preverjali, da bi zagotovili, da so njihovi zakoni in prakse v skladu z normami EU. Realnost pa ni tako pomirjujoča. Čeprav naj bi uspešno prestali vse preizkuse za članstvo v EU, ki se ponaša kot unija vrednot, v praksi obstaja še veliko resnih problemov v novih državah članicah. Ti so povezani s širokim področjem pravosodja, prav tako pa ostaja boleča realnost diskriminacija manjšin, še posebej Romov.Članice EU so enakopravne, to pomeni, da se dosedanji nadzor s 1.majem preneha. Vendar pa vstop v EU sam po sebi ne zagotavlja, da se bodo določene pravice spoštovale. Kršitve človekovih pravic se dogajajo tudi v EU in niso samo osamljeni primeri.Poročilo Amnesty International o kršitvah človekovih pravic zajema večino evropskih držav, nekatere od njih pa kažejo moteče vzorce kršitev s strani policije, med drugim slabo ravnanje, mučenje in prekomerno uporabo sile, ki se pogosto ne kaznujejo in vsebujejo povsem diskriminatorni element.

VNOS TEMELJNIH PRAVIC V PRAVNI RED EU.Leta 1959 je Sodišče ES odločilo, da ni pristojno za presojanje skladnosti aktov EGS s temeljnimi pravicami. Desetletje pozneje je zavzelo stališče, da je njegova pozitivna dolžnost zagotavljati skladnost

33

Page 34: mednarodno javno pravo - skripta

aktov EGS s temeljnimi pravicami, leta 1989 pa je v eni izmed sodb nedvoumno objavilo svojo odločenost, da bo kot svojo pristojnost razumelo tudi presojo skladnosti zakonskih aktov držav članic z materijo, ki jo pravna teorija in praksa označujeta kot »temeljne pravice«.Na ta način je Sodišče ES z vzvodi t.i. »sodnega aktivizma« na lastno pobudo odločno, modro in pogumno v pravni red EU oziroma predhodno sprejete pogodbe skupnosti vneslo tudi varovanje temeljnih pravic. V naslednjih letih je Sodišče ES stopnjevalo obljubljeno ali napovedano sodno varstvo temeljnih pravic. V zadevi Nold (1974 je napovedalo, da bo razveljavilo tiste pravne akte Skupnosti, ki ne bodo v skladu s temeljnimi pravicami, določenimi v ustavah držav članic. Hkrati pa je poudarilo, da mednarodni dokumenti o varstvu človekovih pravic, ki so jih podpisale države članice, vključno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), predstavljajo smernice za nadaljnje odločanje tega sodišča. Pri svojem kasnejšem odločanju je Sodišče ES izpostavilo EKČP kot temeljni izvor pravic, ki jih zagotavlja pravni red skupnosti.Vnos temeljnih pravic v pravni red EU je potekal ob medsebojnem sodelovanju nacionalnih ustavnih sodišč in Sodišča ES. Ustavna sodišča so dejansko vzpodbudila in legitimirala delovanje Sodišča ES v smeri temeljnih pravic. Tako kot je Sodišče ES po eni strani organom EU namenjalo večje pristojnosti ter večjo moč, jih je po drugi strani tudi omejevalo z varstvom temeljnih pravic. Sodišče ES je presojalo akte EU in držav članic s tistega vidika temeljnih pravic, ki je bil relevanten v okviru implementacije in uporabe prava EU. Nacionalna ustavna sodišča so torej še naprej presojala skladnost aktov z določbami nacionalnih ustav.

LISITNA O TEMELJNIH PRAVICAH EVROPSKE UNIJEPo sprejetju Amsterdamske pogodbe so v okviru EU pospešili dejavnosti za sprejetje instrumenta, ki bi urejal človekove pravice v EU. Kot doslej je bila glavna gonilna sila teh prizadevanj Evropski parlament (EP). Le-ta je poleg omenjene resolucije iz leta 1997 sprejel še dve resoluciji, v katerih poziva k sprejetju takšnega dokumenta. To sta:

1. Resolucija o pripravi Listine o temeljnih pravicah 2. Resolucija o pripravi Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

V letu 1999 je v Uniji končno prišlo do političnega soglasja o tem, da je potrebno sprejeti listino o človekovih pravicah. Zato je evropski svet (ES) na srečanju v KÖLNU leta 1999 odločil, da je glede na obstoječo stopnjo razvoja EU nujno potrebno sprejeti takšen instrument. Na zasedanju v mestu Tampere na Finskem je isti organ ustanovil ad hoc telo, katerega naloga je izdelati osnutek Listine o temeljnih pravicah EU. Listina predstavlja sintezo temeljnih pravic, ki jih že urejajo PEU in PES, ustavno-pravna načela članic Unije, EKČP, ESL in Listina ES o temeljnih socialnih pravicah delavcev.Namenjena je zaščiti pravic posameznikov v odnosu do organov Unije ter do držav članic EU, kadar te izvajajo določbe PEU in PES. V njej nedvomno odsevajo vse težnje zahodnoevropskih demokracij, vezane na človekove pravice in zato zajema zelo širok spekter pravic. Poleg klasičnih državljanskih in političnih pravic ter pravic državljanov Unije vsebuje Listina tudi osnovne ekonomske in socialne pravice, katerih ureditev predstavlja odgovor na izzive, ki jih prinašajo nove tehnologije, kot so zaščita osebnih podatkov ter načela bioetike.Preambula Listine navaja, da želi EU z njo doseči zvišanje temeljnih pravic v luči sprememb v družbi, socialnega napredka ter znanstvenega in tehnološkega razvoja, da bi bile na ta način vse te pravice prepoznavnejše. Preambuli sledi 6 poglavij, ki se nanašajo na človekovo dostojanstvo, svoboščine, enakost, pravice delavcev, pravice državljanov EU in pravice v zvezi s sodnim varstvom. Zadnje poglavje obsega splošne določbe, ki opredeljujejo uporabo Listine; posebej velja omeniti določbo, ki se nanaša na raven varstva pravic. Pravna narava Listine je že od vsega začetka sporna.

Najpomembnejši organi EU so Listino razglasili kot politično deklaracijo, ki formalnopravno ni zavezujoča za institucije EU ali za države članice. Predvsem se je pri nekaterih vladah, ki so se bale

34

Page 35: mednarodno javno pravo - skripta

povečanja vpliva EU do držav članic, pojavlja težnja, naj Listina ostane le na ravni političnega akta, saj ni bilo nikoli jasno razmejene pristojnosti med članicami in EU, prav zaradi tega pa so institucije EU pogosto prekoračile svojo pristojnost. Če bi bila Listina pravno zavezujoča, bi po mnenju držav, tudi globlje posegala v državno suverenost. Evropska unija priznava svojim državljanom pravice, svoboščine in načela, ki so vsebovana v Listini o temeljnih pravicah Unije. Le-te so:1. PRAVICE DRŽAVLJANOV:

vsak državljan EU lahko voli in je izvoljen v Evropski parlament. Enako velja za občinske volitve;

vsem institucijam EU lahko piše v svojem materinem jeziku oz. v katerem koli uradnem jeziku EU in ima pravico do odgovora v istem jeziku;

se lahko obrne na evropskega varuha človekovih pravic, naslovi peticijo na Evropski parlament in prebiva v katerikoli članici EU;

ima v vseh tretjih državah, kjer njegova država nima svojega diplomatskega ali konzularnega predstavništva, pravico do celovite zaščite na veleposlaništvu ali konzulatu katere koli druge države članice.

2. EU DOSTOJANSTVO Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo; nihče ne sme biti mučen, obsojen na smrtno kazen ali usmrčen; vsak ima pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti; prepovedano je reproduktivno kloniranje ljudi in uporabljanje postopkov za doseganje telesno in

duševno zdravih potomcev (postopke, katerih cilj je selekcija ljudi).

3. SVOBOŠČINE Vsak ima pravico do svobode in varnosti; vsak ima pravico dostopa do zbirke svojih osebnih podatkov in lahko zahteva, da se ti podatki

popravijo; vsak ima pravico do svobode misli, vesti in vere, svojo vero ali prepričanje pa lahko svobodno

spreminja in izraža na različne načine; vsak državljan EU lahko v katerikoli drugi državi članici išče zaposlitev ali delo, se zaposli, dela,

ustanovi podjetje ali opravlja storitve.4. ENAKOST

Prepovedano je vsakršno razlikovanje glede na državljanstvo, spol, raso, barvo kože, etnično ali socialno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vero ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost;

EU spoštuje kulturo, versko ali jezikovno raznolikost; priznava in spoštuje se pravica starejših in invalidov do samostojnega življenja in sodelovanja

v družbenem življenju; mnenje otrok se v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo upošteva pri zadevah, ki so z njimi

povezane.Vsak otrok ima pravico do rednih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi.

5. SOLIDARNOST Zagotovljena je pravica do pogajanj in sklepanj kolektivnih pogodb za delavce in delodajalce; vsaka državljanka EU ima pravica do varstva pred odpustitvijo zaradi materinstva in pravico

do plačanega porodniškega ali starševskega dopusta.Evropska ustava pa državljanom EU omogoča tudi:

35

Page 36: mednarodno javno pravo - skripta

Možnost sooblikovanja evropskih politik (možnost izražanja in javnega izmenjavanja mnenj glede vseh področij delovanja EU in možnost, da najmanj milijon državljanov EU iz večjega števila držav članic meni, da je za izvajanje določb Evropske ustave treba sprejeti pravni akt, lahko na Komisijo naslovi tak predlog);

Lažji dostop do informacij o delu evropskih institucij; Možnost pritožbe evropskemu varuhu človekovih pravic zaradi nepravilnosti pri

delovanju institucij, organov, uradov in agencij EU.

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC V RSPRAVNI OKVIR ZA DELOVANJEPodlago za ustanovitev institucije Varuha človekovih pravic (ombudsmana) v RS daje ustava RS, ki je bila sprejeta 23.dec. 1991.159.člen ustave določa, da se ustanovi ombudsman za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil.2.odstavek omogoča tudi ustanovitev posebnih ombudsmanov za posamezna področja, vendar pa je doslej prevladala rešitev, da se ustanovi le en ombudsman s širokim področjem delovanja.

Zakon o varuhu človekovih pravic je bil sprejet decembra 1993. Naloge in pristojnosti ombudsmana so zasnovane na podlagi modelov klasičnega skandinavskega tipa ombudsmana.Organizacijo in način dela varuha človekovih pravic ter delitev področij in postopek z vlogami ureja Poslovnik varuha človekovih pravic. Varuh ima na podlagi zakona predvsem pooblastila, da si od državnih in drugih organov, ki jih lahko nadzira, pridobi vse podatke ne glede na stopnjo zaupnosti, da izvede preiskavo in v tem okviru lahko tudi povabi priče na zaslišanje. Kadarkoli lahko opravi inšpekcijo vsakega državnega organa, objekta, kjer je omejena osebna svoboda, psihiatrične institucije ipd.Nima pooblastila za nadzor nad delom sodnikov in sodišč razen v primerih neupravičenega zavlačevanja postopkov ali očitne zlorabe oblasti. Pomembna je pristojnost varuha, da v soglasju s prizadetim, sam vloži na ustavno sodišče ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic. Na ustavno sodišče lahko naslovi tudi predlog za oceno ustavnosti predpisov, ne da bi ustavno sodišče pred tem ugotavljalo njegov pravni interes, kot to velja za druge predlagatelje.

Pristojnosti varuha človekovih pravic so navedene tudi v nekaterih drugih zakonih.O pristojnosti na področju varstva pravic potrošnikov govori 65.člen Zakona o varstvu potrošnikov, prav tako pa je varuh v skladu z zakonom pristojen za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja kot posebnega področja, kar določa 15.čl. Zakona o varstvu okolja.Pobudo za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic lahko v skladu z 52.čl. Zakona o obrambi poda tudi vojaška oseba, če meni, da so ji med vojaško službo omejene ali kršene njene pravice ali temeljne svoboščine.Pristojnosti varuha človekovih pravic do pripornikov določa 213b. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Zdenka Čebašek-Travnik.Poslanke in poslanci so jo s 64 glasovi za in nobenim proti izvolili na mesto varuhinje za mandatno dobo 6 let. Ob navzočih 71 poslancih jih je tako 64 glasovalo zanjo,sedem pa se jih je vzdržalo. Imenovanje 51-letne doktorice medicine, pomočnice strokovnega direktorja za izobraževalno dejavnost na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, je državnemu zboru 21.nov. predlagal predsednik republike Janez Drnovšek.

36

Page 37: mednarodno javno pravo - skripta

Parlamentarna mandatno-volilna komisija je 13.dec. kandidaturo Čebašek-Travnikove, ki se poklicno udejstvuje na področju zdravljenja različnih oblik odvisnosti ter dela z odvisnimi od alkohola, ocenila kot ustrezno in je državnemu zboru predlagala, naj jo izvoli. Prvega varuha človekovih pravic v Sloveniji Ivana Bizjaka je državni zbor na ta položaj izvolil 29.sept. 1994. Sama kot eno prednostnih področij vidi otrokove pravice, zlasti njihove kršitve zaradi nasilja. Na drugi strani je izpostavila tudi skupino starostnikov, ki so vedno bolj ogrožena skupina prebivalstva tudi na področju človekovih pravic.

ROMI

Romi so se iz Indije naselili po celem svetu. Nimajo svoje države zato niso prava evropska manjšina. V Evropi uradno živi okoli 15 milijonov Romov. V večini evropskih držav Romi nimajo statusa etnične manjšine, ki bi imela obsežne manjšinske pravice. Romi so tako večinoma porinjeni v socialno marginalo. Pred drugo svetovno vojno njihove pravice niso bile določene v zakonodaji, po njej pa se je njihovo varstvo izoblikovalo v sklopu varstva človekovih pravic.

OZNNajprej je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic OZN l.1948, predvsem pa so za njihov pravni položaj ter varnost pomembna določila drugih mednarodnih dokumentov ter dejavnost mednarodnih organizacij (predvsem OZN, OVSE, Sveta Evrope, EU).Vsi dokumenti OZN upoštevajo prepoved diskriminacije.Pomembni sta predvsem:

Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki opredeljuje pojem rasne diskriminacije in nalaga državam, da sprejmejo ukrepe, ki odpravljajo diskriminacijo

Deklaracija OZN o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim in etničnim, jezikovnim in verskim manjšinam.

V boju zoper diskriminacijo je pomembno tudi delo UNESCA.

Organizacija evropske varnosti in sodelovanja (OVSE) pripravlja številne seminarje in srečanja na temo položaja romske skupnosti in poroča o položaju Romov v posameznih državah. V okviru OVSE je leta 1992 pričel delovati tudi Visoki komisar OVSE za narodne manjšine.Leta 2003 pa je bil v Maastrichtu sprejet Akcijski načrt za Rome in Sinite, ki je namenjen zagotavljanju enakopravne vloge Romov v družbi.

SVET EVROPEV okviru Sveta Evrope so pomembni dokumenti:

Listina Sveta Evrope za regionalne in manjšinske jezike (1992), Okvirna Konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (1994) Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope (2002).

Projektni odbor za kulturo sodelovanja Sveta Evrope, Demokracija, manjšine in človekove pravice, se ukvarjajo s konkretnimi ukrepi in obravnavo možnih načinov za pomoč Romom v Evropi.S položajem Romov se ukvarja tudi Stalna konferenca lokalnih in regionalnih oblasti (CLRAE).Posebne probleme preseljevanja, razseljevanja in migracij Romov v evropskem prostoru obravnava Evropski odbor za migracije (CMG), ki tudi raziskovalno deluje in zbira informacije različnih narodnih

37

Page 38: mednarodno javno pravo - skripta

ustanov in nevladnih organizacij. Septembra 1995 oblikovan Odbor strokovnjakov za Rome/Cigane in potujoče skupine (MG-S-ROM).To je prvo trajno ustanovljeno telo v Svetu Evrope za nadzor položaja Romov/Ciganov v Evropi. Sestavljajo ga stalni in nestalni člani, ki jih predlagajo države članice, vključno z nekaterimi romskimi predstavniki.Odboru Ministrov svetuje o vprašanjih, ki se nanašajo na Rome/Cigane in od nedavnega tudi na področje varstva potujočih skupin.

EUEvropska unija se je sprva relativno malo ukvarjala z varstvom narodnih manjšin, vendar se vseeno na raznih področjih svoje politike dotika etničnih/narodnih manjšin (v Maastrichtski pogodbi, Amsterdamski pogodbi, političnih merilih za pridobitev članstva).Ustanovljen je bil tudi Evropski center za spremljanje in nadziranje rasizma in ksenofobije. Sprejem Listine o osnovnih pravicah v Evropski uniji leta 2000, pa je pokazatelj, da hoče EU človekove pravice vključiti v svoj pravni sistem. Direktiva EU o rasni enakopravnosti, prva določa prepoved diskriminacije na podlagi rase ali etnične pripadnosti, na celotnem področju zajema diskriminacijo v širšem smislu in uvaja liberalne norme za dokazilo in učinkovito zadoščenje za kršenje.

V nekaterih državah deluje tudi Evropski center za pravice Romov (ERRC).ERRC se bori proti diskriminaciji Romov z nizom aktivnosti, ki vključujejo naslednje: objavlja informacije o človekovih pravicah Romov; zagovarja pravice Romov ne mednarodni ravni; omogoča Romom, da delajo zase v programih izobraževanja v zvezi s človekovimi pravicami; sproža tožbe pred domačimi in tujimi sodišči v imenu Romov, ki so žrtve diskriminacije in ostalih kršitev človekovih pravic.

Potekale so številne mednarodne konference namenjene obravnavi položaja Romov v novi razširjeni Evropi. Pomemben dogodek je bila ustanovitev Evropskega romskega informacijskega urada/The European Roma Information Office (ERIO) v Bruslju, ki ima namen spodbuditi politične in javne razprave o Romih z zagotavljanjem celovite podobe o položaju Romov.Izjemnega pomena je tudi mednarodno združenje Romov, ki sodeluje pri delu mednarodnih organizacij in pripravi dokumentov. Mednarodne organizacije so pomembne zlasti zato, ker preverjajo izvajanje mednarodno pravnih določil na notranji ravni, sodelujejo pri izpolnjevanju standardov za varstvo in zaščito interesov romske skupnosti v notranji zakonodaji posameznih držav, sooblikujejo dejavnosti mednarodnih organizacij, ki so usmerjene v razvoj, povezovanje in sodelovanje na tem področju ter opozarjajo na hude kršitve temeljnih človekovih pravic v posameznih konkretnih primerih.

Zahodne demokracije so ignorirale kakršne koli manjšinske pravice do Romov. Medtem, ko se je z delno odobritvijo manjšinskih pravic v deželah vzhodnega bloka izoblikovala vsaj majhna intelektualna in politična elita. V vseh državah pa živijo predsodki, ki otežujejo življenje Romom. Položaj in družbene razvojne možnosti Romov se razlikujejo med državami glede na to, ali so države priznavale ali odrekale Romom meščanske ali državljanske pravice.V primeru odrekanja te pravice je to pomenilo za Rome življenje v popolni brezpravnosti, nomadizmu. Vendar so imeli in imajo Romi tudi v državah, kjer so uveljavili poseben položaj, le omejen manjšinski status (etnične manjšine) in so bili zato v slabšem položaju kot »nacionalne manjšine«.Ob vstopu Avstrije v EU je bila to edina država, kjer so bili Romi priznani kot etnično-narodnostna manjšina. To pomeni, da so bili v kategoriji manjšin, ki jih je potrebno posebej zaščititi in pospeševati in kar je predvsem pomembno – so izenačene z narodnimi skupnostmi, ki so že dolgo časa priznane. V Avstriji je bil uveden Zakon o narodnih skupnostih. Do Romov je bila avstrijska manjšinska politika do 1993 na splošno ignorantska in restriktivna. Njihovo upoštevanje v Zakonu o narodnih skupnostih je

38

Page 39: mednarodno javno pravo - skripta

akt najnovejše zgodovine in priznavanje zadev, tako kot tudi pri drugih skupnostih, samo avtohtone. Zakon je bil v svoji nereformirani verziji, le omejeno vzor za druge države EU.

V drugih(zahodno) evropskih državah, ki so deloma že desetletja članice Evropske unije, pa Romi še v večini nimajo tega pravno/družbenopolitičnega položaja. Kljub stalnim naporom romskim organizacijam do sedaj ni uspelo uveljaviti na nacionalni ravni pravno zasidranega priznanja kot manjšina (npr. Danska).

Nemčija danes priznava Romom in Sinitom, kot etničnima skupinama, enakopravnost z večinskim prebivalstvom na vseh področjih ekonomskega, političnega, socialnega in kulturnega življenja.

V italijanski ustavi pa so danes zaščitene vse jezikovno–etnične manjšine, vendar Romi in Siniti nimajo posebnega pravnega statusa.

Med novimi članicami pa imajo npr. na Češkem in Slovaškem Romi enake pravice kot ostali državljani.

Vendar pa se danes razmere v večini držav izboljšujejo. Vendar Romom in njihovim zastopnikom še ni uspelo, da bi vložili in udejanili svoje zahteve v zadovoljivem obsegu ter dosegli izenačenje z drugimi manjšinami. Predvsem pa si Romi prizadevajo za pripravo in uveljavitev splošne konvencije o zaščiti narodnih skupnosti v Evropi (plus zaščita manjšinskih jezikov) oz. posebno listino o pravicah Romov (dodatni protokol k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.), in sicer prek Sveta Evrope, OVSE in prek različnih teles Evropske unije.Pri tem je pomembno, da se obvezno predpišejo s pomočjo instrumentarija »evropska politika« za vse dežele standardi za pravice in človekove pravice Romov (antidiskriminacija in pospeševanje), ter da se to tudi udejanja.Pomembno je nadalje, da postane ta listina o pravicah v vseh evropskih deželah pravno veljavna in da se ne konča na mejah Evropske unije, da bi preprečili medsebojno izigravanje manjšine, predvsem pa romskega prebivalstva v posameznih deželah. Temeljna izboljšava pravnega položaja v nacionalnem in mednarodnem okviru, s pravico pritožbe zaradi kršenja človekovih pravic tudi za Rome, se lahko doseže le prek že obstoječih evropskih in mednarodnih institucij in z njihovo pomočjo.

POLOŽAJ ROMOV V SLOVENIJIRomi so se pri nas poselili že v 15. stoletju, danes pa jih najdemo v Prekmurju, na Dolenjskem, v Posavju in deloma na Gorenjskem. V RS živi 6264 avtohtono naseljenih Romov. Dodatno pa naj bi bilo v Sloveniji še vsaj 3000 neavtohtonih (Romov, ki so se k nam preselili iz območij nekdanje jugoslovanske federacije). Prav ti predstavljajo največji problem, saj jih večina nima slovenskega državljanstva, prav tako pa ne urejenega statusa tujca.Slovenija je podpisnica vseh pomembnejših mednarodnih pogodb s področja človekovih pravic in prepovedi diskriminacije. RS je ratificirala Okvirno konvencijo Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (MKUNM) in Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih (MELRJ). RS posebno zaščito romske skupnosti uresničuje tudi z izvajanjem Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in realizirala tudi Resolucijo stalne konference regionalnih in lokalnih skupnosti Sveta Evrope v delu, kjer priporoča hitrejšo vključevanje Romov v lokalne skupnosti.Slovenija mora kot članica EU spoštovati tudi rešitve sprejete znotraj EU.Romska skupnost v RS nima položaja nacionalne manjšine. Gre za posebno etnično skupnost, manjšino, ki ima posebne etnične značilnosti (lastni jezik, kulturo in druge etnične posebnosti).

39

Page 40: mednarodno javno pravo - skripta

Pravna osnova za zakonsko ureditev posebnih pravic Romov v Sloveniji je 65.člen Ustave RS, kjer je zapisano, da »položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«.

Zakon o romski skupnosti bo kmalu sprejet. Zaenkrat, na normativni ravni, njihovo zaščito zagotavljajo le področni zakoni, ki jih je trenutno 11 (Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o lokalnih volitvah, Zakon o evidenci volilne pravice, Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Zakon o medijih, Zakon o knjižničarstvu, Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Zakon o Radioteleviziji Slovenija).

Določba 65.člena Ustave vsebuje pooblastilo zakonodajalca, da romski skupnosti, ki živi v Sloveniji, kot posebni etnični skupnosti z zakonom zagotovi, poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice.Gre za zagotovitev posebnega (dodatnega) varstva, ki je v teoriji prava znano kot t.i. »pozitivna diskriminacija« ali pozitivno varstvo in pomeni, da pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic romske skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti, rasti ali drugih okoliščinah, določenih v l. odstavku 14. člena ustave.Leta 1995 je bil s strani vlade sprejet Program ukrepov za pomoč Romom, ki je še vedno aktualen. Pri reševanju romske problematike si prizadeva tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS ter Komisija Vlade RS za zaščito romske etnične skupnosti (predsednik Janez Podobnik). 14.člen (ENAKOST PRED ZAKONOM - prepoveduje diskriminacijo).

V SLO so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.

61.člen (IZRAŽANJE NARODNE PRIPADNOSTI - pravica vsakogar, da svobodno izraža svojo kulturno pripadnost in pripadnost svojemu narodu). Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.62.člen (PRAVICA DO UPORABE SVOJEGA JEZIKA IN PISAVE - uporaba svojega jezika in pisave na način kot ga določa zakon (ki ga pa še ni)). Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državami in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.63.člen (PREPOVED SPODBUJANJA K NEENAKOPRAVNOSTI IN NESTRPNOSTI TER PREPOVED SPODBUJANJA K NASILJU IN VOJNI - prepoved spodbujanja nestrpnosti). Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Poslanska skupina slovenske nacionalne stranke pod vodstvom Zmaga Jelinčiča Plemenitega je podala predlog zakona o romski skupnosti.

Besedilo edinega vsebinskega člena zakona se glasi: "Člani in članice romske skupnosti, ki živijo v RS nimajo posebnih pravic in posebnega položaja. Vsi so pred zakonom enaki«. Poslanci so januarja 2005 predlog zavrnili z 69 glasovi proti. Menili so, da je Jelinčičev predlog v neskladju z ustavo, slovenskim pravnim redom, pravom Evropske unije, prav tako pa je v navzkrižju s priporočili, resolucijami in konvencijami Sveta Evrope o položaju Romov, katerih podpisnica je tudi Slovenija. Še vedno pa obstaja prepričanje, da je sprejem krovnega zakona o Romih potreben. Preko urada varuha človekovih pravic se položaj Romov v Sloveniji natančno spremlja oz. se izvajajo ukrepi

40

Page 41: mednarodno javno pravo - skripta

pri kakršnikoli pritožbi romske skupnosti pri varuhu. Varuh tudi predlaga, da se čim prej sprejme krovni zakon o romski skupnosti.Urad RS za narodnosti (direktor mag. Stanko Baluh) je vladno telo, ki spremlja izvajanje ustavnih in zakonskih odločb o varovanju manjšin in narodnih skupnosti in njihovo izvajanje v praksi ter opozarja na sporna vprašanja. Pripravlja predloge, analize, poročila, oblikuje pobude itd. v zvezi z varovanjem manjšin.V državi deluje tudi Državna komisija za varovanje romske skupnosti. Na podlagi pridobljenih podatkov od občin je ugotovljeno, da je v Sloveniji v 25 občinah 90 romskih naselij. Največje romsko naselje je KS Pušča v Mestni občini Murska Sobota (približno 670 prebivalcev), najmanjše pa Pince z dvema prebivalcema.Pogosto so romska naselja in bivališča na zemljišču, ki ni komunalno urejeno, brez elektrike, vode in rednega odvoza smeti, bivalni pogoji v njih pa so slabi, čeprav zidane zgradbe, bivalni kontejnerji in počitniške prikolice nadomeščajo nekdanja zasilna bivališča in barake. Pogosto sta poseben problem tudi lastništvo zemljišč, na katerih so postavljena romska bivališča in naselja, ki so večinoma postavljena brez gradbenih dovoljenj.Jožek Horvat (predsednik Zveze romov Slovenije) razvršča Rome glede na bivalne razmere v tri skupine:

Romi z visoko kulturo bivanja, ki živijo v urbanem središču, v stanovanjskih blokih ali najemnih stanovanjih;

Romi, ki živijo v strnjenih romskih naseljih, s kompleksi zidanih eno- ali dvoprostornih »cimpranih« ali lesenih hišah;

Romi, ki živijo v izolatih, ki so locirani na periferijah vaških skupnosti. Njihovi bivalni prostori so temni, vlažni, higiensko zanemarjeni in brez urejenih sanitarij.

Verjetno še vedno več kot 60% Romov v Sloveniji živi v neustreznih oz. podstandardnih bivalnih razmerah. Le manjši del Romov živi v naseljih – v hišah ali stanovanjih v stanovanjskih zgradbah in blokih–skupaj s preostalim prebivalstvom. Ocenjuje pa se, da njihov delež počasi narašča. Za reševanje trenutno najbolj perečih bivalnih problemov Romov bo vlada lokalnim skupnostim brezplačno odstopila določeno število bivalnih zabojnikov. Nizka življenjska raven se kaže tudi v njihovem zdravstvenem stanju, kljub temu da formalno uživajo enake pravice na področju osnovnega zdravstvenega varstva kot drugi državljani v Sloveniji, se jih premalo poslužujejo, predvsem pa niso vključeni v preventivne oblike zdravstvenega varstva. Romi se izogibajo preventivnim oblikam zdravstva, ne obiskujejo posvetovalnic, izogibajo se cepljenj, sistematskih pregledov ipd.Če so zaposleni so pogosto na bolniških dopustih, njihova življenjska doba pa je bistveno nižja kot pri drugih prebivalcih. Med temeljnimi vprašanji celotne družbene integracije Romov je tudi vprašanje njihove zaposlenosti. So ena izmed najtežje zaposlenih skupin, ki zaradi nizke stopnje izobrazbe, navad, pa tudi zaradi odnosa večinskega prebivalstva težko najdejo redno zaposlitev. Romi so v zgodovini opravljali različne poklice, značilen vir dohodka je bilo beračenje, sedaj pa predvsem zbirajo odpadni material. Še vedno pa jim je najzaneslivejši vir socialna pomoč.Viri za njihovo preživljanje so:

redna zaposlitev 13% ali 185 družin priložnostna ali sezonska zaposlitev 25% ali 355 družin neorganizirana zaposlitev (nabiranje surovin,zelišč) 41% ali 570 družin državne pomoči (pomoč za brezposelnost, socialna pomoč, otroški in denarni dodatki) 74 %

ali 1019 družin drugi viri (Rdeči križ, Karitas...) 13% družbeno nesprejemljivi načini 6% ali 90 družin.

41

Page 42: mednarodno javno pravo - skripta

Število vseh družin skupaj 1396 ali 100%. Zaposlovanje Romov je ena od osrednjih nalog Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Čeprav načelno slovenska zakonodaja in predpisi (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o vrtcih in Zakon o osnovni šoli) zagotavljajo enakopravnost in enake pogoje pri izobraževanju, pa je situacija pri Romih zelo specifična. Osnovne šole v Sloveniji sicer vsako leto obiskuje okoli 1200 romskih otrok, ki pa imajo zaradi slabih bivanjskih in socialnih razmer, svoje specifične socializacije, tradicije in kulture, dejstva, da ob prihodu v vrtec ali šolo pogosto ne znajo slovenskega jezika itd., v šoli veliko težav.V mnogih okoljih je tako še vedno običajna praksa, da večina romskih otrok nikoli ne dokonča niti osnovne šole. Boljša je situacija v okoljih, kjer obstajajo romski vrtci, ki otroke pripravljajo na šole. Pomembna ovira za uspešnejše delovanje kateregakoli od navedenih modelov je pomanjkanje romskih učiteljev oz. učiteljev. V sodobni osnovnošolski praksi so uveljavljene tri modalitete vključevanja romskih učencev v vzgojno-izobraževalni proces oziroma v sam učni proces:

čisti romski oddelki; kombinirani oddelki; oddelki, v katerih so romski otroci integrirani z drugimi učenci.

K boljšemu stanju na področju izobraževanja bo zagotovo pripomoglo tudi izvajanje »Strategije vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji«, ki jo je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport sprejelo maja 2004.K slabemu vedenju o Romih, zlasti k negativnim predstavam in stereotipom precej prispevajo tudi mediji v Sloveniji s svojim pretežko negativnim poročanjem o Romih. Mediji lahko na eni strani prispevajo k boljši obveščenosti samih Romov o dogajanjih v romski skupnosti v različnih okoljih, k ohranjanju in razvoju romskega jezika, k boljšemu poznavanju slovenske družbe, na drugi strani pa lahko prispevajo k boljšemu vedenju o Romih in Romski skupnosti v slovenski javnosti.Na novomeškem in murskosoboškem radiu ter na različnih televizijskih postajah predvajajo oddaje za Rome. Izhajajo že tudi revije zanje (npr Romski svet, ki ga izdaja Zveza Romov). V občini Črenšovci, v romskem naselju Kamenci je bil odprt prvi romski muzej v RS. Vsa prizadevanja za pomoč Romom bodo uspešna le, če bo med njimi dozorelo spoznanje, da morajo za svoj obstoj in vključitev v slovensko družbo skrbeti predvsem sami. Zato je zelo pomembno, da v Sloveniji deluje Zveza Romov, ki vključuje že 23 društev Slovenije.Vse od ustanovitve dalje, aktivno sodeluje pri predstavitvi položaja Romov v Sloveniji in na mednarodni ravni. Imela je aktivno vlogo pri sprejemanju zakonodaje o zagotovitvi participacije Romov na lokalni ravni. V okviru projekta Zavoda za odprto družbo so lansko leto ustanovili prvi Romski informativni center/ROMIC. Pripravlja mednarodni tabor, ki ima pomembno izobraževalno nadlogo ter v sodelovanju z drugimi institucijami organizira mednarodne konference o romski problematiki. Pripadniki romske skupnosti imajo poleg splošne volilne pravice, ki jim pripada kot slovenskim državljanom, v dvajsetih občinah, kjer Romi živijo avtohtono, pri lokalnih volitvah še posebno volilno pravico, ki jim omogoča, da sami izvolijo še romskega svetnika s posebnih list romskih volilnih upravičencev.

OZN

OPIŠI DOKUMENTE, NA PODLAGI KATERIH JE NASTAJALA OZN

Tako kot se je po prvi svetovni vojni porodila zamisel po ustanovitvi medn. organizacije za zagotovitev miru, tako se je v novi svetovni vojni razvila podobna ideja z željo, da bi bila ta organizacija trdnejša in

42

Page 43: mednarodno javno pravo - skripta

trajna. Ta zamisel se je razvijala v dejanjih in aktih mnogih uglednih državnikov, pri čemer je potrebno posebej poudariti Atlantsko listino, Deklaracijo ZN iz leta 1942 in Moskovsko deklaracijo.Ustanovitev je potekala v dveh fazah, na konferencah v Dumbarton Oaksu in v San Franciscu. Atlantska listina, skupna izjava predsednika ZDA Roosevelta in britanskega predsednika Churcilla iz leta 1941, je rezultat njunega sestanka in govori o ustanovitvi širše in stalne splošne varnosti in izraža upanje, da bodo vsi narodi sveta končno opustili uporabo sile. Deklaracijo so sprejele države Commonwealtha in druge udeleženke konference zaveznikov leta 1941 v Londonu. 1941 je bila podpisana resolucija, glede na to, da so države pristopile k načelom deklaracije. Med podpisnicami je bila tudi Jugoslavija.Krog držav se je razširil s podpisom Deklaracije ZN 1/1-1942.Med drugimi akti, ki so sprejeli načela Atlantske listine je potrebno omeniti britansko-sovjetsko pogodbo iz leta 1942 o vojnem zavezništvu in povojnem sodelovanju. S t.i. Fullbrightovo resolucijo 1943 je dal soglasje k formiranju medn. organizacije tudi ameriški kongres.Kot rezultat konference v Moskvi 1943 je Deklaracija štirih sil, ki priznava potrebo po čimprejšnji ustanovitvi organizacije, ki bi lahko zagotovila pravičen in trajen mir med narodi sveta in v katero bi lahko pristopili vsi narodi, majhni in veliki.Moskovsko formulo je uporabil tudi senat ZDA, ki je izdal 1943 Resolucijo Conally. Na ustanovitev organizacije trajnega miru vpliva tudi deklaracija s Teheranske konference 1943. Vzporedno s temi dogovori so razpravljali tudi o obliki in načelih nove organizacije. S tem vprašanjem so se pričeli ukvarjati tudi uradni krogi. To delo je potekalo brez sodelovanja javnosti ob pomoči omejenega števila strokovnjakov. Pazili so, da bi bil zavarovan interes vsake posamezne države. Ker so načrti nastajali pod okriljem velikih držav,j e jasno, da je bila največja pozornost usmerjena k zaščiti interesov le-teh.Prav tako so si te države pridržale poglavitno vlogo pri najpomembnejših vprašanjih svetovnega miru. To je razvidno tudi iz tega, da imajo te države najmočnejšo vlogo tudi pri odločanju v organih organizacije. Pri tem pa so pozabili da prav velike države pogosto (posredno ali neposredno) povzročajo vzroke napetosti in nevarnost za mir. Kot tudi to, da je za opravljanje redarske vloge med velikimi državami potrebna složnost. Te predpostavke so se danes pokazale kot neosnovane.Na konferenci v San Franciscu so sprejeli Listino, ki so jo podpisale vse prisotne države. Najprej velesile, šele potem ostale države po abecednem vrstnem redu. Listina je stopila v veljavo 24/9-1945. Z uveljavitvijo listine je bil opravljen samo formalni del, zdaj je bilo potrebno zapisano prenesti v življenje. Konferenca v San Franciscu je določila komisijo, ki naj to opravi. Prav naloga komisije je bila priprava prvega sklica Generalne skupščine,priprava gradiva in dnevnega reda. Komisija je svoje delo opravila v razmeroma kratkem roku in tako se je prva skupščina sestala že 10/2-1946 v Londonu.

KATERE NAČINE REVIZIJE PREDVIDEVA UL OZN?

Spremembe UL so formalne, velikokrat pa tudi neformalne (imenuje se tudi Living Charter - živa listina). Revizija je vedno odvisna od soglasja petih stalnih članic VS. Spremembe te UL stopijo v veljavo za vse člane ZN, če so sprejete z 2/3 večino članov GS.Vzroki: rast članic OZN in povečanje članov VS in ECOSOC.Revizija UL OZN pa je mogoča:

na revizijski konferenci, ki se skliče v času in v kraju, ki se določita z 2/3 večino članov GS in z glasovi katerih koli devetih članov VS. Vsak član ZN ima na konferenci en glas. Vsaka sprememba, ki jo konferenca priporoči z 2/3 večino glasov, začne veljati, ko jo ratificira v skladu s svojimi ustavnimi določbami 2/3 članov OZN, vštevši vse stalne člane VS.

na zasedanju GS in sicer, če take konference ne bo pred 10-letnim zasedanjem GS, šteto od tedaj, ko je ta UL začela veljati, se bo predlog o sklicevanju takšne konference postavil na dnevni red zasedanja GS in konferenca se bo sklicala, če se tako sklene z večino glasov GS in z glasovi katerih koli 7 članov VS.

43

Page 44: mednarodno javno pravo - skripta

Začetek veljave: ratifikacija 2/3 vseh članic OZN, od tega vse stalne članice VS.

NAŠTEJ IN OPIŠI 8 TOČK ATLANTSKE LISTINE(14/8-1941)

Atlantska listina je skupna izjava predsednikov ZDA (Roosvelt) in VB (Churcill), ki govori o oblikovanju širšega in stalnega sistema splošne varnosti in izraža prepričanje, da morajo vsi narodi sveta opustiti uporabo sile v medsebojnih razmerjih. To deklaracijo so sprejele vse članice Commonwealtha ter vse druge udeleženke konference 1941 v Londonu.

Atlantska listina vsebuje naslednje točke, vezane na drugo svetovno vojno:1. ZDA in VB ne bodo razširjale svojih področij.2. V bodoče ne bi smelo biti nobenih teritorialnih sprememb, ki ne bi bile v skladu s svobodno

izraženo voljo zainteresiranih narodov oz. tamkajšnih prebivalcev.3. Pravica narodov vseh držav, da si sami svobodno izbirajo svojo obliko vladavine. V okviru tega

se postavi kot cilj osamosvojitev nesamoupravnih področij.4. Pravica glede samostojne izbire vladavine mora biti narodom vrnjena, če jim je bila odvzeta.5. Vsem narodom je potrebno omogočiti nabavo surovin za gospodarski razvoj njihove države.6. Potrebno je organizirati mednarodno sodelovanje zaradi večjega napredka.7. Vsem narodom je po uničenju nacizma in fašizma potrebno zagotoviti mir in svobodno življenje,

ta mir pa mora tudi omogočiti svobodno plovbo po morju za vse pod enakimi pogoji. V okviru tega se pojavi tudi zamisel o osnovanju medn. organizacije za zagotavljanje miru v svetu.

8. Vsi narodi se morajo odreči uporabi sile, žzaradi česar je potrebno razorožiti države (vsaj dokler se ne zagotovi sistem splošne varnosti), katere ogrožajo mir ter olajševati oboroževanje miroljubnim narodom.

KAKŠEN MP ZNAČAJ IMAJO RESOLUCIJE,DEKLARACIJE IN DRUGI SKLEPI GS IN DRUGIH ORGANOV IN TELES,KI DELUJEJO V SISTEMU OZN

Zelo pomembno razlikovanje organov OZN je glede na njihovo moč odločanja in sprejemanja zavezujočih zaključkov:

resolucije, deklaracije in drugi dokumenti generalne skupščine OZNGS je periodični sestanek poslanikov vseh članic ZN. Je posvetovalni in nadzorni organ, ne more pa samostojno in dokončno odločati. Resolucije in deklaracije ter drugi dokumenti GS niso obveznega značaja. Gre za neobvezujoče odločitve, so dopolnilni, prispevajo s svojo prakso. Moč priporočil temelji predvsem na ugledu.

resolucije, sklepi VS OZN (Resolucije, sklepi VS OZN so obvezujoče odločitve, ki zavezujejo vse države).

sklepi in posvetovalna mnenja mednarodnega sodišča v Haagu (sodbe so obvezne, dokončne, posvetovalna mnenja pa nimajo obvezujoče moči).

določbe Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin 1995 (načela zapisana v tej konvenciji niso neposredno izvršljiva v notranjem pravnem redu, ampak jih je potrebno urejati s pomočjo nacionalnega pravnega reda. Pri implementaciji naj bi države upoštevale specifične pogoje, v katerih živijo manjšine. To omogoča različne interpretacije te konvencije v vsaki posamezni državi.

Mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno 1998 na podlagi Rimskega statuta, ki je bil podpisan v Rimu, v veljavo je stopil 1.7.2002, sedež ima v Haagu. SLO je rimski statut ratificirala 22.11.2001.

44

Page 45: mednarodno javno pravo - skripta

Velja načelo ne bis in idem, kar pomeni, da je kazenski pregon oseb s strani nacionalnih sodišč izključen, če je bilo v določeni zadevi odločeno že pred mednarodnim kazenskim sodiščem.

NAŠTEJ IN OPIŠI T.I. POMOŽNE VIRE MP V SMISLU 38.ČL. STATUTA MED. SODIŠČA.

Glavni viri so: mednarodne pogodbe, splošne ali posebne, katere ustvarjajo pravila, ki jih priznavajo države v

konfliktih; mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot praksa; obča načela prava, ki so jih priznali civilizirani narodi.

Pomožna vira pa sta: sodna praksa teorija najbolj priznanih strokovnjakov različnih narodov.Ta določba tega člena pa ne omejuje pravice Sodišča, da odloča o zadevi ex aequo et bono, če se pravdne stranke o tem sporazumejo.

ORGANI OZN

Struktura OZN: Generalna skupščina OZN ; Sekretariat OZN ; Skrbniški svet OZN ; Varnostni svet OZN ; Mednarodno sodišče OZN ; Ekonomski in socialni svet OZN ; Konferenca ZN za trgovino in razvoj ; Program ZN za razvoj ; Program ZN za okolje ; Visoki komisariat ZN za begunce ; Mednarodni sklad ZN za otroke ; Inštitut ZN za raziskovanje in usposabljanje ; Raziskovalni inštitut za socialni razvoj .

Specializirane agencije OZN: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo - FAO; Mednarodna agencija za atomsko energijo ; Mednarodna banka za obnovo in razvoj - IBDR; Mednarodna organizacija za civilno letalstvo - ICAO; Mednarodna zveza za razvoj - IDA; Mednarodni sklad za kmetijski razvoj; Mednarodna finančna korporacija; Mednarodna organizacija dela - ILO; Mednarodni denarni sklad - IMF; Mednarodna pomorska organizacija ; Mednarodna zveza za telekomunikacije; Multilateralna agencija za investicijska jamstva;

45

Page 46: mednarodno javno pravo - skripta

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo - UNESCO; Organizacija ZN za industrijski razvoj; Svetovna poštna zveza - UPU; Svetovna zdravstvena organizacija - WHO; Svetovna organizacija za intelektualno lastnino; Svetovna meteorološka organizacija - WMO.

V skladu s 7. čl. UL je Generalna skupščina ustanovila tudi pomožne organe kot so: UNCTAD, UNHCR (Visoki komisariat za begunce), UNICEF (Mednarodni sklad za pomoč otrokom) in UNIDO.

Glavni organi OZN: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče, Sekreteriat = tajništvo.

Kateri členi UL OZN določajo pristojnosti generalnega tajnika OZN ?Členi 97-101.

PRISTOJNOSTI GENERALNEGA TAJNIKA OZN

Generalni tajnik je na čelu tajništva oz. sekretariata ZN, ki je pomožni in izvršilni organ OZN. Ker UL in drugi mednarodni akti dajejo naloge le generalnemu tajniku in NE tajništvu, lahko rečemo, da je organ samo generalni tajnik, tajništvo pa je samo njegov urad.Generalnega tajnika imenuje GS na predlog VS, pri čemer mora ista oseba dobiti predpisano večino v obeh organih, v resnici pa je izbira tajnika rezultat dogovora predvsem zunaj zasedanj. Generalni tajnik ima pomembne politične naloge, od katerih so posebej pomembne in posebne naloge:

poroča GS o celotni dejavnosti OZN, opozarja VS na vse probleme, ki bi po njegovem mnenju lahko ogrozili mednarodni mir in

varnost, z odobritvijo VS obvešča GS o zadevah, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in s

katerimi se ukvarja VS, obvešča GS o gornjih treh vprašanjih, ki niso več predmet obravnave na dnevnem redu sej VS,

sprejema redna informativna poročila o nesamoupravnih področjih, registrira in objavlja mednarodne pogodbe ter sporazume, opravlja druge naloge, ki so mu zaupane z nekaterimi mirovnimi ter drugimi pogodbami, pomembna je tudi notranja dejavnost tajništva s ciljem zbiranja obvestil in materiala, njihovo

proučevanje in uveljavljanje, priprava dela različnih organov ter organizmov ter mednarodnih konferenc.

Tajništvo in generalni tajnik opravljata službo za zveze s specializiranimi ter drugimi medn. ustanovami. Tajništvo OZN je tehnični organ (pomožni). Je glavni in hkrati stalni organ OZN. Je aparat uslužbencev, ki se ga poslužujejo vsi organi OZN. Je izvršilni organ. Sekretariat izvršuje programe in politiko organov OZN, ki jih ti prenesejo nanj. Sekretariat z mednarodnim osebjem deluje na sedežu OZN in v raznih krajih sveta. Osebje Sekretariata opravlja vse dnevne posle organizacije, uslužbencev pa je nekaj tisoč iz približno 150 držav. Kot mednarodni uradniki delajo za organizacijo kot celoto, kar pomeni, da

46

Page 47: mednarodno javno pravo - skripta

se vsak slovesno zaveže, da ne bo niti zahteval niti sprejemal navodil katere koli vlade ali organa zunaj OZN.

VISOKI KOMISAR ZN ZA BEGUNCE(UN HCR)

Uradu Visokega komisarja ZN za begunce, ki ga je GS OZN ustanovila že 1/1-1951 je zaupana naloga nuditi medn. varstvo pod okriljem OZN beguncem, ki sodijo v njegovo pristojnost, tako da:

pospešuje sklepanje in ratifikacijo medn. konvencij o varstvu beguncev, nadzoruje njihovo izvrševanje; pospešuje s posebnimi sporazumi z vladami izpolnjevanje ukrepov za izboljšanje položaja

beguncev; pomaga vladnim in zasebnim naporom pospeševati prostovljno repatriacijo ali asimilacijo znotraj

novih državnih skupnosti; pospešuje sprejemanje beguncev na ozemlja drugih držav; dobiva informacije o številu beguncev in o njihovem stanju na njihovem ozemlji in o zakonodaji,

ki se na njih nanaša.

Poleg tega VKB na zahtevo GS sodeluje pri dejavnosti repatriacije in naseljevanja in nudi določeno pomoč osebam brez državljanstva. Deluje po smernicah GS in ECOSOC (ekonomsko socialni svet). Sedež ima v Ženevi. Organizacija je bila razglašena kot humanitarna in nepolitična, njena prva naloga je bila pomoč več kot 1 milijonu ljudem, ki so bili ob koncu druge svetovne vojne razseljeni po vsem svetu. V skoraj 50 letih delovanja je VKB pomagal približno 50 milijonom beguncev pri vrnitvi v domovino, vključitvi v državo, kjer so uživali zatočišče ali pa če ni bilo drugih možnosti, pri preselitvi v drugo državo. Deluje v 120 državah.

PRISTOJNOSTI GENERALNE SKUPŠČINE OZN

V 10. čl. je vsebovana generalna klavzula glede pristojnosti GS OZN, pri čemer lahko GS ureja vprašanja, ki jih predvideva UL.Pristojnost GS je:

SPLOŠNA - ker obsega vse, kar sodi v dejavnost OZN; SUBSIDIARNA - ker vsako vprašanje, ki ne spada v delovno področje drugega organa OZN,

vsekakor sodi v pristojnost GS, s tem pa je UL zapolnila praznino, ki bi lahko bila škodljiva za delovanje OZN;

KONKURIRAJOČA - ker pogosto poteka paralelno s pristojnostjo drugih organov, ima GS pravno možnost, da se brez omejitve ukvarja s predmeti iz njihove pristojnosti in vpliva na njihovo delovanje.

GS ni nadrejena drugim organom in ustanovam OZN lahko pa jim daje smernice za delovanje. Vsi glavni organi OZN morajo GS poročati letno o svojem delu, po potrebi pa morajo podajati tudi specialna poročila. GS obravnava ta vprašanja ter daje pripombe in priporočila, vendar pa ima pri tem omejena pooblastila. Glede obravnavanja postavljenega vprašanja GS ne more samostojno odločati, ampak daje samo priporočila.NALOGE GS:

nanašajo se na ohranitev varnosti in miru v svetu; razprava o splošnih načelih sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in varnosti - načelna

obravnava;

47

Page 48: mednarodno javno pravo - skripta

obravnava konkretnih vprašanj in primerov, ki bi se ji kakorkoli preložili v razpravo, vendar tu obstoji konkurenca pristojnosti med GS in VS;

dajanje priporočil VS za sprejem željenih sklepov; opozarja VS na situacije, ki bi lahko ogrozile mir in varnost; proučevanje ukrepov za mirno reševanje sporov in situacij, ki bi lahko prizadele splošno

blagostanje ter prijateljske odnose;POSEBNE NALOGE GS, KI S NANAŠAJO NA MEDNARODNE ODNOSE: proučevanje in dajanje priporočil za napredek mednarodnega sodelovanja na različnih stopnjah; progresivni razvoj MP in uresničevanje človekovih pravic; razpravlja o rezultatih dela Ekonomsko socialnega sveta; odobrava pogodbe med ZN in specializiranimi ustanovami.GS je vrhovni organ ZN za vprašanja

skrbništva (razen za strateška področja) in za nesamoupravna območja, tu mu pomaga Skrbniški svet.

Na tem področju je GS razvila močno protikolonialno dejavnost. GS deluje v ustavodajnem postopku in je pristojna za spremembo Ustanovne listine. GS obravnava tudi mnoga organizacijska in upravno-pravna vprašanja članstva. Tako v celoti izbere Ekonomsko socialni svet, delno voli članice VS in Skrbniški svet, skupaj z VS izbira sodnike Mednarodnega sodišča ter Generalnega sekretarja OZN. GS je vrhovni organ OZN za finančna vprašanja in daje splošna in posebna pooblastila drugim organom OZN in specializiranim ustanovam, da lahko zahtevajo mnenje Mednarodnega sodišča.V skladu s 7.čl. UL je Generalna skupščina ustanovila tudi pomožne organe kot so UNCTAD, UNHCR, UNICEF in UNIDO. GS se zbere praviloma enkrat na leto na redno zasedanje, ki se začne tretji torek v septembru in konča sredi decembra. Po splošni razpravi, ki so ji namenjeni trije tedni na začetku vsakega zasedanja, poteka delo GS v šestih glavnih odborih, prek katerih GS deluje.Ti odbori so:

prvi odbor (za politična vprašanja in vprašanja varnosti, vključno s problemi razorožitve); drugi odbor (za ekonomska in finančna vprašanja); tretji odbor (za socialna, humanitarna in kulturna vprašanja); četrti odbor (za skrbništvo, vključno nesamoupravnih ozemelj in za dekolonizacijo); peti odbor (za administrativna vprašanja); šesti odbor (za pravna vprašanja).

SESTAV IN PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA OZN

Varnostni svet je prvotno štel 11 članov (5 stalnih in 6 nestalnih). Leta 1963 pa je bilo z resolucijo GS povečano število nestalnih članov na 10, tako da sedaj VS šteje skupaj 15 članov.Telesa VS:

Odbor vojnega štaba; Odbor strokovnjakov; Komisija za reguliranje.

VS ima tudi svojega predsednika, čigar funkcije so določene v začasnem poslovniku VS. Vsak koledarski mesec predseduje VS drugi predsednik, ki se določi izmed članov VS po angleškem abecednem vrstnem redu njihovih imen. Predsednik predstavlja VS, sklicuje sestanke, na njih predseduje, vodi postopek na sestankih, poziva k besedi predstavnike članov VS.Uradni in delovni jeziki VS so: kitajski, angleški, francoski, ruski in španski.VS mora biti sposoben, da lahko nepretrgoma deluje, zato je dolžnost vsakega člana VS, da je njegov predstavnik ves čas prisoten na sedežu ZN v New Yorku. Za sklicevanje sestankov VS je praviloma

48

Page 49: mednarodno javno pravo - skripta

odgovoren njegov predsednik, ki skliče sestanek, kadar se mu to zdi potrebno, obdobje med posameznimi sestanki pa ne sme biti daljše od 14 dni. Prav tako mora predsednik VS sklicati sestanek na zahtevo katerega koli člana VS, pa tudi v primeru, da ga država članica ali nečlanica OZN opozori na spor ali situacijo, katerega nadaljevanje bi ogrozilo mednarodni mir in varnost. Predsednik mora sklicati sestanek VS tudi, če ga na zgoraj omenjeni spor ali situacijo opozorita GS ali generalni tajnik.VS glasuje z večino 9 glasov.Vloga VS pri reševanju sporov na miren način (6.pogl. UL), z oboroženo silo (7.pogl. UL).Pristojnost:Temeljno pravilo o pristojnosti VS je vsebovano v 24.čl.UL. Prvenstvena skrb VS je ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Pri odločbah, ki so sprejete po VII. poglavju UL, VS ukazuje državam ali zahteva od njih ukrepe ali druge oblike ravnanja, sicer pa jih najpogosteje le poziva k določenemu ravnanju. Pristojnost VS ni omejena le na njegove izvršilne funkcije na področju ohranitve miru in varnosti, temveč je skupaj z GS zadolžen za naloge, ki se nanašajo na delovanje OZN kot celote. Nekatere od teh nalog opravlja VS sam, nekaj pa skupaj z GS, kateri mor pošiljati svoja redna letna ter po potrebi tudi posebna poročila.Posebna pristojnost:Po 94. čl.UL je VS tudi izvršilni organ za izpolnjevanje obveznosti, ki jih državam, strankam v sporu, naloži v svojih sodbah mednarodno sodišče. V teh primerih lahko VS, če se mu to zdi potrebno, da ustrezna priporočila ali pa določi obvezne ukrepe za izvršitev sodbe. VS po prostem preudarku odloči ali bo dal ustrezna priporočila ali pa bo določil prisilne ukrepe za izvršitev sodbe. To velja samo za izvršitev dokončnih oz. meritornih odločitev medn. sodišča.Sodelovanje s sodiščem pa poteka tudi v obratni smeri, kjer lahko VS zaprosi sodišče za svetovalno mnenje o nekem vprašanju. Med posebne pristojnosti lahko vključimo tudi nadzor VS nad izpolnjevanjem regionalnih sporazumov, ki se nanašajo na reševanje zadev v zvezi z ohranitvijo medn. miru in varnosti ter predhodno odobritev prisilnih akcije, če jih države uporabijo v okviru teh sporazumov.Deljena pristojnost:Gre za tiste naloge, ki jih VS ne opravlja samostojno, temveč skupaj z drugimi glavnimi organi OZN, predvsem z GS. Za deljeno pristojnost VS gre tudi pri suspenziji oz. ustavitvi uživanja članskih pravic in izključitev iz ZN, ki jo izreče GS na priporočilo VS. Suspenzija se lahko izreče članici OZN, zoper katero je VS pričel prisilno ali preventivno akcijo. Izključena pa je lahko država članica, ki trdovratno krši načela UL.

Izključitev pristojnostiV UL OZN je zapisano kot eno temeljnih načel organizacije t.i. pravilo o “domain reserve”, katerega bistvo je v tem, da nobena določba UL ne daje pravice OZN, da bi se vmešavala v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost države. Toda to ne izključuje uporabo prisilnih ukrepov po VII. poglavju.

Vrste ukrepov VS:obvezni ukrepi nevojaškega značaja (npr.embargo–železniški, gospodarski,…);prisilna akcija OZN (demonstracija, blokada, druge vojaške operacije …);neobvezne kolektivne sankcije (mirovne operacije,…).Pomanjkljivost VS se kaže v tem,da je danes mogoče doseči moč tako, če se v VS vključijo države, ki predstavljajo velesilo (Nemčija,Japonska).

SPREMEMBE VS OZN

49

Page 50: mednarodno javno pravo - skripta

Reforma Varnostnega sveta OZNDejstvo, da je do reforme VS prišlo zadnjič leta 1965 (povečanje števila nestalnih članic Varnostnega sveta na deset), jasno priča o tem, da VS v današnji sestavi ne odraža več dejanske slike obstoječih mednarodnih razmer. Sicer pa je proces reforme dodatno vzpodbudila neučinkovitost VS v zadnjih letih, ki se je pokazala predvsem v neuspelih mirovnih operacijah. Zaradi različnih stališč glede vsebine in hitrosti sprememb razprava o reformi VS traja že kar nekaj časa.Članice OZN namreč še vedno niso uspele poenotiti stališč do vprašanja povečanja števila stalnih in nestalnih članov. Med razpravami o reformi VS so se do zdaj pojavili naslednji predlogi:

"Quick - fix" model (predvideva dve novi stalni članici (Nemčijo in Japonsko) ter skromno povečanje nestalnih mest, da bi skupno število članov VS doseglo največ 20 do 21);

Model "2 + 3" (ta model skuša upoštevati interese držav v razvoju. Po njem naj bi postale stalne članice VS poleg Nemčije in Japonske še tri države iz svetovnega "juga": ena iz Latinske Amerike, Afrike in Azije. Istočasno naj bi se povečalo tudi število nestalnih članov.

Model pogostejše rotacije (tovrstne modele so predstavile Italija, Mehika in Turčija, njihova skupna značilnost pa je povečanje števila nestalnih članic, pri čemer se določeno število sedežev rezervira za srednje velike države, ki bi tako pogosteje rotirale.

Model preprostega povečanja števila nestalnih sedežev (ta model izhaja iz predpostavke, da soglasja glede povečanja stalnih članov ne bo mogoče doseči in da se bo zato treba zadovoljiti le z realno dosegljivim, se pravi povečanjem nestalnih sedežev.

Med predlogi za reformo sta še najbolj aktualna model "2+3" in model pogostejše rotacije, kar je v zadnjem času tudi že privedlo do zapletov v OZN.Vse od začetka 52. zasedanja GS namreč obstaja pri Italiji bojazen, da bosta Japonska in Nemčija poskusili izsiliti odločitev o povečanju števila stalnih članic. Italija je zato predložila resolucijo, ki jo kosponzorira približno 20 držav, in katere namen je odložiti odločanje o reformi VS. Zaplet je posledica dejstva, da ima Italija v OZN nekaj zelo glasnih naravnih zaveznikov, med katerimi še posebej izstopajo Argentina, Mehika in Pakistan. Vse te države lahko namreč računajo kvečjemu na privilegirano rotacijo, saj imajo v svoji regiji proti andidatke, ki bi jih lahko v primeru sprejema modela "2+3" zasenčile s stalnim članstvom v VS. Vendar pa je tudi res, da se med manjšimi državami vse bolj prebuja zavest, da bi jih model privilegirane rotacije sicer rešil tekmovanja z večjimi sosedami za nestalne sedeže, hkrati pa jih tudi spravil v položaj tretjerazrednih članov VS, kar bi škodilo načelu suverene enakosti držav v OZN.Vprašanje reforme VS je torej še odprto. Vsekakor pa bo za uspešno posodobitev VS potrebno pridobiti kar najširši konsenz med članicami OZN.Spremembe UL namreč začnejo veljati le, ko jih sprejme 2/3 večina članic GS OZN in kadar jih ratificirata 2/3 članic OZN, vključno s stalnimi članicami VS. Tisti, od katerih bo končno odvisna reforma VS, bodo tako predvsem njegove stalne članice in (zaradi velikega števila glasov) skupina neuvrščenih držav.

RevizijaSpremembe UL so formalne, velikokrat pa tudi neformalne (imenuje se tudi Living Charter–živa listina). Revizija je vedno odvisna od soglasja petih stalnih članic VS. Spremembe te UL stopijo v veljavo za vse člane ZN, če so sprejete z 2/3 večino članov GS.Vzroki: rast članic OZN in povečanje članov VS in ECOSOC.Revizija UL OZN pa je mogoča: *na revizijski konferenci, ki se skliče v času in v kraju, ki se določita z 2/3 večino članov GS in z glasovi katerih koli devetih članov VS. Vsak član ZN ima na konferenci en glas. Vsaka sprememba, ki jo konferenca priporoči z 2/3 večino glasov, začne veljati, ko jo ratificira v skladu s svojimi ustavnimi določbami 2/3 članov OZN, vštevši vse stalne člane VS; *na zasedanju GS in sicer, če take konference ne bo pred 10-letnim zasedanjem GS, šteto od tedaj, ko je ta UL začela veljati,

50

Page 51: mednarodno javno pravo - skripta

se bo predlog o sklicevanju takšne konference postavil na dnevni red zasedanja GS in konferenca se bo sklicala, če se tako sklene z večino glasov GS in z glasovi katerih koli 7 članov VS.Začetek veljave: ratifikacija 2/3 vseh članic OZN, od tega vse stalne članice VS.

MEDDRŽAVNO SODIŠČE V HAAGUKdo lahko nastopa (stranke, začne postopek) in kakšen je postopek za reševanje sporov pred sodiščem?Pravdne stranke so lahko le država (ki so stranke Statuta) in članice OZN, lahko pa tudi nečlanice OZN, če pristopijo k Statutu na podlagi zahteve določene države oz. tiste, ki niso stranke statuta, ki podpišejo izjavo VS, ne pa posameznik, niti mednarodna organizacija. Postopek ima pisni in ustni del. Pisni se nanaša na vročitev vloge, tožba, ugovor, začasni ukrepi, nato ustni postopek (zaslišanje prič, izvedencev).Postopek je določen s Statutom in Poslovnikom in ima 2 načina:1. je kompromis ali medn. pog. med strankama, kjer ni poprejšnjega dogovora (tukaj ni toženca in tožnika)2. je že vnaprej obstoječa pogodbena obveznost strank o podreditvi haaškemu sodišča (gre za enostransko tožbo ene stranke, druga se brani naj Haško sodišče zahtevek zavrne ali nasprotna tožba. Sodba je dokončna, učinek je omejen le na stranke spora, izvršitev je obvezna).

VI. poglavje UL ZN.Poglavje se nanaša na mirno reševanje sporov. OZN nastopa kot posrednik. UL pa državam nalaga, da morajo svoje spore reševati na miren način. Delovanje OZN bi moralo potekati preko VS, ki je prvenstveno pristojen za te naloge, v praksi pa je na njihovo mesto večkrat stopila GS.VS lahko sprejme prisilne ukrepe samo v primeru, če obstaja nevarnost za mir. VS poda predloge za rešitev, ob upoštevanju pravičnosti in medn. predpisov, če obstajajo okoliščine, ki bi ogrozile mednarodni mir, varnost.Organi, ustanovljeni v okviru ovse:

Sodišče za spravo in arbitražo Medn.sodišča za reševanje sporov med državami Mednarodno sodišče v Haagu Sodišče o spravi in arbitraži – Ženeva Sodišče za pomorsko pravo - Hamburg.

Opiši pravni viri ustanovitve in način delovanja sodišča?Stalno mednarodno sodišče v Haagu oz. stalno mednarodno sodišče miru in pravičnosti je osnovano v Haagu z UL OZN (14.pogl., čl.92-96). Meddržavno sodišče je poglavitni sodni organ ZN. Vsak član ZN se zaveže, da se bo podredil odločbi meddržavnega sodišča v vsakem sporu, v katerem bi bil pravdna stranka. Če katera stranka v sporu ne izpolni obveznosti, ki jih ji nalaga sodba, se sme druga stranka obrniti na VS, ki lahko, če se mu to zdi potrebno, da priporočila ali pa odloči o ukrepih, potrebnih za izvršitev sodbe.Nobena določba te UL ne brani članom ZN, da ne bi reševanja sporov poverili drugim sodiščem na temelju dogovorov, ki že obstojijo ali pa bi se sklenili v prihodnje.Sestava: 15 članov sodišča izbirata GS in VS, vsak posebej. Izbran je tisti, ki je dobil večino v obeh zborih. Kandidiranje opravljajo v vsaki državi posebej kandidacijska telesa, ki jih sestavljajo osebe, ki jih je ta država uvrstila na popis Stalnega arbitražnega sodišča.Neodvisnost sodnikov: sodnikov ni mogoče odstaviti, razen s soglasnim sklepom samega sodnega senata, sodniki uživajo diplomatske privilegije in sprejemajo plačo od OZN, sodniki ne smejo opravljati

51

Page 52: mednarodno javno pravo - skripta

političnih ali upravnih funkcij, v nobeni pravdi ne smejo nastopati kot zastopniki, pravni svetovalci ali odvetniki.Struktura: sodišče običajno sodi v polni sestavi, predpisan kvorum pa je 9 sodnikov. Haaško sodišče lahko sestavi tudi posebne senate 3 ali več sodnikov za posamezne vrste pravd, če stranke to želijo. Vsako leto se mora določiti senat za kratek postopek s 5 sodniki in dvema namestnikoma, ki sodi le, če stranke želijo.

MS ima dvojno nalogo: reševanje sporov v pravdah med državami, ki so jih stranke predložile sodišču dajanje svetovalnih mnenj na zahtevo OZN ali drugih, ki so za tako zahtevo pooblaščeni.

Pristojnosti: je določena z namenom, nalogami in sestavo sodišča, odvisno od sporazuma strank. Pristojnost sodišča ni nikomur vsiljena. V nekem konkretnem sporu je sodišče pristojno samo, če so se stranke za ta spor sporazumno podredile njegovi pristojnosti.Dva načina:

da se spor predloži sodišču, ko je že nastal (s podpisom kompromisa), pristojnost sodišča se dogovori za bodoče spore.

Pristojnost je določena: STVARNA pristojnost sodišča z njegovo funkcijo, da izreče kaj je pravo; OSEBNA pristojnost sodišča, kdo se lahko pojavi pred sodiščem kot stranka (ne

organizacije in ne posamezniki).Sodba se razglasi na javnem zasedanju ob prisotnosti strank. Sodišče lahko izvede postopek in izreče sodbo, čeprav ena od strank ne pride na obravnavo ali ne brani svojega stališča. Čim je stranka pristala na pristojnost tega sodišča, s pasivnim obnašanjem ne more preprečiti njegovega delovanja.

Oblike sklepov sodiščaSodba se razglasi na javnem zasedanju ob prisotnosti strank. Sodišče lahko izvede postopek in izreče sodbo, čeprav ena od strank ne pride na obravnavo ali ne brani svojega stališča. Čim je stranka pristala na pristojnost tega sodišča, s pasivnim obnašanjem ne more preprečiti njegovega delovanja. Sodba je dokončna, njen učinek pa omejen na stranke spora. Sodba Haaškega sodišča ne veže le-tega na njegovo odločitev v drugih pravdah. Haaško sodišče ni dolžno soditi v skladu s precedensi.

Izvršitev sodbe:Glede na 94. čl. UL OZN se morajo obvezno izvršiti. Pravna sredstva:Statut ni predvidel možnosti pravnega sredstva na neko višjo instanco, vendar pa dopušča, da se vsaka stranka lahko obrne na to sodišče in zahteva od njega razlago sodbe, če med strankama pride do spora o pomenu sodbe. Razlaga se lahko zahteva za dispozitivni del sodbe ali za obrazložitev sodbe. Svetovalno mnenje nima obvezne moči, torej nima moči razsodbe!Svetovalno mnenje ne veže niti organa, ki je to mnenje zahteval. Zato se lahko o istem vprašanju vedno začne nova pravda pred arbitražnim ali celo Haaškim sodiščem (tu ni možen ugovor res iudicata).GS ali VS lahko zaprosita sodišče, da jima da svetovalno mnenje o vsakem pravnem vprašanju. Tudi drugi organi ZN in specializirane ustanove, ki jih GS lahko vsak čas za to pooblasti, lahko zaprosijo sodišče za svetovalno mnenje o pravnih vprašanjih, ki bi nastala v okviru njihove dejavnosti.

OPIŠI SESTAVO, PRISTOJNOSTI IN DELOVANJE EKON. SOCIAL. SVETA OZN (ECOSOC)

52

Page 53: mednarodno javno pravo - skripta

Medtem, ko je VS organ negativnega sodelovanja med državami (za podporo vojne nevarnosti), je ECOSOC organ pozitivnega sodelovanja ZN.ECOSOC sestavljajo predstavniki določenega kroga držav, ki jih izbira GS na 3 leta in to tako, da se vsako leto izbere 1/3. Delovno področje določajo programske določbe in naloge ZN na področju gospodarskega in socialnega delovanja. Število članov, kdo jih izvoli in njihov mandatECOSOC sestavlja 54 predstavnikov določenega kroga držav, ki jih izbira generalna skupščina. GS izvoli vsako leto 18 članov za obdobje 3 let.Potek glasovanja v ECOSOCECOSOC sprejema sklepe z navadno večino, vsak član ima po en glas.S katerimi ustanovami lahko sklepa dogovore, vsebina teh dogovorov in kdo jih potrdiNjegovo razmerje z varnostnim svetomSvet lahko s specializiranimi ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi, izobraževalnimi in zdravstvenimi ustanovami sklepa dogovore, s katerimi se določijo pogoji, po katerih bo določena ustanova povezana z OZN. Taki dogovori se predložijo v potrditev Generalni skupščini.Svet tudi tu deluje kot organ za preučevanje in razpravljanje,. Dogovor, ki ga sklene, pa je samo predlog Generalni skupščini. Svet lahko usklajuje dejavnost specializiranih ustanov s tem, da se z njimi posvetuje in jim daje priporočila.Kakšno je njegovo razmerje z VS?65. čl. UL OZN. Ekonomski in socialni svet sme dajati obvestila VS in mu mora pomagati, kadar to zahteva. Delovno področjeProučevanje aktualnih vprašanj, obveščanje o teh rezultatih, razpravljanje in sklic posebnih mednarodnih konferenc ali posvetovanje, svetovanje, nadzor nad delom specializiranih ustanov, sklepanje dogovorov s temi ustanovami, posebne naloge na zahtevo članic OZN, posvetovanje z nevladnimi organizacijami.Delovna telesa ECOSOC

Funkcionalne komisije (za statistiko, za prebivalstvo in razvoj, za socialni razvoj, za znanost,tehnologijo in razvoj, za status žensk, za narkotike, drogo, forum ZN za gozdove, za preprečitev zločinov in kaznovanje teh na sodiščih; za ohranitev razvoja).

Stalne komisije (komite za program in kordinacijo; komite za nevladne organizacije; komite za pogajanja z medvladnimi agencijami).

Regionalne komisije (Ekonomska komisija za Afriko; Ekonomska in socialna komisija za Azijo in Pacifik; Ekonomska in socialna komisija za zahodno Azijo; Ekonomska komisija za Evropo; Ekonomska komisija za Latinsko Ameriko in Karibe).

Ad hoc odprta delovna skupina (ad hoc odprta medvladna skupina strokovnjakov za energijo in ohranitev razvoja).

SKRBNIŠKI SVET

Skrbniškemu svetu je bil z Ustanovno listino zaupan nadzor nad upravo ozemelj, ki so bila postavljena pod mednarodni skrbniški sistem. Glavna cilja tega sistam sta pospeševati napredek prebivalcev teh ozemelj ter njihov progresivni razvoj k samoupravi in neodvisnosti. Cilja skrbniškega sistema sta bila dosežena do te mere, da po prenehanju zadnjega skrbništva nad tihooceanskim otočjem Palau sistem že nekaj let ni operativen.

MIRNO REŠEVANJE SPOROV

53

Page 54: mednarodno javno pravo - skripta

Naštej načine za mirno reševanje sporov, ki so našteti v čl. 33UL OZN

Pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, razsodništvo, sodna rešitev, obračanje na regionalne ustanove ali regionalne dogovore, druga mirna sredstva po njihovi lastni izbiri.Določa, da si morajo stranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogrožati ohranitev medn. miru in varnosti, predvsem prizadevati, da se spor reši po mirni poti z enim od naslednjih načinov: Pogajanja (večino sporov države rešujejo s pogajanji (neposredni diplomatski pogovori).

Neposredna pogajanja so tako normalen način reševanja spornih vprašanj med državami. Anketa – preiskava (da bi se določena dejstva osvetlila in razjasnila sprte države poverijo opravo

raziskave teh dejstev nekemu organu, ki je nepristranski (posameznik, skupina). Preiskovalna komisija se ustanovi s specialnim sporazumom med sprtima strankama. Poročila le-te stranki ne zavezuje, temveč je le podlaga za nadalnja pogajanja in rešitev spora

Posredovanje–mediacija (posredovanje tretje države), korak ali sklop korakov ene države ali več držav, ki v spor niso vpletene, da bi neposredno zainteresirani države v sporu pripeljale do mirne rešitve spora. Posredovanja so nasvet eni ali drugi stranki ter prenos zahtev in odgovorov med strankama. Ponudi se lahko samoiniciativno ali na zahtevo ene ali vseh strank v sporu. Ponudba ima le značaj nasveta in nima obvezne moči.

Konciliacija – sprava (gre za postopek, v katerem države predložijo pred sporazumno izbranega posameznika ali skupino, z nalogo, da spor razišče in predlaga primerno rešitev, stranke pa se vnaprej niso obvezale, da bodo to rešitev sprejele.

Razsodništvo – arbitraža (postopek, ki naj uredi spor med državama, katerega vodijo sodniki, ki jih izberejo stranke same. Glavni značilnosti arbitraže: rešitev je razsodba (uporaba pozitivnega prava na konkreten spor) rešitev je obvezna in se mora izvršiti. Države se podredijo arbitraži le, če to same želijo – soglasje obeh držav v sporu. Stranke pričakujejo od arbitraže ustreznejšo, hitrejše in cenejše rešitev spora. Postopek je manj formalen (izbira pravil postopka). Ločimo: ad hoc arbitražo, institucionalno arbitražo.

Regionalne ustanove oz. dogovori (še preden se spor predloži VS, naj se poskuša rešiti s pomočjo teh institucij, katere lahko tudi VS uporabi za ohranitev medn. miru in varnosti in sicer tako, da preko njih izvede prisilne akcije. Uporaba drugih mirnih sredstev po lastni izbiri sprtih strank).

RAZLIKA MED ARBITRAŽO IN POBOTANJEM

Gre za mirno reševanje sporov. Vendar gre za različna postopka z različnimi karakteristikami. Arbitraža je vrsta postopka, kjer se rešitve dosegajo z uporabo prava, stranke pa se vnaprej obvežejo izvršiti odločitev arbitraže. Za reševanje spora države izberejo razsodnike, ki so lahko v obliki že obstoječih forumov ali pa v obliki AD HOC forumov (za namen konkretnih nalog).Značilnosti arbitraže: Odločba arbitraže je dokončna razsodba, kar pomeni uporabo pozitivnega prava na konkreten primer, ki so jo stranke dolžne izvršiti v dobri veri. Odločba arbitraže je obvezna in se mora izvršiti, za odločitvijo arbitraže vedno stoji VS s svojo prisilo. Kljub temu, da so temelji obstoja arbitraže vedno v prostovoljni podreditvi in sporazumnem obvezovanju strank, pa je arbitraža sojenje in izdaja odločb, obveznih za stranke. Obrobnega pomena je, kakšen forum razsoja, lahko je to posameznik, več posameznikov, šef določene države, posamezen funkcionar ali določena skupina.Pri arbitraži je možna večja prirejenost samega postopka, kljub vezanosti arbitraže na določeno pravo. Po sporazumu strank lahko arbitri sodijo tudi po splošnem načelu EX AQUO ET BONO - po pravičnosti. Odločitev oz. dogovor o arbitraži je lahko kot:

54

Page 55: mednarodno javno pravo - skripta

klavzula v različnih pogodbah, kjer se z njo vnaprej dogovori reševanje bodočih sporov med strankami,

posebna arbitražna pogodba o reševanju konkretnega spora pred arbitražo.

Poravnava (pobotanje) je način mirnega reševanja sporov, ki ima naslednje značilnosti: stranke so pozvale nek objektivni forum z nalogo, da reši spor, že vnaprej pa so se zavezale izvršiti odločitev tega foruma. Pozvani forum NI vezan na uporabo pravo pri sprejemanju svojih odločitev, bodisi zato, ker to ni mogoče, bodisi zato, ker želijo stranke odpraviti vzroke spora z novo ureditvijo, mimo pravnih norm. Predmet spora se lahko uredi z novim predpisom oz. ureditvijo, predlog ne temelji na pr. pravilih, ampak zdravi pameti.

Kdo lahko nastopa in kakšen je postopek za reševanje sporov pred Mednarodnim sodiščem v Haagu?Pravdne stranke so lahko le država (ki so stranke Statuta), in članice OZN, lahko pa tudi nečlanice OZN, če pristopijo k Statutu na podlagi zahteve določene države, oz. tiste, ki niso stranke statuta, ki podpišejo izjavo VS), ne pa posameznik, niti mednarodna organizacija.Postopek ima dva dela - pisni, ustni. Najprej pisni (nanaša na vročitev vloge, tožba, ugovor, začasni ukrepi), nato ustni postopek (zaslišanje prič, izvedencev).Postopek je določen s Statutom in Poslovnikom in ima 2 načina:

1. je kompromis oz. mednarodna pogodba med strankama, kjer ni poprejšnjega dogovora (tukaj ni toženca in tožnika)

2. je že vnaprej obstoječa pogodbena obveznost strank o podreditvi haaškemu sodišča (gre za enostransko tožbo ene stranke, druga se brani naj Haško sodišče zahtevek zavrne ali nasprotna tožba. Sodba je dokončna, učinek je omejen le na stranke spora, izvršitev je obvezna.Mednarodna sodišča za reševanje sporov med državami: mednarodno sodišče v Haagu, Sodišče o spravi in arbitraži - Ženeva, Sodišče za pomorsko pravo-Hamburg.

ARBITRAŽA KOT NAČIN ZA MIRNO REŠEVANJE SPOROV (VIR, OBLIKE, POSLEDICE) Na kakšni pravni podlagi ga je mogoče jo je moč izvajati?

Je eden od načinov za mirno reševanje sporov po 33. čl UL OZN.Arbitraža je postopek, ki naj uredi spore med državami. To storijo sodniki, ki jih izberejo stranke na podlagi spoštovanja prava. Za arbitražo sta pomembni dve značilnosti: rešitev je razsodba (uporaba pozitivnega prava na konkretni spor); rešitev je obvezna in se mora izvršiti.V tem smislu pravi Haaška konvencija: uporaba arbitraže vključuje obveznost podreditve razsodbe v dobri veri. Čeprav je arbitraža sojenje in izdajanje rešitev, obveznih za stranke, so temelji njenega obstoja, avtoritete, obveznosti, vedno v prostovoljni podreditvi, v sporazumnem obvezovanju strank.Stranke v mednarodni arbitraži so države, ki se po lastni odločitvi podredijo arbitraži. Ker pa sta stranki vedno najmanj dve, mora biti takšna odločitev sprejeta pri obeh. Tudi ko je neka država podrejena nekemu stalnemu med. sodišču za vse svoje spore, tako, da se pravda proti njej lahko začne z enostransko tožbo, ima njena podreditev temelj v njeni privolitvi, v podpisu neke pogodbe. Stranke sporazumno imenujejo sodnika posameznika ali sestavijo senat sodnikov, pogosto pa se sporazumejo, da vsaka stranka imenuje enako število članov senata.Pogodbe običajno natančno določajo kako postopati v primeru nesporazuma. Arbitraža je sojenje. Pristojnost tega sodišča strankam ni vsiljena – tako kot v notranji ureditvi, ampak se države tej pristojnosti podredijo prostovoljno.

55

Page 56: mednarodno javno pravo - skripta

Kakšne so možne oblike arbitraže kot načina za mirno reševanje sporov?Ločimo institucionalno in priložnostno (ad hoc) arbitražo. Reševanje posameznega spora pred arbitražo je potrebno, če med strankami ni dogovora o institucionalni arbitraži. Tedaj bodo stranke morale skleniti posebno pogodbo (kompromis, pogodba o pristanku), kjer morata vsa označiti pred kateri forum bosta predložili spor, predmet spora in postopek.Obstajajo pogodbe, kjer se stranke vnaprej zavežejo za vsak bodoči spor določene vrste skleniti sporazum o njegovi rešitvi pred arbitražo. Pravo, ki naj ga uporabi organ arbitraže lahko stranki določita posredno ali neposredno. Toda norme MP niso tako fiksno določene kot norme NP. Zato imajo pogodbe o arbitraži pogosto dodatne določbe, če bi prišlo do praznin v pozitivnem pravu, ki bi sodnika ovirale pri iskanju odločitve v konkretnem primeru. Pogosto se usmerja na pravičnost, nekatere pogodbe pa pooblaščajo sodnika, da sam ustvari normo, ki naj bi po njegovem mnenju obstajala v MP.

Kakšen je pravni značaj sklepov arbitražnega telesa?Arbitražna sodba dokončno reši spor. To izhaja iz bistva arbitraže in sme obveznosti strank, ki so jo prevzele s podreditvijo svojega spora arbitražnemu forumu. V mednarodni praksi so nezadovoljne stranke pogosto iskale način, da bi se izognile izvršitvi sodbe, če da je le-ta nična. Najpogosteje so navajali, da je arbiter prekoračil meje svojih pooblastil, opredeljenih v sporazumu. Problem se lahko reši tako, da se da strankam možnost pritožbe, vendar je v tem primeru treba določiti predpostavke za pritožbo in postopek ali pa tako, da se pritožba sploh ne dopusti (Haaške konvencije).Statut MS pa pozna samo revizijo, če se odkrije novo dejstvo, ki bi bilo odločilno za izid pravde (ius novorum). Stranke so dolžne izvršiti sodbo v dobri veri. To je splošno pravilo MP. Države morajo storiti vse, da bi se sodba izvršila.

ODNOS MED GENERALNO SKUPŠČINO IN VARNOSTNIM SVETOM GLEDE DEJAVNOSTI ZA OHRANITEV MIRU IN VARNOSTI

GS sme preučevati splošna načela sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. GS sme opozoriti VS na situacije, ki bi utegnile ogrožati mednarodni mir in varnost. Dokler VS glede kateregakoli spora ali katerekoli situacije opravlja naloge, ki mu jih daje UL, mu GS ne sme dajati nobenega priporočila glede tega spora ali situacije, razen če VS to zahteva.GS sprejema in pretresa letna in posebna poročila VS; v ta poročila naj se vključijo podatki o ukrepih, ki jih je VS sklenil izvajati ali izvajal, da bi ohranil mednarodni mir in varnost.Sklepi GS o pomembnih vprašanjih se sprejemajo z 2/3 večino članov, ki so navzoči in ki glasujejo. Med pomembna vprašanja sodijo: priporočila glede ohranitve mednarodnega miru in varnosti, volitev nestalnih članov VS,…VS nosi prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Pri opravljanju te dolžnosti ima VS podeljene posebne pravice. Temeljno pravilo o pristojnosti VS je vsebovano v 24.čl.UL – prvenstvena skrb VS je ohranitev mednarodnega miru in varnosti.Pri odločbah, ki so sprejete po VII. poglavju UL, ukazuje VS državam ali zahteva od njih ukrepe ali druge oblike ravnanja, sicer pa jih najpogosteje le poziva k določenemu ravnanju. Pristojnost VS ni omejena le na njegove izvršilne funkcije na področju ohranitve mednarodnega miru in varnosti, temveč je skupaj z GS zadolžen za naloge, ki se nanašajo na delovanje OZN kot celote.Nekatere od teh nalog opravlja VS sam, nekaj pa skupaj z GS, kateri mora pošiljati svoja redna letna ter po potrebi tudi posebna poročila.

Po 94. členu UL je VS tudi izvršilni organ za izpolnjevanje obveznosti, ki jih državam, strankam v sporu, naloži v svojih sodbah mednarodno sodišče.

56

Page 57: mednarodno javno pravo - skripta

V teh primerih lahko VS, če se mu to zdi potrebno, da ustrezna priporočila ali pa določi obvezne ukrepe za izvršitev sodbe. VS po prostem preudarku odloči ali bo dal ustrezna priporočila ali pa bo določil prisilne ukrepe za izvršitev sodbe. To velja samo za izvršitev dokončnih oz. meritornih odločitev medn. sodišča.Sodelovanje s sodiščem pa poteka tudi v obratni smeri, kjer lahko VS zaprosi sodišče za svetovalno mnenje o nekem vprašanju. Med posebne pristojnosti lahko vključimo tudi nadzor VS nad izpolnjevanjem regionalnih sporazumov, ki se nanašajo na reševanje zadev v zvezi z ohranitvijo medn. miru in varnosti ter predhodno odobritev prisilnih akcij, če jih države uporabijo v okviru teh sporazumov.Pri deljeni pristojnosti gre predvsem za tiste naloge, ki jih VS ne opravlja samostojno, temveč skupaj z drugimi glavnimi organi OZN, predvsem z GS (npr. v OZN se lahko včlani država, ki izpolnjuje določene pogoje, na podlagi odločitve GS in na priporočilo VS). Za deljeno pristojnost VS gre tudi pri suspenziji oz. ustavitvi uživanja članskih pravic in izključitev iz ZN, ki jo izreče GS na priporočilo VS. Suspenzija se lahko izreče članici OZN, zoper katero je VS pričel prisilno ali preventivno akcijo. Izključena pa je lahko država članica, ki trdovratno krši načela UL.

KAKŠNE PRISTOJNOSTI IMA VS OZN NA PODLAGI UL ZN / 6p (mirno reševanje sporov)

Glavna naloga VS OZN po 24.čl.UL Zagotovitev mirne in učinkovite akcije OZN za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti. V

sklop tega področja delovanja VS spada tudi določanje posebnih ukrepov, kadar neka država ne izpolnjuje nekih odločitev MS (nasprotna stranka se lahko obrne na VS, ki bdi nad izvrševanjem odločitev MS).

Ob sodelovanju odbora vojaškega štaba izdeluje načrt o uvajanju sistema za reguliranje izobraževanja.

Sodeluje z GS OZN. Posebne naloge VS so: odločitve ob zasedanju VS zunaj sedeža OZN, vzpostavljanje izvrševanja članskih pravic za članice, ki so jim bile te pravice začasno

suspendirane, odločitev o posebnih interesih držav nečlanic pri sodelovanju v razpravi pred VS, nadzor nad delovanjem regionalnih sporazumov, skrbniška vprašanja, zagotavljanje izvrševanje odločb in sodb MS.

Naloge VS po 6.pogl.ULStranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogrožati ohranitev miru in varnosti, si morajo predvsem prizadevati, da se spor reši:

s pogajanji, z anketo, s posredovanjem, s spravo, z razsodništvom, s sodno odločbo, z drugimi mirnimi sredstvi po lastni izbiri.

V kolikor spor ni rešen z enim od naštetih sredstev, UL nalaga strankam (37.čl.), da ga predložijo VS. Če VS smatra, da je ogrožen mir in varnost, lahko ukrepa po členu 36. ali priporoči rešitve, ki se mu zdijo primerne.

57

Page 58: mednarodno javno pravo - skripta

VS sam presodi ali je spor dovolj resen za obravnavanje pred njim. Samo VS lahko sprejema sklepe o prisilnih sredstvih. Posledica predložitve spora pred VS je, da so vse stranke povabljene na obravnavo spora pred VS, na kateri sodelujejo, vendar brez pravice glasovanja o rešitvi spora, četudi je prizadeta država članica VS (to velja samo za spore).

VS ima nalogo (postopek in načini niso določeni) in pri tem ima proste roke, da najde ustrezno rešitev spora. Lahko določi tudi pomožne odbore za razjasnitev določenih vprašanj. Pri tem si prizadeva, da bi prišlo do neposredne ureditve spora. Z represivnimi sredstvi se odlaša in so na razpolago šele, ko so izčrpane vse druge možnosti za mirno rešitev spora.UL daje VS direktivo, da si mora prizadevati, naj se spori usmerijo pred MS, na kar morajo stranke sporazumno pristati. Če med strankami spora ni poprejšnjih sporazumov, ki bi pripeljali do mirne rešitev spora, ali če poskušani načini rešitve spora niso uspešni, je VS dolžan in pooblaščen, da si s svojimi priporočili prizadeva pripeljati do uporabe katerega koli sredstva ali načina rešitve spora po mirni poti.Pri tem lahko možnosti rešitev spora kombinira po lastni presoji, zaporedoma lahko predlaga različne načine reševanja spora, lahko se vrača na že zavrnjene predloge, predlaga strankam, da razpravljata pred VS in sprejmeta odločitev VS, predlaga ustanavljanje posebnih teles:

odbora strokovnjakov, pododbora (članice VS), preiskovalne komisije, odbora za konciliacijo in posredovanja.

Če so vsa ta prizadevanja VS neuspešna, VS začne sklepno fazo svojega delovanja in to v dveh primerih:

1. če obstojijo okoliščine, zaradi katerih podaljšanje spora po oceni VS lahko ogrozi obstoj mednarodnega miru in varnosti,

2. če stranke spora pristanejo, da VS poda svoj predlog za rešitev problema.V obeh primerih VS poda svoj predlog za rešitev spora in ni vezan odločati skladno z obstoječim MP, vendar pa mora upoštevati norme pravičnosti. Pri tem mora paziti, da imajo te norme splošno vrednost (neke vrste precedens). Tudi ta dejavnost je samo sporočilna, na katero pa stranke spora niso vezane.Določbe UL ne zagotavljajo mirne rešitve spora v vsakem primeru, ker VS lahko daje le priporočila, po čemer se ločijo določbe 6. in 7.pogl. UL.Delovanje OZN po 6. poglavju ima značaj sprave in posredovanja. Posredovanje je, dokler si prizadeva nagovoriti stranke za neposredno rešitev spora in za uporabo sredstev za mirno rešitev spora po svoji izbiri.Konciliacija je dajanje predlogov za rešitev. Priporočila OZN in VS niso obvezna, predlogi za rešitev spora ne temeljijo na pravu. Če se stranke obvežejo izvršiti priporočilo organov OZN, se priporočilo spremeni v obvezno rešitev, in ga lahko enačimo s poravnavo.

MOŽNOSTI ZA DELOVANJE GENERALNE SKUPŠČINE GLEDE STVARI,KI SO V PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA PO 7.POGL(kolektivni ukrepi)UL OZN

Načrt delovanja OZN iz Dumbarton Oaksa je imel namen potegniti ostro mejo med pristojnostmi vseh glavnih organov OZN, tako med VS in GS. Toda konferenca v San Francisku je dala GS še nekaj več pooblastil.Posebne naloge GS, ki se nanašajo na ohranitev miru, so:

razprava o splošnih načelih sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in varnosti; obravnava konkretnih vprašanj in primerov, ki bi se predložili v obravnavo GS.

58

Page 59: mednarodno javno pravo - skripta

Tu obstaja konkurenca pristojnosti med GS in VS. Če GS meni, da je treba ukrepati, da priporočilo VS, naj sprejeme željen sklep. Da bi ugotovili, katere zadeve so trenutno v obravnavi pred VS, poslovnik VS določa, da generalni sekretar vsak teden objavi popis teh zadev. GS se kljub temu ukvarja z vprašanji, ki so istočasno na dnevnem redu sej VS;

GS opozarja VS na situacije, ki bi lahko ogrozile mednarodni mir in varnost; GS proučuje ukrepe za mirno reševanje situacij, ki bi lahko prizadele splošno blagostanje

in prijateljske odnose.

Poseben primer predstavlja UNITED FOR PEACE : Resolucija GS OZN iz leta 1950, s katero se na nek način blažijo neprimerne posledice nesoglasja petih stalnih članic VS (določa pristojnosti GS v primeru teh nesoglasij. Pojmuje se kot “tiha revizija UL OZN”, ker daje pristojnost GS OZN:

da se GS sestane na izrednem zasedanju, ko gre za vprašanja, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost;

dana je pravica GS, da v taki situaciji daje priporočila za kolektivne ukrepe; GS se sestane na izrednem zasedanju, če tako zahteva večina članic GS ali VS z navadno

večino; ustvari se podoben mehanizem, kot ga UL OZN predvideva v 7. poglavju (akcije v primeru

ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj); ustanovi se komisija opazovalcev miru in odbor za kolektivne ukrepe, kar omogoča delovanje

GS v situaciji, ko VS zaradi nesoglasij velikih sil zataji.

Ta resolucija je bila prvič uporabljena leta 1956 zaradi napada VB na Egipt, ko je VS sklenil, da se skliče nujno izredno zasedanje GS, ker sam zaradi veta VB in Francije ni bil sposoben sprejeti potrebnih ukrepov iz 7. poglavja.

NAŠTEJ T.I. KOLEKTIVNE UKREPE PO UL OZN (akcija v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj) IN NAČIN NJIHOVEGA IZVAJANJA

Kolektivne ukrepe ureja 7.poglavje UL OZN zoper ogrožanje miru, kršitev miru, agresivna dejanja. V teh primerih mora OZN sprejeti potrebne kolektivne ukrepe. Potrebo po teh ocenjuje pristojni organ VS ali GS. Vse članice OZN so dolžne pomagati na zahtevo VS skladno z UL.Pomembno je tudi omejitev oboroževanja. Iniciativa za začetek akcije OZN lahko pride od stranke spora, članice ali nečlanice, če so stranke v sporu, GS ali GT. Ukrepe vodi VS (politične, ekonomske, uporaba vojaške sile).VS ima pravico, da sprejme takšne ukrepe po vrstnem redu, kot se mu zdi primerno glede na situacijo. VS izbira ukrepe, za katere meni, da ustrezajo naravi primera: Preventivni (če gre za grožnjo miru, jo odpravijo), represivni (če gre za mir, ki je porušen), brez uporabe oborožene sile (demonstrativni ukrepi, embargo, pretrganje diplomatskih odnosov).

41. člen - Uporaba sile brez boja (blokada) in uporaba orožja (izvedba bojnih operacij).

59

Page 60: mednarodno javno pravo - skripta

Preden VS pristopi k prisilnim ukrepom, lahko odredi začasne ukrepe. OZN je za do sedaj uporabljene načine delovanja uvedel naziv mirovne operacije. Kot mirovne operacije se lahko označijo ukrepi OZN, ki vključujejo uporabo oboroženih sil, a ne kot prisilni ukrep proti kršitelju miru ampak zaradi ohranitve miru s preprečevanjem izbruha oboroženega spopada ali z vzpostavljanjem miru, oborožene sile pa se ne uporabljajo proti nobeni stranki v spopadu.Smisel teh ukrepov ni kaznovanje ljudi, temveč vpliv na vlado, da spremeni svojo politiko. Če se torej pojavijo vse situacije in če ukrepi iz 41.čl. ne zadostujejo, pride do oborožene sile.42.čl. - oborožena sila.

KOLEKTIVNA IN INDIVIDUALNA SAMOOBRAMBA PO MPNa kateri pravni podlagi temelji pravica držav, do kolektivne in individualne samoobrambe?Temelji na 51.čl. UL OZN, zato je v tem primeru, tj. primeru samoohranitve, sila dopustna. Ločimo:

individualno samoobrambo (samo ena država se brani) kolektivno samoobrambo (NATO) (več držav se brani skupaj).

Vendar pa te pravice države ne smejo uveljaviti proti drugim, miroljubnim državam.

Do kdaj imajo države pravico do samoobrambe?Pravica do samoobrambe je časovno omejena do trenutka, ko obrambo prevzame OZN (VS) z ustreznimi ukrepi po UL OZN. Tedaj preneha potreba po samoobrambi. O uporabi pravice do samoobrambe je potrebno takoj obvestiti VS OZN. Pravica do samoobrambe vsebuje tudi pravico do NUJNE obrambe, ki dopušča tudi dejanja, ki so sicer prepovedana.Samoobramba je skupni naziv za vsa dejanja, ki jih država stori (čeprav so v nasprotju z MP, so prepovedana), da bi se obranila napada neke države ali napada sil, ki jih druga država pomaga. Dopuščena je, kadar:

odgovori na napad sovpada z intenzivnostjo napada kadar so dejanja samoobrambe primerna situaciji – stopnji ogroženosti.

Avstrije/Švica = AUT trajno nevtralni državi - če je ogrožena njihova suverenost in obstoj, se brani.

NAŠTEJ PRAVNE VIRE IN DEFINIRAJ STATUS MEDNARODNIH USLUŽBENCEV OZN IN SPECIALIZIRANIH AGENCIJVIRI:

UL OZN (členi 100, 104 in 105); Konvencija o privilegijih in izjemah 1964; Sporazum o sedežu ZN med OZN in ZDA 1947; Konvencija o privilegijih in izjemah specializiranih agencij 1947; bilateralne in multilateralne pogodbe med državami.

Na splošno bi jih lahko razdelili na pravila znotraj mednarodnih organizacij (statuti, pravilniki) in na posebne pogodbe MP (zastopanost, imuniteta).Že pred 1. svetovno vojno so nastali nekateri organizmi, ki so za administrativno opravljanje svojih funkcij oblikovali urade s potrebnim številom uradnikov. Liga Narodov je imela velik uradniški aparat v obliki tajništva, v tem času pa sta nastala tudi Stalno sodišče mednarodne pravice in Mednarodni urad za delo.Po 2. svetovni vojni se je povečalo število mednarodnih organizacij in njihovih uslužbencev. Zaenkrat še ni splošnega pravila MOP o položaju mednarodnih uslužbencev. Za to je več vzrokov. Države, ki v delu mednarodnih organizacij ne sodelujejo, nimajo interesa mednarodnihm uslužbencem priznati

60

Page 61: mednarodno javno pravo - skripta

privilegijev; med državami, ki pa sodelujejo v delu mednarodnih organizacij, pa običajno velja dogovor, ki ureja položaj mednarodnih uslužbencev.Mednarodni položaj medn. uslužbencev temelji pretežno na pogodbenem pravu in tako se za vsako medn. organizacijo in medn. ustanovo mora izrecno dogovoriti status njenih uslužbencev. Zato imajo medn. uslužbenci v vsaki državi samo tiste privilegije in pravice, na katere je posamezna država pristala. Na podlagi pravil kurtuazije pa nastajajo tudi običaji, ki bi lahko tudi postali del MOP.Ta vprašanja ureja tudi UL OZN. Tako člen 105 UL določa, da predstavniki držav članic in uslužbenci OZN uživajo privilegije in izjeme, ki so potrebni za neodvisno opravljanje funkcij teh oseb v zvezi z delom v OZN. Ti privilegiji pa so dodatno razdelani v 2 konvencijah. Obe predpisujeta, da generalni sekretar OZN oziroma analogni organ OZN določa krog uslužbencev, za katere veljajo posebni privilegiji in izjeme ter sporočajo njihov seznam vladam strank podpisnic konvencije.Ti uslužbenci:

imajo IMUNITETO za dejanja, ki jih opravljajo po uradni dolžnosti; oproščeni so davkov na prejemke; imajo olajšave pri menjavi valute; oproščeni so služenja vojaškega roka tisti, ki jih ustanova poimensko navede, drugim pa se

služenje vojaškega roka le odloži.

Generalni tajnik OZN in vodja vsake ustanove ter njegov namestnik, dokler ga nadomešča, imajo skupaj s svojo družino iste privilegije, ki so MP priznani odposlancem in njihovim družinam. Privilegiji so dani v interesu OZN in ne v interesu posameznika, generalni tajnik OZN ima pravico in dolžnost, da se odreče izjemi za posameznega uradnika v tajništvu, kadar to ni v škodo OZN.Konvencija o privilegijih specializiranih ustanov predvideva preprečevanje zlorab in privilegijev. Če Mednarodno sodišče ugotovi, da je šlo v posameznem primeru za zlorabo, lahko prizadeta država odvzame zlorabljene privilegije ali izjeme nasproti specializirani ustanovi. Tudi različni organi medn. pravosodja uživajo diplomatske privilegije (člani MS v Haagu, člani stalnega arbitražnega razsodišča, člani mešanih arbitražnih sodišč po mirovnih pogodbah po 1. svetovni vojni...).Določbe o pravnem položaju in zaščiti predstavnikov in članov delegacij in misij, funkcionarjev in uslužbencev se nahajajo v mnogih dogovorih in posebnih sporazumih teh ožjih regionalnih organizacij (EU, Severnoatlantska organizacija, Donavska komisija ...).Mednarodni uslužbenci so fizične osebe, ki na podlagi določenih mednarodnih pogodb opravljajo funkcije, ki so mednarodnega pomena in so v mednarodnem interesu (stalno delo; delo, neodvisno od stališč lastnih vlad...).Uživajo zaščito svoje organizacije in MP zaščito, podoben položaj imajo kot osebje diplomatskih misij, vendar ta položaj bolj temelji na partikularnem, kot pa na občem pravu.

KAJ SO SPECIALIZIRANE AGENCIJE IN KAKO SO UREJENI NJIHOVI ODNOSI Z GLAVNIMI ORGANI OZN ? S čim se ustanovijo?Ustanovijo se na ustaljen način, s sprejetjem mednarodne pogodbe. So mednarodne organizacije, ki nastanejo tako kot vse druge na ustaljen način (volja + izliv volje v enotno besedilo + nastanek le-te po ustaljenem načinu; pogajanja (sestanek na konferenci–izmenjava mišljenj–ugotovitev, kaj so se dogovorili v pisni obliki=avtentifikacija).Ta tekst še ni pravno obvezujoč, kljub temu, da so se države zavezale, da bodo storile vse, da bo do sklenitve pogodbe prišlo (v skladu z načelom pacta sunt servanda). Države pa ne smerjo narediti ničesar, kar bi sklenitev pogodbe onemogočalo. Specializirane agencije oz. organizacije nastanejo oz. so ustanovljene za urejanje vprašanj, ki so pomembna za širša, človeška vprašanja splošnega pomena (gre za globalno reševanje problemov).Pri tem gre za zadeve, ki ne upoštevajo državnih meja, npr. zračni promet, hrana, vreme, zdravstvo,…

61

Page 62: mednarodno javno pravo - skripta

V okviru OZN je organiziranih 17 specialnih agencij, ki imajo posebni status v skladu s 57. čl. izvršujejo enega izmed temeljnih ciljev – sodelovanje, ki je temelj današnjega sveta. V družino OZN se povezujejo preko sporazumov z ECOSOC. Te sporazume (v 63.čl.) potrjuje GS OZN.

Na podlagi česa so povezane z OZN?Z OZN se povezujejo preko sporazumov z ECOSOCOM. Njihova povezava z ECOSOCOM je sklepanje sporazumov, dogovorov. Sodelovanje in povezovanje temelji na sporazumih, ki jih v imenu OZN sprejme Ekonomski in socialni svet, potrdi pa jih Generalna skupščina.ECOSOC-u morajo dajati poročila, le-ta izvršuje koordinacijo njihovega delovanja in lahko posamezne specialne agencije tudi konzultira, jim daje priporočila, enako državam članicam in GS v zvezi z njihovim delovanjem.Članstvo v specialni organizaciji se ne pokriva s članstvom v OZN. Specializirane agencije niso organi OZN.

Katera ima nadzor nad nuklearno energijo?Nadzor nad nuklearno energijo ima Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Nadzor nad financiranjem so naloga Mednarodnega monetarnega sklada, Mednarodne banke za obnovo in razvoj, Mednarodne finančne korporacije. Za razvoj pa je zadolženo Mednarodno združenje za razvoj.

NAŠTEJ SPECIALIZIRANE AGENCIJE OZN NA FINANČNEM PODROČJU IN OPIŠI NJIHOVE PRISTOJNOSTI TER NAČIN DELOVANJA

Specializirane agencije OZN na finančnem področju so organizirane v okviru EKONOMSKEGA IN SOCIALNEGA SVETA OZN, in so:

MEDNARODNI MONETARNI SKLAD (IMF) 1944; SVETOVNA BANKA, ki je sestavljena iz:

Mednarodna banka za obnovo in razvoj (IBRD) 1944; Mednarodna finančna korporacija (IFC) 1955; Mednarodno združenje za razvoj (IDA) 1960;

MEDNARODNA ORGANIZACIJA ZA INDUSTRIJSKI RAZVOJ (UNIDO) 1966.Vse te organizacije so med seboj precej povezane, čeprav članstvo ni istovetno. Skupen namen je zagotoviti finančno stabilnost in gospodarski napredek članic, zlasti držav v razvoju!

Mednarodni monetarni skladSedež ima v Washingtonu. Omogoča svobodno menjavo v medn. trgovini in medn. plačilni promet ter tako pomaga članicam razviti gospodarstvo, doseči večjo zaposlenost in dvigniti življenjski standard svojih prebivalcev.Je center za svetovanje in sodelovanje o medn. monetarnih vprašanjih. Poskuša zagotoviti stalnost tečajev članic in tako preprečiti pretrese valutnih motenj in odpraviti možnost gospodarske vojne s pomočjo valutnih mahinacij (devalvacija, večkratni tečaji,…).Državam članicam daje na razpolago sredstva za popravljanje ali odpravo trenutnih motenj plačilne bilance. Prodaja tujo valuto državam članicam. Priporoča ukrepe proti inflaciji, nadzoruje inflacijo, svetuje vladam glede financ. Delovanje: Ima 2 organa:

svet guvernerjev (delegati vseh članic), vsaka država razpolaga z določenim številom glasov (temeljni glasovi + kvota);

62

Page 63: mednarodno javno pravo - skripta

izvršni direktorij oz. svet ;-+ generalni direktor, ki ga izbere izvršni svet, za predsedovanje njegovim sejam. Nima pravice glasovati, lahko pa odloči če so glasovi v svetu razdeljeni.

Mednarodna banka za obnovo in razvoj (IBRD)pomaga pri obnovi in razvoju članic z olajšavami pri investicijah, plasiranje kapitala v njihovo proizvodnjo. Spodbuja zasebne tuje investicije s pomočjo jamstva ali sodelovanja v posojih ali drugih investicijah zasebnega kapitala, če pa tega ni, pa nudi lastna finančna sredstva za produktivne namene. Podpira dolgoročno uravnoteženo rast mednarodne trgovine ter si prizadeva, da se njegova ali od njega jamčena posojila uporabijo za najbolj koristne in nujne načrte. Daje pomoč državam članicam s tehničnimi storitvami na področju bančništva.IBRD ni banka v običajnem pomenu besede. Skupno z banko ji je samo to, da ima glavnico, daje kredite in garancije in izdaja obveznice. Ne gre pa ji za dobiček! Člani so lahko le države članice IMF. Ima enake organe kot IMF. Mednarodna finančna korporacija: * daje posojila (predvsem za nerazvita področja držav članic) brez jamstva (kot ga zahteva IBRD); * podpira vlaganje zasebnega kapitala v produktivna podjetja; * je zbirni center za naložbe in strokovno vodenje skladov. Sodelujejo lahko članice IBRD, vsaka z določenim deležem. Posle vodi generalni direktor, ki ga voli izvršni svet.

Mednarodno združenje za razvoj daje dolgoročna posojila manj razvitim državam ob liberalnih pogojih; pospešuje ekonomski razvoj, produktivnost, zboljšuje življenjski standard v manj razvitih državah; razširja in dopolnjuje dejavnosti IBRD,…Delovanje: odbor guvernerjev in odbor izvršilnih direktorjev. UNIDO: pospešiti industrijski razvoj, pomagati pri organiziranju financiranja, vendar praktično ni zaživela zaradi pomanjkanja kapitala.

Kakšen je model glasovanja v upravnih telesih specializiranih organizacijah OZN na finančnem področju?Po deležu kapitala posamezne države članice v organizaciji. Večji je njen kapital več glasovalnih pravic ima.

63

Page 64: mednarodno javno pravo - skripta

UNESCO(Organizácija Zdrúženih národov za izobraževánje, znánost in kultúro) je posebna agencija znotraj, ki je bila ustanovljena leta 1945. Glavni cilj organizacije, naveden v prvem členu njenega statuta, je prispevati k miru in varnosti s sodelovanjem držav na področjih izobraževanja, znanosti in kulture z namenom poglobiti splošno spoštovanje pravice, zakona prava ter človekovih pravic in osnovnih svoboščin.

V UNESCO je včlanjenih 192 držav. Slovenija je članica od leta 1992. Sedež organizacije je v Parizu, prek 50 pisarn ter več inštitutov in centrov pa ima organizacija tudi po svetu, med njimi od leta 1980 tudi Mednarodni center za kemijske študije v Ljubljani.UNESCO sledi svojim ciljem skozi pet večjih programov, ki zajemajo področja izobraževanja, naravoslovja, družboslovja in humanistike, kulture ter komunikacije in informiranja. Projekti, ki jih podpira UNESCO, vključujejo programe za povečevanje pismenosti, tehnične programe, programe za usposabljanje učiteljev, mednarodne znanstvene programe, regionalne in kulturnozgodovinske projekte, promocijo kulturne raznolikosti ter sporazume o mednarodnem sodelovanju za zavarovanje svetovne kulturne in naravne dediščine ter varovanje človekovih pravic.Zgodovina organizacije UNESCO pozna tudi zaplete. V 70. in 80. letih 20. stol. so nekatere zahodne države, predvsem ZDA in Združeno kraljestvo, organizacijo obtoževale, da služi kot forum, kjer države vzhodnega bloka in tretjega sveta obtožujejo zahodni blok. UNESCO je razvil načrt, imenovan »Novi svetovni informacijski in komunikacijski red« z namenom, da bi zaustavil domnevno širjenje laži in dezinformacij o državah v razvoju. Zahodne države so načrt obsodile kot napad držav tretjega sveta in vzhodnega bloka na svobodo tiska. Kot izraz protesta so ZDA leta 1984 izstopile iz organizacije, Združeno kraljestvo pa je sledilo leto zatem (Združeno kraljestvo je ponovno vstopilo leta 1997, ZDA pa leta 2003).UNESCO je tarča kritik tudi zaradi obsežnega birokratskega aparata. Ena od nalog organizacije UNESCO je vzdrževanje seznamov svetovne dediščine. Ti seznami zajemajo pomembne kraje, katerih zavarovanje je zaradi njihove naravne ali zgodovinske vrednosti pomembno za vse človeštvo. Od leta 1986 so na tem seznamu tudi Škocjanske jame. Generalni sekretar UNESCA Koičiro Matsura, Japonska (1999–danes).

NAŠTEJ IN OPIŠI VSEBINO DEJAVNOSTI REGIO. ORGANIZACIJ V SMISLU UL OZN

Na podlagi osnutka, ki ga je predložila Stalna konferenca lokalnih in regionalnih oblasti Evrope (CLRAE), je evropsko listino lokalne samouprave sestavil v Svetu Evrope komite vladnih izvedencev po pooblastilu vodilnega komiteja za regionalne in občinske oblasti. Listina je bila odprta za podpis kot dogovor držav člani Sveta Evrope 15.okt. 1985 na 20. plenarni seji CLRAE. Veljati je začela 1/9-1988, potem ko so jo ratificirale 4 države. Doslej so listino ratificirale: Avstrija, Bolgarija, Ciper, Danska, Estonija, Finska, Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Italija, Liechenstein, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Španija, Švedska in Turčija.

Cilj evropske listine lokalne samouprave je zagotoviti skupne evropske standarde za opredeljevanje in varovanje pravic lokalnih oblasti. Te so državljanom najbližja raven uprave in jim omogočajo učinkovito udeležbo pri oblikovanju odločitev, ki zadevajo njihovo vsakdanje okolje. Listina nalaga podpisnicam izpolnitev temeljnih pravil, ki zagotavljajo politično, administrativno in finančno neodvisnost lokalnih oblasti. Tako je listina evropska manifestacija politične volje, ki na ravni lokalnih in regionalnih oblasti daje vsebino načelom, ki jih je Svet Evrope od svoje ustanovitve zmeraj zagovarjal. Seveda to vključuje prepričanje, da bo stopnja avtonomije, ki jo uživajo lokalne oblasti, spoštovana kot preizkusni kamen prave demokracije.

64

Page 65: mednarodno javno pravo - skripta

Odkar velja, je listina odločilno prispevala k varstvu in povečanju splošnih evropskih vrednot. Posebno je služila kot bistveni napotek za reforme lokalne demokracije v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Nekatera načela, ki jih vsebuje, so bila izrecno vključena v ustave teh držav. Končno je navdihovala deklaracijo o lokalni avtonomiji, ki so jo nedavno pripravili ZN.

PRAVICA DRŽAVLJANOV DO LOKALNE SAMOUPRAVE Pravica državljanov, da sodelujejo pri opravljanju javnih zadev, je eno demokratičnih načel, ki so skupna vsem državam članicam Sveta Evrope. Ta pravica se lahko najbolj neposredno uresničuje na lokalni ravni. Vnovična uveljavitev lokalne samouprave v različnih evropskih državah je pomembne prispevek h graditvi Evrope po načelih demokracije in decentralizacije oblasti. Evropska listina lokalne samouprave, ki jo bo RS v kratkem ratificirala, se v preambuli zavzema za obstoj lokalnih oblasti z demokratično postavljenimi telesi odločanja in z veliko avtonomijo glede njihovih pristojnosti, za načine in sredstva za izvajanje teh pristojnosti ter potrebne vire za njihovo izpolnjevanje.

EVROPSKA LISTINA REGIONALNE SAMOUPRAVEKongres lokalnih in regionalnih organov Evrope (Zbornica regij) je na tretjem zasedanju v Strassbourgu (96) sprejel osnutek resolucije o evropski listini regionalne samouprave, ki jo je pripravila posebna delovna skupina. Tej je naložil, da v času med zasedanjem (96-97) preuči mnenja Zbornice lokalnih oblasti, Parlamentarne skupščine, Skupščine evropskih regij in Sveta evropskih občin in regij ter predloži končno besedilo, ki naj bi ga sprejel Komite ministrov Sveta Evrope. Osnutek listine v uvodu poudarja, da so regije eden od temeljev demokratičnih režimov, bistveni sestavni del države in primerna raven oblasti za učinkovito uresničevanje subsidiarnosti. Regionalizacija pa se ne sme doseči na račun avtonomije lokalnih oblasti in jo morajo spremljati ukrepi za varovanje te avtonomije z vsem dolžnim upoštevanjem dosežkov Evropske listine lokalne samouprave. V besedilu listine je zahteva, da se načelo regionalne samouprave v čim večji meri prizna v ustavi. Vsebina regionalne samouprave se določi z ustavo, zakonom, statuti regij ali določbami MP. Regionalna samouprava označuje pravico in dejansko zmožnost največjih ozemeljskih organov v vsaki državi, ki imajo izvoljena telesa ter so upravno postavljena med osrednjo vlado in lokalne organe, da upravljajo v svoji lastni pristojnosti in v korist svojega prebivalstva znaten delež zadev splošnega pomena, še zlasti z namenom, da podpirajo trajni regionalni razvoj.Regije imajo lastne pristojnosti, pooblastila za opravljanje določenih državnih nalog na regionalni ravni in prenesena pooblastila, skupaj z materialnimi in finančnimi sredstvi. Osnutek listine govori o odnosih regij z lokalnimi organi in z drugimi regijami, tudi čez mejo. Regija ima skupščino kot predstavniško telo, izvršno telo, lastna sredstva, lasten sistem upravljanja lastna telesa in lastno osebje. Regije se financirajo z lastnimi sredstvi, iz sistema finančne izravnave in z dostopom do trga kapitala.Države, v katerih trenutno poteka regionalizacija, se po osnutku listine lahko obvežejo, da se bodo za vzpostavitev in razvoj regionalnih struktur ravnale po načelih listine. Obvežejo se, da bodo v 10 letih od dneva, ko bo listina začela veljati zanje, vzpostavile pravni okvir in upravne ter finančne mehanizme, ki jim bodo omogočili, da se bodo glede svojih regionalnih struktur ravnale v skladu s pravicami, opredeljenimi v listine ter z možnimi pridržki, ki jih ta predvideva.

NAŠTEJ IN OPIŠI IZVENEVROPSKE REGIONALNE ORGANIZACIJE V SMISLU UL OZN

Nobena določba UL ne izključuje obstoja regionalnih dogovorov ali ustanov, namenjenih reševanju takih zadev, ki se nanašajo na ohranitev medn. miru in varnosti, a so primerne za regionalno akcijo, pod pogojem, da so takšni dogovori ali ustanove združljivi s cilji in načeli ZN.VS naj vzpodbuja razvoj mirnega reševanja lokalnih sporov s pomočjo regionalnih dogovorov in ustanov.

65

Page 66: mednarodno javno pravo - skripta

Organizacija afriške enotnosti:njen cilj je pospeševati enotnost in razvoj, braniti suverenost in teritorialno celovitost članic, boriti se proti vsem oblikam kolonializma, razvijati mednarodno sodelovanje v skladu z UL OZN in splošno deklaracijo o človekovih pravicah.Arabska liga:krepitev vezi držav članic, koordinirati politiko in dejavnosti, sodelovati na enkonomskem, socialnem in kulturnem področju.

Organizacije ameriških držav:močnejše sodelovanje, spori se najprej rešujejo po medameriških mirnih načinih (če ne uspe, se spor predloži ZN), v okviru OAD je bila ustanovljena Andska korporacija za razvoj, za pospešitev gospodarske integracije držav Južne Amerike (subregionalna organizacija).Azija:dve organizaciji SEATO, CENTO (asean).Karibsko združenje svobodne trgovine:določati carinske stopnje v medsebojni trgovini ter sprejemati ukrepe za zaščito trgovinske politike držav članic, sprejemati sporazume zoper dvojno obdavčenje.

DEFINIRAJ TERMINE SAMOOBRAMBA, SAMOPOMOČ, REPRESALIJA IN RETORZIJASAMOOBRAMBAje oborožena aktivnost države, ki reagira na že prej izvršeni oboroženi napad (agresijo) druge države zoper njeno ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost. Samoobrambo definira tudi UL OZN v 51. členu, kjer določa, da nobena določba UL ne krati posamezni državi pravice do samoobrambe v primeru oboroženega spopada ali napada na člana OZN, dokler VS ne ukrene vse potrebno za ohranitev miru in varnosti.SAMOPOMOČna meji med mirnim reševanjem sporov in vojno so znani primeri uporabe sile brez vojne. Ta uporaba sile je omejena in se izvaja po določenih pravilih, od vojne pa se razlikuje po razmerju, obsegu in namenu uporabe sile, opravičuje pa se kot samopomoč, ki se je močneje kot v drugih pravnih vejah razvila prav v MP, ker tu ni drugih sredstev organizirane prisile.PREDPOSTAVKE za upravičeno uporabo samopomoči so:

zadevati mora interes, ki je zaščiten po MP; obstajati mora kršitev oz. odrek zahtevane izvršitve obveznosti; pravico je potrebno prej uresničiti drugače; država, ki uporabi samopomoč, se ni smela prej odreči samopomoči.

REPRESALIJEGre za protipravno dejanje. Represalije so skupno ime za različne oblike samopomoči, ki so ukrepi države ob kršitvi z MP zaščitenih interesov in so odgovor na protipravno dejanje druge države z namenom samopomoči, t.j. da se drugo državo pripravi do tega, da preneha s protipravnim dejanjem. Represalije so upravičene samo, če so primerne interesu, ki se želi zaščititi, vsekakor pa morajo prenehati, ko se doseže namen, zaradi katerih so nastale. Represalije v miru ne smejo preseči mej tistega, kar je tudi v vojni prepovedano, v vojni pa represalije ne smejo kršiti zakonov človečnosti.Posebna vrsta represalij je RETALIZACIJA, ki pomeni uporabo enakih protiukrepov kot odgovor na protipravni napad druge države.RETORZIJApomeni prekinitev odnosov. Dovojeni protiukrepi zoper prvo državo, npr. prekinitev mednarodnih odnosov. Od represalij se retorzija razlikuje po tem, da pomeni vračilo z nekim MP dopustnimi, a neprijaznimi ukrepi ,ki pa so interesom druge države škodljivi ukrepi. Primerov za retorzijo je veliko v

66

Page 67: mednarodno javno pravo - skripta

carinskih in tarifnih politikah posameznih držav. Če se s takim ukrepom odstopa od pogodbene obveznosti, ne gre za retorzijo, ampak za represalije.RECIPROČNI UKREPIDržava sama ne izvaja svojih mednarodnih obveznosti.

MP POLOŽAJ SVETEGA SEDEŽA PO LATERANSKI POGODBI

MP POLOŽAJ SVETEGA SEDEŽA PO LATERANSKI POGODBI 1929

Do leta 1870 je bil papež vladar svetovne države. Kasneje, po nastopu Garibaldijev, pa ni več bil teritorialno suveren, vendar je še naprej izmenjeval diplomatske predstavnike z nekatoliškimi državami (npr. katoliške cerkve so se še naprej urejevale s konkordati. Konkordati so pogodbe s svetim sedežem) kot oblikami mednarodnih pogodb (dvostranske pog., ki jih lahko sveti sedež sam sklepa z drugimi državami - DK o pravu medn.pog.).

SLO je sklenila sporazum s svetim sedežem (2001, 2004) - sporazum o spoštovanju RS in katoliške cerkve (KC). S tem RS priznava pravno subjektiviteto katoliške cerkve.Vsebina: RS in KC bosta druga drugo spoštovali. KC ima pravico do delovanja, kateheze, bogoslužja.Kakšne so spremembe za papeža po tem zakonu?Garancijski zakon 1871:Po zavzetju Rima, Italija enostransko določi status Vatikana, pri čemer ta zakon določa kako je v LP določen MP svetega sedeža in papeža. Papeževa oseba je nedotakljiva in sveta, na italijanskem področju se mu izkazujejo vse časti kot suverenu, pripada mu privilegij, ki mu ga priznajo katoliški vladarji, ostanejo mu palače (Lateran, Vatikan) in zemljišča, ki so nedotakljiva, svobodno občevanje papeža s celim svetom, poslanci, akreditirani pri papežu, imajo diplomatsko imuniteto, ko se izbira papež, imajo kardinali imuniteto. Ko se izbira papež (konklave), imajo kardinali imuniteto. Z Garancijskim zakonom papežu še ni bilo priznano posebno državno območje. To je bilo storjeno z Lateransko pogodbo leta 1929.Lateranski sporazum 1929 (ali konkordat) potrjuje večino stvari iz garancijskega zakona, dodaja pa npr. kakšne so dolžnosti kraljevine Italije v odnosu do ozemlja svetega sedeža.Papežu se prizna posebno državno področje (nevtralno!) kot država mesta Vatikan, oblast nad njim ima papež in organi, ki jih on določi, papež ima aktivne in pasivne pravice poslanstva. Edina vera v Italiji je apostolska in potrjuje mednarodno vlogo svetega sedeža. Ločiti moramo pravni položaj papeža (Svete Stolice) in položaj teritorija pod njegovo oblastjo.Pred 1870 je bila papeževa država prava država in kot taka subjekt MP, papež pa svetovni suveren.

Katera medsebojna jamstva sta si pogodbeni stranki zagotovili?Mesto Vatikan se lahko pojmuje kot država, lahko pa se mu tudi zanika status države (pomanjkanje prostora, državljanov). Mesto Vatikan je od 1930 član mednarodne misije za zaščito knjižnih in umetniških del. Položaj mesta v času vojne govori v prid tezi, da se lahko smatra za mini državo, takšno, ki zaradi svoje majhnosti in posebne pomembnosti ne sodeluje v mnogih meddržavnih organizacijah in kolektivnih dogovorih. S pogodbami in dodatnimi protokoli med Svetim sedežem in Italijo 1984 (izmenjava ratifikacijskih listin 1985) so izvršene spremembe v Lateranski pogodbi, še posebno v konkordatu. Te spremembe so posledica političnih in socialnih sprememb v Italiji ter razvoja znotraj katoliške cerkve po drugem Vatikanskem konciliju. Spremembe so potrdile suverenost in neodvisnost obeh strani, sprememba pa je ta, da kaj določa LP glede položaja katoliške vere v Italiji.

67

Page 68: mednarodno javno pravo - skripta

Katoliška vera ni edina državna veroizpoved v Italiji, spremenjen pa je tudi odnos svetega sedeža do poročnega prava in cerkvene razveze, civilno služenje vojske.

Katero omejitev je država svetega sedeža sprejela glede svojega mednarodnega nastopanja?V 24. členu se Sveti sedež enostransko zavezuje, da ne želi sodelovati na konferencah o svetovnih konfliktih, razen če se države nanj obrnejo oz. če sam smatra, da mora na rešitev konflikta moralno vplivati.3 POGODBE SKLENJENE MED ITALIJO IN PAPEŽEM:

1. Lateranska pogodba (sklenila sta jo Mussolini in predstavnik Cerkve, kjer je določen status Vatikana),

2. Finančna konvencija (kako se finacira Vatikan, kolikšno odškodnino mora plačati Italija papežu, ker so mu razpolovili rento, ki mu je bila zagotovljena z Garancijskim zakonom iz l.1871),

3. Konkordat (gre za položaj cerkve. Je mednarodna pogodba, ki jo sklene Papež z vlado ali vladarjem neke države in ureja priznanje in ugodnosti RKC in njenih vernikov v tej državi. Zadnji konkordat je bil sklenjen med Papežem in Španijo leta 1953 in je veljal do leta 1980).

Danes se v praksi uporabljajo druga sredstva MP za definiranje statusa RKC znotraj držav.

PREPOVED NESTRPNOSTI IN DISKRIMINACIJE NA OSNOVI VERE IN VEROVANJA

Deklaracija o odpravi vseh oblik nestrpnosti ali diskriminacije na osnovi vere in prepričanja izhaja iz naslednjih načel in ugotovitev:

nespoštovanje in kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti pravice do svobode misli, vesti, vere ali katerega koli drugega prepričanja (vodi neposredno ali posredno do vojn…to ustvarja sovraštvo med narodi in nacijami);

vera in prepričanje sta za vsakogar, ki jih izpoveduje, temeljni prvini njegovega pojmovanja življenja;

svobodo vere in prepričanja je potrebno v celoti spoštovati in jamčiti; svoboda vere in prepričanja prispeva k udejanjenju ciljev svetovnega miru, socialne

pravičnosti in prijateljstva med narodi; nestrpnost in diskriminacija zaradi vere in prepričanja še obstajata v nekaterih delih sveta.

MEJE

MP VIDIKI DOLOČITVE MEJE Z REPUBLIKO HRVAŠKO

Vprašanje obstoja in poteka meje na kopnem ni sporno, saj jo določa že Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS v točki II., ki pravi, da so državne meje RS mednarodno priznane državne meje bivše SFRJ z Republiko Avstrijo, Italijo in Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na RS ter meja med RS in RH v okviru dosedanje meje SFRJ.Ker pa ta meja v naravi ni označena, gre za problem tehnične narave (problem dvojnih evidenc v geodetskih dokumentacijah). Kljub vsemu bo potrebno opraviti manjše korekcije meje. Kriteriji za določitev meje:

slovenska stran daje prednost določitvi meje po katastrskih mejah (to bi naj bilo izhodiščno stanje);

hrvaška stran ima dvojne kriterije in daje prednost naravnim mejam pred upravnimi mejami.

Večji problemi pa obstajajo glede določitve meje na morju.

68

Page 69: mednarodno javno pravo - skripta

Slovensko stališče zagovarja celovitost Piranskega zaliva v smislu suverenosti RS nad celotnim zalivom in neposredni izhod iz slovenskega teritorialnega morja na odprto morje. Stališče RS je, da je Piranski zaliv primer sui generis, ki narekuje izključno upoštevanje zgodovinskega naslova in drugih posebnih okoliščin in odločno zavrača uporabo kriterija srednje črte, za kar se zavzema hrvaška stran.Kriterij zgodovinskega naslova je podan v dejstvu, da je zaliv že zgodovinsko pripadal piranski občini in izključni vsestranski uporabi tamkaj živečega prebivalstva, ki je bilo v stoletni zgodovini naseljeno izključno s piranske strani oz. območja solin, ki so sestavni del piranske občine. Nadaljni argument RS je načelo uti possidetis iuris – efektivno izvajanje oblasti, ki najbolj ustreza dejanski situaciji v Piranskem zalivu. Posebne okoliščine kot kriterij v tem primeru: RS je geografsko prikrajšana država zaradi svoje geografske lege. RS izpolnjuje vse pogoje, ki jih navaja 70. člen konvencije, upoštevaje dejstvo, da Jadransko morje sodi med zaprta oz. polzaprta morja. Geografska lega in smer obale RS ob upoštevanju načela pravičnosti nujno vodita k uporabi kriterija posebnih okoliščin.Stališča tujih mednarodnih strokovnjakov se v glavnem ujemajo s stališči slovenskih mednarodnopravnih strokovnjakov glede celovitosti in dodajajo argument statusa Piranskega zaliva kot notranjih morskih voda. Vendar bodo pogajanja zelo težavna zaradi popolnoma različnih stališč obeh republik.

Opiši mednarodnopravne temelje oz. možnosti za ureditev morske meje Slovenije z Italijo in Hrvaško po Uncloss III – 1982: geografsko prikrajšana država,zgodovinske meje,uti posidetis iuris.

MEDNARODNO-PRAVNI VIDIKI UREJANJA MEJE MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO V PIRANSKEM ZALIVUMejno problematiko med RS in Hrvaško lahko vsebinsko delimo v dva sklopa vprašanj:

problematika delimitacije meje na kopnem med obema državama; problematika določitve njune skupne meje na morju.

RS glede poteka meje na morju zagovarja ohranitev celovitosti Piranskega zaliva pod njeno suverenostjo in jurisdikcijo in za izhod na odprto morje na temelju dopustnih kriterijev MP in upoštevaje specifični položaj RS. Stoji na stališču, naj se upoštevajo zgodovinske meje za ta zaliv (v času propadle YU je Slovenija upravljala in vršila nadzorstvo nad tem zalivom).Stališče Hrvaške:glede meje na morju se naj uporabi kriterij srednje črte. RS se je zaradi svoje geografske lege (kratke obale in njene vbočene oblike) znašla v položaju, ki ga konvencija ZN o pomorskem MP (Unclos III) označuje s pojmom geografsko prikrajšane države. Če želimo spor med RS in Hrvaško povzet v neko kratko celoto je najboljše, če zadevo razčlenimo in si na ta način ustvarimo jasnejšo sliko te problematike. Po osamosvojitvi obeh držav se je namreč odprlo vprašanje glede razmejitvene črte med državama. Obstajajo namreč določena sporna območja za katera se ne ve natančno kateri strani pripadajo oz. kje poteka razmejitvena črta na teh območjih.Še posebej sporna pa je meja na morju, kjer gre za vprašanje Piranskega zaliva, glede omenjenega zaliva državi namreč nikakor ne moreta sprejeti nekega konsenza, ki bi ustrezal tako eni kot drugi strani.V Memorandumu o Piranskem zalivu, ki je bil s strani Državnega zbora sprejet 7. apr. 1993 se je RS zavzela za suverenost RS nad celotnim Piranskim zalivom ter za prost izhod Slovenije na odprto morje. Te svoje zahteve pa je podkrepila tudi z argumenti kot so: slovenska stran je v memorandumu opredelila primer piranskega zaliva, kot primer sui generis. Temu v prid naj bi govorila številna zgodovinska dejstva saj naj bi Piranski zaliv skozi celotno zgodovino pripadal piranski občini ter bil v izključni uporabi tam živečega prebivalstva, torej prebivalstva naseljenega s piranske strani.

69

Page 70: mednarodno javno pravo - skripta

Nadalje je RS kot argument za suverenost nad celotnim Piranskim zalivom uporabila tudi načelo uti possidetis iuris, to je načelo mednarodnega javnega prava, ki nasprotujočima si stranema priznava stanje, kot je bilo ob nekem prelomnem dogodku, v našem primeru je to razpad SFRJ. V tem času je Slovenija upravljala s celotnim Piranskim zalivom, vršila je nadzorno oblast v smislu policijskega nadzora, gospodarsko upravljala z zalivom, skrbela za biološko ravnotežje in ekološko zaščito ter skrbela za ohranitev kulturne dediščine piranskega zaliva kot celote.Hrvaški odgovor na prej omenjeni memorandum je bila Deklaracija o stanju meddržavnih odnosov RH in RS, ki jo je hrvaška zakonodajni organ sprejel leta 1999, med tem časom je bil sprejet tudi SOPS, ki ga Hrvaška v tej deklaraciji tudi podpira hkrati pa zavrača prej naštete slovenske zahteve.Hrvaška se sklicuje na Konvencijo ZN o pomorskem pravu oz. natančneje na njen 15.čl., ki določa, da ima vsaka država pravico do suverenosti nad delom morja, ki se spaja z njeno obalo, hkrati pa ta člen govori tudi o možnih načinih razmejitve, in sicer so to: sporazum, sredinska črta in razmejitev na podlagi zgodovinskih dejstev in posebnih okoliščin.

Slovenija se torej zavzema za slednjo metodo, medtem ko se Hrvaška zavzema za to, da bi razmejitve načrta potekala po sredini Piranskega zaliva. Ta rešitev je za Slovenijo nesprejemljiva, saj bi na ta način izgubila ne le del morja, temveč tudi prosti izhod na odprto morje. Dejstvo, ki ga nikakor ne smemo zanemariti je t.i. sporazum Drnovšek–Račan. Z omenjenim sporazumom, ki je bil sprejet 2001, naj bi Slovenija dobila prosti izhod na odprto morje, vendar pa so Hrvaške oblasti ta sporazum kasneje razveljavile in se pri tem sklicevale na to, da je šlo zgolj za parafiranje, le to pa v mednarodnem javnem pravu nima obvezujočih konsikvenc.Iz tega razloga je Slovenija skeptična do predloga Hrvaške strani, da bi spor reševali s pomočjo mednarodne arbitraže. Glede na omenjeno situacijo v zvezi s sporazumom Drnovšek–Račan je Slovenija upravičeno v skrbeh glede tega ali bi Hrvaška spoštovala odločitev takšne arbitraže v primeru, da odločitev le-te zanje ne bi bila ugodna.Slovenija torej na arbitražo gleda kot na skrajno rešitev, primarno pa se zavzema za solucijo, ki bi temeljila na konsenzu, kateri bi zadovoljil obe strani.

Kakšne oblike arbitraže poznaš in katera bi prišla v poštev tukaj?Razsodništvo – arbitraža je postopek, ki naj uredi spor med državama, katerega vodijo sodniki, ki jih izberejo stranke same. Glavni značilnosti arbitraže: rešitev je razsodba (uporaba pozitivnega prava na konkreten spor). Rešitev je obvezna in se mora izvršiti. Države se podredijo arbitraži le, če to same želijo – soglasje obeh držav v sporu. Stranke pričakujejo od arbitraže ustreznejšo, hitrejše in cenejše rešitev spora. Postopek je manj formalen (izbira pravil postopka).Ločimo: ad hoc arbitražo in institucionalno arbitražo.Za reševanje spora države izberejo razsodnike, ki so lahko v obliki že obstoječih forumov ali pa v obliki AD HOC forumov (za namen konkretnih nalog). Konvencija ZN o pomorskem MP (UNCLOS III) predvideva kompleksen mehanizem mirnega reševanja mednarodnih sporov – izmenjava mnenj, pravica vsake strani pozvati drugo stran k postopku sprave, arbitraže ali sodne poti.Vsaka stran v sporu lahko enostransko s pisno notifikacijo drugi strani predloži konkreten spor arbitraži. Arbitražo sestavlja 5 članov. Vsaka stran določi enega arbitra, ostale tri pa določita obe strani sporazumno.

KAJ JE DRŽAVNA MEJA, PRAVNA IN DEJANSKA DOLOČITEV, primer SLO-AVT mejeDržavna meja pomeni:

črto, do katere se razteza državno področje; črto, ki omejuje državno področje (področje države ni ploskev, ampak prostor v treh

dimenzijah, ki se razteza nad in pod ploskvijo);

70

Page 71: mednarodno javno pravo - skripta

je ploskev nepravilne oblike, ki omejuje samo površino tal, zračni prostor in podzemlje, ki so sestavni deli državnega področja.

V praksi se pogosto govori o meji kot o črti, ki se določa z dogovori in se vriše v zemljepisne karte. Kaže se na površini tal, pri prehodu, zaustavljanju na meji,…Državna meja se dviguje v višino in spušča v vertikalno globino. Državna meja je črta državne oblasti ali državne pristojnosti. V novejšem času se odstopa od načela, da se na površini določena mejna črta razteza vertikalno v globino in višino (epikontinentalni pas je prostor, ki obsega morsko dno in podzemlje, ne pa tudi voda, pod katero se nahaja). Tu gre meja suverenih pravic obalne države naprej po površini morskega dna, vertikalno pa se spušča v globino tam, kjer te pravice proti odprtemu morju prenehajo.Državno področje obsega tudi morje ob obali – meje na morju. Določena je tudi meja morskega prostora, ki pripada eni državi proti ustreznemu morskemu prostoru druge.Meja je lahko nasproti terri nullius, obstajajo primeri nevtralnega ozemlja med državama. Ločimo:

NARAVNE MEJE (je mejna črta, določena z naravno obliko tal – gorske verige, reke, jezera). Tudi te meje so določene v pogodbah, lahko ni ne eno in ne drugo, obstojajo že iz fevdalnih časov (Mokrice).

DOGOVORNE MEJE (KONVENCIONALNE) - potek meje se ne opira na naravno obliko tal, zato se mora natančneje opisati v pogodbi in določiti v operatih te razmejitve (T1-T2 = kaže se kot zemljepisna črta). Posebna vrsta konvencionalnih meja so tiste, ki sledijo zemljepisnemu vzporedniku – meridianu (meja med ZDA in Kanado).

UPRAVNE MEJE (države težijo k temu, da bi imele dobro naravno mejo v vojaškem smislu, obrambna ali napadalna vrednost).

ZGODOVINSKE MEJE (države se sklicujejo na dejstva, da je meja že od nekdaj obstajala).

Določitev mej: na vodnih tokovih črta geometrijske sredine (Thalweg) - če državna meja teče po obali reke, tako

da cela površina reke pripada smo eni od obalnih držav (npr. Ems); na jezeru, če ni s pogodbami urejeno, se smatra za koimperij ali pa vsaki državi pripada del ob

obali, ostanek jezera pa je svoboden, najbolj točno je mnenje, ki deli vso površino (tudi v praksi - Ženeva), na podlagi pogodbe lahko pride do drugačnih odnosov. Tako je Rusija imela izključno oblast nad Kaspijskim morjem, 1921 pa se je Rusija odrekla vseh neenakopravnih dogovorov Carske Rusije in je Iranu priznala pravico, da ima lahko na Kaspijskem morju svojo mornarico. To Kaspijsko morje se v odnosih med državama smatra za jezero, ki jima pripada v celoti, meja pa spaja mejne črte na nasprotnih obalah.

Načelo “uti possidetis”, se uporablja v Latinski Ameriki kot pomožno pravilo za ugotavljanje meja. To ni iskanje meje po dejanski posesti v sedanjosti, ampak se kot meja v dvomu jemlje upravna meja med bivšimi španskimi in portugalskimi upravnimi enotami v času prenehanja kolonij (Južna Amerika 1910, Srednja Amerika 1821). Večina meja med državami je danes urejena s pogodbami. So meje, ki obstojijo že od nekdaj kot dejansko in popolnoma priznano stanje, vendar so bile te meje točno pogodbeno določene. Če pogodbe ni ali le-ta ne določa dovolj natančno poteka meje, je meja tista črta, ki dejansko obstaja brez pripomb.Če je pogodba ali dejansko stanje nejasno, se včasih vzame kot začasna rešitev KOIMPERIJ (lahko tudi dolgotrajnejša rešitev) ali kaj podobnega (Žužemberk, Marindol med Avstro-ogrsko in Kranjsko).Faze določanja meje so dogovori o rešitvi mejnih incidentov (posebni organi, komisije –sektorske, centralne), nerešena vprašanja komisij rešujejo vlade držav, zaščita za člane organov in komisij se označuje kot osebna in diplomatska imuniteta.

71

Page 72: mednarodno javno pravo - skripta

PRIMER SLOVENSKO-AVSTRIJSKE MEJEPo razpadu Avstro-ogrske so sporazumno delitev staro-avstrijskega državnega ozemlja onemogočale nasprotujoče si ozemeljske zahteve držav naslednic. Slovenska vlada (narodni svet) je v Ljubljani zahtevala, da se Južna Koroška priključi Jugoslaviji in sicer na temelju etnično - nacionalnih načel.Za sporno ozemlje je prišlo decembra 1918 najprej do regionalnih obmejnih bojev, ki so se nadaljevali v letu 1919 ter se končali s tem, da so Jugoslovani junija 1919 zasedli južno in osrednjo Koroško vključno s Celovcem.O meji na Koroškem so v tem času že odločali na mirovni konferenci v Parizu. Po dolgotrajnih pogajanjih velikih sil (ZDA, Francija, VB, Italija), ki so imele različne predloge, so 27.8.1919 sklenili, naj o usodi celovške kotline odločijo prebivalci s plebiscitom. Plebiscit, kakor tudi ostala državna meja z Avstrijo so bila določena s podpisom Mirovne pogodbe v Saint Germainu 10.9.1919. Ta pogodba ne govori o slovenskih manjšinah izrecno, temveč govori o avstrijskih državljanih, ki sestavljajo etnične, verske in jezikovne manjšine ter jih izenačuje pred zakonom z drugimi avstrijskimi državljani.Celovška kotlina je bila razdeljena na cono A in cono B. Najprej bi glasovali v coni A in če bi bil rezultat pozitiven za Jugoslavijo, bi izvedli plebiscit še v coni B. Plebiscit bi morali izvesti v roku 6 mesecev po podpisu mirovne pogodbe, vendar je do plebiscita preteklo več kot eno leto. 10.10.1920 je bil izveden plebiscit v coni A, ker je za Avstrijo glasovalo 59 % ljudi. Posledica tega izida glasovanja je bila, da je plebiscit v coni B odpadel, ker je Avstrija že dobila večino v coni A.Izhodišče razprav o slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji na povojnih mednarodnih konferencah so bile jugoslovanske zahteve.

Londonski konferenci glede priključitve Južne Koroške Jugoslaviji (zahodne velesile so podprle Avstrijo, SZ pa Jugoslavijo). Ko je po 2. svetovni vojni Avstriji znova uspelo vzpostaviti v nespremenjenih mejah svojo neodvisno državnost, je z državno pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15.5.1955 poleg drugih dolžnosti Avstrija prevzela tudi posebne obveznosti glede zaščite človekovih pravic in pravic slovenske in hrvaške manjšine. Ta določila o manjšinah so bila vnesena v pogodbo predvsem na zahtevo Jugoslavije kot minimalno nadomestilo za to, ker so bile zavrnjene njene zahteve po spremembi meje z Avstrijo.

OPIŠI UREDITEV MEJE Z ITA PO MIROVNI POGPDBI 1947, MOS 1954 IN OSIMSKIM SPORAZUMOM 1977MIROVNA POGODBA Z ITALIJO 1947Dne 10.2.1947 so predstavniki 21 držav podpisali mirovno pogodbo z Italijo, ki je začela veljati 15.09.1947.Z uveljavitvijo mirovne pogodbe je bilo določeno STO (Svobodno Tržaško ozemlje), ki je bilo razdeljeno na Cono A in Cono B.Cona A (Trst z okolico) je bila pod angloameriško upravo, Cona B pa pod jugoslovansko upravo, s sedežem v Kopru in z ozemljem, segajočim do Novigrada.Razmere so se zaostrile 1952, ko so zahodni zavezniki 9. maja podpisali Memorandum o soudeležbi Italije pri upravi Cone A in tako sklenili prepustiti upravljanje Cone A Italiji. Kriza je vrhunec dosegla 1953, ko sta obe strani skoncentrirali vojsko ob meji, Italija pa je zahtevala izvedbo plebiscita na celotnem ozemlju STO (tudi za cono B).Po obojestranskem umiku vojske se je kriza polegla, obe strani pa sta se dogovorili o bodočem poteku dogovorov.

LONDONSKI MEMORANDUM O SOGLASJU 1954Rezultat dogovorov med obema stranema je bil Londonski memorandum o soglasju, ki so ga podpisale štiri strani 05.10.1954 v Londonu ter ga notificirale pri VS OZN.

72

Page 73: mednarodno javno pravo - skripta

Italija in Jugoslavija sta ob soglasju velikih sil in OZN določili medsebojno razmejitev ter dejansko in pravno ukinili STO (sporazum je bil dodan kot priloga 2. Memorandumu o soglasju in je znan pod imenom POSEBNI STATUT).

OSIMSKI SPORAZUM 1977Dne 10.11.1975 je bila v Osimu pri Anconi sklenjena med Italijo in SFRJ. Osimska pogodba, ki je po obojestranski ratifikaciji 1977 nadomestila posebni statut, prenehal je veljati Londonski memorandum 1954.S tem sporazumom sta obe strani uredili še dve do takrat odprti vprašanji:

dokončno se je določila celotna mejna črta med državama na kopnem in na morju (od tromeje na Peči pa do ozemlja Tržaškega zaliva)

uredil se je položaj in pravice slovenske narodnostne skupnosti v Italiji ter italijanske v SFRJ.

Poleg tega je bilo z Osimskim sporazumom določeno še: da naj del od Medvedje vasi pa do Svetega Jerneja dobi označbo državna meja, kajti ta del ni bil

označen v mirovni pogodbi; s pogodbo je bila določena meja v Tržaškem zalivu, pri čemer je bil upoštevan interes plovbe in

neoviran razvoj pristanišč Koper in Trst; obe strani sta predvideli zaščito narodnostnih manjšin, obe strani sta se zavezali, da bosta v

okviru notranje zakonodaje zagotovili tisto raven zaščite, ki je predvidena v določilih posebnega statuta ter pri tem upoštevali načelo največje možne zaščite v skladu z UL OZN, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in Konvencijo o preprečevanju vseh oblik rasne diskriminacije;

s pogodbo je bilo tudi dokončno rešeno vprašanje državljanstva ter odškodnine za premoženje izseljenih Italijanov ter socialno zavarovanje;

sklenjen je bil sporazum o izboljšanju gospodarskega sodelovanja med državama; podpisan je bil dogovor o ustanovitvi svobodne industrijske cone na območju Fernetiči-Sežana

na obeh straneh meja, kjer bi vsaka država prispevala del ozemlja, ustanovitev cone pa z ničemer ne posega v obstoječo mejno črto;

s sporazumom je bila ustanovljena stalna mešana komisija za gospodarske zadeve, določena povezava avtoceste Benetke – Trst - Gorica s cestami Nova Gorica -Postojna, Fernetiči - Postojna in Hrpelje – Kozina - Reka;

obe strani bosta spodbujali stalno in tesno sodelovanje jugoslovanskih in italijanskih pristanišč Severnega Jadrana ter skrbeli za zaščito Jadranskega morja pred onesnaženjem.

MP VARSTVO SLOVENSKE MANJŠINE V AVSTRIJI

Kako je urejeno MP varstvo slovenjske manjšine v Avstriji po multilateralnih pogodbah sprejetih v okviru OZN, po multilateralnih pogodbah sprejetih v okviru Sveta Evrope, po ADP in po bilateralni pogodbi o kulturnem sodelovanju s SLO?

73

Page 74: mednarodno javno pravo - skripta

Mednarodna zaščita manjšin se je od Westfalske mirovne pogodbe 1648 pojavila večkrat in v različnih oblikah. Takšni pojavi so bili izolirani in nimajo pravne kontinuitete z novejšim pravom zaščite manjšin. Poseben pomen ima zaščita manjšin šele po 1. svetovni vojni (mirovne pogodbe, dogovore z glavnimi zavezniškimi silami, dvostranske dogovore). Po navedenih določbah pa manjšine niso bile posebne enote, kar pomeni, da niso bile subjekt zaščite, temveč se je zaščita dajala posameznikom. Obstajale pa so tudi razlike glede na domet zaščite oz. obveznosti držav. Zato so ločili: absolutno zaščito (pooblastila in pravice, ki so natančneje ali vsaj dovolj natančno označena, tako

da države z enostranskim dejanjem teh pravic in pooblastil ne more vzeti), relativno zaščito (pripadnikom manjšine se zagotavljajo enake pravice ali postopki kot večinskem

prebivalstvu določene držav).

Slovenska narodnostna manjšina v Avstriji se nahaja na Koroškem in Štajerskem, njeno varstvo pa je bilo najprej urejeno:

1. z določbami sporazuma iz Saint Germaina 1919,2. nato z Avstrijsko državno pogodbo 1955, h kateri je kot polnopravna stranka pristopila bivša

SFRJ (Slovenija ni sukcesor te pogodbe, ker je z Avstrijo sklenila bilateralni sporazum o varstvu slovenske manjšine v Avstriji. Torej Slovenija ni članica ADP. Za slovensko manjšino so pomembni členi 6, 7 in 9., ki govorijo:

člen 6:skoraj identično kot vse mirovne pogodbe po drugi svet. vojni zavezuje Avstrijo, da mora zagotoviti vsem osebam, ki so pod njeno jurisdikcijo, enakopravnost pri uživanju človekovih pravic in temeljnih svoboščinčlen 7:ta člen popolnoma jasno določa, kaj je Avstrija še posebej in konkretno dolžna zagotoviti slovenski in hrvaški narodni manjšini, poleg tistih, ki jih je dolžna storiti vsem ostalim državljanom Avstrije po členu 6. Namen tega člena je varovati tudi manjšinsko skupnost kot tako, ne le posameznike pred vsakršnim organiziranim asimilacijskim delovanjem. Ta člen ima 5 točk in določa:Enakost avstrijskih državljanov ter pripadnikov slovenske manjšine pred zakonom ter pravico do lastnih organizacij, združenj ter tiska v lastnem jeziku;Pravico do osnovnošolskega pouka v slovenskem jeziku ter do sorazmernega števila slovenskih srednjih šol;V upravnih in sodnih okrajih z manjšinskim prebivalstvo je slovenski jezik dovoljen kot uradni poleg nemškega jezika, kar velja tudi za krajevna imena in napise;Pravica pripadnikov manjšine do udeležbe v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah in organih pod enakimi pogoji kot avstrijski državljani;Prepoved dela neonacističnih organizacij.člen 9:je za varstvo slovenske manjšine posredno zelo pomemben zato, ker je z njim Avstrija zavezana izvesti denacifikacijo v vseh področjih življenja. Prav nacizem je bil ideološko izhodišče najhujšega divjanja tudi zoper narodne manjšine pred vojno in med njo. Dosledno uveljavljanje tega člena v praksi bi brez dvoma pripomoglo k razpustitvi in preprečitvi delovanja in obstoja raznih neonacističnih organizacijskih združenj in podobnih strašil iz preteklosti. Kljub vsem tem jasnim določilom pa zaščita slovenske manjšine ni takšna, kot bi morala biti v resnici, kar nam kažejo vsakodnevni problemi tako glede dvojezičnosti, neonacizma.

74

Page 75: mednarodno javno pravo - skripta

Avstrija Slovenije ne smatra za naslednico SFRJ glede te pogodbe in tako je izvrševanje pravic slovenske manjšine garantirano preko avstrijskega Ustavnega sodišča, ki je določilo neposredno uporabo 7. člena ADP ter Zakonom o narodnih skupnostih 1976, Uredbo zvezne Vlade Slovenščina kot uradni jezik 1977 ter še nekaterimi drugimi pravnimi akti.

MP VARSTVO SLO. MANJŠINE V ITALIJISlovenska narodna manjšina se nahaja v 3 obmejnih provincah:

Tržaška pokrajina (cca 40.000) Goriška pokrajina (cca 20.000) Videmska pokrajina (cca 45.000).

SUKCESIJA:obe državi Slovenija in Italija sta 31.julija 1992, podedovali sporazume, ki so bili v skupnem interesu obeh držav, vključujoč Osimske sporazume iz leta 1975 in Rimski sporazum iz leta 1983. V veljavi pa so tudi:

doslej sprejeti mednarodni sporazumi od mirovne pogodbe z Italijo do osimske pogodbe; pariški in kopenhagenski dokument in dokument Sveta Evrope.

Notranja ureditev:ZAKON O ZAŠČITI SLOVENSKE JEZIKOVNE MANJŠINE V FURLANIJI - JULIJSKI KRAJINI (začne veljati 23.3.2001). Najpomembnejše je določilo drugega odstavka 28.člena: "Nobenega določila tega zakona ni mogoče razlagati na tak način, da bi zagotavljalo varstvo pravic slovenske manjšine na nižji ravni od tiste, ki jo manjšina že uživa na osnovi prejšnjih določil".V okviru evropskih institucij pa še:

Evropska okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin iz leta 1994 Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih iz leta 1992.

Varstvo slovenske manjšine v Italiji se je začelo razvijati šele po 2. svetovni vojni, ko je bil k FLRJ priključen slovenski in hrvaški del nekdanje Julijske krajine, Italiji pa je pripadla Gorica ter del njene pokrajine in Slovenska Benečija.

PARIŠKA MIROVNA POGODBA 1947Z njo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, ki je obsegalo cono A (bila je pod anglo - ameriško upravo) in cono B (bila je pod jugoslovansko vojaško upravo).Pogodba je v 15. členu vsebovala klavzulo o prepovedi diskriminacije, ki naj bi jamčila popolno enakopravnost slovenske in hrvaške manjšine z italijanskim prebivalstvom. Ker pa je STO povzročalo velike spore med Italijo in Jugoslavijo, je bilo potrebno vprašanje glede tega ponovno urediti. To se je zgodilo z:

1. LONDONSKIM MEMORANDUMOM 5.10.1954 in 2. POSEBNIM STATUTOM, ki se nanaša na tržaško ozemlje (le-ta je razrešil dotedanjo

vojaško upravo cone A in B ter določil mejo, ki velja še danes. Z Londonskim memorandumom so bili Slovenci na tem področju podvrženi tem pravnim statusom:

za Slovence v goriški pokrajini naj bi veljala ustrezna ustavna manjšinska določila; Slovenci v slovenski Benečiji in v Kanalski dolini so se smatrali za izenačene z italijanskim

prebivalstvom in zanje manjšinska določila niso prišla v poštev;

75

Page 76: mednarodno javno pravo - skripta

za tržaške Slovence pa naj bi poleg ustavnih določil veljale še določbe Londonskega memoranduma s priloženim posebnim statutom, ki podrobno našteva njihove pravice, posebno na področju šolstva in v odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi.

Tako je ta statut povezal zaščito manjšin s človekovimi pravicami. Statut zavezuje vladi, da na svojih področjih ravnata v skladu z načeli Splošne deklaracije o človekovih pravicah, kar zadeva pripadnike obeh narodov na obeh straneh meja in tako določa: enakost v pravicah in postopkih z ostalim prebivalstvom določenega področja, neoviran kulturni razvoj ob pravični delitvi finančnih sredstev, enakost pravic na gospodarskem področju,…Meje osnovnih pravnih enot se ne smejo spremeniti na način, ki bi ogrozil etnično sestavo teh enot. Zaradi pomoči, svetovanja in nadzora nad izvrševanjem tega Statuta je bila osnovana bilateralna komisija, ki je sprejemala peticije, naslovljene nanjo zaradi neizvrševanja zajamčenih pravic, razvila pa je tudi posebno prakso sodelovanja z manjšinskimi organizacijami. Kmalu se je izkazalo, da so se upravni in zlasti sodni organi postavili na stališče, da jih Posebni statut ne zavezuje, saj še ni postal del notranje italijanske zakonodaje. Namesto v njem predvidene dvojezičnosti, je še vedno veljal sporen Zakon o kazenskem postopku, ki je pod grožnjo kazni določal izključno rabo italijanskega jezika, slovenskim državljanom pa hkrati ni dajal niti pravice do tolmača.

Osimski sporazumi 10.11.1975S sprejemom Osimskih sporazumov je prenehal veljati Memorandum in njemu pripadajoč Statut. Osimski sporazumi so pomenili dokončno ureditev:

mejnih vprašanj, vprašanj pravic narodnih manjšin, načrta pospešitve medsebojnega gosp. sodelovanja na vseh področjih.

S tem sta obe državi potrdili voljo, da nudita obema narodnima manjšinama čim bolj široko zaščito, tudi v duhu načel, izraženih v: UL OZN, v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v Konvenciji o odpravi vsake oblike rasne diskriminacije.Kljub temu pa so bile določbe manjšinske zaščite podrejene italijanski zakonodaji, kar je pomenilo, da se je Italija sicer zavezala, da bo slov. narodni skupnosti nudila čim bolj široko zaščito, da pa je bila ta zaščita realizirana znotraj njene upravne ureditve, njenega notranjega pravnega reda.

1 člen:V hipu, ko preneha veljati Posebni statut, obe strani izjavljata, da bosta obdržali v veljavi notranje ukrepe, ki sta jih že aplicirali na podlagi omenjenega statuta in da bosta v mejah svojega notranjega prava zajamčili raven zaščite odnosov dveh etničnih skupin, ki je predvidena v določbah zapadlega Statuta.8. členvelja samo za tržaško ozemlje, ohranijo naj se vsi ukrepi, ki so bili sprejeti za izvrševanje specialnega statuta. Ker različne razlage tega člena (slov. - za vse slov. manjšine; italijanska - le za tržaško ozemlje ali za tiste dele Statuta, ki so že bili realizirani).

PODROČJA S POSEBNIM POLOŽAJEM PO MP–PRIMER STO PO MIROVNI POGODBI Z ITALIJOKateri MP inštrument urejuje to vprašanje?

Dne 10.2.1947 so predstavniki 21 držav v Parizu podpisali mirovno pogodbo z Italijo. Jugoslavansko delegacijo je vodil Kardelj, delegacija je zagovarjala etično načelo, za samo mesto Trst pa je predvidevala položaj svobodnega mosta v realni uniji z Jugoslavijo. Ustanovitev STO je predviden v 21.

76

Page 77: mednarodno javno pravo - skripta

členu mirovne pogodbe. S stališča MP je STO sui generis z omejeno poslovno sposobnostjo, ne more postati član ZN.Eno od važnih obeležij STO naj bi bila njegova trajna nevtralnost in demilitarizacija. Neposredno je STO nosilec pravic in obveznosti, po MP je subjekt, vendar omejen z dejavniki izven njega. Vodil bi ga naj guverner, ki ga imenuje VS.Določeno je, da bo do vzpostavitve režima STO to področje v večjem delu pod anglo-ameriško upravo (cona A), drugi del pa pod vojaško upravo Jugoslavije (cona B).

Zakaj ni prišlo do ustanovitve STO? Kateri državi je to ozemlje kasneje pripadlo?Režim STO ni nikoli začel veljati. Že takoj po ustanovitvi STO je Italija začela diplomatski boj za revizijo mirovne pogodbe glede STO. Leta 1953 je prišlo do obmejnih napetosti med obema državama, državi sta se odločili za pogajanja. Rezultat tega je Londonski memorandum 1954, ki je prestavljal mednarodni temelj za prenehanje STO in razdelitev suverenosti na ozemlji bivšega STO med YU in Italijo.S tem sporazumom je Italija dobila večji del cone A s Trstom, Jugoslavija pa celotno cono B in manjši del cone A (od Ankarana do Debelega rtiča). STO bi naj imel lasten monetarni sistem, lastno policijo, bil bi naj nevtralen in demilitariziran. Ni nikoli zaživel v praksi!

MP UREDITEV PLEBISCITA IN NJEGOVA UPORABA V PRAKSI (Koroška)

Plebiscit je postopek, s katerim se prebivalstvo določenega območja z glasovanjem izjavlja oz. odloča: statusu tega območja; priključitvi določenega območja določeni državi (plebiscit o aneksiji); vzpostavljanju, spremembi ali prenehanju določenega mednarodno pravnega statusa

določenega ozemlja.V praksi je bil primer plebiscita KOROŠKI PLEBISCIT, glasovanje o državni pripadnosti koroških Slovencev 1920. Po zlomu Habsburške monarhije je prišel slovenski del koroške z vojaškim posegom v jugoslovansko upravo (1918-1920). Pariška mirovna konferenca je bila z zahodnimi zavezniki prijateljsko naklonjena Avstriji, zato je glede pripadnosti Koroške določila plebiscit. Po razpadu Avstro-Ogrske so sporazumno delitev staroavstrijskega državnega ozemlja onemogočale nasprotujoče si zahteve (ozemeljske) držav naslednic.Slovenska vlada (Narodni svet) je v Ljubljani zahtevala, da se južna Koroška priključi Jugoslaviji na temelju etnično-nacionalnih načel. Za sporno ozemlje je prišlo decembra 1918 najprej do regionalnih obmejnih bojev, ki so se nadaljevali v letu 1919 ter se končali s tem, da so Jugoslovani junija 1919 zasedli južno in osrednjo Koroško vključno s Celovcem.O meji na Koroškem so v tem času že odločali na mirovni konferenci v Parizu. Po dolgotrajnih pogajanjih velikih sil (ZDA, Francija, VB, Italija), ki so imele različne predloge, so 27.08.1919 sklenili, naj o usodi celovške kotline odločijo prebivalci s plebiscitom.Plebiscit, kakor tudi ostale državne meje z Avstrijo so bila določena s podpisom Mirovne pogodbe v Sain Germainu 10.09.1919. Ta pogodba ne govori o slovenskih manjšinah izrecno, temveč govori o avstrijskih državljanih, ki sestavljajo etnične, verske in jezikovne manjšine ter jih izenačuje pred zakonom z drugimi avstrijskimi državljani.Celovška kotlina je bila razdeljena na cono A in cono B. Najprej bi glasovali v coni A in če bi bil rezultat pozitiven za Jugoslavijo, bi izvedli plebiscit še v coni B.Plebiscit bi morali izvesti v roku 6 mesecev po podpisu mirovne pogodbe, vendar je do plebiscita preteklo več kot eno leto. 10.10.1920 je bil izveden plebiscit v coni A, ker je za Avstrijo glasovalo 59 % ljudi. Posledica tega izida glasovanja je bila, da je plebiscit v coni B odpadel, ker je Avstrija dobila večino že v coni A.

77

Page 78: mednarodno javno pravo - skripta

K jugoslovanskemu neuspehu na plebiscitu je bistveno pripomogla nekorektnost mednarodne plebiscitne komisije in pa tudi razmere v takratni stari Jugoslaviji.

NASLEDSTVO DRŽAV - Primer nekdanje SFRJBadinterjeva arbitražna komisija:Ima 7 članov. Ustanovljena 27.8.1991 skupaj s Konferenco o Jugoslaviji. Ima posvetovalna funkcija in odloča v konkretnih sporih. Mnenja niso pravno obvezujoča.Mnenje št. 1 - DEFINICIJA NASLEDSTVAzamenjava ene države z drugo glede odgovornosti za mednarodne odnose. Ugotovitev,da je SFRJ razpadla. Mnenje št. 2 - Poudarja NEDOTAKLJIVOST MEJA, upoštevajo se administrativne meje med bivšimi republikami. Srbi na Hrvaškem in v BiH nimajo pravice do samoodločbe, imajo pa pravice, ki gredo manjšinam.Mnenje št. 3 - Bivše republiške meje imajo status meddržavnih mej in so zaščitene po mednarodnem pravu, zato gre pri vojni v BiH za vojaško agresijo ZRJ in Hrvaške, ne pa za državljansko vojno.Mnenja št. 4 – 6 Pogoji za priznanje novih držav glede BiH, Hrvaške, Makedonije:

BiH (vlada ni zastopnica vseh 3 narodov); Hrvaška (ni zaščite srbske manjšine); Makedonija (Grčija nasprotuje priznanju).

Mnenje št. 7 - Pogoji za priznanje Slovenije: Ustrezni standardi varstva človekovih pravic; Zadostno varstvo manjšin; Spoštovanje mednarodnih dokumentov; Slovenija nima ozemeljskih zahtev.

Mnenja št. 8 – 10 SFRJ je razpadla, ZRJ ne more nadaljevati njenega članstva v OZN. Vsaka naslednica mora sama zaprositi za članstvo v OZN. Tudi ZRJ izpolnjuje vse kriterije za državo, ni pa edina naslednica SFRJ.Mnenja št. 11 – 15 Vprašanja glede nasledstva:

Premoženje in dolgovi, ki se delijo? Kdaj je prišlo do nasledstva? Kaj je z vojnimi odškodninami? Je Narodna Banka Jugoslavije propadla skupaj s SFRJ, so narodne banke naslednic

nasledile njene obveznosti?Vprašanja glede državljanstva:

Državljan države, ki je prenehala, ne sme ostati brez državljanstva; NAČELO REZIDENČNOSTI – oseba naj dobi državljanstvo tiste države, na ozemlju

katere ima stalno prebivališče; NAČELO PROSTOVOLJNOSTI - nikogar ni mogoče prisiliti, da postane ali ostane

državljan določene države, država lahko od posameznika zahteva, da se odreče državljanstvu, razen če bi to pomenilo apatridnost;

PREPOVED DISKRIMINACIJE - Vsak posameznik naj ima možnost izbire državljanstva.

Problemi pri nasledstvuNaslednice: Slovenija, Hrvaška, BiH, Makedonija, ZRJ;Nelegalne odcepitve? Kaj je predmet delitve?Vojaško premoženje – po sporazumu o nasledstvu bo to predmet posebnega dogovora; Vojna škoda.Datum razpada SFRJ - v sporazumu o nasledstvu so se dogovorili za 30.6.1991.

78

Page 79: mednarodno javno pravo - skripta

Deleži naslednic - Ključ IMF glede na: število prebivalcev, BDP (ZRJ 36,5%; Hrvaška 28,49%; Slovenija 16,39%; BiH 13,2%; Makedonija 5,4%).

Razdelitev zlatih rezervSporazum podpisan 10.4.2001; Sredstva pri Banki za mednarodne poravnave v Baslu (BIS); Devize, vrednostni papirji, 46 ton zlatih palic - 408 mio USD; Uporabi se ključ IMF; Slovenija dobi 80 mio USD (devizne rezerve RS).

Sporazum o nasledstvuPodpisan 26.5.2001 na Dunaju; Velja od 2.6.2004; Uradni list RS - Mednarodne pogodbe št. 20/2002; Določa datum razpada SFRJ - 30.6.1991; Sporazum ne rešuje vprašanja varčevalnih vlog.Vsebina: Uvodni del; Priloga A (premično in nepremično premoženje); Priloga B (diplomatska in konzularna predstavništva); Priloga C (finančna sredstva in obveznosti); Priloga D (arhivi); Priloga E (pokojnine); Priloga F (druge pravice, pravne koristi in finančne obveznosti); Priloga G (zasebno premoženje in pridobljene pravice).

Uvodni del:Podpisnice predstavljajo 5 suverenih in enakopravnih naslednic; Potrjujejo sporazum o razdelitvi sredstev pri BIS; Za uresničevanje sporazuma skrbi Stalni skupni odbor visokih predstavnikov vseh držav podpisnic; Veljavnost:30 dni od deponiranja zadnje listine o ratifikaciji pri generalnem tajniku OZN.Pridržki k sporazumu niso dopustni. Reševanje sporov:Predvsem z razpravo med prizadetimi državami; Predložitev neodvisni in neprizadeti osebi, ki hitro in avtoritativno odloči; Predložitev Stalnemu skupnemu odboru; Nesoglasja glede razlage izrazov rešuje strokovnjak. Premično in nepremično premoženje v primeru razpada, odcepitve dela države preide na naslednico, na katere ozemlju je bilo na dan, ko je le-ta razglasila neodvisnost; Ne velja za kulturno dediščino, predmete umetniške vrednosti - se vrne; Ne velja za premično vojaško premoženje–poseben dogovor.DK določa, da premično in nepremično premoženje države predhodnice, ki se nahaja izven območja nasledstva preide na državo naslednico v sorazmerju z njenim prispevkom k nastanku tega premoženja.Diplomatska in konzularna predstavništva Se razdelijo v naravi (5 nepremičnin je že razdeljenih); Ključ za delitev (Sloveniji pripada 14%); Priloga sporazuma je seznam vseh predstavništev; Premoženje se razdeli z dogovorom; Premičnine v predstavništvih preidejo na državo, ki dobi predstavništvo–izjema: umetnine; Skrb za vzdrževanje.Finančna sredstva in obveznosti27% delež kapitala SFRJ v Jugoslovanski banki za mednarodno ekonomsko sodelovanje; Klirinški dolgovi; Finančna sredstva v tujini; Vsa sredstva, ki se najdejo v 5 letih od podpisa sporazuma; Delitev po ključu IMF; Pooblastilo za razkritje - zahteva po prostem dostopu do podatkov, ki jih ima katerakoli država naslednica in se nanašajo na finančna sredstva in obveznosti SFRJ.Arhivito so dokumenti, ki jih je izdala država predhodnica pri opravljanju svojih funkcij ter so ji pripadale na podlagi njenega notranjega prava. Državni arhivi SFRJ in republiški arhivi do 30.6.1991; Če so bili premeščeni, se vrnejo na prvotno mesto; Če so potrebni za normalno upravljanje ozemlja ene ali več držav, preidejo nanje; Do uresničevanja sporazuma imajo predstavniki držav prost dostop do vseh arhivov; Vsaka država si lahko izdela kopije, če se arhivi razdelijo; Lahko pa se obdržijo kot skupna dediščina držav.DK zavezuje državo predhodnico, da ohrani celovitost državnih arhivov.Sporazumi med državo predhodnico in naslednico

79

Page 80: mednarodno javno pravo - skripta

Ne smejo posegati v pravice drugih narodov do razvoja, kulturne dediščine in informacij o svoji zgodovinski državi naslednici. Na njeno zahtevo in njen strošek je treba izročiti reprodukcije državnih arhivov, ki ostanejo državi predhodnici In ki se nanašajo na odstopljeno območje. Arhivi preidejo na države, če se nanašajo neposredno na ozemlje ene ali več držav in če so bili izdelani ali sprejeti na ozemlju ene ali več držav; Sestojijo iz pogodb, katerih depozitar je bila SFRJ in se nanašajo na ozemlje ene ali več držav; Osimski sporazumi ter vsi s tem povezani dokumenti se dajo na voljo Sloveniji in Hrvaški.

PokojnineVsaka država prevzame odgovornost za pokojnine, ki so zakonsko utemeljene in jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ; Vsaka država prevzame pokojnine svojih državljanov, ki so bili uslužbenci SFRJ; Lahko se sklenejo dvostranski sporazumi za zagotavljanje izplačila pokojnin.Druge pravice Vse pravice in pravne koristi, ki so pripadale SFRJ, Vključno s patenti, blagovnimi znamkami, avtorskimi pravicami, licenčninami…; Razdelitev po razmerju za delitev finančnih sredstev. Zasebno premoženje in pridobljene praviceGre za pravice do premoženja, ki je v državi naslednici, upravičenci so državljani in pravne osebe SFRJ; Naslednica to premoženje priznava, varuje in ponovno vzpostavlja–prepoved diskriminacije; Če pravic ni mogoče uresničiti ima pravico do odškodnine; Pravica dostopa do sodišč.Po sprejemu sporazuma, Hrvaška odlaša z ratifikacijo; Izginotje 589 milijard USD deviznih rezerv; Definiranje klirinških dolgov.

V čem se delitev premoženja SFRJ razlikuje od običajne zapuščinske razprave med dediči?Nekdanja država je umirala na obroke in za sabo ni pustila oporoke. Pri nasledstvu sodeluje tudi naslednica, katere premoženje se deli.

SUKCESIJA GLEDE DOLGOV – prevzem dolgov (primer SFRJ)

Sukcesija kot ustanova MP pomeni vstop v pravne odnose druge države in je posledica osnovanja nove oblasti ali njene razširitve na področje, ki je do tedaj pripadalo drugi državi (predhodnici).Pri tem lahko pride do naslednjih mogočih sprememb:1. oba subjekta, med katerima pride do prehoda, sta obstajala že prej in obstajata še naprej (npr.

prodaja Danskih antilov ZDA);2. dosedanji imetnik področja ne propade, vendar se na delu področja ustvari nov subjekt MP

(odcepitev balkanskih držav);3. dosedanji imetnik propade (preneha kot subjekt MP), njegovo področje pa dobi ena ali več držav,

ki so obstajale že prej: osvojitev (Hannover), delitev (Poljska), mirna inkorporacija (Baltiške države 1940),

4. dosedanji subjekt preneha, področje pa pridobi novi ali več novih subjektov MP: razpad enotne ali zvezne države (Avstro-Ogrska 1918) osnovanje nove zvezne države (SZ 1923) ustvarjanje ene države iz več držav (SFRJ–fuzija).

Sukcesija se nanaša na: področje, osebe, dogovore, sporazume oz. pogodbe, lastnino.

80

Page 81: mednarodno javno pravo - skripta

V primeru razpada določene države, kot se je to zgodilo v primeru SFRJ, je potrebno poskrbeti tudi za obveznosti države predhodnice napram tretjim državam.DK o sukcesiji držav glede premoženja, arhivov in dolgov 1983 (ki še ni v veljavi) v 38. členu določa, da v primeru razdelitve države prednice na več delov oz. držav naslednic, države naslednice odgovarjajo solidarno za dolgove države prednice, pri čemer je delitev odvisna od naslednjih kriterijev: ekonomska moč držav naslednic, velikost ozemlja, število prebivalcev.

Pri tem DRŽAVNI DOLG po 33. čl. DK pomeni katerokoli finančno obveznost države predhodnice, ki je nastala v skladu z MP do druge države, mednarodne organizacije ali drugega subjekta MP. Ta definicija zajema torej samo t.i. meddržavne dolgove, kar odgovarja tudi stališčem Slovenije v okviru pogajanj o sukcesiji bivše SFRJ.Dolg komercialnim bankam, ki je bil v znatnem delu reprogramiran 1988, ne spada med državni dolg in s tem ne v nasledstveno problematiko, kar je ugotovila tudi Arbitražna komisija v svojem mnenju.Ker je bila bivša SFRJ zvezna država je pomembna delitev dolgov na: splošni državni dolg; dolgove lokalnih oblasti, ki jih doktrina deli nadalje na:

Lokalizirane dolgove, ki so namenjeni ali uporabljeni s strani določene teritorialne enote ali skupnosti znotraj države, ki jih je najela ali zanj jamčila osrednja vlada oz. država.

Ti dolgovi so po mnenju doktrine državni dolgovi; Lokalne dolgove, katere najame lokalna enota ali skupnost in nimajo značaja državnega

dolga.

Jugoslovanska nasledstvena praksa razlikuje tudi naslednjo delitev dolgov:1. alocirani dolgov (so tisti, pri katerih je možno določiti končne koristnike v skladu z obstoječo notranjo zakonodajo bivše SFRJ);2. nealocirani dolgovi (so dolgovi, pri katerih so bili končni koristniki bivše zvezne institucije ali pa teh koristnikov ni možno določiti v posameznih državah naslednicah).

Pri sukcesiji dolgov bivše SFRJ se Slovenija zavzema za ključ delitve Mednarodnega monetarnega sklada, ki temelji na izračunu kombinacije ekonomskih in drugih pokazateljev v razmerju: BIH 13,20 %; Hrvaška 28,49 %; Makedonija 5,40 %; Slovenija 16,39 %; ZRJ 36,52 %.

MP UREDITEV SUKCESIJE GLEDE PREBIVALSTVA

Ko nova država raztegne oblast na neko področje, padejo pod njo vse osebe, ki se nahajajo na tem področju. Te prejšnje osebe so bile proti bivši državi državljani ali tujci. Nova država lahko s svojo zakonodajo odredi, katere od teh oseb bo smatrala za svoje državljane, ne more pa ga vsiliti pripadnikom tretjih držav brez njihove privolitve. Novejše MP je uvedlo dve možnosti: opcijo in zaščito manjši.Opcija je izbira med dvema državljanstvoma, ki se izvaja z izrekanjem (izjava). Tako je posamezniku dana možnost, da izbere svoje državljanstvo (če se zgodi, da kraj, kjer živi, preide od ene države drugi državi).Predpostavka je, da obe državi obstojita in da je posameznik, ki se odloča, bil državljan države, ki izgublja določeno področje. Pravica opcije se predvideva z medn. pogodbo.Nova je tudi praksa, da se zamenja prebivalstvo ob pridobitvi področja. Zaščita manjšin je pomembna zaradi zaščite oseb, ki imajo drugačno narodnost, vero ali materin jezik od večine prebivalstva države v kateri živijo.

81

Page 82: mednarodno javno pravo - skripta

Te osebe, ki pripadajo manjšini, ali imajo tuje ali dvojno državljanstvo, ščitijo manjšinske pravice. Če stara država še obstoji in če se njeno področje razdeli na več držav, se mora vprašanje teh oseb rešiti z mednarodnim dogovorom. MP ne pozna občega pravila o dolžnosti države, da kot svoje državljane prevzame vse dotedanje državljane stare države. Tretje države pa niso dolžne dopustiti prehoda preko meje osebam, ki bi tako ostale brez državljanstva.

MP UREDITEV SUKCESIJE GLEDE JAVNIH DOBRIN IN ARHIVOV

Sukcesija kot institut MP je vstop v pravne odnose druge države, ki sledi (kot posledica) osnovanju oblasti ali njene širitve na tem področju, ki je do sedaj pripadalo drugi državi.Vprašanje o sukcesiji držav in vlad je vključeno v popis 14 vprašanj, ki ga je komisija za MP sestavila na 1.zasedanju 1949, GS OZN pa je ta vprašanja sukcesije razdelila na tri sklope:

1.sukcesija v pogodbe;2.sukcesija v pravice iz drugih virov;3.sukcesija v mednarodne organizacije.

Glavni vir sukcesije držav je Dunajska konvencija o sukcesiji držav glede premoženja, arhivov in dolgov iz l. 1983.Javne dobrine (ceste, javne zgradbe) preidejo pod oblast nove države. Za gospodarsko premoženje veljajo ista načela, pri delni sukcesiji pa se pogosto vključujejo mednarodni sporazumi oziroma pride do plačila odškodnin.Naslednica lahko s svojimi notranjimi predpisi uredi odnose glede premoženja države predhodnice. Arhivi so zelo pomemben del sukcesijskega gradiva in so zgodovina nekega naroda, enote, subjekta, ki postane država. Za funkcioniranje države so neizmerno pomembni.Delijo se samo državni arhivi (zvezni organi in federacija), pri čemer poznamo 3 načela:

1.načelo ohranitve;2. načelo izvora (Vsa gradiva o naših mejah so shranjena v zveznem sekretariatu za zunanje

zadeve (ohranitev) in se to gradivo glede na izvor vrne državi naslednici. Tisto, kar se nanaša na ozemlje, pa ostane tam, kjer je.

3. Ostalo arhivsko gradivo se deli po načelu pravičnosti, načelo enotnosti arhiva (del gradiva se ohrani in države naslednice imajo prost dostop ter pravico do reprodukcije arhiva).

ZRJ stoji na stališču, da je arhivsko gradivo vse (zveza, republike, občine).

MP UREDITEV SUKCESIJE DRŽAV GLEDE CIVILNO-PRAVNIH OBVEZNOSTI IN T.I. ZATEČENIH PRAVIC

V buržoazni pravni literaturi se pri sukcesiji (lastnine in pravic posameznika) pojavlja načelo zatečenih pravic. Načelo spoštovanja zatečenih pravic se je kot pravni princip uveljavilo v dobi izvoza kapitala. To načelo neposredno koristi kapitalistom, zavira pa ekonomski razvoj novonastalih malih in srednjih držav, ki se želijo otresti tujega kapitala. To vprašanje se pojavlja, ko država naslednica želi nacionalizacijo industrije na svoj teritorij. Vprašanje zatečenih pravic dobiva danes večji pomen.Na 7. zasedanju GS OZN je bila izglasovana Bolivijska resolucija o nacionalizaciji. Po tej resoluciji ima vsaka država pravico, da na svojem teritoriju dopusti nacionalizacijo. Vsaka nova država ima do nacionalizacije pravico do odškodnine, posameznik se lahko pritoži po notranjem pravu, če so kršene njegove pravice.

82

Page 83: mednarodno javno pravo - skripta

Premoženje Italijanov, primer: če imaš hišo in pride do sukcesije, ti nova država mora te pravice priznati.

MP NORME O SUKCESIJI GLEDE MEDNARODNIH POGODBKako je po MP urejena sukcesija držav glede pogodb?Sukcesija kot institut MP pomeni vstop neke nove države v pravne odnose predhodne države, katera je posledica ustanovitve ali razširitve oblasti oz. vzpostavitve suverenosti te države, ki je prej pripadalo drugi državi (institut spremembe teritorialne suverenosti).Glavno vprašanje, ki se glede tega postavlja je, katere in v kakšnem obsegu država naslednica prevzame pravice in obveznosti države predhodnice.

Kaj je MP podlaga za izvajanje sukcesije glede mednarodnih pogodb?To ureja: Dunajska konvencija o sukcesiji države glede medn. pogodb (1978). Kadar se država razširi na drugo območje s pridobitvijo novega področja, se njeni dotedanji dogovori avtomatično raztegnejo na pridobljeno področje, kajti meje veljave dogovora se pomikajo skupaj z mejami države. Dogovori, katere je sklenil prejšnji imetnik področja, pa se ne prenašajo na novega pridobitelja področja, pa četudi se nanašajo specialno na to področje.Kadar nastane država iz več držav ali na področju neke nove države velja isti režim. Razširitev dogovora predhodnika na pridobitelja je potrebno specialno dogovoriti z dogovorom. Vendar pa so nekateri pogodbeni odnosi tako tesno povezani s samim področjem, da se novi pridobitelj navadno avtomatično substituira vanje (dogovori o služnosti, sodelovanju na meji,…).Če nova država nastane na delu področja neke nove države ali nastane iz delov več držav, se mora raztegnitev starih dogovorov posebej dogovoriti. Vendar pa ima vsaka država dejansko pravico, da sama odloči, katere pogodbe predhodnika bo smatrala za veljavne. Že dejstvo, da se dandanes vsaka novo nastala država vključi v mednarodno skupnost ter meddržavne odnose, otežuje položaj novo nastalih držav ter sprejemanje njihovih odločitev glede sukcesije (nasledstva) mednarodnih pogodb. Po eni strani nova država ne more sprejeti načelo, da jo vežejo vsi dogovori kolonialnega gospodarja, kjer interes kolonije ni bil v prvi vrsti, po drugi strani pa ni mogoče začeti življenja nove države v popolnoma brezpogodbenem stanju.Zato so nove države zavzele vmesno stališče ter uporabile različne metode, da bi v relativno kratkem času izbrale pogodbe, ki jih bodo proglasile za neobvezne. Tu je praksa zelo različna. Dunajska konvencija o sukcesiji držav glede pogodbenih obveznosti po MP iz leta 1978 določa, da se mora tudi drugi stranki priznati pravica, da se ne smatra za vezano s pogodbo, ki jo je sklenila s prejšnjim kolonialnim gospodarjem.

Razhajanja med klasično doktrino MP in DK o sukcesiji glede mednar. pogodb so:1. starejša praksa - CLEAN STATE (načelo prazne mize) tu država naslednica ni dolžna stopiti v

pogodbene odnose države predhodnice, kar je posledica njene suverenosti. Sukcesija držav ne obvezuje glede mednarodne pogodbene mejne rešitve. Tu ne gre za pogodbo o samih mejah, ampak tudi o služnostih, maloobmejnih zadevah (torej vse kar je povezano z mejami);

2. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb določa, da v mednarodnih mejnih režimih ni dovoljena uporaba klavzule REBUS SIC STANTIBUS (spremenjene okoliščine). Ta konvencija glede medn. pogodb pri razdružitvi držav izhaja iz načela kontinuitete medn. pogodb s tem, da naslednica prevzame tiste pogodbe predhodnice, ki se nanjo nanašajo (primer Jugoslavije).

KATERE MEDN. POGODBE OSTANEJO AVTOMATIČNO V VELJAVI V POSTOPKU SUKCESIJE?

83

Page 84: mednarodno javno pravo - skripta

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb 1978 vsebuje pravilo: Če ni drugače dogovorjeno, t.j.če se država sama ne odloči drugače, velja, da država naslednica NI avtomatsko vezana z dogovori predhodnice, kar temelji na načelu, da medn. pogodba zavezuje samo pogodbene stranke.Uporaba tega pravila pa je v MP bistveno zožena z drugimi rešitvami, ki so pogojene s potrebo po vsaj delni kontinuiteti glede določenih pogodb, iz razlogov: pravne varnosti v MP skupnosti in interesov in potreb same države, da ne povzroči MP vakum.Kontinuiteta medn. pogodb se zahteva pri t.i. pogodbah, ki državo naslednico avtomatsko zavezujejo, če ni dogovorjeno drugače. To so pogodbe, ki so tesno povezane s teritorijem držav (meje in režim na meji) ter pravicami in obveznostmi iz tega naslova (izjema: pogodbe o ustanovitvi vojnih baz).

Kakšna je bila usoda mednarodnih pogodb po razglasitvi neodvisnosti držav v skrbniškem sistemu?V vseh naslednjih primerih pa velja, da medn. pogodbe, ki jih je sklenila država prednica, prenehajo veljati za državo naslednico.DK 1978 glede tega določa: mednarodne pogodbe ostanejo v veljavi za državo, katere del se je odcepil; za skupnost držav oz. njene dele; za odcepljene dele države, iz katerih nastane ena ali več novih držav, ne glede na to, če država prednica še naprej obstoji. Za razliko od zgoraj navedenih primerov, pa DK 1978 glede novo nastalih neodvisnih držav, uveljavlja načelo tabula rasa, vendar pa lahko države naslednice same, če je to v njihovem interesu, obdržijo veljavnost medn. pogodb.Poudariti je potrebno, da pod pojmom novo nastala, neodvisna država pojmuje države, nastale v procesu dekolonizacije. Vsa do sedaj navedena pravila veljajo le, če se države medsebojno ne dogovorijo drugače in so izpolnjeni naslednji pogoji: predvidena rešitev ne nasprotuje predmetu in namenu pogodbe; predvidena rešitev korenito ne spreminja načina njenega izvrševanja; ne gre za medn. pogodbo zaprtega tipa.

MEDNARODNO PRAVO IN ZNANOST

RAZVOJ ZNANOSTIOpredeli vsebino in razlike med solidarističnim in voluntarističnim konceptom nastajanja in delovanj pravnih pravil

Solidaristični koncept pomeni pravo, ki je pred in nad državo, oblikuje se solidaristična šola. Pravo nastaja neodvisno od države in se oblikuje v družbi (Duguit).Voluntaristični koncept: pravo ustvarjajo države same, temelji pa na privolitvi in volji držav..Voluntarizem je ideja, da medčloveški odnosi temeljijo na prostovoljnem sodelovanju brez političnih pritiskov.

Kakšna je bila vloga Grotiusa v razvoju mednarodnega prava ter njegova najpomembnejša dela?Hugo Grotius je bil prvi teoretik naravno-pravne šole. V svojih delih (Mare liberto-revolucionaren prelom do medn.ureditve morja, De jure belli ac pacis) razlikuje 2 izvora MP: naravno (ius naturale) in voluntaristično pravo (ius voluntarium), ki temelji na privolitvi držav.

Postavil je načelo, da je samoohranitev naravni zakon vseh živih bitij, iz česar sledi pojmovanje samoobrambe kot nuje za samoohranitev. Kjer je naravno pravo nespremenljivo, menja pa se mednarodna skupnost, ga dopolnjujemo s pozitivnim pravom. Medsebojna odvisnost (pravice enega se

84

Page 85: mednarodno javno pravo - skripta

srečujejo z obveznostmi drugega in obratno). Čeprav MJP nima sankcij, se izvršuje iz strahu, da bo krivica kaznovana s krivico. Skupnost teh pravil obvezuje države. Večina pravil ima značaj ius permissivum, kar pomeni, da jih lahko države sporazumno spreminjajo.Nekatera pravila pa so obvezna, ius cogens, npr. pravilo o pravični vojni. Države so svobodne pri sklepanju mednarodnih pogodb, ko pa jih sklenejo, jih pravila strogo zavezujejo.

Kdaj je bil Dunajski kongres, zakaj je bil pomemben in naštejte vsaj 3 zadeve o katerih je bilo odločeno na tem kongresu?Dunajski kongres je bil 1815. Cilj je bil vzpostaviti nove politične meje po porazu Napoleonove Francije. Ustanovila se je Sveta aliansa (politika intervencionizma - INTERVENCIJA je silovito, močno in samovoljno vmešavanje neke države v razmere druge države brez privolitve druge, oškodovane države.), z namenom obdržati legitimne evropske monarhije in dušiti demokratična in svobodoljubna gibanja. Najpomembnejši sklepi so bili: garantirala se je nevtralnost Švici, obsodili so trgovino s sužnji, garantirala se je svoboda plovbe po mnogih mednarodnih rekah, Rusija dobi Poljsko in lahko obdrži leta 1809 od Švedske anektirano Finsko, ustvarjena je bila nemška konfederacija 39-ih držav (pred tem jih je bilo okoli 300).

Navedite pomen in vsebino I. in II.Haaške mirovne konference?1. in 2. Haaška mirovna konferenca sta poleg Ženevskih konvencij med prvimi pisanimi izjavami o vojnem pravu in vojnih zločinih nastajajočega telesa MP. Na 1. je bila leta 1899 sprejeta 1.Haaška konvencija, ki je bila sestavljena iz 4 glavnih delov in 3 dodatnih deklaracij.1. in 2. Haaška mirovna konferenca:humaniziranje vojnega prava in miroljubno reševanje sporov.Ko so leta 1902-1903 Italija, Nemčija in VB na takšen način intervenirale v Venezueli s pomorsko blokado le-te, je Argentinski zunanji minister DRAGO naslovil na ameriško vlado poslanico (doktrino, ki jo je še pred njim formuliral priznan teoretik MP Calvo), po kateri se ne sme uporabiti državna in oborožena sila za izterjavo zasebno-pravnih pogodbenih obveznosti.Na 2. Haaški mirovni konferenci 1907 je bilo to načelo sprejeto v posebni 2. Haaški konvenciji, ki je po predlagatelju Porterju (delegat ZDA) dobila naziv Drago-Porterjeva konvencija. Po njej se države pogodbenice obvezujejo, da ne bodo koristile oborožene sile za izterjavo pogodbenih dolgov, ki bi jih vlada ene države dolgovala državljanom druge države (drago-calvo-porterova doktrina - neoborožena sila za izterjavo pogodbenih dolgov). Monrojeva doktrina predstavlja prvi bistveni poskus boja proti intervencionizmu drugih držav oziroma držav SVETE ALIANSE, ki je bila ustanovljena v času Dunajskega kongresa 1815.Predsednik Amerike James MONROE je 1823 protestiral pred ameriškim kongresom proti intervencionizmu Evrope v notranje zadeve Amerike, pri čemer je v svojem predlogu oziroma poslanici poudaril naslednja načela:

ameriški kontinenti so si pridobili svobodo in od tega trenutka dalje ne smejo biti predmet kolonizacije evropskih držav;

vsak poskus evropskih držav, da razširijo svojo oblast na katerikoli del zahodne poloble, bodo ameriške države smatrale za nevarnost za svoj mir in varnost;

države Amerike se ne bodo vtikale v obstoječe kolonije evropskih držav; vsaka intervencija evropskih držav, ki bi bila naperjena proti ameriškim državam s ciljem

podjarmljenja držav, ki so se razglasile za svobodne, se bo smatrala kot sovražno dejanje proti Ameriki;

države Amerike se ne bodo vmešavale v evropske zadeve.

Osnovni cilj te doktrine je bil zaščita pravice do neodvisnosti, z njo pa je bilo zavzeto stališče (dve smeri):

85

Page 86: mednarodno javno pravo - skripta

proti nadaljnjemu širjenju ruskega ozemlja v Ameriki (Aljaska); proti nevarnosti intervencionizma evropskih držav v borbi novih južnoameriških

držav za svojo neodvisnost.S to doktrino se poudarja pravica ameriških držav do pridobljene svobode, katero zunajameriške države ne smejo kratiti, zato te države ne smejo na ameriškem ozemlju ustanavljati kolonij in se ne smejo mešati v notranje zadeve ameriških držav. Ta doktrina je imela večstranski pomen, s pravnega stališča pa je izpostavljala prepoved intervencije, pri čemer je izražala enostransko stališče Amerike ter s tem ni obvezovala drugih držav.Kljub temu, da je v določenih trenutkih ta doktrina izražala tudi hegemonistične težnje politike Amerike do ostalih ameriških držav ter s tem večkrat naletela na njihov odpor, pa je v osnovni borbi proti evropskemu intervencionizmu mnogokrat združevala vse ameriške države. Kasneje se je ta doktrina razširila in ni dopuščala neameriškim državam, da bi si pridobile področja v Ameriki (MADISON-POLKOVA doktrina).Načela Monrojeve doktrine so bila desetletja uvrščena v uradne cilje ameriške zunanje politike, čeprav tudi z nekaj odstopanji. Pakt lige narodov je izrecno priznal, da je Monrojeva doktrina v skladu z njegovimi načeli, to načelo neintervencije pa je tudi postalo sestavni del pozitivnega MP. Ta doktrina je bila leta 1940 opuščena v uradni politiki ZDA, vendar pa je po svojem načelnem pomenu prešla meje samih ZDA.Kaj je določal Briand-Kellogov akt iz leta 1928?Briand-Kelloggov pakt iz leta 1928, ki prepoveduje vojno kot sredstvo državne politik (torej tudi pripravljanje napadalne vojne in grožnjo z vojno) in zavezuje vse podpisnice, da medsebojne spore rešujejo na miren način. S tem paktom je bila vojna med pogodbenicami prepovedana, vendar pa sankcije za kršitelje niso bile določene. Obrambna vojna je bila seveda še vedno/dovoljena.

KAJ JE TO CALVO-DRAGO-PORTEROVA DOKTRINA

Iz pravice držav do neodvisnosti izhaja tudi NAČELO NEINTERVENIRANJA s strani drugih držav. To načelo se je razvilo kot reakcija proti politiki intervencionizma, ki jo je vodila SVETA ALIANSA. Pri tem je INTERVENCIJA silovito, močno in samovoljno vmešavanje neke države v razmere druge države, pri čemer se v tej definiciji poudarja samovoljnost postopka brez privolitve druge, oškodovane države.Tako so države večkrat intervenirale v korist svojih državljanov, ki so bili upniki druge države in jim ta druga država ni plačala dolga. Poznane takšne intervencije držav so bile v primerih: Egipt 1880; Turčija 1881.Ko so leta 1902-1903 Italija, Nemčija in VB na takšen način intervenirale v Venezueli s pomorsko blokado le-te, je Argentinski zunanji minister DRAGO naslovil na ameriško vlado poslanico (doktrino, ki jo je še pred njim formuliral priznan teoretik MP CALVO), po kateri se ne sme uporabiti državna in oborožena sila za izterjavo zasebno-pravnih pogodbenih obveznosti.Na 2. Haaški mirovni konferenci 1907 je bilo to načelo sprejeto v posebni, 2. Haaški Konvenciji, ki je po predlagatelju PORTERJU (delegat ZDA) dobila naziv Drago-Porterjeva konvencija. Po njej se države pogodbenice obvezujejo, da ne bodo koristile oborožene sile za izterjavo pogodbenih dolgov, ki bi jih vlada ene države dolgovala državljanom druge države. Vendar pa ta obveza neuporabe sile ni absolutna in ne velja, če dolžniška država:

odbije ponudeno rešitev preko arbitraže; če arbitražo sicer sprejme, vendar pa onemogoča sklenitev arbitražne pogodbe; če država dolžnica ne izvršuje sprejete razsodbe arbitraže.

86

Page 87: mednarodno javno pravo - skripta

V bistvu se ta doktrina v okviru OZN ne more več uporabiti oz. je načeloma neuporabna, ker je po UL ZN uporaba sile nasploh prepovedana.

ŠOLE MJP, TEORIJE, HUGO GROTIUS, PREDSTAVNIKINaravnopravna šolaNaravno in pozitivno pravo. To je že zastarela delitev, ki izhaja iz šole naravnega prava. Ta šola je menila, da je pravo sistem od narave danih pravil, ki ga lahko ljudje spreminjajo samo v omejenem obsegu. Danes se priznava le pozitivno pravo (pravo, ki ga ustvarijo države), čeprav je vpliv naravnega prava še vedno velik. Pozitivno pravo je tisto, ki ga z voljnim ravnanjem ustvarjajo države. Pod vplivom naravnopravne šole je prišlo do vključitve načel v vire mednarodnega prava.Naravno-pravna teorija je sklop naravno etičnih pravil, ki tvorijo temelje pravnih redov. Ta pravila prepoznamo z razumom, ker izhajajo iz narave človeka in iz načela pravičnosti, gre pa tudi za naravo medčloveških odnosov. Elemente je mogoče spremljati že od stare Grčije dalje (Aristotel, Sofoklej), Rim (Cicero), skozi srednji vek (Tomaž Akvinski).V srednjem veku ni bistvene razlike med javnim in zasebnim pravom, saj še ni držav v današnjem pomenu(subjektov). Katoliški pisci regulirajo odnose med ljudmi, vse to pa so prilagodili potrebam cerkve, nosilec je posameznik. Suares govori o kategoriji naroda, po njem ne obstoji sovraštvo, narod je podvržen naravnemu pravu.Prvi teoretik te naravno-pravne šole je Hugo GROTIUS, ki poudarja nov vidik naravnega prava. Napisal je temeljno delo “MARE LIBERTO”, ki pomeni revolucionaren prelom do mednarodne ureditve morja, vendar pa to njegovo teorijo UNCLOSS III zopet postavi na glavo. Njegova učenja so:

postavil je načelo, da je samoohranitev naravni zakon vseh živih bitij, iz česar sledi pojmovanje samoobrambe kot nuje za samoohranitev;

kjer je naravno pravo nespremenljivo, menja pa se mednarodna skupnost, ga dopolnjujemo s pozitivnim pravom;

medsebojna odvisnost (pravice enega se srečujejo z obveznostmi drugega in obratno); čeprav MJP nima sankcij, se izvršuje iz strahu, da bo krivica kaznovana s krivico.

Na naravnem pravu temelji ameriška deklaracija o neodvisnosti ter francoska deklaracija o mednarodnem pravu. Teorija o naravnem pravu nima objektivnega temelja, različna so merila, kaj je pravično in kaj ne.Vplivala pa je: na humanitarno pravo po vojni; na razvoj načel o temeljnih pravicah malih držav, ne pa toliko velikih držav; na naraščanje nasprotovanja teorijam absolutne suverenosti držav.

OPIŠI GLAVNE ZNAČILNOSTI MP TEORIJE NARAVNEGA (PRIRODNEGA) PRAVA

Naravno-pravna teorija je sklop naravno etničnih pravil, ki tvorijo temelje pravnih redov. Ta pravila prepoznamo z razumom, ker izhajajo iz narave človeka in iz načela pravičnosti, gre pa tudi za naravo medčloveških odnosov. Elemente je mogoče spremljati že od stare Grčije dalje (Aristotel, Sofoklej), Rim (Cicero), skozi srednji vek (Tomaž Akvinski).V srednjem veku ni bistvene razlike med javnim in zasebnim pravom, saj še ni držav v današnjem pomenu (subjektov). Katoliški pisci regulirajo odnose med ljudmi, vse to pa so prilagodili potrebam cerkve, nosilec je posameznik. Suares govori o kategoriji naroda, po njem ne obstoji sovraštvo, narod je podvržen naravnemu pravu.

87

Page 88: mednarodno javno pravo - skripta

Prvi teoretik te naravno-pravne šole je Hugo GROTIUS, ki poudarja nov vidik naravnega prava. Napisal je temeljno delo “MARE LIBERTO”, ki pomeni revolucionaren prelom do mednarodne ureditve morja, vendar pa to njegovo teorijo UNCLOSS III zopet postavi na glavo. Njegova učenja so: postavil je načelo, da je samoohranitev naravni zakon vseh živih bitij, iz česar sledi pojmovanje samoobrambe kot nuje za samoohranitev; kjer je naravno pravo nespremenljivo, menja pa se mednarodna skupnost, ga dopolnjujemo s pozitivnim pravom; medsebojna odvisnost (pravice enega se srečujejo z obveznostmi drugega in obratno); čeprav MJP nima sankcij, se izvršuje iz strahu, da bo krivica kaznovana s krivico.Na naravnem pravu temelji ameriška deklaracija o neodvisnosti ter francoska deklaracija o mednarodnem pravu. Teorija o naravnem pravu nima objektivnega temelja, različna so merila, kaj je pravično in kaj ne.Vplivala pa je: na humanitarno pravo po vojni; na razvoj načel o temeljnih pravicah malih držav, ne pa toliko velikih držav; na naraščanje nasprotovanja teorijam absolutne suverenosti držav.

SOCIOLOŠKE TEORIJE MPKaj je vsebina sociološke teorije MP?Gre za več teorij. Sociološke teorije MP so se razvile kot reakcija na strogi pozitivizem, ki pravo opazuje pretežno skozi prizmo pravne tehnike in formalnih dokazov o njegovem obstoju. Globoke spremembe, ki so se odvijale v MP razvoju od 1. svetovne vojne dalje in neodvisno od takrat priznane pravne tehnike, so pretresle temelje, na katerih je slonel strogi pozitivizem kot MP doktrina. Veliko število vodilnih svetovnih teoretikov je kot izhodišče svojega proučevanja prevzelo mednarodno skupnost oz. mednarodno družbo ter mnogoštevilne družbene pojave (činitelje), pomembne za razumevanje nastanka, stabilnosti, sprememb in nastanka prava kot družbenega pojava.Bistvo sodobnih socioloških teorij MP je v medsebojnih odnosih in vplivih med sociološkimi prvinami (socialnimi, političnimi, ekonomskimi ter psihološkimi dejavniki) na eni strani in pravom na drugi strani.Kdo so njeni glavni nosilci?Najvplivnejši teoretiki socioloških MP teorij so:

Max Huber (po njegovem tolmačenju je vez med družbeno stvarnostjo in pravom najbolj vidna prav na območju MP, ker tu objektivni pravni red počiva na volji subjektov MP. Država kot subjekt prava je istočasno tudi tvorec prava. Zato MP ni pravni red, ki bi verodostojno izražal odnose in interese družbenih moči, ampak samo zbir pogodbenih pravil, ki jih države spoštujejo ali kršijo, pač odvisno od splošne situacije. Vendar pa je po Huber-ju MP potrebno proučevati bolj strogo, kajti MP je sistem, ki ne odgovarja trenutnim odnosom med dvema država posamezno, ampak povprečnemu in trajnemu značaju odnosov med državami. Samo na ta način lahko pojasnimo načelo enakosti velikih in malih držav, zato velike države ne morejo izvajati in varovati svoje oblasti nad majhnimi in šibkimi državami. Prav tako je napačno MP proučevati samo kot odnos povprečnih odnosov med državami in mednarodnimi kolektivnimi interesi. MP se kljub svoji povezanosti s sociološkim temeljem ne staplja z zgodovino in politiko, ampak teži k svoji samostojnosti in izgradnji nekega sistema po poti pravnih miselnih operacij. Ovira za razvoj MP je način formiranja zunanje politike. Vse dotlej, dokler bodo prihajali v obzir samo interesi vlad in vladnih organizacij, bodo možnosti za razvoj MP in ustanovitev medn. organizacij minimalni. Radikalen preobrat je možen samo, če bodo sile izven vlad in vladnih organizacij izvršile pritisk v tej smeri).

Georg Schwarzenberg (je analiziral MP skozi družbene oblike z izražanjem razlike med družbo in skupnostjo. Kriteriji za njuno razlikovanje so psihološke narave, razlikuje pa med družbo in skupnostjo).

88

Page 89: mednarodno javno pravo - skripta

De Visscher (zastopa umirjeno siciološko smer, ki daje posebno mesto politiki in morali ter pri tem ne zanemarja pravne tehnike kot važnega elementa v procesu nastanka novih pravnih pravil. Da bi se mednarodna skupnost lahko smatrala kot pravna skupnost, mora imeti kontrolo nad pravno uporabo sile. Obvezen značaj MP lahko obstaja le, če spoštovanje človeških vrednost postavimo kot cilj države in njenega delovanja. Njegova teorija ima mnogo pozitivnih elementov in kaže na sožitje družbenih odnosov, iz katerih je izšlo MP, na njihove stalne spremembe ter zamenjavo pravnih pravil, ki po svoji vsebini morajo odgovarjati socialnim potrebam.

BARTOŠ (predstavnik iz bivše YU); MP je stanje med moralo in pravom s tendenco razvoja prava.

Sociološka teorija razlaga pravni sistem kot posledico družbene zgradbe in razvoja.

NAŠTEJ GLAVNE KODIFIKACIJE MP PO 2. SVETOVNI VOJNI! UTANOVNA LISTINA OZN 1945 in Statut mednarodnega sodišča; PRAVO MORJA: 4 Ženevske konvencije 1958 - UNCLOS I.:

Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem morskem pasu, Konvencija o odprtem morju; Konvencija o epikontinentalnem pasu; Konvencija o ribolovu in ohranjanju bioloških bogastev odprtega morja;

UNCLOS II. 1960 - ni sprememb;UNCLOS III. 1982 :

Konvencija o mednarodnem pomorskem pravu.

VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC: Splošna deklaracija o človekovih pravicah 10.12.1948; Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah 04.11.1950

z 14. protokoli; Evropska socialna listina 18.10.1961; Mednarodni pakt o ekonomskih, kulturnih in socialnih pravicah 16.12.1966;

Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah 16.12.1966. PREPOVED DISKRIMINACIJE:

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 1948; Konvencija MOD št. 100 - proti diskriminaciji žena 1951; konvencija MOD št. 111 - proti diskriminaciji pri zaposlovanju in v poklicih 1958; Konvencija UNESCO proti diskriminaciji v izobraževanju 1960; Konvencija o prepovedi vseh oblik rasne diskriminacije 1965; Konvencija o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida 1973; Konvencija o prepovedi diskriminacije na podlagi vere in verovanja 1981

VARSTVO POSAMEZNIH KATEGORIJ POSAMEZNIKOV: Konvencija o prepovedi trgovine z ljudmi in izkoriščanja prostitucije drugih 1949; Konvencija o varstvu beguncev 1951; Konvencija o zmanjšanju oseb brez državljanstva 1954;Konvencija o

državljanstvu poročenih žena 1957; Konvencija o statusu oseb brez državljanstva 1960; Konvencija o državljanstvu 1967;

89

Page 90: mednarodno javno pravo - skripta

Deklaracija o otrokovih pravicah 1959; Konvencija o otrocih 1990

MANJŠINE: Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnostnim, etničnim in verskim

manjšinam 1992; Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih 1992; Dodatni protokol št. 11 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnim

svoboščinah 1994; Okvirna konvencija o varstvu narodnostnih manjšin 1995; Instrument Centralno-Evropske pobude za varstvo manjšinskih pravic 1995

MEDNARODNE POGODBE: Dunajska konvencija o pogodbenem pravu 1969.

DIPLOMATSKO IN KONZULARNO PRAVO: Dunajska konvencija o diplomatskih in konzularnih odnosih 1961/1963

HUMANITARNO PRAVO: Ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev in bolnikov oboroženih sil v

vojni 1949; Ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev, bolnikov in brodolomcev

oboroženih sil na morju 1949; Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki 1949; Ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno 1949; Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam iz leta 1949 o zaščiti žrtev v

mednarodnih spopadih 1977 (Protokol I.); Dopolnilni protokol k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih

oboroženih spopadov 1977 (Protokol II.).

ODNOS MED MP IN NP S POSEBNIM OZIROM NA RSOpišite najbolj znani teoriji o odnosu med NP in MP in na podlagi kakšnih pravil se v njihovem okviru ureja odnos med obema pravnima sistemoma v praksi?

MP se pogosto primerja z NP, ali pa se mu zoperstavlja. V tem odnosu med MP in NP poznamo dve teoriji:

Monizem (MP in NP sta enoten celovit pravni sistem, primarnost NP, predvsem v Nemčiji)

Dualizem (MP in NP sta ločena, vzporedna in samostojna sklopa pravnih pravil).

Nacionalne države morajo uskladiti svoje notranje pravo z mednarodnimi dogovori, sprejetimi konvencijami in pogodbami. V NP in notranjem pravnem redu so organi in posamezniki vezani z NP, ne glede na to, ali je notranje pravo v skladu z MP. Vendar pa so v mednarodnem redu odgovorni, če je takšna odgovornost predvidena z MP,v kolikor torej NP ni bilo usklajeno z MP. Po vsemu sodeč teorija dualizma edino ustreza stvarnosti.

Opiši vsebino teorij, ki urejujejo odnos med MP in NP! Na kakšen način se mednarodna norma prenaša v NP? Kaj glede tega določa Ustava RS?

90

Page 91: mednarodno javno pravo - skripta

Ni nujno, da je vsako pravilo MP izrecno pretvorjeno v nacionalno pravo (teorija transformacije), ampak je dovoljeno, da je kot tako sprejeto (teorija adopcije). Zato morajo biti pogodbe pravno veljavno sklenjene (po potrebi ratificirane), ni pa treba, da so uzakonjene, da bi lahko derogirale zakon. Skrajšani postopek je, da se medn. pogodba ratificira z notranjim pravnim predpisom.

TEORIJA MONIZMA IN DUALIZMAGlavne značilnosti in razlika med njimaV tem odnosu med MP in notranjim pravom poznamo dve teoriji:

TEORIJA MONIZMA (Njeni pristaši smatrajo, da sta MP in notranje pravo enoten celovit pravni sistem, njun odnos se razvija na stališču primata notranjega prava (ta nima privržencev, bila je prisotna le v času Nemčije), ta teorija pa vsebuje tudi načela o reševanju sporov med pravili. Na teorijo o primatu notranjega prava se je opirala tudi obramba vojnih zločincev na Nurnbernškem procesu).

TEORIJA DUALIZMA (Dualisti menijo, da sta MP in notranje pravo ločena, vzporedna in samostojna sklopa pravnih pravil, in sicer vsak na svojem področju. Priznava se, da med MP in notranjim pravom prihaja do kontaktov, konfliktov in kolizije, predvsem takrat, ko država sprejme neko mednarodno obveznost, ko ratificira neko mednarodno pogodbo. MP se ne more uporabljati na notranjem pravnem področju, prav tako pa se notranje pravo ne more uporabljati na mednarodnem področju. Predpisi MP ne veljajo neposredno znotraj državnega reda, notranji predpisi pa ne morejo ukinjati ali spreminjati predpisov MP. Zato lahko obstajajo nasprotja med MP in nacionalnim pravom neke države. Nacionalne države morajo uskladiti svoje notranje pravo z mednarodnimi dogovori, sprejetimi konvencijami in pogodbami. Po vsem sodeč, teorija dualizma edina ustreza stvarnosti. Ni nujno, da je vsako pravilo MP izrecno pretvorjeno v nacionalno pravo (teorija transformacije - mednarodno normo je treba preoblikovati v notranji pravni predpis in glede nje sprejeti poseben pravni predpis), ampak je dovoljeno, da je sprejeto (teorija adopcije - mednarodna norma se prejme v notranjo ureditev kot del nacionalnega prava). Zato morajo biti pogodbe pravno veljavno sklenjene (po potrebi ratificirane), ni pa treba, da so uzakonjene, da bi lahko derogirale zakon. Torej, ni treba, da je vsako pravilo MP izrecno dogovorjeno v NP (teorija transformacije), ampak je dovolj, da je sprejeto (teorija adopcije), zato morajo biti pogodbe pravno veljavno sklenjene.

DUALISTIČNA TEORIJA MP

Gre za stališče dela MP doktrine, po katerem sta notranje pravo in MP dva samostojna, med seboj ločena pravna sistema. Notranje pravo in MP nista v medsebojni podrejenosti ali nadrejenosti. Nacionalne države morajo uskladiti svoje notranje pravo z medn. dogovori, sprejetimi konvencijami in pogodbami. V notranjem pravu in notranjem pravnem redu so organi in posamezniki vezani z notranjim pravom, ne glede na to, ali je notranje pravo v skladu z MP, vendar pa so v mednarodnem redu odgovorni, če je takšna odgovornost predvidena z MP.Stvarni uporabi MP odgovarja dualistični sistem, pri čemer pa glede pretvorbe MP v nacionalno pravo obstajata dve teoriji: teorija TRANSFORMACIJE (po kateri je treba MP transformirati v notranje pravo (primer

nemški zakon številka 10 na Nurnberškem procesu) z določenim posebnim notranjim pravnim aktom;

teorija ADOPCIJE (se izpelje na osnovi veljavno sklenjenih in ratificiranih mednarodnih pogodb, ki se v notranjem pravu avtomatično uporabljajo po njihovi objavi).

91

Page 92: mednarodno javno pravo - skripta

Po slovenski ustavi se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno v notranjem slovenskem pravu, zakoni in drugi predpisi pa morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli MP in mednarodnimi pogodbami (8. člen Ustave RS). Po tem členu slovenska ustava zastopa načelo zmernega dualizma in načela adopcije.

KAJ JE TO MP?

MP je sistem pravnih pravil, ki urejajo odnose v mednarodni skupnosti priznanih subjektov (Andrassy). Je skupek pravnih pravil, ki so obvezna za države v njihovih medsebojnih odnosih (Openheimer). MP je poskus s pravnimi normami urediti mednarodne odnose, ki so v bistvu politični odnosi.Že Grotius govori o “IUS INTER CIVITATES”, t.j. pravo med državami, ki je:1. PRAVO - pri čemer moramo od pravil MP razlikovati:

pravi običaj; pravila vljudnosti (KURTUAZIJA), ki so pravila obnašanja in ki niso pravno obvezna,

ampak so nastala v želji za prijateljskimi srečanji in medsebojnim spoštovanjem. Vendar pa lahko udeležence ta pravila zelo močno obvezujejo, sicer lahko pride do političnih zapletov (njihovo neupoštevanje ne povzroča MP odgovornosti in se na to ne more odgovarjati z represalijami);

sčasoma pa lahko ta pravila vljudnosti postanejo obvezna in obratno: MP pravila lahko izgubijo pomen pravnih pravil in ostanejo samo pravila vljudnosti.

2. MP SKLOP PRAVNIH PRAVIL (nekateri pravijo, da gre za sklop pravnih pravil med državami in mednarodnimi organizacijami ter posamezniki; nekateri avtorji pa na drugi strani v MP vidijo samo odnose med ljudmi - po tem pojmovanju pa so subjekt MP samo posamezniki. Teorija o primatu MP dokler se pristojni organ ne odloči, ali velja zakon ali mednarod. pogodba in se ne odloči za odpoved mednarod. pogodbe, veljajo določbe mednarod. Pogodbe).

VIRI MJPKatere vire MP našteva statut Mednarodnega sodišča in v katerem členu?

V 38. členu so določeni viri mjp. To so mednarodne pogodbe, mednarodni običaji,obča pravna načela.Pomožna pr. vira sta: sodna praksa in pravna znanost.MJP = sistem pr. pravil, ki ureja pr. odnose (pr.in dolžn.) med subjekti MP. MP ureja odnose med subjekti, ki so priznani v mednarodni skupnosti.

KAJ SO OBČA MP NAČELA, PRIZNANA OD CIVILIZ. NARODOV

Splošna načela civiliziranih narodov so tista načela, ki so splošna, obča, in ki so skupna vsem vrstam prava, kot tudi vsem posameznim vrstam držav, ne glede na njihovo civiliziranost. Brez splošnih načel ne bi bilo pravnega reda. Obstajajo zato, da predstavljajo podlago za mednarodne odnose in ne zato, da bi urejala nek pravni odnos.

92

Page 93: mednarodno javno pravo - skripta

V 38. čl. Statuta stalnega medn. sodišča so opredeljena kot vir MP. Tu se smatra uporabo pravnih načel, ki niso nastala v medn. praksi, sicer bi bila sestavni del MOP, vendar pa so zaradi svoje obče - splošne uporabnosti skupna dobrobit vseh sektorjev pravne nadgradnje civiliziranih narodov sveta.So rezultat običajev, ustvarjenih med civiliziranimi narodi. Za to vrsto vira je pomembno, da neko načelo obstaja v vseh glavnih pravnih sistemih sveta.

Naštej najmanj 4 takšna načela!Ta načela so: načelo o neupravičeni obogatitvi, načelo pravičnosti, načelo zakonitosti, načelo legalitete, načelo po katerem nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, načelo Pacta sunt servanda, načelo dobre vere, načela, ki imajo za posledico ničnost pogodb, načela sodnega in arbitražnega postopka, načela res iudicata.Ta načela so v bistvu notranje pravo posameznih držav, ki pa se tako splošno uporabljajo, da jih najdemo v skoraj vseh pravnih sistemih. Ni jih potrebno dokazovati.

OBIČAJ KOT VIR MP (nastanek, odnos do pogodbenega prava)Katera dva pogoja morata biti izpolnjena za običaj po MP?

Običajno pravo nastane z združitvijo objektivnega elementa (ponavljajoče in neprekinjeno delovanje) in subjektivnega elementa (pravno prepričanje - zavest kot OPINIO IURIS).Da lahko določenemu vedenju subjektov mednarodnega prava pripišemo značaj pravil mednarodnega običajnega prava, morata biti torej podana dva elementa:

1. objektivni kriterij (dokaz obče prakse. Kot dokaz obče prakse se običajno navaja določeno ponavljajoče ravnanje v nekem časovnem razdobju, ne da bi pri tem lahko točneje opredelili število ponavljajočih ravnanj ali dolžino razdobja. Gre za večkratno podobno ravnanje držav v enakih situacijah. Ni potrebno, da tako ravnajo vse države (načelo univerzalnosti), temveč zadostuje podobno ponavljajoče ravnanje večine držav (načelo splošnosti). Da bi neko običajno pravilo mednarodnega prava zavezovalo državo, ni potrebno njeno izrecno soglasje, saj zadošča splošnost. Država, ki nasprotuje razvoju nekega mednarodnega pravila v običajno, mora izraziti nasprotovanje, če želi preprečiti nastanek običajnega pravila, in to še preden je prehod v običajno pravo že končan. Pravilo običajnega mednarodnega prava ne nastane le z aktivnim ravnanjem, temveč tudi z opustitvijo).

2. subjektivni kriterij (pravna zavest - opinio iuris sive necessitatis. Subjektivni kriterij mora spremljati objektivnega, če naj neko pravilo postane običajno. Izpolnjena morata biti torej oba kriterija. Države morajo v določeni situaciji ravnati na določen način zato, ker se zavedajo, da je tako ravnanje za njih obvezno po pravilih mednarodnega prava.Običaj se označuje kot dokaz splošne prakse, ne zahteva se, da ga je priznala prav tista država, ki je stranka spora. Običaj se manifestira na različne načine, s prakso držav ipd…Norme MOP se ustvarjajo z delovanjem držav oz. njihovih organov. Običajno pravno pravilo nastane tako, da se deluje v določeni smeri dalj časa, da ni nasprotnega ravnanja in da se na podlagi tega ustvari prepričanje, da se s takšnim ravnanjem izpolnjuje pravna dolžnost. Nasprotno ravnanje pa je kršitev te norme in dolžnosti. To ni delikt, ampak so sankcije politične ali socialne, kot npr. padec

93

Page 94: mednarodno javno pravo - skripta

ugleda subjekta, odklonitev pomoči mednarodne skupnosti (to velja za običaj, ne pa za pravno pravilo).Sankcije za kršitev običaja so torej politične oz. moralne. Običajno pravo se od pravega običaja ali pravil kurtoazije razlikuje po tem, da pri običajnem pravu vedno obstoji pravno prepričanje o pravici do zahteve in o dolžnosti postopanja po nekem pravilu.Tako lahko običajno pravo pripelje do ukinitve neke norme in to ne samo običajne norme, temveč tudi pogodbene norme, zato običajno pravo pomeni najstarejši vir MP, na katerem temelji tudi pogodbeno pravo in ureja vsebino pogodb, oblike sklepanja, način prenehanja, razlago (o tem govori DK).

NAŠTEJ IN OPIŠI T.I. POMOŽNE VIRE MP V SMISLU ČL.38 STATUTA medn. sod.

Glavni viri so: mednarodne pogodbe (splošne ali posebne, katere ustvarjajo pravila, ki jih priznavajo države v konfliktih), mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot praksa in obča načela prava, ki so jih priznali civilizirani narodi.Pomožna vira pa sta sodna praksa in teorija najbolj priznanih strokovnjakov različnih narodov.

KAKŠNA JE RAZLIKA MED CEREMONIALOM IN OBIČAJNO NORMO MP?OBIČAJObičajno pravo nastane z združitvijo OBJEKTIVNEGA ELEMENTA (ponavljajoče in neprekinjeno delovanje) in SUBJEKTIVNEGA ELEMENTA (pravno prepričanje - zavest kot OPINIO IURIS).Mnogi ga prikazujejo kot rezultat molče danega pristanka države na neko pravilo (TACITUS CENSUS) ter na tem utemeljujejo obveznost mednarodnega običajnega prava (MOP). To mišljenje izhaja tudi iz odločitev organov mednarodnega pravosodja -vse MP temelji na volji oziroma pristanku držav - VOLUNTARISTIČNO POJMOVANJE. Vendar v tem primeru MOP ne bi veljalo za države, ki bi dokazale, da nanj niso pristale.To pojmovanje izhaja iz sovjetske znanosti, saj vsaka država teži k temu, določena pravna norma ustreza njeni ideologiji in interesom. V tem sporu prihaja do kompromisov, ki postanejo norma.OBIČAJ se označuje kot dokaz splošne prakse, ne zahteva se, da ga je priznala prav tista država, ki je stranka spora. Običaj se manifestira na različne načine, s prakso držav. Norme MOP se ustvarjajo z delovanjem držav oziroma njihovih organov. Običajno pravno pravilo nastane tako, da se deluje v določeni smeri dalj časa, da ni nasprotnega delovanja in da se na podlagi tega ustvari prepričanje, da se s takšnim ravnanjem izpolnjuje pravna dolžnost. Nasprotno ravnanje pa je kršitev te norme in dolžnosti. To ni delikt, ampak so sankcije politične ali socialne, kot npr. padec ugleda subjekta, odklonitev pomoči mednarodne skupnosti to velja za običaj, ne pa za pravno pravilo.

Običajno pravo se od pravega običaja ali pravil kurtuazije razlikuje po tem, da pri običajnem pravu vedno obstoji pravno prepričanje o pravici do zahteve in o dolžnosti postopanja po nekem pravilu. Tako lahko običajno pravo pripelje do ukinitve neke norme, in to ne samo običajne norme, temveč tudi pogodbene norme, zato običajno pravo pomeni najstarejši vir MP, na katerem temelji tudi pogodbeno pravo.Običajno pravo ureja vsebino pogodb, oblike sklepanja, način prenehanja, razlago,o čemer govori tudi Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb 1969.

PRAVILA VLJUDNOSTI – CEREMONIAL – KURTUAZIJATo so običaji obnašanja, ki niso pravno obvezni, ampak so nastali v želji za prijateljskimi srečanji in medsebojnim spoštovanjem. Upoštevanje običajev vljudnosti lahko zelo močno veže udeležence.

94

Page 95: mednarodno javno pravo - skripta

Izkušnje kažejo, da se mnoga dejanja vljudnosti izvajajo zelo strogo in dosledno, sicer lahko pride do resnih političnih zapletov.Toda z vidika MP ne obstaja MP zavezanost in obveznost upoštevanja pravil vljudnosti in pravnih običajev, ampak je to odvisno od dobre volje članov mednarodne skupnosti. Njihovo neupoštevanje ne povzroča MP odgovornosti in se nanje ne more odgovoriti z represalijami, ampak samo na način, ki ne pomeni kršitve MP. Pravila vljudnosti lahko sčasoma postanejo obvezna pravila MP, pravila MP pa prav tako lahko izgubijo pomen pravnih pravil in ostanejo samo kot pravila vljudnosti.KODIFIKACIJA/LEGISLACIJA (primeri)Kaj je kodifikacija in kaj legislacija?

Je zbiranje raztresenih pravnih predpisov v enoten zbornik in je rezultat namernega pretvarjanja nenapisanega, običajnega MP v obliko pisane mednarodne pogodbe. Pojem kodifikacije vključuje tudi sistematizacijo (urejanje pravnih pravil po nekem logičnem sistemu).Kodifikacija je izvršena, ko jo podpišejo in sprejmejo države, ki so z njo tako zavezane, za ostale države, ki je niso sprejele, pa velja običajno pravo. Kodifikacija je dejavnost, rezultat dela pravotvornega organa, ki NI ustvarjalec predpisov, ki se kodificirajo.Čista kodifikacija ni mogoča, običajno se spaja z menjavo obstoječega prava, torej je hkrati tudi legislacija, kot nasprotje čisti kodifikaciji.

LEGISLACIJA pomeni zavestno in namerno ustvarjanje novih pravnih pravil. Lahko obsega predpise različne stopnje pravne moči, ki se s kodifikacijo izenačijo. Kodificirani predpisi so izenačeni tudi glede na časovno stopanje v veljavo, nesoglasja pa se rešujejo po načelu LEX POSTERIOR DEROGAT LEGI PRIORI.Kodifikacija vedno spreminja dosedanje predpise (npr. nezapisano pravo se kodificira, pri tem pride do spremembe, kajti običajno pravo se prelevi v postavljeno oziroma pozitivno pravo).Problem nastane, če v običajnem pravu obstajajo razlike (npr. regionalne) ali različna razlaganja in razumevanja te običajne pravne norme, se mora kodifikator odločiti za eno varianto, drugo pa mora izločiti.Potreba po kodifikaciji MP je očitna. Načela in pravila MOP niso formulirana, zato so po vsebini negotova. Na račun tega se včasih ne da ugotoviti, katero pravo se naj v konkretnem primeru uporabi.Kodifikacija je potrebna zaradi unifikacije prava, kajti negotovost, katero pravo je veljavno, je prav tako očitna. Kodifikacija je lahko splošna in delna.Poznamo:

planske, skladne priložnostne kodifikacije.

Danes so kodificirana naslednja področja: pravo morja (Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem morskem pasu, K. o

epikontinentalnem pasu, UNCLOSE III - Jamajška k., K OZN o pomorskem pravu) pravo mednarodnih pogodb (DK o pravu medn. pog., DK o nasledstvu držav glede medn.

pog) diplomatsko in konzularno pravo (DK o specialnih misijah, K o dipl. odnosih, Konv. o

konzularnih odnosih), vojno pravo (IV.haška k. in pravilnik o vojskovanju na kopnem, K o preprečevanju in

kaznovanju genocida) humanitarno pravo (Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb med vojno, Ženevska K. za

izboljšanje položaja rajencev in bolnikov oboroženih sil v vojni)

95

Page 96: mednarodno javno pravo - skripta

MP zračnega in vesoljskega prostora, pravica človeka (K. glede položaja osebe brez državljanstva, K. o beguncih, Evropska K. o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin)

pravice manjšin (Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodn., etničnim, verskim in jezikovnih manjšinam, Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih)

rasna diskriminacija (K o ukinitvi vseh oblik rasne diskriminacije, K. o ukinitvi in kaznovanju zločinov apartheidov)

nasledstvo - sukcesija držav (DK o nasledstvu držav glede MP, DK o nasledstvu glede državnega premoženja, arhivov, dolgov).

Kodifikacija je bila poverjena GSZN, ki pa je v ta namen ustanovila poseben organ -KOMISIJO ZA MP, ki poleg kodifikacije MP skrbi tudi za progresivni razvoj kot zapisovanje novih pravnih pravil, s katerim se na novo uredi že urejeno pravno področje. Ta komisija je bila ustanovljena 1947 in šteje danes 25 članov, uglednih mednarodnih pravnikov iz najbolj značilnih pravnih sistemov na svetu, sestaja pa se v Ženevi.POTEK DELA: ko komisija zaključi svoje delo, izdela poročilo, ki ga skupaj z obrazložitvijo pošlje GS, kjer se to poročilo še enkrat obravnava.GS lahko:

odloči, da je predmet pripravljen, tedaj odloči samo še o načinu izvedbe/uvedbe; odloči, da predmet še ni pripravljen, takrat vrne komisiji s pripombami in navodili za

nadaljnje delo.Običajno se za dokončanje dela skliče diplomatska konferenca držav članic in posebej povabljenih članic; kodifikacija se uvede po poti konvencije, ki se sprejme na konferenci in da na podpisovanje.

KAJ JE TO IUS COGENS IN KAKO JE TO VPRAŠANJE UREJENO V DK O POGODBENEM PRAVU?

Ius cogens so vsa tista pravila (norme) MP, ki jih subjekti MP sami z nasprotnim sporazumom ne morejo zamenjati ali spremeniti.

Naštej nekaj pravnih norm, ki so ius cogens?Kogentne norme so absolutno zavezujoče norme, ki v vsakem primeru njihovega nespoštovanja oz. kršitve, povzročijo mednarodni delikt. Pravni posel, ki je dosežen s tako kršitvijo, postane ničen. Kogentne norme mednarodnega prava so: prepoved uporabe sile v medn. odnosih, norme o temeljnih člov. pravicah, prepoved genocida, prepoved diskriminacije, enakost pred zakonom.DK je prispevala k razvoju MP s tem, da je priznala obstoj norm, ki veljajo za vse subjekte MP in katerih uporabe ni mogoče preprečiti z nasprotnim sporazumom strank. S tem je DK rešila eno od spornih vprašanj ali obstaja ius cogens v MP, pri čemer je odredila, da so nične tiste pogodbe, ki ob sklenitvi nasprotujejo absolutnim obveznim predpisom in vsaka takšna pogodba postane nična.S tem je ius cogens v sistemu MP dobil svoj položaj in bolj točen pomen.

Kako se zbirno imenujejo pravne norme, ki so nasprotje ius cogens?Nasprotje je dispozitivno pravo (ius dispositivum), države same določijo pravila z izrecnim dogovorom.

Naštej vsaj 5 primerov kodifikacije MP?Pravo morja, pravo mednarodnih pogodb, diplomatsko in konzularno pravo, vojno pravo, humanitarno pravo, MP zračnega in vesoljskega prostora, pravica človeka, pravice manjšin, rasna diskriminacija.

96

Page 97: mednarodno javno pravo - skripta

Kakšne posledice za veljavnost MP ima obstoj ali nastanek norme »ius cogens«? Kaj o tem določa OZN?

ZNAČILNOSTI RAZVOJA MP PO LETU 1989

V Evropi pride do spopadov na etnični in nacionalni podlagi, začeli so se razvijati procesi razvoja človekovih pravic na politični in socialni konfrontaciji različnih interesov. Prej pa so jih države odrinjale z dnevnega reda. Manjšine, odgovornost posameznika, nastanek mednarodnega sodišča za bivšo SFRJ, konvencije o otrocih…..

POMEN INSTITUTA ZA MEDNARODNO PRAVO IN INTERNATIONAL LAW ASSOCIATION ZA RAZVOJ MPINSTITUT ZA MEDNARODNO PRAVO Je ustanova, ustanovljena v Gentu v Belgiji 1873 zaradi zbiranja omejenega števila pravnih strokovnjakov z namenom, da se MP razširja s čim jasnejšim utrjevanjem obstoječega in z izgradnjo novega MP.Kot nevladna Mednarodna organizacija izdeluje načrte in predloge. Delo instituta je pomembno tudi zaradi razvoja arbitraže, vojnega prava, položaja diplomatskega osebja..Za svoje delo je institut dobil Nobelovo nagrado za mir. Po vsakem zasedanju izda poročilo o zasedanju, izda pa tudi letno poročilo.INTERNATIONAL LAW ASSOCIATION (ILA)Je društvo za MP s sedežem v Londonu, bilo je ustanovljeno 1873 v Belgiji, najprej je imel naziv “Društvo za reformo in kodifikacijo MP”.Ime so spremenili na konferenci v Bruxelesu 1895. Namen društva je, da: proučuje in pojasnjuje tako MJP kot MZP; daje predloge za unifikacijo prava in za napredovanje mednarodnega razumevanja. Do sedaj je imelo društvo več kot 50 konferenc (1956 v Dubrovniku).Regionalne meje tega društva zelo vplivajo na sprejem fizičnih oseb in posameznikov v njegovo članstvo. Po vsaki konferenci izdajo poročila. Društvo ima status Mednarodne organizacije, vendar ne medvladne ali meddržavne. Močno vpliva na razvoj javnega in zasebnega prava. Združuje pravnike z vseh delov sveta in sprejema zaključke na podoben način kot Institut za mednarodno pravo.

IZROČITEV (EKSTRADICIJA) PO MP (MP ureditev, izvajanje, primeri)

Urejena je v naslednjih pomembnejših dokumentih: Splošna deklaracija o človekovih pravicah (priznava pravico vsakomur, da išče in uživa

zatočišče v tuji državi zaradi pregona - izjema so osebe, ki se preganjajo zaradi nepolitičnih zločinov in zločinov, ki so v nasprotju z UL OZN);

Resolucija OZN 2312 (priporoča članicam, da nudijo zatočišče osebam, ki se sklicujejo na zgornjo deklaracijo);

Pakt o političnih in državljanskih pravicah (vsebuje pravico do azila); Ustava RS (jamči pravico do azila osebam, ki se jih preganja zaradi njihovega prepričanja in

zavzemanja glede človekovih pravic in svoboščin. Pri ekstradiciji gre za izročitev osebe, ki se nahaja pod jurisdikcijo druge države zaradi sodnega postopka. Pravna podlaga za izročitev je:

pogodba med državama;

97

Page 98: mednarodno javno pravo - skripta

nepravna obveznost, ki se izvaja na podlagi reciprocitete (pravna pomoč); na podlagi notranjega predpisa (Belgija, Japonska, Švica ...).

Pravila kurtuazije glede izročitve dovoljuje izročitev osebe drugi državi, če ga npr. ne bodo ubili ...Ustava RS v 47. čl. določa, da slovenskega državljana ni mogoče izročiti drugi državi, tujca pa le v skladu s pravili MP. Evropska konvencija o izročitvi 1957 izvzema iz obveznosti do izročitve osebe, za katere se smatra, da se preganjajo zaradi političnih zločinov ali dejanj, ki so z njimi v zvezi. Enako ne obstaja pravica do izročitve zaradi navadnega KD, če se utemeljeno domneva, da se bo oseba preganjala zaradi verskih, rasnih, narodnostnih razlogov ali zaradi političnega prepričanja. Atentat na vodjo države, njegove družinske člane NI POLITIČEN ZLOČIN.

MEDNARODNA POGODBA

UREDITEV V SLOVENIJIUSTAVA RS v 8. členu določa, da zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Vsebuje temeljno določbo o odnosu med notranjim pravom in MP. Ustava sloni na stališču zmernega dualizma in adopciji ter na primatu MP. Vendar so v praksi zelo redki primeri, da bi organ odločal neposredno na podlagi medn. pogodbe.ZAKON O ZUNANJIH ZADEVAHTa zakon v 5. pogl. govori o medn. pogodbah. ZZZ je bil časovno sprejet pred Ustavo RS, zato upošteva določbe Dunajske konvencije o pravu medn. pogodb. Mnenje doktrine je, da je DK prerasla v MOP.MEDNARODNA POGODBA (69. čl)Je sporazum, ki ga RS sklene pisno z 1 ali več državami ali medn. org. in za katerega velja medn.pravo, ne glede na število listin, iz katerih je sporazum sestavljen ter ne glede na njihovo posebno ime.Mnenje o tem, ali je mednarodni akt mednarodna pogodba, daje ministrstvo za zunanje zadeve pred začetkom postopka za sklenitev mednarodne pogodbe.POSTOPEK SKLEPANJA MEDNARODNIH POGODB (70. čl. - začetek postopka)Postopek za sklenitev med. pogodbe začne s POBUDO pristojni upravni organ, lahko pa tudi drug državni organ. Kadar postopka ne začne ministrstvo za zunanje zadeve, mora biti pobudi priloženo njegovo pisno soglasje. Ministrstvo za zunanje zadeve v 30 dneh od prejema pobude izda soglasje oziroma pobudo zavrne.Pobuda vsebuje:

razloge, zaradi katerih se predlaga sklenitev mednarodne pogodbe; bistvene elemente pogodbe vključno z morebitnimi pridržki in začasno uporabo; predlog stališč delegacije; predlog za sestavo delegacije, predračun stroškov za njeno delo in način njihovega

pokritja; predlog, kdo naj pogodbo parafira oziroma podpiše; navedbo, kateri organ bo mednarodno pogodbo ratificiral ter navedbo ali zahteva

sklenitev mednarodne pogodbe, izdajo novih ali spremembo veljavnih predpisov; oceno potrebnih finančnih sredstev za izpolnitev mednarodne pogodbe in način njihove

zagotovitve; predlog odobritve začasne uporabe pogodbe; izjavo pristojnega upravnega organa iz prvega odstavka tega člena o primernosti

sklenitve pogodbe z vidika skladnosti s pravnim redom in usmeritvami Evropske unije;

98

Page 99: mednarodno javno pravo - skripta

če je mogoče in smiselno, vsebuje pobuda tudi osnutek mednarodne pogodbe.

Odločitev o pobudi sprejme vlada. V primerih, ko je za ratifikacijo mednarodne pogodbe pristojen državni zbor, vlada pobudo predloži v potrditev delovnemu telesu državnega zbora, pristojnemu za zunanjo politiko.

71. čl - delegacija za pogajanja in njena pooblastilaOb odločanju o pobudi vlada določi delegacijo za pogajanja, njena pooblastila in morebitno obveznost predložitve poročila pred podpisom, skupaj z usklajenim oziroma parafiranim besedilom. Delegacija med pogajanji deluje v okviru stališč in pooblastil, vsebovanih v pobudi.72. čl. - začasna uporabaČe je za ratifikacijo mednarodne pogodbe pristojna vlada, sme delegacija z njenim soglasjem sprejeti klavzulo, da se bo pogodba začasno uporabljala pred njeno uveljavitvijo.73. čl. - podpis pogodbeČe je besedilo pogodbe usklajeno s sprejetimi stališči, lahko pooblaščena oseba pogodbo podpiše. Pooblastilo za pogajanja in podpis mednarodne pogodbe izda minister za zunanje zadeve, če je to potrebno. Pristojni upravni organ pošlje izvirnik podpisane pogodbe ministrstvu za zunanje zadeve.74. čl. - pridržkiO pridržku k mednarodni pogodbi in umiku pridržka odloči organ, pristojen za njeno ratifikacijo. Državni zbor lahko za umik pridržka k posamezni mednarodni pogodbi pooblasti vlado. K mednarodnim pogodbam o človekovih pravicah, ki ne vsebujejo določb o pridržkih, ti niso dopustni.

POSTOPEK ZA RATIFIKACIJO MEDNARODNIH POG. 75. čl. – ratifikacijaPostopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe začne ministrstvo za zunanje zadeve na predlog organa, ki je vodil pogajanja za sklenitev mednarodne pogodbe. Ta ministrstvu skupaj s predlogom za začetek postopka ratifikacije predloži obrazložen osnutek akta o ratifikaciji z vso potrebno dokumentacijo.

Akt o ratifikaciji vključuje besedilo mednarodne pogodbe v slovenskem in tujem jeziku, vsebuje pa lahko še: pridržke in interpretativne izjave k pogodbi, določbe o zagotovitvi finančnih sredstev za izvajanje pogodbe, naročila glede uskladitve notranjih predpisov z mednarodno pogodbo, navodilo pristojnim organom v zvezi z izvajanjem mednarodne pogodbe.

Mednarodne pogodbe ratificira državni zbor, razen tistih, ki jih ratificira vlada. V posebej utemeljenih primerih vlada predlog akta o ratifikaciji obravnava prednostno in ga pošlje v državni zbor z zaprosilom za prednostno obravnavo.Vlada ratificira mednarodne pogodbe, ki: urejajo vprašanja, za katera je vlada pristojna po notranjem pravnem redu; se sklepajo zaradi izvajanja za RS obvezujočih aktov mednarodnih organizacij; se sklepajo zaradi uresničevanja sklenjenih mednarodnih pogodb; jih sklepajo ministrstva o izmenjavi izkušenj in vzdrževanju stikov z ministrstvi drugih držav; urejajo vprašanja v zvezi z diplomatskimi in konzularnimi odnosi; na področju obrambe ali notranjih zadev pomenijo izvedbo prevzetih obveznosti ali sprejetih

odločitev o mednarodnem sodelovanju RS; urejajo mednarodno kulturno in znanstveno ter sodelovanje na področju izobraževanja.

Pred ratifikacijo ministrstvo za zunanje zadeve pošlje kopijo besedila mednarodne pogodbe delovnemu telesu državnega zbora, pristojnemu za zunanje zadeve. Vlada je pristojna za ratifikacijo

99

Page 100: mednarodno javno pravo - skripta

mednarodnih pogodb samo, če ne zahtevajo izdaje novih ali spremembe veljavnih zakonov. Shranijo ter evidentirajo v ministrstvu za zunanje zadeve.

76. čl. - listine o ratifikaciji ali pristopuListine o ratifikaciji mednarodnih pogodb in pristopu k mednarodnim pogodbam izda predsednik RS.77. čl - objava mednarodnih pogodb in drugih aktovSe objavi v Uradnem listu RS v slovenščini in tujem jeziku. Med. pog. mora biti objavljena v UL RS pred njeno uveljavitvijo po mednarodnem pravu. Obvestilo o začetku in prenehanju veljavnosti se objavi v UL RS. V UL RS se lahko po sklepu DZ ali vlade objavijo tudi mednarodni akti, ki niso mednarodne pogodbe.

NASLEDSTVO MEDNARODNE POGODBE (80. čl. - uporaba prava)Glede nasledstva med. pog. se uporabljajo pravila mednarodnega prava, določbe tega poglavja ter drugi predpisi RS.81. čl. - nasledstvo dvostranskih pogodbMZZ opravi konzultacije o nasledstvu dvostranskih med. pog. z drugo pogodbenico. Vlada predloži predlog akta o notifikaciji nasledstva dvostranskih med. pog. v sprejem državnemu zboru. Po sprejemu akta o notifikaciji nasledstva v državnem zboru MZZ z drugo pogodbenico sklene dogovor o nasledstvu dvostranskih pog.82. čl. - nasledstvo mnogostranskih pog.Vlada predloži predlog akta o notifikaciji o nasledstvu mnogostranskih med. pog. v sprejem DZ. MZZ notificira nasledstvo depozitarju.83. čl. – objavaSeznam nasledenih med. pog. z datumom nasledstva MZZ objavi v UL RS - Med. pog.

IZVAJANJE (84. čl. - izvajanje)Za izvajanje med. pog. skrbi vlada preko pristojnih upravnih organov. Ministrstva seznanjajo vlado z izvajanjem med. pog. s svojega delovnega področja. Vlada seznanja DZ z izvajanjem med. pog.

SPREMEBMA IN PRENEHANJE MED. POG. (85. čl. - sprememba mednarodne pogodbe)Za spremembo mednarodne pogodbe se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za sklepanje mednarodnih pogodb.86. čl. - odpoved mednarodne pogodbeOdpoved mednarodne pogodbe je v pristojnosti vlade. Za odpoved mednarodne pogodbe, ki jo je ratificiral državni zbor, je potrebno soglasje pristojnega delovnega telesa državnega zbora.

KOLIZIJA (87. čl. - neskladje mednarodne pogodbe z notranjo zakonodajo)Če so določbe mednarodne pogodbe v nasprotju z zakonom ali drugim predpisom, vlada začne postopek za spremembo ali dopolnitev zakona ali drugega predpisa oziroma za spremembo ali odpoved mednarodne pogodbe. Do odločitve pristojnega organa se uporablja mednarodna pogodba.SMISELNA UPORABA DOLOČB (88. čl. - smiselna uporaba določb)Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi za sklepanje med. pog. na zasedanjih meddržavnih komisij, v mednarodnih organizacijah, na mednarodnih konferencah ali za pristop k med. pog.V primeru pristopa k med. pog. ali drugega načina, s katerim RS izjavi, da jo zavezuje med. pog., predloži MZZ na predlog resornega ministrstva v postopek predlog akta o ratifikaciji med. pog. ter po sprejemu in objavi akta o ratifikaciji opravi pri depozitarju dejanja, potrebna za uveljavitev med. pog.

PRIMAT MP - dokler se pristojni organ ne odloči, ali velja zakon ali medn. pogodba in se ne odloči za odpoved medn. pogodbe, veljajo določbe medn. pogodbe.

100

Page 101: mednarodno javno pravo - skripta

ODPOVED POGODBE multilateralna pogodba (se lahko enostransko odpove, vendar pod določenimi odpovednimi

mehanizmi), bilateralna pogodba (ne moremo je enostransko odpovedati zaradi varnosti pravnega prometa,

ampak je v teh primerih potrebno začeti s pogajanji z nasprotno stranko pogodbe).

Načini zavezanosti po DK: podpis, ratifikacija, sprejem odobritev pogodbe, pristop - akcesija, izmenjava instrumentov

Akcesija oz. pristop je izjava, s katero država izraža svoj pristanek, da bo zavezana z neko medn.pog., ki je že podpisana, posledica: država postane stranka pog. in pride v enak položaj kot ostale pog. stranke.Metode tolmačenja: razlaga nejasnih pogodbenih določil: jezikovna (besede imajo svoj pomen); teleološka (cilj pogodbe - preambula - podlaga za t.); logična (uporaba pravne logike); sistemska (smisel pravila); zgodovinska.

Prenehanje pogodbe:1. po splošnih pravilih (nov sporazum, kršitev pog., naknadna nezmožnost izpolnitve, višja sila,

novi ius cogens, vojna, prenehanje pog. strank, zastaranje, k. rebus sic stantibus-vendar ne pri mejah, kršitvah);

2. v skladu s pogodbo (potek časa, razvezni pogoj, odpoved, odstop, izpolnitev pog.).

Pravni vakum po osamosvojitvi SlovenijePogodbe, ki so tesno povezane z ozemljem preidejo na državo naslednico, da ne pride do vakuma.

Katera konvencija določa nasledstvo mednarodnih pogodb?DK o nasledstvu držav glede MP 1978. Predvideva kontinuiteto za države predhodnice, ki obstaja še po odcepitvi in države naslednice v primeru združitve in odcepitve. Pogodba, ki jo sklene predhodnica, države naslednice ne vežejo, razen dogovor.

OPIŠI VSEBINO POSAMEZNE FAZE POSTOPKA ZA SKLENITEV VEČSTRANSKE MED. POG. (OD POIZVEDB DO REGISTRACIJE)

Za mednarodne pogodbe ni določena nobena posebna oblika. Ustno dogovarjanje je bilo že v preteklosti redko, vendar pa se tudi dandanes pogodba sklene ustno, celo z znaki (npr. ustavitev ognja v vojni ...).Praksa razlikuje dva tipa postopka za nastanek mednarodne pogodbe:

1. SESTAVLJENI POSTOPEK, ki ima tri faze: poizvedbe in pogajanja podpis

101

Page 102: mednarodno javno pravo - skripta

ratifikacija.2. ENOSTAVNI POSTOPEK, kjer se sporazum doseže neposredno z izmenjavo izjav,

svečanih formalnosti in brez ratifikacije (običajno gre za izmenjavo not, vendar pa ni enotnega instrumenta).

Pravna varnost zahteva za sklenitev pogodb: da se s formalnostmi pri sklepanju pogodb nedvomno določi vsebina izjav; da se ugotovi, da so izjave dane v imenu določenih subjektov; da so ti subjekti s temi izjavami resnično zavezani.

Najprej je potrebno dati INICIATIVO, da se sklene oz. predlog za ureditev nekega področja.FAZA POGAJANJADunajska konvencija tega področja ne ureja. V imenu držav se pogajajo pooblaščeni predstavniki, ki pa morajo imeti pooblastilo. Pooblaščen je: če predloži pooblastilo; če ne predloži pooblastila, pa ga država smatra za svojega predstavnika.DK določa, kdo je lahko predstavnik držav brez pooblastila: šefi držav, šefi vlad, zunanji ministri, akreditirani predstavniki držav na mednarodnih konferencah, šefi diplomatskih misij.

Vodenje pogajanja NI stvar MP. Pogajanja lahko stranka vsak čas prekine in pri tem ne gre za kršitev MP, vendar pa se je treba pogajati po načelu BONA FIDEI.V praksi so se razvile različne vrste pogajanj, navadno se odloča na posebej sklicani konferenci, oblikujejo se organi, določijo se pravila poteka konference, vsaka konferenca pa mora imeti tudi svojega pogajalca.FAZA SPREJEMA TEKSTA POGODBE – AVTENTIFIKACIJAPri pisnih pogodbah je potrebno s sprejemom - ADOPCIJO ustni dogovor pretvoriti v pisno obliko. To je formalni akt, ki določa obliko in vsebino bodoče pogodbe. Sprejme se s soglasjem (KONSENZOM), če pa gre za veliko število udeležencev, se navadno dogovori za večinsko načelo. DK določa, da je za avtentifikacijo tekstov potrebna 2/3 večina, z 2/3 večino pa se lahko pogodbenice dogovorijo za drugačen način sprejema.Če se sklepajo pogodbe znotraj mednarodnih organizacij pa to pravilo ne velja, ampak veljajo pravila te mednarodne organizacije. Avtentifikacija je končno dejanje in se ne sme spreminjati, pri tem pa veljajo naslednja pravila:

pri bilateralnih pogodbah se primerka pogodbe izmenjata; pri multilateralnih pogodbah depozitar pogodbe overi vse prepise teksta in se podpiše na

teh overjenih listinah.Postopek avtentifikacije je določen s pogodbo, če pa tega pogodba ne vsebuje, ga podpišejo predstavniki strank ali pa se sklepni dokument sprejme kot rezultat konference. Avtentifikacija sama po sebi nima pravnih posledic in po MP z njo države še niso zavezane.

TRETJA FAZAS tretjo fazo so podani pogoji za nadaljnje delovanje, ki bo pripeljalo do tega, da bo ta tekst obvezujoč. DK predvideva naslednje načine:

podpis pogodbe še ne ustvarja obveznosti, podpisnikom pogodbe je prepovedano dejanje, ki bi izničilo cilje in namen pogodbe. Vendar pa podpis pogodbe zavezuje, če:

pogodba to določa;

102

Page 103: mednarodno javno pravo - skripta

dejanja strank to dokazujejo; iz pooblastila jasno izhaja, da so se države odločile za to obliko zaveze.

V nejasnih situacijah je potrebno tolmačiti, ali sta se pogajalki sporazumeli, da tudi parafiranje (začetnice) zavezujejo.

menjava instrumentov, ki sestavljajo pogodbo; ratifikacija je konstitutiven del pogodbe, ustave določajo, katere mednarodne pogodbe se

ratificirajo.

V notranjih pravnih redih so možne naslednje rešitve: monarhije (Maroko, Jordanija, Vatikan) poglavar države s svojim dejanjem izvrši opravila, ki se

smatrajo za ratifikacijo; ratifikacijo opravi poglavar države, ki pa mora imeti v določenih primerih soglasje oziroma

odobritev parlamenta (VB);

zakonodajno telo opravi proces ratifikacije - to je najpogosteje, tudi v Sloveniji.

Najpogosteje se sprejme zakon o ratifikaciji. Parlament s tem, ko sprejme ta zakon, pooblasti predsednika republike, da sprejme ratifikacijsko listino (le-ta vsebuje celotno pogodbo ali 1. in zadnji člen pogodbe ter obljubo, da se bo ta pogodba izpolnjevala).To listino se pošlje depozitarju, kajti ratifikacijska listina je tisti del postopka, ki je vezan na depozitarja.Izrazi ratifikacija, sprejem, pristop označujejo mednarodni akt, s katerim daje država svoj pristanek, da bo pogodbo sprejela. Po DK je pogodbo treba ratificirati, kadar je to:

določeno v pogodbi; je med državami dogovor o potrebi po ratifikaciji; ko je predstavnik pogodbo podpisal z rezervo (ad referendum); kadar je namen države po rezervi izražen že med pogajanji.

Sprejem in odobritev pogodbe daje državam čas za premislek, poglavar države ne da depozitarju listine, ampak ga samo obvesti, da je bila pogodba s strani njegove države sprejeta. Pristop oz. akcesija k pogodbi (obe zadnji se lahko obravnavata kot en sklop). Tu gre za stvarno zavezanost in je pomembna za države, ki niso sodelovale pri nastajanju te mednarodne pogodbe.

FAZA REGISTRACIJE POGODBMednarodne pogodbe je potrebno registrirati, z resolucijo 96 z dne 16.12.1946 je bil sprejet Pravilnik o registraciji mednarodnih pogodb, vendar pa obveznost registracije pozna izjeme - ratione persona - glede na subjekt pogodbe (med članicami OZN in med članicami ter nečlanicami OZN). Tudi nečlanica lahko registrira pogodbo; ratione temporis - glede na čas (pogodbe sklenjene po tem, ko je UL OZN stopila v veljavo). Pogodbe in sporazume lahko registrirajo:

same stranke pogodbe; ex offo - po uradni dolžnosti OZN.

Pri multilateralnih pogodbah je obveznost depozitarja, da sam preloži pogodbo v registracijo na tajništvo OZN, ki ima tehnično funkcijo in ki označi ter registrira mednarodno pogodbo ter jo istočasno objavi v ustreznih zbirkah mednarodnih pogodb. Če se registracija pogodbe opusti, se stranke ne morejo sklicevati na to pogodbo pred organi.

AKCESIJA K MP

103

Page 104: mednarodno javno pravo - skripta

AKCESIJA OZIROMA PRISTOP K MEDNARODNI POG je ravnanje (izjava), s katerim država izraža svoj pristanek na to, da bo vezana z neko pogodbo, ki je že podpisana (in že morda velja), bodisi da je država sodelovala pri sestavljanju vsebine pogodbe, pa potem pogodbe ni podpisala ali dala pristanek na to, da bi bila vezana na enega od prej navedenih načinov, bodisi da ni sodelovala pri sestavljanju.

Kdaj je možna in kakšne so posledice?Pristop se prakticira pri t.i. odprtih pogodbah (večstranskih ali kolektivnih). Pogodba je lahko odprta za pristop na podlagi lastne odredbe ali na podlagi katerega drugega načina, s katerim se lahko ugotovi, da so se države, ki so sodelovale na pogajanjih, sporazumele o tej možnosti. Mogoče je, da se tudi kasneje s soglasjem vseh teh držav pogodbenic odpre takšna možnost naknadnega pristopa. Vedno pa se lahko določi, katere države lahko naknadno pristopijo k pogodbi. Poznamo tudi možnost, da se država pogodbenica veže le na del pogodbe, ne pa za vso pogodbo.Vsi načini pristanka so pismeni, prispeti morajo do druge stranke. Pri dvostranskih pogodbah je najpogostejši način izmenjava listin (sprejem), pri večstranskih pogodbah pa se določi kraj, kjer se položijo ustrezne listine (države ali uradi mednarodnih organizacij).Pri tem depozitarju se položijo vsi dokumenti o ratifikaciji itd,.. Depozitar pa naznani dejstvo polaganja vsem državam podpisnicam oz. strankam pogodbe. Dolžnost depozitarja je tudi obvestiti države pogodbenice o vseh spremembah glede na dogovor (odstop, rezerve). Običajno on predlaga, prenese pogodbo na registracijo pri ZN. O zamenjavi ratificiranih dokumentov oz.njihovem polaganju se sestavlja zapisnik. Če se ratificirani dokumenti polagajo na enem mestu,depozitar dostavlja vsaki podpisnici overovljen prepis zapisnika o polaganju in jo obvešča o vsaki kasnejši ratifikaciji. Posledica: država postane stranka pog. in pride v enak položaj kot ostale pog. stranke.

RATIFIKACIJA MEDNARODNE POGODBE

S samim podpisom besedila ali avtentifikacijo države ne postane zavezana. Potrebni so še drugi instrumenti, med katerimi je tudi ratifikacija.Ratifikacija je akt, pri katerem najvišji državni organ potrjuje, da je pogodba v njegovi državi stopila v veljavo, kar se izkaže z ratifikacijsko listino, katero sprejme za to pooblaščen organ - parlament. Ločimo: tehnično ratifikacijo (izvrši se v parlamentu in objavi v UL RS) ratifikacijsko listino (formalni akt, ki ga poglavar pošlje depozitarju. Večina multilateralnih

pogodb vsebuje določbo, po kateri pogodba stopi v veljavo takoj, ko depozitar prejme določeno število ratifikacijskih listin).

RATIFIKACIJA je enostransko ravnanje (izjava) ene pogodbene stranke, usmerjena proti drugi pogodbenici, da vsebino že podpisane pogodbe sprejema kot obvezno. Šele ko obe oziroma vse pogodbene stranke podajo svojo ratifikacijo, pogodba postane obvezna. Ratifikacijska izjava mora priti do stranke, ki ji je namenjena. To se doseže z izmenjavo listin o ratifikaciji. Z ratifikacijo (analogno tudi sprejem in odobritev) se države obvežejo k medn. pogodbi, če:1. pogodba predvideva ratifikacijo,2. se na drug način ugotovi, da so se pogodbenice sporazumele o ratifikaciji,3. je predstavnik pogodbenice podpisal pogodbo s pridržkom ratifikacije,4. namen države, da podpiše pogodbo s pridržkom ratifikacije, izhaja iz pooblastila njenega

predstavnika ali pa je bil izražen v toku pogajanj.V prvih dveh primerih se potreba ratifikacije nanaša na vse pogodbenice, v zadnjih dveh primerih pa samo na eno (ali nekatere) od pogodbenic.

104

Page 105: mednarodno javno pravo - skripta

AVTENTIFIKACIJA POGODBE (razlika od odobritve)

Avtentifikacija pogodbe se nanaša na izvirnost in verodostojnost pogodbe. Pismena oblika pogodbe služi temu, da se verodostojno ugotovi in ohrani doseženi sporazum o vsebini in besedilu dogovorjene pogodbe. To se doseže z avtentifikacijo, s katero predstavniki držav pogodbenic ugotovijo, da je tekst sporazuma oz. pogodbe verodostojen in dokončen. Pri sklepanju vsake pogodbe lahko stranke določijo način avtentifikacije po svoji izbiri s sporazumom za vsako konkretno pogodbo. Če sporazuma ni, Dunajska konvencija predvideva, da se avtentifikacija lahko opravi: s podpisovanjem, s podpisovanjem “ad referendum” oz. s parafiranjem besedila pogodbe ali končnega akta

konference, v katerem je besedilo pogodbe.

Odobritev in sprejem sta novejša načina zaveze k pogodbi, ki poenostavlja postopek obvezovanja držav pri mnogostranskih konvencijah (ob podpisovanju ali samostojno). Z odobritvijo (analogno tudi z ratifikacijo in sprejemom) se država obvezuje k pogodbi, če: pogodba predvideva odobritev, se na drug način ugotovi, da so se pogodbenice sporazumele z odobritvijo, je predstavnik države podpisal pogodbo s pridržkom odobritve, namen države, da podpiše pogodbo s pridržkom odobritve, izhaja iz pooblastila njenega

predstavnika ali je bil ta pridržek izražen v toku pogajanj.V prvih dveh primerih se potreba odobritve pogodbe nanaša na vse pogodbenice, v zadnjih dveh primerih pa samo na eno ali nekatere pogodbenic.

Navedi druge načine za nastanek mednarodno-pravne zavezanosti držav, ki jih predvideva DK o mednarodnem pravu pogodb?

ZAVEZANOSTI DRŽAV PO MEDNARODNI POG.Dunajska konvencija določa načine, na katere država daje svoj pristanek za to, da je vezana z določeno pogodbo.Ti načini so:1. PODPIS: prosto podpisovanje pogodb obvezuje države, ko pogodba sama tako določa; ko že

sam podpis pogodbe obvezuje;- ko se kako drugače ugotovi, da so se države, ki so sodelovale v pogajanjih, sporazumih ali dogovorih, dogovorile, da bo pogodba s podpisom postala obvezna; ko se namen države, da bo postala zavezana s podpisom, vidi iz pooblastila njenega predstavnika ali pa je bila ta zaveza izražena v toku pogajanj.

Po Dunajski konvenciji ima enak učinek kot podpis tudi parafiranje oz. podpis ad referenfum in kadar se lahko ugotovi, da so se države pogodbenice o tem sporazumele oz. če država podpis oz. parafiranje naknadno potrdi.

2. RATIFIKACIJA: Ratifikacija je enostransko ravnanje (izjava) ene pogodbene stranke, usmerjena proti drugi pogodbenici, da vsebino že podpisane pogodbe sprejema kot obvezno. Šele, ko obe oz. vse pogodbene stranke podajo svojo ratifikacijo, pogodba postane obvezna. Ratifikacijska izjava mora priti do stranke, ki ji je namenjena oz. do depozitarja. To se doseže z izmenjavo listin o ratifikaciji.

3. SPREJEM IN ODOBRITEV POGODBE: Sta novejša načina zaveze k pogodbi, ki poenostavlja postopek obvezovanja držav pri mnogostranskih konvencijah (ob podpisovanju ali

105

Page 106: mednarodno javno pravo - skripta

samostojno). Z odobritvijo (analogno tudi z ratifikacijo in sprejemom) se država obvezuje k pogodbi, če:

pogodba predvideva odobritev, če se na drug način ugotovi, da so se pogodbenice sporazumele o odobritvi, če je predstavnik države podpisal pogodbo s pridržkom odobritve, če namen države, da podpiše pogodbo s pridržkom odobritve, izhaja iz pooblastila

njenega predstavnika ali je bil ta pridržek izražen v toku pogajanj.V prvih dveh primerih se potreba odobritve pogodbe nanaša na vse pogodbenice, v zadnjih dveh primerih pa samo na eno ali nekatere pogodbenic.

4. PRISTOP - AKCESIJA K MEDNARODNI POGODBI: Akcesija k pogodbi je ravnanje (izjava), s katerim država izraža svoj pristanek na to, da bo vezana z neko pogodbo, ki je že podpisana in morda že velja. Pristop se prakticira pri t.i. odprtih pogodbah (večstranskih ali kolektivnih).

5. IZMENJAVA INSTRUMENTOV, KI TVORIJO POGODBO 13. čl DK - Privolitev držav, da jih veže pogodba, ki jo tvorijo vzajemno izmenjani instrumenti, je izražena s to izmenjavo: če instrumenti določajo, da bo imela njihova izmenjava ta učinek, če je sicer rečeno, da so se te države dogovorile, da bo izmenjava instrumentov imela ta

učinek.

Podpisovanje besedila ali drugi načini avtentifikacije sami ne zadostujejo, da postane država vezana s pogodbo. V preteklosti je bilo potrebno podpisano pogodbo še ratificirati. Dandanes Dunajska konvencija to urejuje tako, da določa načine, na katere država da svoj pristanek k pogodbi oz. sporazumu, s katerim bo zavezana:o s podpisom (države so zavezane, ko je že v pogodbi določeno, da jih sam podpis zavezuje in je to

razvidno že iz pooblastila, ki je dano predstavniku),o z ratifikacijo (enostranska izjava pogodbenice, dana drugi pogodbenici, da vsebino podpisane

pogodbe sprejema kot obvezno),o s sprejemom,o z odobritvijo,o s pristopom (ali akcesija je izjava, s katero država izraža svoj pristanek na to, da bo zavezana z

neko pogodbo, ki je že podpisana in morda že velja),o izmenjava instrumentov.

Pri dvostranskih pogodbah se avtentifikacija opravi s podpisom pogajalcev (vodje delegacije) obeh strani, pri multilateralnih pogodbah pa zaradi prihranka časa lahko predsednik konference oz. glavni tajnik medn. organizacije sam overi tekst.

KAJ SO REZERVE ZA MEDNARODNE POGODBE IN POD KAKŠNIMI POGOJI SO MOŽNE?

Države pogosto sprejmejo kakšno mednarodno pogodbo z omejitvijo - pridržkom-REZERVO, ki je izjava države, da od svojega pristanka k mednarodni pogodbi izvzema nekatere določbe pogodbe ali neki določbi daje posebno razlago.

106

Page 107: mednarodno javno pravo - skripta

REZERVA je enostranska izjava države o nestrinjanju z določili mednarodne pogodbe oziroma o drugačni interpretaciji nekega dela pogodbe. V MP velja PRAVILO “ZA REZERVO JE POTREBEN PRISTANEK”.Pogodbene stranke že vnaprej odločijo, na katere dele mednarodne pogodbe je mogoče dati rezervo, obstajajo pa tudi pogodbe, na katere dele NI mogoče dati rezerve (uporaba cele pogodbe je bistvenega pomena). Nekateri se zavzemajo za načelo celovitosti, kjer pridržki sploh niso mogoči, drugi pa za načelo integralnosti, po katerem naj bo konvencija sprejeta, pa čeprav z omejitvami, ki pa morajo imeti svoje meje, te so različne za bistvene in ostale določbe konvencije.

Komisija za MP se zavzema za načelo integralnosti. Ker gre pri REZERVI za formalni enostranski akt, se mora izjava o rezervi dati pisno. O tem obvesti sopogodbenice (navadno preko depozitarja). Rezerva je dopustna v različnih fazah postopka (podpis, ratifikacija, pristop). Druga država mora na to odgovoriti na način: dati pristanek na rezervo; tacitus consensus - tihi pristanek, kjer molk pomeni pristanek na rezervo.

NAČINI ZA PRENEHANJE MEDARODNIH POGODB

Samo pogodba lahko določi, kdaj preneha. Tako lahko bilateralna pogodba določi, kdaj preneha, če pa čas ni določen, je odločilna volja pogodbenih strank. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu sloni na predpostavki, da pogodbe NI mogoče odpovedati oz. se iz nje umakniti, iz česar sledi, da je temelj mednarodnih pogodb NAČELO PACTA SUND SERVANDA. Dunajska konvencija uvaja to načelo kot generalno načelo MP, ki zavezuje pogodbene stranke v izpolnjevanju mednarodnih pogodb po NAČELU BONA FIDES.

Pogodba lahko preneha kot IZJEMA le na podlagi: Dunajske konvencije; določb pogodbe (o čemer govori 42/2. člen Dunajske konvencije).

Pogodbene stranke same na dispozitivni podlagi uredijo pravne posledice prenehanja pogodbe. V vsakem primeru prenehajo bilateralne pogodbe, če so podani za to določeni razlogi; multilateralne pogodbe pa prenehajo samo za tiste pogodbene stranke, ki so se tej pogodbi odpovedale. Če pogodbene stranke teh vprašanj ne uredijo, velja NAČELO, da se:

stranke v teh primerih osvobodijo obveznosti nadaljnjega izvrševanja pogodbe; obstanejo v veljavi pravice, obveznosti ali pravne situacije, nastale z izvrševanjem

pogodbe, ki je prenehala veljati (70. člen Dunajske konvencije).

SUSPENZIJA pomeni, da od takrat ko se ugotovijo določeni razlogi učinki pogodbe NE delujejo. Pri tem pa Dunajska konvencija določa različne načine za suspenzijo, kot so navedeni v 54.členu.PRENEHANJE MEDNARODNE POGODBEV mednarodni pogodbi se določi, kdaj pogodba preneha veljati: S pretekom roka (koledarsko leto, točen datum prenehanja -pogodba IPSO FACTO preneha; z

možnostjo avtomatskega podaljšanja za določen ali nedoločen čas, če se število pogodbenih strank zmanjša pod minimum, ki je določen s pogodbo).

Z nastankom prekinitvenega pogoja oz. razloga, ki je določen v pogoju. Pogoj je lahko objektivne ali subjektivne narave pri subjektivnih pogojih je potrebno ugotoviti, ali je pogoj

107

Page 108: mednarodno javno pravo - skripta

resnično nastal. Pri večstranski pogodbi je lahko razlog za prenehanje pogodbe tudi zmanjšanje pogodbenih strank pod minimum, določen v pogodbi.

Z odpovedjo pogodbe (pogodbo lahko odpove v določenih pogodbah kdorkoli, nekatere pogodbe pa lahko tudi določajo, da jih ni mogoče odpovedati v določenem času po začetku njene veljavnosti. Prav tako določene pogodbe določajo prenehanje v določenih časovnih intervalih. Izjava o odpovedi ima lahko učinek prenehanja takoj oziroma po določenem času po prejemu notifikacije o prenehanju. DK v 56. čl. določa, da pogodbe ni mogoče odpovedati ali se iz nje umakniti,razen če:

so pogodbenice dovolile možnost umika (volja strank); če se iz narave pogodbe lahko sklepa na to, da se lahko stranke umaknejo iz pogodbe

(to pa niso pogodbe o mejah, mirovne pogodbe...).

Mnoge pogodbe nimajo določb o prenehanju. Prenehanje pogodbe zaradi ustanovitve nove pogodbe je lahko Izrecno ali Molče.Izrecno prenehanje stare pogodbe se izvede z ABROGACIJSKO KLAVZULO, molčečno prenehanje stare pogodbe pa, ko o istem predmetu pogodbenice sklenejo novo pogodbo, ki se od prejšnje tako razlikuje, da obeh pogodb ni možno hkrati izvrševati.Tu mora obstajati:o identiteta pogodbenih strank pri obeh pogodbah;o pogodba se mora nanašati na isti predmet;o iz kasnejše pogodbe mora jasno izhajati, da so pogodbene stranke nameravale urediti predmet

pogodbe s kasnejšo pogodbo.

Prenehanje zaradi kršitve pogodbe (na splošno kršitev pogodbe s strani ene države pogodbenice daje pravico drugi državi pogodbenici, da se lahko sklicuje na kršitev kot razlog za prenehanje pogodbe. To je sankcija, ki naj zagotovi upoštevanje in izvrševanje pogodb. 60. čl. DK določa, da lahko pogodba preneha oziroma se njeno izvrševanje ustavi le, če gre za bistvene vsebinske kršitve pogodbe (velja načelo PACTA SUND SERVANDA):

pri bilateralnih pogodbah lahko vsaka stran na podlagi kršitve nasprotne strani zahteva prenehanje pogodbe - subjektivni kriterij;

pri multilateralnih pogodbah pa lahko na kršitev ene pogodbene strani reagirajo vse pogodbene stranke, ki lahko zahtevajo prenehanje tako med njimi in kršiteljem ali pa zahtevajo prenehanje pogodbe med vsemi pogodbenimi strankami ali pa le stranke, ki jih je kršitev posebej prizadela.

Ta stranka lahko s kršiteljem preneha pogodbo. Vsaka stranka, razen kršiteljica pogodbe, se lahko sklicuje na kršitev kot razlog za prenehanje pogodbe, če kršitev ene stranke povsem menja položaj vsake stranke glede nadaljnjega izvrševanja pogodbe.DUNAJSKA KONVENCIJA KOT KRŠITEV OMENJA: Zanikanje pogodbene obveznosti, ki v konvenciji ni sankcionirana; Kršitev določb pogodbe, ki so bistvene za izvrševanje pogodbe, vendar se vse določbe glede

kršitev ne nanašajo na človekove pravice, ki jih vsebujejo pogodbe mednarodnega značaja, zlasti glede človekovih pravic, ki so zaščitene;

Ugotovitev nezmožnosti za izvršitev pogodbe - 61. čl. DK (fizična neizvršitev v primerih višje sile, trajnega izginotja ali uničenja predmeta, ki je nujen za izvršitev pogodbe).

Pogoji za ta razlog so: izginotje oz. uničenje mora biti definitivno dokazano;

108

Page 109: mednarodno javno pravo - skripta

vzrok za izginotje mora biti višja sila; obstajati mora vzročna zveza med višjo silo in nezmožnostjo izpolnitve; uničeni predmet mora biti nujen za izvršitev pogodbe (ta razlog je lahko trajen ali začasen) Bistvena sprememba okoliščin - klavzula REBUS SIC STANDIBUS (je vprašljiva, nekatere

pogodbene stranke imajo možnost sklicevanja na spremenjene okoliščine).

To pravilo je objektivno pravilo občega MP in obstaja ne glede na voljo strank v pogodbi. DK v 62. členu sprejema to klavzulo kot razlog za prenehanje oz. umik iz pogodbe, vendar je še vedno veljavno načelo PACTA SUND SERVANDA, ta klavzula je možna le, če: te okoliščine predstavljajo bistveno podlago za pristanek in zavezanost strank s pogodbo če teh okoliščin ni, se stranke s pogodbo ne bi zavezale; učinek te klavzule bistveno spremeni obseg obveznosti, ki jih je treba po pogodbi ŠE IZVRŠITI.

Vendar pa je treba na podlagi DK dokazati: sprememba se mora neposredno nanašati na predmet pogodbe - OBJEKTIVNI POGOJ, ne pa na

motivacijo določene stranke. Ocenjuje se od primera do primera, lahko zajema tako politične kot pravne spremembe;

sprememba ni bila predvidena oziroma predvidljiva; tiste okoliščine, ki predstavljajo bistveno podlago pristanka na realizacijo pogodbe; korenito spremembo obveznosti, ki jih je potrebno še izvršiti s pogodbo.

Klavzula REBUS SIC STANDIBUS ne pride v poštev: pri pogodbah, ki določajo meje med državami; ko so spremembe rezultat kršitve pogodbe posamezne pogodbene strani oz. države, ki se sklicuje

na spremembe pogodbe. Dokazni postopek za to klavzulo je zelo zapleten v cilju načela PACTA SUND SERVANDA kot stabilnosti med državami. Ni sprejeta rešitev, da bi se klavzula REBUS SIC STANDIBUS vnesla v tekst mednarodne pogodbe in bi delovala avtomatično ob nastopu pogojev iz pogodbe. Ta klavzula je objektivno načelo, nanj se mora stranka sklicevati in dokazati njen obstoj. Mednarodna pogodba lahko preneha tudi z nastankom nove IUS COGENS, ki ni bila v veljavi v času sklepanja mednarodne pogodbe (44. člen DK). Nična je vsaka pogodba, ki je v nasprotju z novo IUS COGENS, kajti od trenutka nastanka te norme mednarodna pogodba preneha avtomatično z nastankom te nove IUS COGENS.

Druge podlage za prenehanje mednarodnih pogodb so: Izvršitev pogodbe (odvisno od vsebine in cilja pogodbe.Lahko se ugotovi formalno, z izvršitvijo ne

prenehajo vse pogodbe (npr. Pogodba o mirnem izvrševanju sporov, pogodba o pravni pomoči...); Sukcesija (tu ne gre za razlog za prenehanje pogodbe, ampak za poseben pravni sistem); Prekinitev diplomatskih odnosov - DK v 63. členu določa, da prekinitev diplomatskih odnosov ne

vpliva na pravne odnose med državami, razen če je obstoj teh odnosov bistven za izvršitev mednarodne pogodbe.

VSEBINA IN PRAVNE POSLEDICE UPORABE SILE PRI SKLEPANJU MEDNARODNIH POGODB!RAZLIKA MED “VIS ABSOLUTA” IN “VIS COMPULSIVA”

Ničnost velja ABONICIO - od sklenitve pogodbe. Razlogi za ničnost mednarodne pogodbe so: Izvajanje prisile nad pogajalcem; Izvajanje prisile nad subjektom, državo.

109

Page 110: mednarodno javno pravo - skripta

Prisila nad pogajalcem je opredeljena v 51.čl. Dunajske Konvencije. Takšna pogodba nima pravnega učinka, če je pristanek pogajalca nastal kot posledica prisile, grožnje... Prisila je lahko neposredna oz. nad člani njegove družine. Kot prisila se upošteva tudi grožnja, da bo druga pogodbena stran razkrila zadeve iz zasebnega življenja pogajalca. Prisila mora biti RESNA in PROTIPRAVNA (nedopustna s stališča MP).

Prisila nad državo ali mednarodno organizacijov novejši zgodovini je prišlo do bistvenega premika v mednarodnih odnosih, zato po novejšem pojmovanju prisila ostalih držav nad določeno državo po koncu vojne in pred sklenitvijo mirovne pogodbe NI PRISILA.S paktom Lige narodov so skušali prvič poizkusiti z omejitvijo uporabe sile, vendar pri tem države in združeni narodi niso bili v popolnosti uspešni. Ustanovna listina OZN v 2/4. členu omejuje uporabo sile in grožnje s povzročitvijo sile. Ta koncepcija je vključena tudi v kontekst Dunajske konvencije o mednarodnem pogodbenem pravu.Po 52. čl. DK je nična vsaka pogodba, ki je bila sklenjena z grožnjo ali silo, z njeno uporabo oziroma kršitvijo načel Ustanovne listine OZN. Pri tem se mednarodna praksa nagiba k zelo EKSTENZIVNI interpretaciji pojma prisile; daje prednost MIRU.Pod pojmom prisile se razume vojaška sila, prisila z uporabo političnih, ekonomskih ali drugih sredstev. V današnjem svetu je to tolmačenje problem, ker se danes prisila izvaja predvsem s politično in ekonomsko prisilo. Pri tem se postavlja dilema, kaj so normalni mednarodni odnosi in kateri so tisti odnosi, ki v tem političnem in ekonomskem pogledu pomenijo dejanski element prisile.V mednarodni praksi se ta element prisile ugotavlja do primera do primera. Deklaracija OZN o prepovedi ekonomske, vojaške in politične prisile pri sklepanju mednarodnih pogodb se smatra kot sestavni del Dunajske konvencije o mednarodnem pogodbenem pravu. Dunajska konvencija obravnava le primere, ki so nastali po njeni veljavnosti.

VIS ABSOLUTA - je naziv za prisilo, izvedeno na grob fizični način nad osebo zato, da se od nje kot organa nekega mednarodnega subjekta izsili izjavo, potrebno za nastanek enostranskega pravnega posla oz. soglasje ali podpis, potreben za sklenitev dvostranskega pravnega posla. Predstavlja napako pravnega posla in če ni naknadno odpravljena, je pravni posel NIČEN.VIS COMPULSIVA - je naziv za prisilo, izvedeno s psihično prisilo, nagovarjanje z grožnjo povzročitve zla, ne samo osebi, od katere se določeno ravnanje zahteva, da v nasprotju s svojo zavestjo in znanjem odloči, ampak tudi grožnjo širšemu krogu ljudi. Za veljavnost in obveznost take odločitve, ki ni ustanovljena in izjavljena svobodno, je potrebno v vsakem primeru posebej presojati stopnjo psihične prisile in stopnjo zla, s katerim se grozi in ali ne prehaja prisila v prisilo, izvedeno na fizični način. V MP VIS COMPULSIVA težje in redkeje privede do ničnosti pravnega posla.

VZROKI ZA ABSOLUTNO NIČNOST MEDN.POGODBENičnost velja ABONICIO - od sklenitve pogodbe in se razlikuje od relativne ničnosti.Ničnost mednarodnih pogodb: Absolutna (kršitev ius cogens, prisila nad državnim organom, po uradni dolžnosti, pog. je brez

učinka od vsega začetka ne glede na vzrok ničnosti. Gre za kršitev interesov mednarodne skupnosti in se upošteva ipso iure).

Relativna (pomeni prenehanje obstoja pogodbe zaradi odkritja nepravilnosti, ki so obstajale v trenutku sklenitve pogodbe in ki jih MP kvalificira kot zakonito osnovo za relativno ničnost pogodb. Gre za kršitev interesov pogodbenih strank in se uveljavlja šele na zahtevo stranke, ki mora dokazati vzrok. Vzroki oz. razlogi za relativno ničnost so: zloraba, zmota, prevara, sila).

110

Page 111: mednarodno javno pravo - skripta

Naštej in utemelji razloge in kakšne so pravne posledice?Razlogi za ničnost mednarodne pogodbe so: Izvajanje prisile nad pogajalcem, Izvajanje prisile nad subjektom, državo, Nasprotje mednar. pogodbe s prisilnimi določbami (ius cogens).

Prisila nad pogajalcem je opredeljena v 51. čl. DK. Takšna pogodba nima pravnega učinka, če je pristanek pogajalca nastal kot posledica prisile, grožnje,…Prisila je lahko neposredna oz. nad člani njegove družine. Kot prisila se upošteva tudi grožnja, da bo druga pogodbena stran razkrila zadeve iz zasebnega življenja pogajalca. Prisila mora biti RESNA in PROTIPRAVNA (nedopustna s stališča MP).

Prisila nad državo ali mednarodno organizacijov novejši zgodovini je prišlo do bistvenega premika v medn. odnosih, zato po novejšem pojmovanju prisila ostalih držav nad določeno državo po koncu vojne in pred sklenitvijo mirovne pogodbe NI PRISILA. S paktom Lige narodov so skušali prvič poizkusiti z omejitvijo sile, vendar pri tem države in ZN niso bili v popolnosti uspešni.UL ZN v 2/4 čl. omejuje uporabo sile in grožnje s povzročitvijo sile. Ta koncepcija je vključena tudi v kontekst DK o medn. pogodbenem pravu.Po 52. čl. DK je nična vsaka pogodba, ki je bila sklenjena z grožnjo ali silo, z njeno uporabo oz. kršitvijo načel UL OZN. Pri tem se medn. praksa nagiba k zelo EKSTENZIVNI interpretaciji pojma prisile in daje prednost MIRU.Pod pojmom prisile se razume tako vojaška sila, prisila z uporabo političnih, ekonomskih ali drugih sredstev. V današnjem svetu je to tolmačenje problem, ker se danes prisila izvaja predvsem s politično in ekonomsko prisilo. Pri tem se postavlja dilema, kaj so normalni medn. odnosi in kateri so tisti odnosi, ki v tem političnem in ekonomskem pogledu glede prisile pomenijo dejanski element prisile.V mednarodni praksi se ta element prisile ugotavlja od primera do primera. Deklaracija OZN o prepovedi ekonomske, vojaške in politične prisile pri sklepanju medn. pogodb se smatra za sestavni del DK o medn. pogodbenem pravu.DK obravnava le primere, ki so nastali po njeni veljavnosti.

Norme, ki so v nasprotju z imperativnimi normami (ius cogens)o tem govori 53. čl. DK, pri čemer je nična pogodba, ki je v času sklepanja v nasprotju z ius cogens določbami medn. pogodb. Te obvezujoče pravne norme MP izražajo temeljne interese medn. skupnosti kot celote, zato je medn. skupnost zelo zainteresirana, da se te norme spoštujejo, zato te norme medn. skupnost pojmuje kot CINDICTIO SINE QUA NON in se te norme NE spreminjajo.Medn. konvencija teh norm ne našteva vsake posebej, jih pa DEFINIRA KOT NORME, KI SO SPREJETE IN SO PRIZNANE S STRANI MEDN. SKUPNOSTI V CELOTI, od njih ni mogoče odstopanje, ampak jih je mogoče zamenjati samo z normo, ki ima enak značaj za medn. skupnost kot celoto.

VIRI IUS COGENS so običaji in multilateralne pogodbe in sicer:Temeljna načela UL OZN in njena načela miroljubne koeksistence = suverena enakost držav, prepoved sile in grožnje, prepoved intervencije, mirno reševanje sporov, enakost držav, načelo samoodločbe v smislu MP.Načela običajnega prava = svoboda odprtega morja kot skupni interes medn. skupnosti.

111

Page 112: mednarodno javno pravo - skripta

Odprto morje se je s Konvencijo o pomorskem pravu 1980 zmanjšalo z ustanovitvijo možnosti vseh držav, da izkoriščajo dobrine morskega dna. Vse države lahko po tej konvenciji na odprtem morju preganjajo dejanja, ki so v nasprotju z MP, kot so prepoved piratstva, trgovine z belim blagom, suženjstva.Norme, ki se nanašajo na temeljne pravice človeka, kot npr. prepoved genocida. Če se ugotovi, da je medn. pogodba v nasprotju z MP normo ius cogens, je mednarodna pogodba AB INITIO nična (od začetka sklenitve pogodbe).Pri tem pa je potrebno dokazati samo obstoj nasprotja z ius cogens in NI potreben poseben postopek.Neenakopravne pogodbe (te pogodbe obravnava v medn. teoriji predvsem socialistični blok avtorjev); te pogodbe se sklepajo med politično in ekonomsko močnejšimi državami in na drugi strani šibkejšimi državami na tem področju, ki so navadno protektorat prve države, ta prva država pa navadno daje drugi državi določene medn. služnosti.To stališče je sprejeto v državah v razvoju, NI pa to medn. praksa glede mednarodnih pogodb.NIČNA medn. pogodba je brez učinka od vsega začetka, ne glede na to, kako je ničnost nastala. Pri tem obstoji večstopenjski postopek za razglasitev ničnosti, ki izhaja iz DK.

Država, ki smatra, da ni zavezana z medn. pogodbo, obvesti druge pogodbene stranke s predlogom, kaj storiti za odpravo pomanjkljivosti, pri tem pa mora navesti tudi dokaze, zakaj NI zavezana.V najmanj 3 mesecih se morajo druge pogodbene stranke izjasniti o predlogu stranke pobudnice in sicer, ali bodo njeno pobudo sprejele ali pa je ne bodo sprejele.Če ena ali več pogodbenih strank nasprotuje temu predlogu, nastane med pogodbenimi strankami spor, pri čemer pa 33. čl. DK predvideva naslednje postopke:

pogajanja, anketo med strankami, pobot, spravo, arbitražno odločanje, mirno reševanje sporov preko regionalnih ustanov, sodna pot,…pri čemer pa to NI prekluzivni

spisek postopkov, ampak DK dopušča tudi druge načine za rešitev spora med pogodbenimi strankami.

Če pa v 12 mesecih med pogodbenimi strankami ni doseženo soglasje, so na voljo še naslednje možnosti: če je nasprotje z ius cogens (53. in 64. čl. DK), lahko vsaka stran spora iznese spor pred medn. sodišče, razen če je med strankami v pogodbi dogovorjeno reševanje spora pred arbitražo,pri drugih razlogih za ničnost medn. pogodbe se lahko vsaka pogodbena stranka zateče h konciliaciji, kot jo predvideva priloga k DK za mirno reševanje spora. Ta postopek iz priloge predvideva komisijo 5 članov, ki mora v 12 mesecih pripraviti poročilo s predlogi za rešitev spora, vendar pa ti predlogi komisije za pogodbene stranke NISO obvezujoči. Stranka, ki ji je moč pripisati prevaro, podkupovanje ali prisilo, odgovarja za ta dejanja, pri čemer sankcija za pogodbe, ki so v nasprotju z imperativnimi normami MP, veljajo v celoti in za celo pogodbo.

VZROKI ZA RELATIVNO NIČNOST MED. POG.Kateri MP inštrument urejuje to vprašanje?

Dunajska konvencija o mednarodnih pogodbah. Razlikuje se od absolutne ničnostiNičnost mednarodnih pogodb:

112

Page 113: mednarodno javno pravo - skripta

1. Absolutna (kršitev ius cogens, prisila nad državnim organom, po uradni dolžnosti, pog. je brez učinka od vsega začetka ne glede na vzrok ničnosti. Gre za kršitev interesov mednarodne skupnosti in se upošteva ipso iure).

2. Relativna (pomeni prenehanje obstoja pogodbe zaradi odkritja nepravilnosti, ki so obstajale v trenutku sklenitve pogodbe in ki jih MP kvalificira kot zakonito osnovo za relativno ničnost pogodb. Gre za kršitev interesov pogodbenih strank in se uveljavlja šele na zahtevo stranke, ki mora dokazati vzrok.

Vzroki oz. razlogi za relativno ničnost so zloraba, zmota, prevara, sila.Zlorabarazlikujemo med zlorabo oblasti, položaja, pravic in pravne oblasti. Zloraba pravic je izvrševanje upravičenja preko tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča uresničevati njemu pripadajočo pravico.Zmota je nepoznavanje ali napačna predstava o nekem dejstvu ali stanju (npr.dve konvenciji). Je očitna in se nanaša na bistveno določbo MP. Država se lahko sklicuje na njo, če se le-ta nanaša na dejstvo ali pa je subjekt prepričan, da je obstajala v času sklenitve in je bistvena za sklenitev pogodbe.Vendar pa je merilo skrbnosti pri MP veliko strožje, kot v civilnem pravu, saj se predpostavlja, da pri MP sodelujejo pri sklepanju MP poslov strokovnjaki.Primer zmote je npr.napačen prevod določene pogodbe.Prevara je zli namen, določeno obnašanje nasprotne strani in vzročna zveza med obema faktorjema. Država se na prevaro lahko sklicuje, če je bila sklenitev pogodbe izposlovana preko predstavnika. Silastarejša teorija je razlikovala med vis absoluta (fizična prisila) in vis compulsiva (moralna sila). Tako razlikovanje je veljalo v času, ko je bila vojna pravno dopustna. DK razlikuje uporabo sile proti organom, ki sodelujejo pri sklepanju dogovorov in proti sami državi. Nična je pogodba, katere sklepanje je doseženo z grožnjo ali uporabo sile, ki krši načelo UL OZN.Relativno ničnost lahko uveljavlja le tisti, v čigar korist je neugodnost določena. Pri vsakem pravnem poslu so za veljavnost pravnega posla oz. ravnanja potrebni neki splošni predpogoji, ki so dobro poznani tudi v drugih vejah prava npr.:

sposobnost subjekta (stranka medn. prav. posla je lahko samo subjekt MP; pristojnost) ravnanje se mora nanašati na primeren objekt (vsebina mora biti dopustna) ravnanje ne sme imeti napak (izražena volja se mora ujemati s pravo voljo; ne zmote, prevare,

sila, zloraba; pristanek mora biti svoboden) obličnost (na splošno oblika MPP ni predpisana). Te pomanjkljivosti v MP ne učinkujejo enako

v civilnem pravu, kajti v MP domneva vedno govori v korist veljavnosti MP posla, dokler se ne dokaže obstoj napake, zaradi katere je pravni posel neveljaven. Obstoj te napake se mora dokazati.

Dunajska konvencija o mednarodnih pogodbah: država se lahko sklicuje na napako v dogovoru, ki odpravlja njen pristanek na zavezanost z dogovorom, če se napaka nanaša na dejstvo ali situacijo, za katero je država predpostavljala, da obstoj v času sklepanja dogovora in ki je bila podlaga za njen pristanek, da jo dogovor zavezuje.Ta določba se ne upošteva, če je država k zmoti prispevala z lastnim postopanjem ali če so bile okoliščine take, da je celo država opozarjala na možnost napake. DK ne zahteva, da se napaka nanaša na bistvena dejstva, lahko pa se celo razveljavi samo del dogovora, če se napaka nanaša samo na določene dele dogovora.

KLAVZULA REBUS SIC STANTIBUSTa način prenehanja pogodbe ima posebno vlogo v MP. V praksi se države nanjo pogosto sklicujejo, čeprav se navadno izpodbija opravičljivost uporabe. Zagovorniki klavzule trdijo, da bistvena

113

Page 114: mednarodno javno pravo - skripta

sprememba okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, razvezuje pogodbo, če ni določila o trajanju in kadar je mogoče domnevati, da so stranke pogodbo sklenile na podlagi teh okoliščin. Uporaba klavzule v medn. odnosih bi lahko zrušila temelje MP. Zato večina avtorjev klavzulo sprejema, razlagajo in konstruirajo pa jo različno.DK sprejema klavzulo v smislu nepredvidljivosti, a jo omejuje s strogimi pogoji (čl. 62): bistvena sprememba okoliščin.

Bistvene spremembe okoliščin, ki so vladale ob sklenitvi pogodbe in je članice niso predvidevale, ni mogoče navesti kot razlog za prenehanje pogodbe ali za odstop od nje razen, če:

če so te okoliščine za članice bistvena podlaga za njihovo privolitev, da jih veže pogodba če ta sprememba meri na to, da korenito spremeni pomen obveznosti, ki jih je v skladu s

pogodbo treba še izpolniti.

DK določa, da se na klavzulo ni mogoče sklicevati: če pogodba določa meje (se ustanavlja) če je temeljita sprememba posledica kršitve, izvršene s strani ene od strank, ki se na to klavzulo

sklicuje, bodisi kršitve pogodbe ali mednarodnih obveznosti napram neki drugi stranki pogodbe.

Da se lahko država sklicuje na spremembo okoliščin kot razlog za prenehanje pogodbe, mora ta sprememba temeljito spremeniti domet obveznosti, ki jih je treba izpolniti. Obveznosti morajo postati težje, tako da njihova izpolnitev postane bistveno drugačna, kot pa se je sprva zahtevalo. Stranka lahko to klavzulo uporabi tudi za suspendiranje pogodbe.

NAŠTEJ IN OPIŠI PRIMERE NEZMOŽNOSTI IZVRŠITVE MEDNARODNE POGODBENAKNADNA NEMOŽNOST IZPOLNITVE (Člen 61)Nastanek situacije, zaradi katere postane izpolnjevanje pogodbe nemogoče. Posamezna članica se lahko sklicuje na nomogočnost izpolnjevanja pogodbe kot na razlog za prenehanje pogodbe ali za njen odstop, če pogodbe ne more izpolnjevati zaradi tega, ker je dokončno izginil ali bil uničen predmet, potreben za izpolnitev pogodbe (dejanska oz. fizična nemožnost).Članica se ne more sklicevati na nemogočnost izpolnitve pogodbe kot na razlog za prenehanje pogodbe, če je ne more izpolnjevati, ker je sama prekršila bodisi pogodbeno obveznost, bodisi katerokoli drugo medn. obveznost proti kateri koli drugi članici pogodbe.Poleg fizične nemožnosti (objekt propade ali izgine in ni možnosti vzpostavitve ali zamenjave) obstajajo tudi primeri pravne nemožnosti (npr. dve članici trojne obrambne zveze sta v medsebojni vojni,tretja pa mora pomagati obema). V judikaturi se z nemožnostjo označuje primer, ko pomeni izpolnitev pogodbe izpostavitev nevarnosti samega obstoja države ali pa bi država drugače prišla v zelo težek položaj. Nekateri od teh primerov mejijo na tiste, pri katerih se uporablja klavzula rebus sic stantibus.

KLAVZULA REBUS SIC STANTIBUSTa način prenehanja pogodbe ima posebno vlogo v MP. V praksi se države nanjo pogosto sklicujejo, čeprav se navadno izpodbija opravičljivost uporabe. Zagovorniki klavzule trdijo, da bistvena sprememba okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, razvezuje pogodbo, če ni določila o trajanju in kadar je mogoče domnevati, da so stranke pogodbo sklenile na podlagi teh okoliščin.Uporaba klavzule v medn. odnosih bi lahko zrušila temelje MP. Zato večina avtorjev klavzulo sprejema, razlagajo in konstruirajo pa jo različno. Dunajska konvencija sprejema klavzulo v smislu nepredvidljivosti, a jo omejuje s strogimi pogoji (člen 62)

114

Page 115: mednarodno javno pravo - skripta

STROGI POGOJI (62. člen)Gre za bistveno spremembo okoliščin. Bistvene spremembe okoliščin, ki so vladale ob sklenitvi pogodbe in je članice niso predvidevale, ni mogoče navesti kot razlog za prenehanje pogodbe ali za odstop od nje razen, če so te okoliščine za članice bistvena podlaga za njihovo privolitev, da jih veže pogodba in če ta sprememba meri na to, da korenito spremeni pomen obveznosti, ki jih je vskladu s pogodbo treba še izpolniti.Bistvena sprememba okoliščin se ne sme uveljaviti pri pogodbah o določitvi meje ali če je bistvena sprememba okoliščin nastala zato, ker je članica, ki se nanjo sklicuje, prekršila bodisi pogodbeno obveznost pogodbe bodisi katero koli drugo medn. obveznost nasproti kateri koli drugi članici pogodbe.

KLAVZULA “REBUS SIC STANDIBUS” IN KAKO JE TO VPRAŠANJE UREJENO Z DUNAJSKO POGODBO?

Klavzula predstavlja enega izmed načinov prenehanja pogodbe, zato ima v MP poseben pomen in pomeni bistveno spremembo okoliščin po sklenitvi pogodbe, na katero so države nanjo pogosto sklicujejo, čeprav se upravičenost njene uporabe navadno izpodbija. Vsak dogovor, sporazum, pogodba razume okoliščine take kot so; misli se na čas sklepanja pogodbe. Z drugimi besedami, dogovor velja samo v okoliščinah, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe.Klavzula je v bistvu odredba, da dogovor velja, če se okoliščine, pod katerimi je bila sklenjena pogodba, ne spremenijo čez mero. Predvideva se, da je dogovor sklenjen pod pogojem, da se okoliščine ne bodo spremenile, zato dogovor v primeru, ko se stvari spremenijo, ne velja več v celoti oz. delno.Potrebno je sprejeti, da obstojijo določene situacije, pri katerih bi bila zahteva, naj se dogovor izvrši, nerazumna, nepravična in nevarna. Klavzula je zelo nevarna in njena uporaba lahko postavi pod vprašaj vse mednarodne dogovore, teoretiki pa jo sprejemajo, razlagajo in konstruirajo zelo različno: vsaka pogodba je sklenjena pod nekimi predpostavkami in okoliščinami zaradi in po katerih je

posamezen odnos urejen s pogodbo med strankami. Zaradi spremembe teh okoliščin preneha veljavnost pogodbe.

drugi izvajajo to klavzulo iz pravice držav do samoohranitve, pri čemer pogodba neha vezati stranke, če so njena bistvena določila v škodo njene samoohranitve.

najbolj sprejemljiva je teorija, ki dopušča uporabo klavzule samo tam, kjer so se razmere tako spremenile, stranke pa tega niso predvidevale, iz narave pogodbe pa se lahko sklepa, da se stranke s pogodbo ne bi vezale, če bi to spremembo upoštevale.

Tu je pomembno, kaj bi se stranke odločile, če bi imele pred očmi spremembo, ki je kasneje nastopila. Nesigurnost te klavzule je nekoliko zmanjšana, vendar ne povsem, ko je stopila v veljavo DK, katera sprejema klavzulo kot enega izmed možnih načinov prenehanja veljave dogovora, nato pa želi uporabo te klavzule normirati oz. omejiti.V sovjetski znanosti se je pojavila ideja, ki nasprotuje širši uporabi klavzule. Dunajska konvencija sprejema to klavzulo v smislu nepredvidljivosti, vendar jo omejuje s strogimi pogoji: “TEMELJITA SPREMEMBA OKOLIŠČIN NAPRAM TISTIM, KI SO OBSTOJALE V ČASU SKLEPANJA POGODBE IN KI JE STRANKE NISO PREDVIDELE, SE NE MORE PRIZNATI KOT RAZLOG ZA PRENEHANJE POGODBE ALI UMIK STRANKE IZ POGODBE, RAZEN:

ČE JE BIL OBSTOJ TEH OKOLIŠČIN BISTVE TEMELJ ZA PRISTANEK STRANK, DA BODO VEZANE PO POGODBI;

ČE TA SPREMEMBA TEMELJITO SPREMINJA OBSEG OBVEZNOSTI, KATERE ŠE OBSTAJAJO ZA IZPOLNITEV POGODBE.

115

Page 116: mednarodno javno pravo - skripta

Dunajska konvencija določa, da se na klavzulo ni mogoče sklicevati: če pogodba določa meje (se ustanavlja); če je temeljita sprememba posledica kršitve, izvršene s strani ene od strank, ki se na to klavzulo

sklicuje, bodisi kršitve pogodbe ali mednarodnih obveznosti napram neki drugi stranki pogodbe.

Da se lahko država sklicuje na spremembo okoliščin kot razlog za prenehanje pogodbe, mora ta sprememba temeljito spremeniti domet obveznosti, ki jih je treba izpolniti. Obveznosti morajo postati težje, tako da njihova izpolnitev postane bistveno drugačna, kot pa se je sprva zahtevalo. Stranka lahko to klavzulo uporabi tudi za suspendiranje pogodbe.

KAJ JE TO KLAVZULA NAJVEČJIH UGODNOSTI?

To je določba oz. odredba v pogodbi, s katero se ena država obvezuje drugi državi, da ji bo omogočila uživanje in izkoriščanje enakih privilegijev in enakih pogojev, ki jih je ta država že s pogodbo zagotovila in omogočila neki tretji državi. S to klavzulo se pogodbeni stranki dogovorita, da bosta druga drugi priznali vse pravice, ki so jih dale ali pa jih bodo dale določenim tretjim državam.Klavzula je vezana na načelo enakosti držav, najdemo pa jo tudi v pogodbah o položaju tujcev, o konzularnih odnosih, o varstvu industrijske lastnine...Učinki klavzule se NE nanašajo na ugodnosti, ki jih države dajejo svojim podjetjem, prav tako se NE nanašajo na federalne in kolonialne enote države. Prav tako so izjeme od klavzule največjih ugodnosti javni red, mednarodni maloobmejni promet...Jasno je, da gre pri obeh pogodbah za enako blago, enako materijo, za tiste odnose, za katere je bila klavzula največjih ugodnosti dogovorjena. Vsebina klavzule se lahko menja (menjajo se pravice in obveznosti), kar je odvisno od naknadno sprejetih pogodb.Najugodnejša veljavna pogodba se bo uporabila vedno za državo, ki uživa pravico največjih ugodnosti. Ta klavzula vzpostavlja vedno znova (seveda ne s samo pogodbo o določenih področjih meddržavnih odnosov) enakost med državami. Ta klavzula deluje tako, da onemogoča diskriminacijo.

SALVATORNA KLAVZULA se lahko pojavi v med. pogodbi, takrat ko sestavljalci pogodbe domnevajo, da bi lahko bil kateri izmed členov med. pog. v nasprotju z notranjim pravom ene izmed podpisnic. V tem primeru Salvatorna klavzula pravi, da razen spornega člena, vsi ostali ostanejo v veljavi.

DEFINIRAJ DAMNUM EMERGENS IN LUCRUM CESANS

Damnum emergens je dejansko nastala škoda, ki je nastala z zmanjšanjem obstoječe lastnine. Škoda, ki se je resnično zgodila, škoda, ki jo je subjekt MP dejansko pretrpel.Lucrum cesans pa je izgubljen dobiček, izgubljena korist. Ta škoda nastane, ko nekdo ne more ustvariti takega dohodka kot bi ga sicer, brez škodljivega dejanja ustvaril.Predpogoj za nastanek škode in s tem odškodn. odgovornosti subjekta MP je medn. delikt. Mednarodni delikt je vsaka kršitev norm MP, običajnega ali postavljenega prava, kot tudi vsako dejanje, ki je s temi normami prepovedano.To so dejanja in opustitve, ki pomenijo kršitev ali žalitev MP in drugemu subjektu MP povzročajo škodo. Da pa bi se odgovornost in s tem obveznost povračila škode lahko uveljavila, je potrebno, da dejanje subjekta MP izvira iz njegove lastne suverenosti in je kot tako predmet urejanja z MP (lahko

116

Page 117: mednarodno javno pravo - skripta

pa pride tudi do primerov, ko namesto dejanskega povzročitelja škode - posameznika, odgovarja država, katere državljan je; posameznik se v teoriji namreč praviloma ne smatra za subjekt MP).Nadomestitev škode se lahko da:

Samostojno (če ni mogoča restitutio in integrum oz. vrnitev v prejšnje stanje (primer:VB je ponudila Italiji ladjo, ki so jo potopili 1942)

Akcesorno (če vrnitev v prejšnje stanje ne pokrije vse nastale škode. Predpostavka za nadomestitev škode je:

da se škoda lahko izrazi v denarju ali v neki vrsti dobrine, mednarodna praksa pozna možnosti nadomestitve škode tudi takrat, če se škoda sicer ne da

izraziti v dejanski vrednosti (satisfakcija)

Nadomestitev škode obsega tudi izgubljeni dobiček (lucrum cesans), če je le-ta stvarna posledica storjenega dejanja. K temu se prisojajo tudi obresti. Pri določanju višine nadomestila se znesek lahko tudi zmanjša,in sicer :

ker oškodovani tudi sam nosi del krivde za nastalo škodo (deljena krivda) ker je oškodovanemu poleg škode nastala tudi korist (cempensatio lucri cum damno).

Damnum emergens pa pomeni le povračilo za nastalo škodo, ki pa ne zajema tudi izgubljenega dobička (primer tega je zaplemba ladje oz. tovora v primeru kontrabanta).

ČAS VELJAVNOSTI IN OZEMLJE UPORABE MEDNARODNE POGODBE

Veljati začne z rokom, ki je določen oz. razviden v pogodbi. Ne sme veljati retroaktivno. Velja na vsem ozemlju, razen če je v pogodbi izrecno navedeno, da gre za veljavnost za določeno področje (npr.rezerva - federalna ali kolonialna klavzula).Federalna klavzula je oblika pridržka s strani federalnih enot. Z določeno rezervo se država podpisnica ograjuje od določenih določb pogodbe, ki bi tudi njo zavezovale. Posebne narave so določbe mnogostranskih pogodb, ki upoštevajo teritorialno sestavo države pogodbenice ali njeno notranjo ustavno ureditev in se tako tej državi pogodbenici dopušča, da veljavo pogodbe prostorsko omeji ali pa da prevzame obveznosti iz pogodbe pod posebnimi pogoji.Federalna klavzula upošteva, da osrednji organi, ki odločajo o podpisu pogodbe nimajo moči, da pogodbo uveljavijo v pravni ureditvi federalnih enot, saj je to v pristojnosti organov teh federalnih enot. Zato ima država podpisnica samo dolžnost priznavanja, da pristojni organi sestavnih enot ukrepajo v smeri izpolnitve obveznosti iz pogodbe (npr. ameriška konvencija o pravicah človeka 1969).Kolonialna klavzulaPogodbenice lahko vedno prostorsko omejijo veljavo pogodbe (carinske enklave,…). Kolonialna klavzula daje pogodbenici s kolonijami in ostalim pogodbenicam možnost, da upoštevajo posebne pogoje v kolonijah (pogodba se uporablja le v kolonijah ali pa se v kolonijah sploh ne uporablja). Tudi tu pogodbenica ukrepa lahko v smeri razširjenja pogodbe na kolonije, sopogodbenico pa obvešča o neuporabi pogodbe v posameznih kolonijah (primer konvencij o borbi proti diskriminaciji,čl.15).

NAČINI ZA REVIZIJO MEDMARODNE POGODBE

117

Page 118: mednarodno javno pravo - skripta

Revizija pomeni pregled oz. spremembo mednarodne pogodbe, kajti tudi najbolj skrbno pripravljene pogodbe niso več v skladu s potrebami, zato se prilagajajo novim hotenjem s pomočjo tehničnih instrumentov:AMANDMA (so vse spremembe ali dopolnitve pogodbe ne glede na obseg. Pogodbene stranke morajo biti o tem obveščene in morajo imeti možnost pri spremembi sodelovati. Spremenjena pogodba ima obveznost samo za države, ki so to spremembo sklenile. Odnosi med strankami se urejajo po sporazumu, ki sta ga obe stranki sprejeli).MODIFIKACIJA (tu lahko le del pogodbenih strank spremeni pogodbena določila, ki pa kot takšna veljajo samo med temi pogodbenimi strankami. Modifikacija se pojavlja predvsem pri tehničnih pogodbah. Modifikacija je dovoljena, če je v pogodbi to izrecno določeno in če je modifikacija:

združljiva s cilji pogodbe (ni ovire za izvršitev pogodbe); če se ne kršijo pravice drugih pogodbenih strank.

OPIŠI VLOGO DEPOZITARJA MEDNARODNE POGODBE

Pri depozitarju se položijo vsi dokumenti, depozitar pa o položitvi dokumentov obvesti vse države podpisnice oz. pogodbenice. Depozitar jih obvešča tudi o vseh spremembah, ki se nanašajo na pogodbo (odpovedi, rezerve), kar je njegova dolžnost. Običajno depozitar tudi predloži pogodbo pri OZN zaradi registriranja.O izmenjavi ratifikacijskih dokumentov oz. njihovi predložitvi se sestavi zapisnik. Pogosto je depozitar pogodbe država, na območju katere se sklene medn. pogodba. Depozitar mednarodnih pogodb, sklenjenih v okviru OZN, je tajništvo OZN.Naloge depozitarja:

varuje tekste originala in opolnomočij pogodb; pripravlja overjene kopije tekstov prevedenih pogodb; zagotavlja registracijo pogodb.

USODA MEDNARODNIH POGODB V ČASU VOJNE

Glede tega so v zgodovini različni pogledi (prekinitev pogodb...), DK izrecno tega vprašanja NE UREJA, izhaja pa iz stališča, da se ureja stanje, ko ni oboroženih spopadov.

V teoriji poznamo 3 situacije:1. Določene pogodbe IPSO FACTO prenehajo z nastankom vojne (to so pogodbe, ki so

razdružljive z vojno o prijateljstvu, o sodelovanju, o mirnem reševanju sporov...);2. Izvrševanje legislativnih pogodb se začasno ustavi (pogodbe o ustanovitvi mednarodnih

organizacij z odnosi na podlagi teh pogodb ostanejo v veljavi in imajo po prenehanju vojne navadno retroaktivni značaj);

3. Z nastankom vojne nekatere pogodbe sploh postanejo kooperativne (vojno in humanitarno pravo, genocid..., načela ustanovne listine OZN postanejo zavezujoča).

Odpira se vprašanje, ali je te stvari sploh možno urejati glede na to, da je vojna v nasprotju z MP.

MP NORME O SUKCESIJI GLEDE MEDNARODNIH POGODBKako je po MP urejena sukcesija držav glede pogodb?

118

Page 119: mednarodno javno pravo - skripta

Sukcesija kot institut MP pomeni vstop neke nove države v pravne odnose predhodne države, katera je posledica ustanovitve ali razširitve oblasti oz. vzpostavitve suverenosti te države, ki je prej pripadalo drugi državi (institut spremembe teritorialne suverenosti).Glavno vprašanje, ki se glede tega postavlja je, katere in v kakšnem obsegu država naslednica prevzame pravice in obveznosti države predhodnice.

Kaj je MP podlaga za izvajanje sukcesije glede mednarodnih pogodb?

To ureja: Dunajska konvencija o sukcesiji države glede medn. pogodb (1978). Kadar se država razširi na drugo območje s pridobitvijo novega področja, se njeni dotedanji dogovori avtomatično raztegnejo na pridobljeno področje, kajti meje veljave dogovora se pomikajo skupaj z mejami države.Dogovori, katere je sklenil prejšnji imetnik področja, pa se ne prenašajo na novega pridobitelja področja, pa četudi se nanašajo specialno na to področje. Kadar nastane država iz več držav ali na področju neke nove države velja isti režim.Razširitev dogovora predhodnika na pridobitelja je potrebno specialno dogovoriti z dogovorom. Vendar pa so nekateri pogodbeni odnosi tako tesno povezani s samim področjem, da se novi pridobitelj navadno avtomatično substituira vanje (dogovori o služnosti,sodelovanju na meji,…).Če nova država nastane na delu področja neke nove države ali nastane iz delov več držav, se mora raztegnitev starih dogovorov posebej dogovoriti. Vendar pa ima vsaka država dejansko pravico, da sama odloči, katere pogodbe predhodnika bo smatrala za veljavne. Že dejstvo, da se dandanes vsaka novo nastala država vključi v mednarodno skupnost ter meddržavne odnose, otežuje položaj novo nastalih držav ter sprejemanje njihovih odločitev glede sukcesije (nasledstva) mednarodnih pogodb.Po eni strani nova država ne more sprejeti načelo, da jo vežejo vsi dogovori kolonialnega gospodarja, kjer interes kolonije ni bil v prvi vrsti, po drugi strani pa ni mogoče začeti življenja nove države v popolnoma brezpogodbenem stanju. Zato so nove države zavzele vmesno stališče ter uporabile različne metode, da bi v relativno kratkem času izbrale pogodbe, ki jih bodo proglasile za neobvezne. Tu je praksa zelo različna.

Dunajska konvencija o sukcesiji držav glede pogodbenih obveznosti po MP iz leta 1978 določa, da se mora tudi drugi stranki priznati pravica, da se ne smatra za vezano s pogodbo, ki jo je sklenila s prejšnjim kolonialnim gospodarjem. Razhajanja med klasično doktrino MP in DK o sukcesiji glede mednar. pogodb so: starejša praksa (CLEAN STATE - načelo prazne mize. Tu država naslednica ni dolžna stopiti v

pogodbene odnose države predhodnice, kar je posledica njene suverenosti. Sukcesija držav ne obvezuje glede mednarodne pogodbene mejne rešitve. Tu ne gre za pogodbo o samih mejah, ampak tudi o služnostih, maloobmejnih zadevah, torej vse kar je povezano z mejami).;

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb določa, da v mednarodnih mejnih režimih ni dovoljena uporaba klavzule REBUS SIC STANTIBUS (spremenjene okoliščine). Ta konvencija glede medn. pogodb pri razdružitvi držav izhaja iz načela kontinuitete medn. pogodb s tem, da naslednica prevzame tiste pogodbe predhodnice, ki se nanjo nanašajo (primer Jugoslavije).

KATERE MEDNARODNE POGODBE OSTANEJO AVTOMATIČNO V VELJAVI V POSTOPKU SUKCESIJE?

119

Page 120: mednarodno javno pravo - skripta

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb 1978 vsebuje pravilo: »Če ni drugače dogovorjeno, t.j. če se država sama ne odloči drugače, velja, da država naslednica NI avtomatsko vezana z dogovori predhodnice, kar temelji na načelu, da medn. pogodba zavezuje samo pogodbene stranke«.Uporaba tega pravila pa je v MP bistveno zožena z drugimi rešitvami, ki so pogojene s potrebo po vsaj delni kontinuiteti glede določenih pogodb, iz razlogov pravne varnosti v MP skupnosti in interesov in potreb same države, da ne povzroči MP vakuum.

Kontinuiteta medn. pogodb se zahteva pri t.i. pogodbah, ki državo naslednico avtomatsko zavezujejo, če ni dogovorjeno drugače. To so pogodbe, ki so tesno povezane s teritorijem držav (meje in režim na meji) ter pravicami in obveznostmi iz tega naslova (izjema: pogodbe o ustanovitvi vojnih baz).

Kakšna je bila usoda mednarodnih pogodb po razglasitvi neodvisnosti držav v skrbniškem sistemu?V vseh naslednjih primerih pa velja, da medn. pogodbe, ki jih je sklenila država prednica, prenehajo veljati za državo naslednico. DK 1978 glede tega določa: Mednarodne pogodbe ostanejo v veljavi za državo, katere del se je odcepil; za skupnost držav oz. njene dele; za odcepljene dele države, iz katerih nastane ena ali več novih držav, ne glede na to, če država

prednica še naprej obstoji.Za razliko od zgoraj navedenih primerov, pa DK 1978 glede novo nastalih neodvisnih držav, uveljavlja načelo tabula rasa, vendar pa lahko države naslednice same, če je to v njihovem interesu, obdržijo veljavnost medn. pogodb.Poudariti je potrebno, da pod pojmom novo nastala, neodvisna država pojmuje države, nastale v procesu dekolonizacije. Vsa do sedaj navedena pravila veljajo le, če se države medsebojno ne dogovorijo drugače in so izpolnjeni naslednji pogoji: predvidena rešitev ne nasprotuje predmetu in namenu pogodbe; predvidena rešitev korenito ne spreminja načina njenega izvrševanja; da ne gre za medn. pogodbo zaprtega tipa.

Ali je SLO članica ADP?K Avstrijski državni pogodbi iz 1955 je kot polnopravna stranka pristopila bivša SFRJ, Slovenija pa ni sukcesor te pogodbe, ker je z Avstrijo sklenila bilateralni sporazum o varstvu slovenske manjšine v Avstriji. Kljub jasnim določilom pa zaščita slovenske manjšine ni takšna, kot bi morala biti v resnici, kar nam kažejo vsakodnevni problemi tako glede dvojezičnosti in neonacizma.Avstrija Slovenije ne smatra za naslednico SFRJ glede te pogodbe in tako je izvrševanje pravic slovenske manjšine garantirano preko avstrijskega Ustavnega sodišča, ki je določilo neposredno uporabo 7. člena ADP.

MP norme o sukcesiji glede mednarodnih pogodb–primer RS

Pogoj: ni vezana, lahko se sama odloči.Izjema: pogodbe, ki so tesno povezane s teritorijem in da ne bi bilo MP vakuma!

NAŠTEJ OBLIKE IZVRŠEVANJA MEDNARODNIH POGODB, PREDVIDENIH Z DK.

Dunajska konvencija o pogodbenem pravu 1969 določa glede izvrševanja mednarodnih pogodb naslednje:

120

Page 121: mednarodno javno pravo - skripta

obe stranki sta dolžni izvrševati mednarodno pogodbo v celoti in ne samo nekaterih njenih odredb, drugih pa ne (izjema so pridržki);

pogodba se lahko spremeni ali dopolni samo s sporazumom pogodbenih strank; vsaka pogodbena stranka ima pravico ne samo opozoriti drugo stranko na morebitno kršitev

pogodbe, ampak ima pravico tudi zahtevati njeno vestno izvrševanje v smislu načela “PACTA SUND SERVANDA”

To prastaro načelo običajnega prava, ki ga sprejema tudi Dunajska konvencija, se glasi: “Vsaka pogodba, ki je v veljavi, obvezuje pogodbenice, ki jo morajo izpolnjevati v dobri veri.”To načelo je poudarjeno tudi v uvodu UL OZN; po 27. členu Dunajske konvencije je država dolžna spremeniti svojo zakonodajo, da bi s tem zagotovila izvršitev mednarodne pogodbene obveznosti, prav tako pa mora država zagotoviti tudi proračunska sredstva, če je to potrebno za izvršitev pogodbe; odklanjanje izvršitve pogodbenih obveznosti ima za posledico mednarodno odgovornost, neizvršitev pogodbe pa je mednarodni delikt.Pogodba nima retroaktivne moči (28.člen).Teritorialna uporaba pogodbe (federalna ali kolonialna klavzula–glej 29.člen).

NAČINI TOLMAČENJA MEDNARODNIH POGODB, ŠE POSEBEJ DOLOČBE DK O POGODBENEM PRAVUSplošna pravilaNaloga tolmačenja je, da se najde pravi smisel pogodbe, zato se mora pogodba razlagati ustrezno namenu strank v času sklepanja, namen pa je pogosto težko ugotoviti, ker je namen strank lahko tudi različen.

Kaj o tem določa DK o pogodbenem pravu?Dunajska konvencija napotuje na dodatna sredstva razlage. Poseben problem predstavlja današnja praksa sestavljanja pogodb v več jezikih, vendar so vse verzije enakovredne. Stranke lahko določijo, katera verzija ima v primeru spora prednost. Upošteva se lahko tudi to, v katerem jeziku se je pogodba najprej sestavljala (delovni jezik redaktorja, poročevalca, komisije, odbora).Tolmačenje ima dva elementa: je svobodna intelektualna operacija, ki ni podvržena nekim pravilom. Tolmačijo se:

nejasne; dvosmiselne; večpomenske določbe.

Gre za udejanjanje abstraktnega pravila na konkretno stanje, tolmačenje in uporaba Dunajske konvencije pa je medsebojno povezana. Pravna norma se lahko tolmači tudi, če sploh ni potrebe po njeni izvršitvi.

Tolmačenje je iskanje pravega smisla pogodbe zaradi čim boljše izvršitve ali zaradi odprave nesoglasja med pogodbenimi strankami.

Na podlagi katerih institucionalnih in vsebinskih metod je možno tolmačiti mednarodno pogodbo?Priznani so 3 glavni načini pristopa k tolmačenju pogodb:

1. Subjektivni (skuša se ugotoviti volja strank, njihov namen, zato se analizira celotna pogajanja);

121

Page 122: mednarodno javno pravo - skripta

2. objektivni oz. tekstualni (skuša se ugotoviti pravi namen iz teksta pogodbe);3. teleološki (ugotoviti se skuša predmet in cilj pogodbe).

Dunajska konvencija se je opredelila za zadnji pristop.

SUBJEKTI TOLMAČENJADoktrinarno tolmačenjeTolmačenje na notranji ravni po notranjem pravu je enostransko tolmačenje s strani notranjih organov, če je MP del notranjega prava.Mednarodno tolmačenje s strani sodnih teles (36. členu Statuta Mednarodnega sodišča) lahko države enostransko priznajo pristojnost sodišča za tolmačenje, ki je potem za stranke obvezujoče. Po tem členu je to pomožni vir tolmačenja mednarodnih organov. Vsak organ OZN tolmači tiste dele, ki se nanašajo na njegovo delo.Tolmačenje vseh pogodbenih strank je najbolj učinkovito oz. avtentično tolmačenje.

Države sklenejo interpretativni sporazum, ki ima retroaktivni učinek. Ima lahko več oblik: kot interpretativna klavzula, ki je del pogodbe; dodatni protokol kot aneks k pogodbi; izmenjava diplomatskih not; skupna deklaracija pogodbenih strank.

METODE TOLMAČENJA JEZIKOVNA (naj se tolmačijo “bona fides", besede naj imajo pomen, kot ga imajo v

običajnem jeziku. Stranke, ki se sklicujejo na to tolmačenje, ga morajo tudi dokazati); LOGIČNA (uporabi se pravna logika); SISTEMSKA (ugotavljanje smisla pravila); ZGODOVINSKA; CILJNO-TELEOLOŠKA (cilj pogodbe naj bi bila podlaga za tolmačenje, cilj se zapiše v

preambulo. Konvencija izhaja iz tega, da obstajajo neka splošna pravila: pogodbe je treba tolmačiti v dobri veri po načelih MP (PACTA SUND SERVANDA, BONA FIDES); prednost se daje tekstualni in jezikovni metodi; razlikovati je treba med elementi, ki so izrecno zapisani v pogodbi in tistimi, ki so molče vsebovani v pogodbi.

POGODBE IN TRETJE DRŽAVE TER UREDITEV PO 35.ČL. DK

Iz mednarodne pogodbe izhajajo pravice in obveznosti samo za stranke pogodbenice. Strogo in splošno pravilo MP je, da se pogodbe ne morejo raztezati na 3. države brez njihove privolitve. Privolitev se lahko da na različne načine, zlasti s formalnim pristankom k pogodbi, s tem pa tretja država sama postane stranka pogodbe in ima enak položaj kot vsaka druga stranka.Privolitev pa se lahko da tudi tako, da pogodbenice s tretjo državo sklenejo nov sporazum (privolitev mora biti pisna). Dunajska konvencija razlikuje med:

nalaganjem obveznost pridobitvijo pravic za tretje države.

Da bi pogodba obvezovala tretjo državo, morajo imeti stranke namen, s pogodbo ustanoviti obveznost za tretjo državo, pri čemer mora tretja država to obveznost izrecno sprejeti. Obveznost se ne sme ukiniti brez pristanka stranke pogodbenice in zavezane tretje države, razen če pogodba ne določa drugače. Tudi pri oblikovanju pravic za tretjo državo je potreben namen pogodbenih strank, ni pa za to

122

Page 123: mednarodno javno pravo - skripta

potreben formalen pristanek tretje države, kajti predpostavlja se, da je privolitev dana, če ni nasprotne izjave.Pri izvrševanju pravic je tretja država dolžna spoštovati pogoje v pogodbi. Včasih so tretje države zavezane ali upravičene iz pogodbe, pri kateri niso sodelovale kot stranke (npr. odvisne države; primer raztezanja neke pogodbene določbe na tretjo državo na temelju klavzule največje ugodnosti).Tu je že prej obstajala pogodba, katere vsebina se spreminja glede na vsebino kasnejših pogodb, če bi bila ta ugodnejša za pooblaščeno državo.

35. člen DK - za državo nastane obveznost na podlagi določb v pogodbi, če se članice te pogodbe sporazumejo naložiti to obveznost s pogodbo in to obveznost druga država izrecno in pisno sprejme.

KAJ SO ENOSTRANSKI PRAVNI AKTI? Razlika od dvo ali večstranskih.

Enostranski pravni akti so enostransko ravnanje subjektov MP, na katera so vezane nekatere MP posledice. Tak pravni posel včasih zadostuje, da se neko pravno stanje ustanovi, spremeni ali ukine.Ob enostranskem ravnanju se lahko pojavijo tudi ravnanja drugih subjektov, vendar samo vzporedno, tako da je ravnanje, o katerem govorimo, glavno.

Pojem EPP se je v MP pojavil šele v novejšem času, idejo so povzeli po zasebnem pravu. Subjekti MP so namreč neodvisne države, zato vsako pravno obvezovanje teh subjektov zahteva njihov pristanek. Ni pa vedno enostavno ugotoviti, ali je neka država v določenem primeru dala svoj pristanek, zato se je mnogokrat molk vzel za privolitev (tacitus consensus).Vendar pa tudi v MP dvostranski pravni posel zavzema prvo mesto. Pogosto se pojavljajo enostranska ravnanja, ki sama zase nimajo pravnega učinka, ampak šele skupaj z drugim (predhodnim ali kasnejšim) ravnanjem drugega subjekta. V tem primeru ravnanje ene stranke predstavlja le del sporazuma.Taka ravnanja imenujemo akcesorni ali odvisni enostranski pravni posli.Omeniti je potrebno še mešane enostr.pravne posle, kjer je za učinek potrebno, da se poleg ravnanja opravi še neko stvarno dejanje (npr.okupacija, derelikcija).Enostranska ravnanja so lahko usmerjena na določeni subjekt ali na več takih subjektov, nekatera enostr. dejanja pa ni potrebno usmeriti na noben določen subjekt. Da bi enostr. pravni posel imel pravni učinek, mora priti do subjekta, na katerega bi naj deloval.Subjekti, na katere je ravnanje usmerjeno in za katere nastanejo posledice tega ravnanja so pasivne stranke EPP.Enostransko ravnanje je lahko omejeno z:

rokom; pogojem; lahko se mu dodajo omejitve, spremembe, razlage, izjave,…

Glavne oblike EPP: Sporočilo (notifikacija); priznanje; protest; odpoved; obljuba; okupacija.

123

Page 124: mednarodno javno pravo - skripta

Dvo ali večstranski pravni posli MP se imenujejo mednarodne pogodbe (različni nazivi: konvencija, akt, protokol, sporazum, pakt, deklaracija, listina, aranžman).Pri dvostranskih sodelujeta 2 subjekta, pri večstranskih sodelujeta več kot dve stranki, vendar so stranke določene in se krog ne more več širiti, mnogostranske pa so tiste, pri katerih sodeluje več strank in krog ni omejen, to pomeni, da se lahko kasneje pridružijo še druge.Razlika v številu udeležencev!

EVROPA

PRISTOJNOSTI ORGANOV EVROPSKE UNIJE (samo komisije in sveta)Organi ES so:

Svet EU (do 1993 Svet ministrov); Evropska komisija; Evropski parlament; Evropsko sodišče v Luxemburgu.

SVET EU sestavljajo šefi držav oz. vlad, ki se sestajajo 3x letno v državi, ki je predsedujoča v EU. Je najpomembnejši organ, ki obravnava skupne interese držav članic ter skrbi za 4 najpomembnejše naloge v okviru EU:

zagotavlja svoboden pretok blaga, storitev, oseb in kapitala; definira in določa skupno politiko EU (kmetijstvo, promet...); sklepa mednarodne pogodbe; določa proračun EU.

V svetu so enakopravno zastopane vse države članice in pomeni edino pot, po kateri se izrazi dokončna politična volja držav članic. Svet je primarni organ EU z originarnimi pristojnostmi, kar pomeni, da vse pristojnosti, ki niso izrecno prepuščene komisiji EU ali drugemu organu, ostajajo Svetu EU.

EVROPSKA KOMISIJA ima izvršilno funkcijo in zakonodajno iniciativo. Je izvršilni organ in t.i. “vlada EU”, varuh spoštovanja pravil skupnega trga ter neodvisni strokovni organ.

EVROPSKI PARLAMENT ni pravi parlament, ker nima polne zakonodajne funkcije. Vloga parlamenta v zakonodajnem postopku je predvidena v PES:

obvezno soglasje EP (npr. za sklenitev asociacijskih sporazumov z novimi državami ali za pristop novih članic);

postopek soodločanja (Svet EU ne more sprejeti harmonizacijskih ukrepov brez soglasja EP); postopek sodelovanja (Svet EU lahko odloči v nasprotju s stališčem EP, vendar le soglasno); postopek posvetovanja (mnenje EP je neobvezno, vendar ga mora komisija ali Svet EU

zahtevati, če je to določeno s PES).Druge funkcije EP:

imenovanje komisije ES (kot celote ter daje mnenje k imenovanju predsednika komisije); nadzorna funkcija (obravnava letno poročilo komisije; vprašanje zaupnice komisiji; ustanavlja

preiskovalne komisije; sprejema in obravnava peticije državljanov).

EVROPSKO SODIŠČE - združuje funkcije mednarodnega, ustavnega, upravnega in delovnega sodišča. Glede na izvirne značilnosti pravnega sistema EU je funkcija sodišča, ki naj bi zagotavljalo delovanje tega sistema, nemogoče razložiti s primerjavo z ostalimi znanimi in podobnimi institucijami;

124

Page 125: mednarodno javno pravo - skripta

vsaka primerjava kaže na razlike in pripelje do ugotovitve, da so te razlike posledica specifične koncepcije naddržavne organiziranosti EU.

S KATERIMI PROBLEMI PRAVNEGA ZNAČAJA SE JE SREČEVALA SLOVENIJA V PRIZADEVANJIH ZA VKLJUČEVANJE V EU?Strah pred nakupi tujcev, strah pred razprodajo je neutemeljen, to preprečuje v drugih članicah EU pravna ureditev. Vstop v EU bo v skladu z določilom o nediskriminaciji med državljani RS in članicami EU slednjim omogočal nakup kmetijskih površin in gozdov, vendar ga bodo v praksi zaradi veljavne zakonodaje težko izvedli.Varnost države (Slovenija se morebitni agresiji sama ne more upreti, razen če je vključena v varnostna sistema NATA in EU. Znotraj takih združenj pa Slovenija ni več majhna, ampak je del velike celote, katere varnost je zagotovljena na optimalen način).

EVROPSKI PARLAMENTNačin izvolitve, sestava, delovanje!

Evropski parlament je od leta 1979 voljen na neposrednih volitvah. Ima 863 članov. Parlamentu predseduje predsednik, ki mu pomagajo podpredsedniki. Člane parlamenta volijo v državah članicah na splošnih in neposrednih volitvah za dobo 5 let. Mesečno se sestajajo na enotedenskih plenarnih sejah v Strassbourgu in Bruslju. Razporejeni so po evropskih političnih skupinah in ne po nacionalni pripadnosti.PristojnostiEvropski parlament ni pravi parlament, ker še nima polne zakonodajne funkcije. Ima predvsem posvetovalno funkcijo, delno pa tudi nadzorno funkcijo. Od leta 1986 s sprejemom Enotnega evropskega akta (EEA) se tudi uradno imenuje Evropski parlament, hkrati pa se s tem aktom tudi razširi njegova pristojnost v naslednjih smereh:

obvezno je soglasje EP za sprejem novih članic v ES, v zakonodajnem postopku ima EP povečano moč v t.i. “kooperacijskem postopku”.

Vloga EP v zakonodajnem postopku predvideva 4 možnosti: obvezno soglasje EP (npr. za sklenitev asociacijskih sporazumov z novimi državami) postopek soodločanja (npr o harmonizacijskih ukrepih), postopek sodelovanja (Svet EU lahko odloči tudi v nasprotju s stališčem EP, vendar samo

soglasno npr. ekološka politika), postopek posvetovanja (mnenje EP je v tem primeru neobvezno, vendar ga mora Svet ali

Komisija zahtevati, kadar je tako predpisano v Pogodbi o ES - Rimska pogodba).

Druge funkcije in pristojnosti EP Imenovanje komisije ES (EP daje soglasje k imenovanju Evropske komisije kot celote ter

mnenje k imenovanju predsednika komisije). Proračunska funkcija (EP potrjuje proračun ES, ki ga pripravi komisija ter lahko sam vnese

popravke). Nadzorna funkcija (EP obravnava letno poročilo Komisije, EP lahko glede vseh zadev

zastavlja vprašanje Svetu in Komisiji, EP lahko sproži vprašanje zaupnice Komisiji). EP lahko ustanovi preiskovalne komisije, sprejema in obravnava peticije državljanov EU ter

preko posebnega ombudsmana obravnava kršitve ravnanja organov ES.

125

Page 126: mednarodno javno pravo - skripta

EP lahko vloži pred sodiščem ES zoper druge organe ES: tožbo zaradi razveljavitve akta (173/ES) tožbo zaradi nedejavnosti - molka organa (175/ES).

Po pogodbi iz Nice leta 2003 je imel parlament 732 članov. Leta 2007 jih ima že 863. Zadnje volitve so bile 2004. Nove bodo čez pet let, torej 2009. Slovenija ima 7 članov v EP.

SODIŠČE ES

Sodišče Evropskih skupnosti je ustanovljeno po 4. čl. PES s sedežem v Luxemburgu.Sestav in način delovanjaDeluje kot prvostopenjsko sodišče in v obliki plenarnega zasedanja.

PRVOSTOPENJSKO SODIŠČE je bilo ustanovljeno 1989 z odločbo Sveta ministrov. Sestavljeno je iz 15 sodnikov, ki so voljeni za dobo 6 let, vodi ga predsednik sodišča, ki je izvoljen za dobo 3 let. Sodniki sodijo v 5 senatih od 3-5 sodnikov. Sodniki so neodvisni, ustrezati morajo pogojem, izvoljeni so na podlagi sporazuma držav članic.Vsaka država članica predlaga 1 sodnika. V okviru sodišča je postavljen tudi registrator, katerega imenuje sodišče za dobo 6 let, skupnega osebja pa je okoli 800.V okviru sodišča deluje 9 pravobranilcev in sicer jih je 5 iz velikih držav članic (Nemčija, Francija, Italija, VB, Španija), ostali 4 pa so izmed ostalih držav članic po rotaciji. Njihov mandat traja 6 let, s soglasjem jih imenujejo države članice, lahko so ponovno imenovani, vsaka 3 leta pa se zamenja vsaj polovica pravobranilcev.Glavnega pravobranilca imenuje sodišče, njegov mandat pa traja 1 leto. Sodišče je pristojno:

za vodenje postopkov, katerih subjekti so posamezniki ali gospodarski subjekti; lahko razglasi odločbo za nično; lahko deluje v vlogi administrativnega sodišča; lahko začne postopek proti sodnikom oziroma članom izvršilnih ali sodnih organov; ima splošno jurisdikcijo o sklepih izvršilnih organov; odloča o tožbah proti državam članicam; ima posvetovalno pristojnost; odloča o preliminarnih vprašanjih, ki jih nanj naslovijo nacionalna sodišča.

Sklepi sodišča so izvršljivi na ozemlju držav članic. Zoper njegove odločbe ni možna pritožba, sodišče lahko samo sproži revizijo, če se pojavijo nova dejstva, ki bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje.

PLENARNO ZASEDANJE (9 SODNIKOV) - sodnike imenujejo s soglasjem države članice, njihov mandat traja 6 let, lahko so ponovno imenovani, vsaka 3 leta se zamenja vsaj polovica sodnikov. Predsednika izvolijo sodniki na tajnem glasovanju z absolutno večino, njegov mandat traja 3 leta, lahko je ponovno izvoljen. Sodniki sodijo v senatih in sicer 4 senati s po 3 sodniki ter 2 senata s 5-6 sodniki.Predsednike senatov imenuje sodišče, njihov mandat traja 1 leto. Sodišču poroča glede posameznega primera sodnik poročevalec, ki ga imenuje predsednik sodišča za vsak posamezen primer.Sodišče razpravlja o:

tožbah zaradi neizpolnjevanja obveznosti držav članic; postopkih zaradi nezakonitega ravnanja organov Skupnosti; tožbah zaradi opustitve dejanj (molk organa); odškodninskih obveznostih Skupnosti;

126

Page 127: mednarodno javno pravo - skripta

reševanju predhodnih vprašanj; delovnih sporih med ES in njenimi uslužbenci; sporih med ES in drugimi subjekti na podlagi klavzule v pogodbi; sporih med državami članicami na podlagi izrecnega sporazuma; daje mnenja o predlaganih mednarodnih pogodbah.

Sodišče rešuje spore med: državami članicami; ES in članicami; institucijami ES; posamezniki in drugimi pravnimi osebami ter ES.

Postopek pred sodiščem je pisni ali ustni z dokazovanjem.

V čem se razlikuje od Mednarodnega sodišča v Haagu?MEDDRŽAVNO SODIŠČE V HAAGUStalno mednarodno sodišče v Haagu oz. stalno mednarodno sodišče miru in pravičnosti je osnovano v Haagu z UL OZN. Pravdne stranke so lahko le država (ki so stranke Statuta in članice OZN, lahko pa tudi nečlanice OZN, če pristopijo k Statutu na podlagi zahteve določene države oz. tiste, ki niso stranke statuta, ki podpiše izjavo VS), ne pa posameznik, niti medn. org.MS ima dvojno nalogo:

reševanje sporov v pravdah med državami, ki so jih stranke predložile sodišču dajanje svetovalnih mnenj na zahtevo OZN ali drugih, ki so za tako zahtevo pooblaščeni.

Postopek ima dva dela: pisni, ustni.Najprej pisni (nanaša na vročitev vloge, tožba, ugovor, začasni ukrepi), nato ustni postopek (zaslišanje prič, izvedencev).Postopek je določen s Statutom in Poslovnikom.Pristojnost: je določena z namenom, nalogami in sestavo sodišča, odvisno od sporazuma strank. Pristojnost sodišča ni nikomur vsiljena. V nekem konkretnem sporu je sodišče pristojno samo, če so se stranke za ta spor sporazumno podredile njegovi pristojnosti.Dva načina:

da se spor predloži sodišču, ko je že nastal (s podpisom kompromisa), pristojnost sodišča se dogovori za bodoče spore.

Pristojnost je določena: STVARNA pristojnost sodišča z njegovo funkcijo, da izreče kaj je pravo; OSEBNA pristojnost sodišča, kdo se lahko pojavi pred sodiščem kot stranka (ne

organizacije in ne posamezniki).

EVROPSKE MEDNARODNE GOSPODARSKE ORGANIZACIJEEvropske mednarodne gospodarske organizacije so:ORGANIZACIJA ZA EVROPSKO GOSPODARSKO SODELOVANJE (1948) je prvotno služila kot okvir za sodelovanje evropskih držav, ki so sprejemale pomoč iz ZDA, kasneje pa je nadaljevala delo na področju gospodarskega sodelovanja več evropskih držav in uspešno povečala liberalizacijo evropske trgovine.EVROPSKI SKLAD je bil je ustanovljen z evropskim monetarnim sporazumom.

127

Page 128: mednarodno javno pravo - skripta

EVROPSKA AGENCIJA ZA NUKLEARNO ENERGIJO - razvija uporabo nuklearne energije v miroljubne namene, v njenem okviru deluje Evropsko sodišče za nuklearno energijo.EVROPSKO ZDRUŽENJE ZA SVOBODNO TRGOVINO - EFTA ima podoben namen kot današnja EU, vendar v omejenem obsegu. Ne predvideva enotne skupnosti, ampak ostaja le na nivoju zmanjševanja carinskih stopenj med članicami in pospeševanju trgovine med njimi.NORDIJSKI SVET je bil za ožji krog severno-evropskih držav (Danska, Finska, Švedska, Islandija, Norveška).ODBOR OZN ZA EKONOMSKA IN SOCIALNA VPRAŠANJA (ECOSOC) - poskus zagotoviti politično prisotnost 3 zainteresiranih skupin v EU -delavcev, delodajalcev in posebnih skupin (kmetov) in je svetovalno telo.EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA - finančno naj potrjuje cilje zveze, je samostojna banka s sedežem v Luxemburgu.EVROPSKI MONETARNI SKLAD IN CENTRALNE BANKE - sta v nastajanju zaradi cilja EU (skupna EVRO valuta).EVROPSKA ORGANIZACIJA ZA NUKLEARNE RAZISKAVE je nastala na pobudo UNESCO, njen cilj je napredek sodelovanja evropskih držav pri teoretičnih delih nuklearnega raziskovanja. Sedež ima v Ženevi, njeni organi pa so Svet delegatov podpisnic, šest članski odbor in direktor organizacije.ORGANIZACIJA ZA SODELOVANJE IN RAZVOJ je nastala s preoblikovanjem in razširitvijo organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje. Poleg evropskih držav so članice tudi Avstralija, Japonska, Kanada, ZDA, lahko pa pristopijo tudi druge države. Namen te organizacije je:

podpreti gospodarski razvoj; zagotoviti polno zaposlitev; delovati na rast standarda; pospeševati gospodarski razvoj držav v razvoju; razširitev svetovne trgovine.

EVROPSKA SKUPNOST ZA PREMOG IN JEKLO (1951) njen namen je bil, da bi zajela v tesnejšo integracijo vse članice glede na proizvodnjo premoga in jekla;EGS (1957) države članice so ustanovile skupno tržišče z ukinitvijo carinskih meja in tako predstavljajo države znotraj skupnosti carinsko unijo, ki je tudi predpostavka za gospodarsko unijo.EVROPSKA ATOMSKA SKUPNOST (EURATOM - 1957) je nastala hkrati z EGS, da bi se s hitrim standardom dvignil standard nuklearne industrije in da se hkrati dela na zaščiti pred vsemi škodljivimi posledicami.FINANČNI SKLADI delujejo v okviru EU, vendar so samostojni (npr. Evropski sklad za razvoj, regionalni razvoj, za kmetijstvo...).RAČUNSKO SODIŠČE - PES je potrdila vlogo Evropskega računskega sodišča in mu zastavila nalogo, da pripravi jamstva, da so izračuni verodostojni in da so tekoče transakcije v skladu s predpisi.

EVROPSKE MEDNARODNE ORGANIZACIJE POLITIČNEGA IN VOJAŠKEGA ZNAČAJA (“NEGOSPODARSKIH”)

Evropski organizaciji političnega značaja sta Evropski svet in Evropska skupnost. Poznamo pa tudi t.i. Zahodnoevropsko unijo, katere glavna naloga je bila organiziranje skupne obrambe. Sestavljale so jo Belgija, Francija, Luksemburg, Nizozemska in VB. Glavni organ je bil Svetovalni svet.Organizacija je izgubila na pomenu z osnovanjem Severnoatlantske skupnosti (NATO). Po 2 letih pogajanj so podpisali pogodbo o ustanovitvi Evropske obrambne skupnosti. Ta skupnost je vsebovala nekatere elemente supranacionalnosti po vzoru Evropske skupnosti za premog in jeklo.

128

Page 129: mednarodno javno pravo - skripta

Vendar zamisel ni v stvarnosti nikoli resnično zaživela. Prav zaradi tega so se odločili razširiti Zahodno evropsko Unijo, v katero sta vstopili Nemčija in Italija. S posebnim protokolom so ustanovili Agencijo za nadzor oborožitve, ki je preverjala predpise o omejitvi proizvodnje in zalogah orožja.Za vsa vprašanja obrambe pa je pristojen NATO, ki je tudi sicer v nadrejenem položaju glede na Zahodno evropsko unijo. Evropski svet je politična koordinacija, ki razpravlja o vprašanjih iz vseh področij MP, razen o vojnih vprašanjih, ki so izrecno izključena. Vendar je velika pomanjkljivost v tem, da njegove odločitve ne vežejo. Organi ES lahko izdajajo samo priporočila in osnutke konvencij.

OPIŠI INSTITUCIONALNE OBLIKE UREJANJA VPRAŠANJ REGIONALIZMA V OKVIRU EGS(1957)

Države članice so ustanovile skupno tržišče z ukinitvijo carinskih meja in tako predstavljajo države znotraj skupnosti carinsko unijo, ki je tudi predpostavka za gospodarsko unijo. Je mednarodna, regionalna, supranacionalna in funkcionalna organizacija. Evropsko združenje za svobodno trgovino (EFTA) ima podoben namen kot današnja EU, vendar v omejenem obsegu. Ne predvideva enotne skupnosti, ampak ostaja le na nivoju zmanjševanja carinskih stopenj med članicami in pospeševanju trgovine med njimi (ARE, CEDRA).

OPIŠI INSTITUCIONALNE OBLIKE REGIONALIZMA V OKVIRU SVETA EVROPE

Regije držav članic Sveta Evrope in predvsem tudi regije držav članic EU se vse bolj zavedajo nujnosti sodelovanja in spremljanja organiziranega sodelovanja svojih držav na meddržavnem nivoju (v okviru Svet Evrope) in tudi na meddržavnem nivoju z nadnacionalnim prizadevanjem (Evropske skupnosti).Prav v meddržavnih odločitvah so videle izziv in nevarnost za svoje interese. Želele so si zagotoviti kar največ blagodeti nadnacionalnega povezovanja. Zato so evropske regije ustanovile 2 združenji, ki sta CEDRE in ARE.Regije ES se povezujejo tesneje med seboj predvsem zaradi skupne politike do integracijskih prizadevanj znotraj ES. Skupni akcijski program obeh organizacij (ARE in CEDRE):

uradno sodelovanje regij pri oblikovanju Evrope; pospeševanje regionalnega razvoja; razvoj raziskovalne dejavnosti; izpopolnjevanje informacij, komunikacij in sodelovanje med regijami; utrjevanje regionalnih kulturnih identitet, razvijanje solidarnosti evropskih regij z

zunanjim svetom.

OPIŠI SESTAV IN DELOVANJE SKUPŠČINE EVROPSKIH REGIJ (ARE - Strasbourg)

Gre v bistvu za politično usklajevalno združenje evropskih regij, za združenje, ki deluje na osnovi členov 21-79 lokalnega civilnega zakonika regije Alzacije in lastnih pravil.Vpisana je v register združenja na sodišču v Strasbourgu. Združenje sestavljajo medregionalne organizacije ter druge kvalificirane regije, ki kasneje pristopijo k statutu združenja. Združenju se lahko priključijo ustanovitveni člani (medregionalne organizacije) in člani regije, ki pripadajo državam članicam ES in SE.Namen oz. cilj združenja je:

okrepitev predstavljanja regij v evropskih institucijah;

129

Page 130: mednarodno javno pravo - skripta

sodelovati z evropskimi druženji, ki predstavljajo lokalne oblasti; podpirati dejavnost medregionalnih organizacij.

Sestava: Generalna skupščina (sestavljajo jo delegacije, ki so ustanovljene iz dveh delegatov, imenuje jih predstavniški organ regije članice. GS se sestane 1x letno); Združenje upravlja Stalni odbor, sestavljen iz 20-50 članov, odločitve sprejema z navadno večino, sestaja se 1x letno.

VSEBINA EVROPSKE KONVENCIJE O TERORIZMU

Leta 1937 je DN sprejelo konvencijo o terorizmu, ki pa ni nikoli stopila v veljavo zaradi nezadostnega števila članic. Po Nurnberškem procesu je šlo MP z razvojem dalje v cilju, da bi konstituiralo sistem dejanj, ki so nevarna za vse.Bili so različni pogledi na to, kaj je terorizem in kaj je legitimno dejanje organizacije za dosego cilja (zlasti v času ekstremističnih dejanj PLO). Podani so realni dokazi, da so tudi države vpletene v terorizem: sponzorirajo teroristična gibanja (Sirija, Libija); tudi država sama uporablja terorizem kot način obračunavanja s posamezniki, ki niso enako

misleči (Argentina, Španska vlada tako obračunava z Baski).

GS je 1994 sprejela Deklaracijo o ukrepih za preganjanje terorizma, l.1977 pa je nastala Evropska konvencija o preganjanju zločina terorizma, ki daje definicijo terorizma tako, da pove, katera dejanja:

se ne štejejo za politična dejanja; niso v zvezi s političnimi dejanji; niso v zvezi s politično pobudo.

Dejanja terorizma so zlasti: ugrabitve letal; mednarodna ugrabitev zaščitenih oseb; ugrabitve talcev; dejanja, izvršena z uporabo bomb, granat, eksplozivnih pisem, če predstavlja njihova uporaba

dejanje zoper varnost ljudi; vsako drugo težko dejanje proti premoženju, če predstavlja dejanja zoper ljudi (kaznuje se

tudi poskus, sodelovanje in napeljevanje).

Konvencija ne določa obvezne izročitve storilcev, če obstajajo resni razlogi, da se izročitev zahteva zaradi rase, narodnosti ali če bi se položaj te osebe poslabšal z izročitvijo. Konvencija določa, da si bodo članice podpisnice nudile medsebojno pomoč pri preganjanju terorizma.

NATOKaj pomeni kratica in s katerim pravnim aktom je bil ustanovljen NATO? Kratica pomeni North American Treaty Organisation ali Severnoatlantska organizacija (pakt). Ustanovljena je bila v času hladne vojne 4.4.1949 z Washintonskim sporazumom. Združila je 10 zahodnoevropskih držav (Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, VB), ZDA in Kanada.Z Londonskim protokolom leta 1951 se ji je pridružila še Grčija in Turčija, leta 1954 ZRN, leta 1981 Španija. V Nato je 1.maja 2004 vstopila tudi Slovenija. Danes ima NATO 26 držav članic.Organi :

130

Page 131: mednarodno javno pravo - skripta

SVET je glavni organ, ki se sestaja redno 1x letno in izredno po potrebi. Zaradi potrebe po neprekinjenem stiku pa je oblikovan Stalni svet namestnikov s sekretariatom v Bruslju, ki ga vodi Generalni tajnik. Svet je diplomatska konferenca in sklepa soglasno.

VOJAŠKI ODBOR sestavljajo načelniki generalštabov članic. ODBOR ZA CIVILNE ZADEVE, ODBOR ZA NAČRTOVANJE NUKLEARNE OBOROŽITVE (1966)

Pogodbenice bodo vse svoje spore reševale na miren način in da se ne bodo v svojih medn. odnosih posluževale sile ali grožnje o uporabi sile, ki bi bila nezdružljiva s cilji ZN.

Cilji NATA: osnovna naloga je obramba in ohranitev miru. So predvsem politični (pogodbenice bodo vzdrževale in razvijale individualno in kolektivno sposobnost za obrambo pred oboroženim napadom) in ekonomski (stranke bodo pospešile medsebojno ekonomsko sodelovanje na bilateralni ali multilateralni osnovi).Pogodba se izrecno sklicuje na pravico do individualne in kolektivne samoobrambe po 51. čl. UL OZN, zato določa, da se vsak napad in ukrepi predložijo VS OZN, sami ukrepi pa morajo prenehati čim VS začne ukrepati za ohranitev miru in varnosti.

1.člen pogodbepogodbenice bodo vse spore reševale na miren način in da se ne bodo v svojih mednarod. odnosih posluževale sile ali grožnje o uporabi sile, ki bi bila nezdružljiva s cilji ZN.2.člen pogodbestranke bodo pospešile medsebojno ekonomsko sodelovanje na bilateralni ali multilateralni osnovi Casus foederis: način skupne akcije in sredstva za to akcijo.Vsak oborožen napad proti eni ali večim strankam pogodbe, na ozemlje kakor tudi na čete, ki so kjerkoli stacionirane.

Pravna narava NATA: mnogi menijo, da je to organizacija za samoobrambo in kolektivno obrambo po 51. čl. UL OZN. SZ napada NATO češ, da je v nasprotju z UL. Zaradi slabitve NATA in želje po vnovični utrditvi, je bila na Konferenci ministrov za zunanje zadeve NATO v Otawi 1974 sprejeta, podpisana pa v Bruslju 1974 Atlantska deklaracija.

Problematika NATA: glavni problem predstavlja dominacija ZDA. Leta 1966 je Francija izstopila iz vojaškega dela NATA, ker se je morala umakniti iz Alžira. Problem Cipra med Grčijo in Turčijo (1974 Grčija izstopi, 1980 se vrne).Instalacija raketnih sistemov s strani ZDA v Evropi. Nujna je reorganizacija NATA. Ni več železne zavese in dvoblokovstva. NATO se prilagaja parcialno.Partnerstvo za mir - sistem bilateralnih sporazumov med državami, ki naj bi zagotovil njihovo sodelovanje za zagotovitev miru (npr. humanitarne akcije).Severnoatlantska posvetovalna skupščina daje možnost obravnave skupnih problemov za tiste države, ki ne bodo članice NATA v tej obliki.

Širjenje NATA globalno to ničesar ne rešuje, pač pa samo parcialno t.j. večja stabilnost centralne Evrope. S tem se širi koncept odločanja. Širitev zveze NATO pomeni širitev območja varnosti in stabilnosti na srednjo in jugovzhodno Evropo. O širitvi odločajo vse države članice zveze na podlagi soglasja, kar pomeni, da se morajo z odločitvijo strinjati vse članice. Širitev zveze NATO temelji na 10. členu Washingtonske pogodbe, ki pravi: »Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katerokoli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi. Tako povabljena država lahko postane

131

Page 132: mednarodno javno pravo - skripta

pogodbenica te pogodbe z deponiranjem svoje listine o pristopu pri Vladi Združenih držav Amerike. Vlada Združenih držav Amerike bo vsako od pogodbenic obvestila o deponiranju vsake take listine o pristopu.«

NATO torej sodi med ti. polzaprte mednarodne organizacije, v katere se država lahko vključi le na podlagi povabila (npr. kot Svet Evrope).Ustvarjanje nove doktrine o varnosti (vojaške sile so sicer pomembne, a najbolj bistven element je ekonomska in socialna stabilnost, nato politična stabilnost, uveljavljanje človekovih pravic in varstvo etičnih manjšin, dobri sosedski odnosi, demokratični nadzor nad vojaškim sistemom).

Katera so glavna načela njihovega delovanja?demokratizacija, svoboda posameznika, pravna država.Problematika NATA: glavni problem predstavlja dominacija ZDA. Leta 1966 je Francija izstopila iz vojaškega dela NATA, ker se je morala umakniti iz Alžira. Problem Cipra med Grčijo in Turčijo (1974 Grčija izstopi, 1980 se vrne). Instalacija raketnih sistemov s strani ZDA v Evropi. Nujna je reorganizacija NATA. Ni več železne zavese in dvoblokovstva. NATO se prilagaja parcialno.

Kakšna je razlika med napadom Nata na Republiko Srbsko 1995 in ZRJ 1999?NATO je imel pri napadu na RS 1995 mandat VS OZN, medtem ko ga v primeru ZRJ ni imel. Bombandiranje NATA v Srbiji (operacije proti enotam bosanskih srbov, akcija je pomagala premagati ravnovesje vojskujočih sil na kopnem in prepričati vodstvo bosanskih srbov, naj sprejme Dytonski mirovni spor.Bombandiranje NATA v Jugoslaviji (Kosovo) - zračni napad na vojaške in paravojaške jugoslovanske oblasti; izčrpane so bile vse možnosti, tako da so preostala le še vojaška sredstva, napad je trajal 78 dni.

S KATERIMI PROBLEMI PRAVNEGA ZNAČAJA SE JE SREČEVALA SLOVENIJA V PRIZADEVANJIH ZA VKLJUČEVANJE V EU IN NATO?EUStrah pred nakupi tujcev, strah pred razprodajo je neutemeljen, to preprečuje v drugih članicah EU pravna ureditev. Vstop v EU bo v skladu z določilom o nediskriminaciji med državljani RS in članicami EU slednjim omogočal nakup kmetijskih površin in gozdov, vendar ga bodo v praksi zaradi veljavne zakonodaje težko izvedli: varnost države (Slovenija se morebitni agresiji sama ne more upreti, razen če je vključena v varnostna sistema NATA in EU. Znotraj takih združenj pa Slovenija ni več majhna, ampak je del velike celote, katere varnost je zagotovljena na optimalen način).NATODoseči moramo funkcionalno, organizacijsko in strukturalno primerljivost našega obrambnega sistema z NATO-m, vojaško tehnološko združljivost Slovenske vojske z njim.

KVSE/OVSE! Kaj pomenita kratici?Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi.Posebnost: Ustanovljen je z mednarodno pogodbo, kajti vsi ostali organi so ustanovljeni na podlagi političnega dogovora.OVSE je mednarodna organizacija za varnost. Ukvarja se z vrsto varnostnih vprašanj, med najpomembnejše štejejo:

nadzor oborožitve,

132

Page 133: mednarodno javno pravo - skripta

preventivna diplomacija, ukrepi za graditev zaupanja in varnosti, človekove pravice , demokratizacija , nadzor volitev ter ekonomska in okoljska varnost.

Delovanje OVSE temelji na posvetovalnem pristopu k varnosti, poudarek je na konceptu t.i. kooperativne varnosti. Pomembno vlogo OVSE prevzema tudi na kriznih območjih, kjer si misije OVSE prizadevajo za preprečevanje ali reševanje konfliktov, za pospeševanje političnih dogovorov ter krepitev civilne družbe in vladavine prava.

Kdaj je organizacija dobila sedanji naziv OVSE?OVSE, kot se organizacija imenuje od leta 1.1.1995, je danes največja regionalna varnostna organizacija v svetu, v njej pa sodeluje 56 držav iz Evrope, srednje Azije in severne Amerike. OVSE izvira iz leta 1972.V tem letu se je pričel proces Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), ki je leta 1975 privedel do sprejema Helsinške sklepne listine.Institucionalna struktura OVSEV prejšnjem desetletju je bilo ustanovljenih več organov OVSE. Organi za pogajanja in sprejemanje odločitev:

Svet zunanjih ministrov OVSE (kot osrednji posvetovalni organ in Visoki svet, najmanj eno srečanje na leto),

Stalni odbor OVSE na Dunaju (odloča o vseh pomembnih vprašanjih, 1x tedensko), Forum za varnostno sodelovanje na Dunaju (je prispeval k oblikovanju nove varnostne

ureditve, sestaja 1x tedensko), Ekonomski forum in forum za okolje.

Operativni organi in institucijePredsedstvo OVSE se izmenjuje letno. Trenutno predseduje OVSE-ju zunanji minister Španije Miguel Angel Moratinos.

Troika je institucija, ki mu pomaga za kontinuiteto dela, ker se predsedstvo izmenjuje. Sestavljena je iz prejšnjega predsednika OVSE (belgijski zunanji minister), sedanjega predsednika in prihodnjega predsednika (finski zunanji minister - 2008),

osebni predstavniki predsedujočega (za tematska vprašanja) parlamentarna skupščina OVSE, urad za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) v Varšavi (pristojen za

nadzorovanje volitev, spremljanje demokratičnega razvoja, človekovih pravic, tolerance in nediskriminacije, pravila prava)

visoki komisar za narodnostne manjšine v Haagu 1992 (sprejema resolucije ob zaznavi etničnih, ki bi ogrozile mir, stabilnost in prijateljske odnose med članicami),

predstavnik OVSE za spremljanje neodvisnosti medijev, sekretariat (pod vodstvom generalnega tajnika daje podporo organizaciji).

Sedež ima na Dunaju, asistira mu tudi urad v Pragi.

V okviru sekretariata deluje tudi: enota proti terorizmu (ATU), center za preprečitev konfliktov (CPC), zunanje sodelovanje z drugimi organizacijami (OZN,EU,NATO..),

133

Page 134: mednarodno javno pravo - skripta

Gender mainstreaming; Office of Internal Oversight, Office of the Co-ordinator of OSCE Economic and Environmental Activities, Office of the Special Representative and Co-ordinator for Combating Trafficking in Human

Beings, Strategic Police Matters Unit (SPMU), Training Section, high level planning group, asistenca OVSE-ju za implementacijo bilateralnih pogodb.

Telesa, ki so povezana z OVSE: Sodišče OVSE poravnavo in razsodišče (Ženeva), Joint Consultative Group , Open Skies Consultative Commission .

Slovenija v OVSE sodeluje od marca 1992 in delovanju te organizacije v svoji zunanji politiki namenja znatno podporo. Glede možnosti zagotavljanja varnosti se OVSE razlikuje od organizacij, ki temeljijo na načelih kolektivne varnosti (OZN) ali kolektivne obrambe(NATO).Sodelovanje v OVSE Sloveniji zagotavlja predvsem vključenost v procese krepitve varnosti s pospeševanjem sodelovanja, krepitvijo medsebojnega zaupanja in s preventivno diplomacijo. Slovenija je bila predsedujoča država OVSE v letu 2005.

Katere izven evropske države so njene članice? Kanada, ZDA, Tadžikistan, Turkmenistan, Kirgizistan, Uzbekistan, Kazahstan.

SODIŠČE OVSE ZA PORAVNAVO IN ARBITRAŽO

Konvencija o konciliaciji in arbitraži je pravna podlaga za nastanek sodišča OVSE za poravnavo in arbitražo v Ženevi. Stranke izberejo arbitre in razsodnike iz posebnega registra. Predvidena je popolna neodvisnost sodnikov.Stranke, pristojnost in postopekStranka (država) lahko zahteva mirno razrešitev spora z drugo stranko (državo), če spor ni rešen že dalj časa. Obe stranki morata biti podpisnici. Arbitražno razsodišče se vzpostavi na podlagi sporazuma. Sporazum o arbitraži je lahko trajne narave, ali pa se nanaša le na določeno obdobje. Lahko se nanaša na vse spore med strankama ali pa le na določene. Arbitraža ni pristojna, če je spor že bil rešen ali se obravnava pred drugim pristojnim telesom.Komisija za poravnavo bo spor skušala rešiti. Skušala bo ugotoviti dejstva, nakar bo predlagala rešitev. Stranki imata 30 dni časa, da se odločita ali bosta rešitev sprejeli. Če na sprejmeta, komisija predloži spor arbitraži. Odločitev arbitraže bo dokončna brez pritožbe. Pritožba je dovoljena le v določenih primerih (nova dejstva). Komisija in arbitraža sprejemata odločitve z večino glasov vseh članov. Komisija in Arbitraža dovolita udeležbo tretjim strankam, če se zadeva nanaša tudi nanjo ali ima pravni interes.

VISOKI KOMISAR OVSE ZA NARODNE MANJŠINE

Takratna Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), zdaj Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je ustanovila funkcijo Visokega komisarja za narodne manjšine

134

Page 135: mednarodno javno pravo - skripta

(OSCE High Commissioner on National Minorities) s Helsinškim dokumentom KVSE 1992 - Izzivi sprememb.Razlog ustanovitve so bili naraščajoči etnični konflikti v Evropi. Z njegovo ustanovitvijo je problem manjšin prvič obravnavan v okviru področja varnosti.Pravna podlaga za delovanje Visokega komisarja je mandat, dan s strani Ministrskega sveta. Visoki komisar dela zaupno in neodvisno od vseh neposredno vpletenih strani. Njegov mandat ga opisuje kot instrument za preprečevanje konfliktov v najzgodnejši možni fazi. Pooblaščen je voditi misije in se dogovarjati v okviru preventivne diplomacije v najzgodnejši fazi napetosti. Visoki komisar zagotavlja »zgodnje opozarjanje« (early warning) in po potrebi »zgodnje posredovanje« (early action) v najzgodnejši možni fazi v primeru napetosti, ki zadevajo narodne manjšine in za katere obstaja možnost, da se razvijejo v konflikte na območju OVSE, ki bi lahko ogrozili mir, stabilnost ali odnose med državami članicami.Visokega komisarja soglasno imenuje Ministrski svet na predlog Stalnega sveta. Imenovan je za obdobje 3 let, vendar največ 2x zaporedoma.Sedež ima v Haagu. Temeljna naloga Visokega komisarja je zgodnje opozarjanje in zgodnje posredovanje ob napetostih med etničnimi manjšinami na ozemlju OVSE. To pomeni, da ukrepa v začetni fazi. Mandat definira začetno fazo kot fazo, v kateri obstajajo etnični problemi, ki so po mnenju Visokega komisarja potencialni dejavniki resnega konflikta. Njegovo delovanje je torej predvsem preventivno. Deluje kot instrument preventivne diplomacije, neodvisno od vseh vpletenih strani ter vzpodbuja dialog, zaupanje in sodelovanje med neposredno vpletenimi stranmi.Cilje preventivnega delovanja lahko Visoki komisar doseže s pomočjo tihe diplomacije. V tem primeru mu je glavno vodilo načelo zaupnosti. Visoki komisar ima poseben (lex specialis) položaj v odnosu do drugih organov OVSE. Ta je razviden iz lastne iniciative in neodvisnosti delovanja Visokega komisarja.V primeru dane pobude za začetek delovanja, ima diskrecijsko pravico odločanja o uvedbi postopka. Za začetek delovanja ni potrebno soglasje političnih organov OVSE in dotičnih držav članic. Visoki komisar je pooblaščen posredovati v vsaki situaciji, ki zadeva manjšine in ki po njegovem mnenju zahteva njegovo pozornost. Pristopa neodvisno, nepristransko in kooperativno.Delovanje Visokega komisarja je izrecno izključeno v primerih podane pritožbe s strani posameznika in manjšinskih konfliktov, ki so posledica terorističnih dejanj. Visoki komisar ima na razpolago številne aktivnosti za izvršitev »zgodnjega opozorila«.

SVET EVROPE

Tragedija 2. svetovne vojne je prepričala Evropejce, da je potrebno izgraditi svobodno, združeno Evropo, v kateri bi spoštovali interese vsakogar.NastanekZato je bila 5.maja 1949 s podpisom Londonskega sporazuma ustanovljena ta organizacija kot branik pred zatiranjem in nevarnostmi diktature.Sedež ima v Strasbourgu.Cilj sodelovanja držav članic Sveta Evrope je usklajenost evropskih držav pri ohranjanju skupne dediščine in spoštovanje temeljnih načel pravičnejše družbe (demokracija, človekove pravice, načela pravne države). Torej varovati človekove pravice in pravno državo, ozaveščati ljudi in vzpodbujati razvoj evropske kulture, iskati rešitve na področju manjšin, nestrpnosti, sovraštvo, varstvo okolja, kriminal, pomagati pri uveljavljvanju trdne demokracije v Evropi.Cilje uresničuje Svet Evrope preko organov Sveta, to sta Odbor ministrov in Parlamentarna skupščina. Za ta dva organa deluje Sekretariat Sveta Evrope. Vsaka članica ima enega predstavnika v

135

Page 136: mednarodno javno pravo - skripta

Odboru ministrov, vsak predstavnik ima 1 glas. Predstavniki v Odboru so ministri za zunanje zadeve oz. namestniki. Odbor ministrov je organ odločanja v Svetu Evrope, predstavniki v odboru pa so vezani na odločitve svojih nacionalnih vlad.Sestava in organizacijaGeneralni sekretar Sveta Evrope je v celoti odgovoren za strateško vodenje delovnega programa Sveta in proračuna ter nadzoruje tudi tekoče upravljanje organizacije in sekretariata.Odbor ministrov je telo, v katerem se sprejemajo odločitve Sveta Evrope. Sestavljajo ga zunanji ministri vseh držav članic ali njihovi stalni diplomatski predstavniki v Strasbourgu. To je vladno telo, v katerem je mogoče enakopravno razpravljati o stališčih posameznih držav do težav, s katerimi se srečuje evropska družba, in hkrati tudi skupni forum, na katerem se oblikujejo vseevropski odgovori na take izzive.V sodelovanju s Parlamentarno skupščino je Odbor ministrov varuh temeljnih vrednot Sveta in nenehno nadzoruje, da države članice ravnajo skladno s prevzetimi obveznostmi. Parlamentarna skupščina je po statutu Sveta Evrope eden od 2 glavnih organov Sveta in zastopa glavne politične težnje njegovih držav članic. Skupščina se šteje za gonilno silo pri širjenju evropskega sodelovanja na vse demokratične države v Evropi.Pristojnost, delovanjeIma kvazi jurisdikcijsko moč. V primeru pritožbe mora odločiti ali je bila konvencija kršena. Pomembnejša pa je njegova moč pri izvršitvi sodbe, ker nadzoruje izvršitev.Svet Evrope ima pomembno vlogo pri oblikovanju skupne evropske zakonodaje. Mednarodne pogodbe, ki so nastale pod okriljem SE:

Evropska konvencija o človekovih pravicah 1950 + 14 protokolov; Evropska socialna listina 1961; Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih iz leta 1992; Evropska okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin iz leta 1994; Konvencija o preprečevanju apatridnosti ob nasledstvu držav 2006; EK o varstvu osebnih podatkov; Evropska kulturna konvencija; Konvencija o čezmejnem sodelovanju; Konvencija o preprečevanju mučenja in nečastnem ravnanju z ljudmi.

Kakšna je razlika med Svetom Evrope in Evropskim svetom?SVET EVROPEJe mednarodna organizacija v Strasbouru, ki jo sestavljajo demokratične države Evrope. Svet Evrope je stalna organizacija s svojo institucionalno strukturo. Člani Sveta Evrope so lahko ne le države EU, ampak vse države geografske Evrope, ki izpolnjujejo kriterije za sprejem v Svet.EVROPSKI SVETGre za redno zasedanje vodij držav in vlad DČ EU za načrtovanje politike EU. Je srečanje najvišjih predstavnikov držav EU, ker opredeljujejo temeljne politične in gospodarske usmeritve EU. Evropski svet ni institucija.

KONGRES LOKALNIH IN REGIONALNIH OBLASTI EVROPE!

Svet Evrope je vedno priznaval, da je najpomembnejša prav demokracija na lokalni in regionalni ravni. Navsezadnje je svoboda vprašanje, ki ga je treba urejati tako v najožjem okolju kot na ravni države. Lokalna samouprava mora zadovoljevati potrebe vseh Evropejcev v mestih in vaseh, v središčnih in obrobnih pokrajinah ter preko državnih meja.

136

Page 137: mednarodno javno pravo - skripta

Svet Evrope je naredil prvi korak v smeri zastopanosti lokalnih skupnosti že leta 1957 in od takrat dalje se je njegovo delo razširilo od Islandije do Rusije, od Norveške do Balkana. Leta 1994 je Odbor ministrov ustanovil Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Evrope (CLRAE) kot svetovalno telo, ki je nadomestilo prejšnjo Stalno konferenco lokalnih in regionalnih oblasti. Kongres pomaga novim državam članicam pri praktičnem uresničevanju njihovih prizadevanj za vzpostavitev učinkovite lokalne in regionalne samouprave.Vloga KongresaKongres:

je glasnik evropskih regij in občin; je forum, na katerem se lahko izvoljeni predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti pogovorijo

o svojih težavah, združujejo svoje znanje in izkušnje ter vladam povedo svoja stališča; svetuje Odboru ministrov in Parlamentarni skupščini Sveta Evrope v vseh pogledih lokalne in

regionalne politike; tesno sodeluje z državnimi in nevladnimi organizacijami, ki zastopajo lokalne in regionalne

vlade; organizira razgovore in konference za obveščanje širše javnosti, saj je njeno vključevanje

izredno pomembno za uspešno demokracijo; pripravlja redna poročila o stanju lokalne in regionalne demokracije v vsaki posamezni državi

članici Sveta Evrope in v državah kandidatkah za članstvo ter pri tem zlasti skrbno spremlja izvajanje načel Evropske listine lokalne samouprave.

Vloga kongresa se spreminja Zaradi novih držav, ki so nastale na podlagi zelo različnih političnih in gospodarskih razmer, je bilo potrebno ponovno presoditi in preoblikovati naloge in cilje Kongresa, tako da te zdaj vključujejo tudi:

pospeševanje učinkovite organiziranosti lokalnih in regionalnih oblasti v vseh državah članicah Sveta Evrope, še zlasti v novih demokracijah;

pregledovanje stanja lokalne in regionalne demokracije v državah članicah in državah kandidatkah za članstvo;

razvijanje pobud, ki državljanom omogočajo učinkovito sodelovanje v lokalni in regionalni demokraciji;

zastopanje interesov lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju evropske politike; spodbujanje regionalnega in čezmejnega sodelovanja za mir, strpnost in trajnostni razvoj; spremljanje lokalnih in regionalnih volitev.

Dvodomna skupščinaKongres je razdeljen na 2 zbora: Zbor lokalnih oblasti in Zbor regij. Taka dvodomna skupščina ima 315 stalnih in 315 nadomestnih članov in vsi so izvoljeni predstavniki ene izmed več kot 200.000 lokalnih in regionalnih oblasti v državah članicah Sveta Evrope. Zbora izmenoma izvolita predsednika Kongresa za 2 letni mandat. Kongres zaseda 1x letno v Strasbourgu. Na zasedanju so lahko kot posebni gosti ali opazovalci navzoče tudi delegacije akreditiranih evropskih organizacij in nekaterih držav nečlanic Sveta Evrope.Stalni odbor, v katerem so predstavniki delegacij vseh držav, deluje v času med plenarnimi zasedanji Kongresa. Kongres organizira svoje delo v 4 odborih, ustanovljenih na podlagi Statuta.To so:

Institucionalni odbor, katerega naloga je predvsem pripravljanje poročil o napredku lokalne in regionalne demokracije v Evropi;

Odbor za kulturo in izobraževanje, pristojen za medije, mladino, šport in komunikacijo; Odbor za trajnostni razvoj, ki se ukvarja z okoljskimi zadevami, urejanjem prostora in

urbanističnim načrtovanjem;

137

Page 138: mednarodno javno pravo - skripta

Odbor za socialno usklajenost, ki rešuje vprašanja, povezana z zaposlovanjem, državljanstvom, odnosi v skupnosti, zdravjem ljudi in enakopravnostjo moških in žensk.

Izvršilni direktor Kongresa je odgovoren za tekoča opravila in pri tem mu pomaga sekretariat, sestavljen iz osebja Sveta Evrope.

KOMISAR ZA ČLOVEKOVE PRAVICE SVETA EVROPE

Je neodvisna institucija znotraj Sveta Evrope, ki ima mandat za varovanje človekovih pravic in za zaščito le teh. Inciativa za ustanovitev tega inštituta je bila dana na srečanju najvišjih predstavnikov držav Sveta Evrope 10.-11.okt v Strasbourgu.7.maja 1999 je Odbor ministrov sprejel resolucijo za ustanovitev Urada komisarja in dal komisarju mandat. Podlaga za njegovo delovanje je resolucija Sveta Evrope (99) 50 sprejeta 7.maja 1999.Komisar je izvoljen v parlamentarni skupšćini z večino glasov izmed 3 kandidtov, ki jih pred tem izberejo v Odboru ministrov.1. 4. 2006 je prevzel mandat Thomas Hammarberg. Njegove naloge so, da preverja spoštovanje človekovih pravic in pomaga državam članicam Sveta Evrope implementirati standarde Sveta Evrope o človekovih pravicah. Pomaga pri izobraževanju v državah članicah o človekovih pravicah. Skuša pospešiti delovanja ombudsmanov in drugih institucij, ki so pristojne za spremljanje človekovih pravic. Informira institucije v tej regiji o spoštovanju človekovih pravic. Ker ni sodna institutcija ne more začeti in vlagati osebnih pritožb, lahko pa poda svoje poročilo o kršitvah človekovih pravic. Sestaja se z najvišjimi predstavniki države in obiskuje države, ter se informira o stanju človekovih pravic v teh državah.

EKČP

OPIŠI VSEBINO EKČP! VARSTVO PRAVIC ČLOVEKA PRED EVROPSKO KOMISIJO OZ. SODIŠČEM ZA PRAVICE ČLOVEKA

Ta konvencija ni nastajala v pravni praznini, pred njo sta bili: splošna deklaracija o človekovih pravicah OZN (nanjo se sklicuje tudi preambula

EK - evropske konvencije) Ameriška deklaracija o človekovih pravicah in dolžnostih.

Pri tej konvenciji gre za prvi mednarodni instrument o človekovih pravicah, ki je namenjen varovanju širokega obsega državljanskih in političnih pravic tako s svojo obliko (mednarodna pogodba, ki pravno obvezuje njene visoke pogodbene stranke) kot tudi z ustanovitvijo sistema za nadzor implementacije človekovih pravic na notranjem področju.Največji uspeh konvencije je pravica do individualne pritožbe, ki so jo priznale vse pogodbenice, ki so stranke konvencije. Po tej konvenciji so zagotovljene pravice do življenja, svobode, lastne varnosti, rednega sojenja, spoštovanja osebnega in družinskega življenja, spoštovanja stanovanja in dopisovanja, svobode mišljenja, vesti, veroizpovedi, svobode govora, mirnega zborovanja, organiziranja in včlanjevanja v sindikate, poroke in družine, pritožbe zaradi kršitve pravi, lastnine, izobrazbe, svobodnih volitev, prepovedi močenja, nečloveških in ponižujočih kazni, prepovedi suženjstva ter prisilnega dela,

138

Page 139: mednarodno javno pravo - skripta

prepovedi izdaje zakonov z veljavnostjo za nazaj (retroaktivnost), prepovedi diskriminacije glede na vse zgoraj navedene pravice.S konvencijo so predvidene omejitve svoboščin in pravic zaradi zaščite reda in javne varnosti, kot tudi zaradi zaščite pravic drugih, vendar pa je treba te omejitve določiti z zakonom.

KOMISIJA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE je pristojna za sprejem in obravnavanje pritožb o kršitvah konvencije. Pritožijo se lahko države, nevladne organizacije, organizirane skupine posameznikov, posamezniki (le-ti se lahko pritožijo samo zoper državo, ki se je za take primere podredila pristojnosti komisije). Ko komisija obdela pritožbo, posreduje za mirno rešitev spora, če pa do mirne rešitve ne pride, poroča odboru ministrov ES, ki lahko ukrepa, če meni, da je konvencija prekršena (primer Grčija proti VB na Cipru 1957).Kot telesa za odločanje o kršitveh konvencije so bila ustanovljena:

sodišče za človekove pravice, svet ministrov.

Protokol št. 11Protokol je bil sprejet 21.5.1994 v Strasbourgu. Najpomembnejša sprememba je združitev Evropske komisije in Evropskega sodišča za človekove pravice v enoten organ Evropsko sodišče za človekove pravice. Za vse meddržavne zadeve je pristojen veliki Senat. Možnost individualne pritožbe je avtomatična, obvezna in nepogojna.Protokol št. 11 ureja tudi starostno mejo za opravljanje sodniške funkcije. Sodnikom poteče mandat, ko dosežejo starost 70 let. Sodnikom pomagajo pravni sodelavci, asistirajo pa jim referendarji.Uvedba referendarjev je pomembna novost.27. člen predvideva možnost dela sodišča v odborih 3 sodnikov ali senatih 7 sodnikov. Pritožbe mora obravnavati veliki Senat. Možnosti, da bi spor rešil Odbor ministrov ni več. Ta bo po novi ureditvi obdržal samo pristojnost za nadzor nad izvajanjem odločb sodišča. Pogoji, ki jih mora slovenski odvetnik izpolnjevati, če želi biti zastopnik stranke pred ESČP so, da mora imeti v svoji državi odvetniško dovoljenje, znanje uradnega jezika (angleški ali francoski), stalno prebivališče v eni državi, ne rabi pa imeti državljanstva, SLO zbornica ima seznam teh odvetnikov.

Postopki v SLO: Rehbock (1.primer, ki je bil rešen v prid toženca); ugotovljena je bila kršitev, Majerič (ugotovljena kršitev), Tričkovič (ni bilo kršitve), Berlinger (prijateljska poravnava), Sirc (ni izpolnjevala vseh pogojev, neutemeljena), Kovačič (dopustna zadeva, ni še končano), novi primeri (2006 - Olenik in Zorc (kršitev 6.člena - sojenje v razumnem roku),

Matko – 3. člen (prepovedano mučenje – policija).

OPIŠI VSEBINO IN NAČIN VARSTVA PRAVIC ČLOVEKA PO PROTOKOLU ŠT. 11 EKČP! Kaj je vsebina protokolo št. 11?

139

Page 140: mednarodno javno pravo - skripta

Protokol je bil sprejet 11.5.1994 v Strasbourgu. Pomeni doslej največjo spremembo konvencije, ki je leta 1953 stopila v veljavo. Protokol korenito spreminja obstoječe mehanizme varstva človekovih pravic. Nadzoroval bo izvrševanje sodbe v državah članicah konvencije. Prav tako pa bodo lahko zahtevali svetovalno mnenje sodišča glede razlage konvencije in postopkov, ne pa glede pravic in svoboščin.Z bolj natančnimi določbami kot v dosedanji konvenciji, bo dana možnost, da sodišče poskuša rešiti spor “brez prisile”, s pomočjo prijateljskega dogovora med strankami ali pa z določitvijo pravičnega zadoščenja prizadeti stranki.Razlogi za reforme so:

trajanje postopka (vzrokov za dolgotrajnost postopka, ki traja povprečno 5 let je več, najpomembnejša pa sta povečanje števila Sveta Evrope in uspeh posamičnih pritožb);

vloga odbora ministrov, stroški sistema.

Katera telesa za odločanje o kršitvah konvencije so bila ustanovljena s Protokolom?Najpomembnejša sprememba je združitev Evropske komisije in Evropskega sodišča za človekove pravice v enoten organ, to je Evropsko sodišče za človekove pravice.Sodniki so voljeni za 6 let, ustanovljena je sodna pisarna. Za vse meddržavne zadeve je pristojen veliki Senat. Možnost individualne pritožbe je avtomatična in obvezna in nepogojna. Protokol, katerega osrednja naloga je vzpostavitev pravnega okvira za reformo nadzornih mehanizmov in ustanovitev stalnega Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu je prva in najradikalnejša reforma sistema varstva.Protokol ureja tudi starostno mejo za opravljanje sodniške funkcije, tako da sodnikom poteče mandat, ko dosežejo starost 70 let. Sodnikom pomagajo pravni sodelavci, asistirajo pa referendarji. Uvedba referendarjev je pomembna novost.27. člen predvideva možnost dela sodišča v odborih 3 sodnikov ali senatih 7 sodnikov. Pritožbe mora obravnavati veliki Senat. Možnosti, da bi spor rešil Odbor ministrov ni več. Ta bo po novi ureditvi obdržal samo pristojnost za nadzor nad izvajanjem odločb sodišča.

Kateri subjekti lahko sprožijo postopek pred sodiščem in katere pogoje morajo izpolniti in kaj je predpogoj za pritožbo?Subjekti (34. člen)Posamezne zahteve za obravnavo:Sodišče lahko sprejme zahteve za obravnavo od katerekoli osebe (ne glede na to ali so državljani te države ali ne), nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli s strani katere koli visoke pogodbenice.Visoke pogodbenice se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice.Država ne more vložiti zahteve, lahko samo obvesti sodišče (33. člen - Meddržavne zadeve)

Vsaka visoka pogodbenica lahko obvesti Sodišče o vsaki domnevni kršitvi določil Konvencije in njenih protokolov, ki bi jih po njenih mnenju lahko pripisali drugi visoki pogodbenici.

Pogoji, ki se morajo izpolniti (35. člen - Kriteriji sprejemljivosti)

140

Page 141: mednarodno javno pravo - skripta

Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v 6 mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu.

Naštej nekaj razlogov za nedopustnost pritožbe!Sodišče ne bo obravnavalo nobene posamezne zahteve, predložene na podlagi 34. člena, ki je anonimna ali gre v bistvu za isto zadevo, ki jo je Sodišče že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih dejstev.Sodišče odloči, da posamezna zahteva za obravnavo, predložena v skladu s 34. členom ni sprejemljiva za obravnavo, če meni, da ni v skladu z določbami konvencije ali njenih protokolov, da je očitno neutemeljena ali da pomeni zlorabo pravice do posamezne zahteve za obravnavo, ali da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih, ne zahteva obravnave vsebine zahteve in če na tej podlagi ni mogoče zavrniti nobene zadeve, ki je ni že prej ustrezno obravnavalo domače sodišče.Sodišče v skladu s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako zahtevo za obravnavo, za katero meni, da je nesprejemljiva.Postopek pred sodiščem: ko je vloga vpisana v sodni register, 7-članski senat določi poročevalca. Če vsaj en sodnik odbora 3 članov zbora meni, da je vloga dopustna, jo posredujejo napadeni vladi. Njen odgovor na obtožbe in ugotovljena dejstva je podlaga za odločitev sodišča o tem ali je vloga dopustna.Pred tem bo sodišče lahko zaslišalo stranke. Stranke, ki želijo, lahko z dejavno pomočjo sodišča spor rešijo s prijateljskimi pogajanji. Če do tega ne pride, bo o sporu odločilo sodišče v zboru 7 sodnikov. Samo izjemoma bo odločal veliki sodni zbor, predvsem zaradi skrajšanja postopka.

Kdo nadzoruje izvrševanje sklepov sodišča?Odbor ministrov (46. člen - Obveznost in izvršitev sodb)Visoke pogodbenice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev. Postopki v SLO: Rehbock (rešen v prid toženca - ugotovljena kršitev), Majerič (ugotovljena kršitev), Tričkovič (ni bilo kršitve), Berlinger (prijateljska poravnava), Sirc (ni izpolnjevala vseh pogojev, neutemeljena), Kovačič (dopustna zadeva, ni še končano), novi primeri (2006 - Olenik in Zorc (kršitev 6. člena - sojenje v razumnem roku), Matko - 3. člen prepoved mučenja-policija), Lukenda (kršitev 6. čl.).

EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE! Na katerem pravnem temelju in kdaj je bilo ustanovljeno, kje ima sedež?

Na podlagi Protokol št. 11 EKČP, sprejet je bil 11.5.94 v Strasbourgu, veljati je začel 1.11.98, pričelo z delovanjem 1999, sedež v Strasbourgu.

Kdo lahko začne postopek pred sodiščem?34. člen (Posamezne zahteve za obravnavo)Sodišče lahko sprejme zahteve za obravnavo od katerekoli osebe (ne glede na to ali so državljani te države ali ne), nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo,

141

Page 142: mednarodno javno pravo - skripta

da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli s strani katere koli visoke pogodbenice. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice.Država ne more vložiti zahteve, lahko samo obvesti sodišče (33. člen - Meddržavne zadeve: Vsaka visoka pogodbenica lahko obvesti Sodišče o vsaki domnevni kršitvi določil Konvencije in njenih protokolov, ki bi jih po njenih mnenju lahko pripisali drugi visoki pogodbenici).

Naštej nekaj razlogov za nedopustnost postopka pred sodiščem in kdo o tem odloča?35. člen - Kriteriji sprejemljivosti(1) Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v 6 mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu.(2) Sodišče ne bo obravnavalo nobene posamezne zahteve, predložene na podlagi 34. člena, ki je anonimna ali gre v bistvu za isto zadevo, ki jo je Sodišče že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih dejstev.(3) Sodišče bo razglasilo za nesprejemljivo vsako zadevo, predloženo v skladu 34. členu, za katero meni, da ni v skladu z določili Konvencije ali njenih protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice.(4) Sodišče v skladu s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako zahtevo za obravnavo, za katero meni, da je nesprejemljiva.

Opiši postopek za varstvo pravic človeka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice!Ko je vloga vpisana v sodni register, 7-članski senat določi poročevalca. Če vsaj en sodnik odbora 3 članov zbora meni, da je vloga dopustna, jo posredujejo napadeni vladi. Njen odgovor na obtožbe in ugotovljena dejstva je podlaga za odločitev sodišča o tem ali je vloga dopustna.Pred tem bo sodišče lahko zaslišalo stranke. Stranke, ki želijo, lahko z dejavno pomočjo sodišča spor rešijo s prijateljskimi pogajanji. Če do tega ne pride, bo o sporu odločilo sodišče v zboru 7 sodnikov. Samo izjemoma bo odločal veliki sodni zbor. Predvsem zaradi skrajšanja postopka.

Kdo lahko sproži postopek za meritorno odločanje in kdo za svetovalno? Kdo izvršuje nadzor nad sklepi ESČP?Postopek za meritorno odločanje lahko sproži država ali posameznik, ki meni da mu je bila kratena kakšna pravica iz EKČP. Za svetovalno lahko sproži postopek Odbor ministrov. Nadzor nad izvrševanjem sklepov vrši ravno tako Odbor ministrov.

Kdaj je tožba nedopustna in kdo o tem odloča?35. člen - Kriteriji sprejemljivosti(1) Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v 6 mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu.(2) Sodišče ne bo obravnavalo nobene posamezne zahteve, predložene na podlagi 34. člena, ki je anonimna ali gre v bistvu za isto zadevo, ki jo je Sodišče že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih dejstev.(3) Sodišče odloči, da posamezna zahteva za obravnavo, predložena v skladu s 34.členom, ni sprejemljiva za obravnavo, če meni, da ni v skladu z določbami konvencije ali njenih

142

Page 143: mednarodno javno pravo - skripta

protokolov, da je očitno neutemeljena ali da pomeni zlorabo pravice do posamezne zahteve za obravnavo, ali da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih, ne zahteva obravnave vsebine zahteve in če na tej podlagi ni mogoče zavrniti nobene zadeve, ki je ni že prej ustrezno obravnavalo domače sodišče.(4) Sodišče v skladu s tem členom v kateri koli fazi postopka zavrne vsako zahtevo za obravnavo, za katero meni, da je nesprejemljiva.

Kakšne pogoje mora izpolnjevati slovenski odvetnik, da zastopa stranko pred ESČP?Če želite podati vlogo preko odvetnika ali drugega zastopnika, morate vlogi priložiti pooblastilo, s katerim ga/jo pooblaščate za zastopanje. Zastopnik pravne osebe (podjetja, združenja itd) ali skupine posameznikov mora podati dokazilo o tem, da je pooblaščen za zastopanje te pravne osebe ali skupine posameznikov. V začetni fazi postopka ni potrebno, da bi bil vaš zastopnik (če ga imate) odvetnik. V kasnejši fazi postopka pa mora zastopnik vlagatelja, razen v izjemnih primerih, biti odvetnik z dovoljenjem za opravljanje odvetniške dejavnosti v eni od držav podpisnic Konvencije.Poleg tega mora ta odvetnik vsaj pasivno obvladati enega od uradnih jezikov Sodišča (angleščina ali francoščina).Postopki v SLO: Rehbock (rešen v prid toženca)-ugotovljena kršitev, Majerič-ugotovljena kršitev, Tričkovič-ni bilo kršitve, Berlinger-prijateljska poravnava, Sirc-ni izpolnjevala vseh pogojev,neutemeljena, Kovačič-dopustna zadeva,ni še končano, novi primeri-2006: Olenik in Zorc-kršitev 6.čl.-sojenje v razumnem roku, Matko – 3. čl. prepov. mučenja-policija, Lukenda - kršitev 6. čl.

REHBOCKPredmet spora med strankama so okoliščine aretacije iz dne 8.9.1995. Pri aretaciji je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo (dvojen zlom čeljusti). Sporen je način povzročitve te poškodbe. Tožnik navaja, da je do poškodbe prišlo zaradi uporabe prekomerne uporabe sile iz strani policistov. Vlada pa na drugi strani meni, da je prišlo do poškodbe zaradi spleta nesrečnih okoliščin, ki so sledile, potem ko je tožnik poskušal pobegniti. Vlada je v svojih ugovorih navajala, da pritožnik ni uveljavljal odškodnine v skladu z 26. členom pred Ustavnim sodiščem z ustavno pritožbo. Iz tega dejstva je zaključila, da tožnik ni izčrpal vseh domačih pravnih sredstev, kot to zahteva 35. člen.Sodišče je opozorilo, da Vlada ni podala ugovora takrat, ko bi lahko, ko je Komisija odločala o sprejemljivosti pritožbe, zato je zoper Vlado nastopila izguba pravice do ugovora. Tožnik se je skliceval najprej na kršitev 3. člena Konvencije, ki določa: »Nikogar se ne sme mučiti ali z njim nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati«.V zvezi z kršitvijo 3. čl. se sodišče opira na zadevo Ribitsch v Avstrija in ugotavlja, da Vlada ni podala prepričljive razlage okoliščin, v katerih je prišlo do poškodbe ter ni podala nobenih nasprotnih dokazov, ki bi sodišču vzpodbudili dvom v tožnikove navedbe. Tožnik je navedel v svoji tožbi, da v začetni fazi njegovega pridržanja v priporu slovenska sodišča niso hitro odločala o njegovih vlogah za izpustitev na prostost. Zatrdil je, da je prišlo do kršitev v naslovu navedenega člena, ki se glasi: »vsakdo, ki mu je odvzeta prostost z aretacijo ali s priporom ima pravico začeti postopke, v katerih bo sodišče hitro odločalo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev na prostost, če je bil odvzem prostosti nezakonit«.Sodišče pa je v zvezi z temi navedbami opozorilo na dejstvo, da imajo na podlagi 5(4). člena priprte osebe pravico, da začnejo postopek za odločitev o zakonitosti odvzema

143

Page 144: mednarodno javno pravo - skripta

prostosti. Prav tako imajo tudi pravico, da začnejo postopek za odločitev o zakonitosti odvzema prostosti ter tudi pravico, da v tako začetih postopkih sodišče hitro odloča o zakonitosti pripora in o odreditvi prenehanja pripora, če se dokaže nezakonitost. Tožnik je navajal tudi, da ni imel iztožljive pravice do odškodnine v zvezi z zgoraj ugotovljeno kršitvijo četrtega odstavka 5. čl.Tožnik trdi v tožbi, da je bil kršen 5(5). člen, ki določa: »Kdor je bil žrtev aretacije ali odvzema prostosti v nasprotju z določili tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine«. Sodišče ugotavlja, da 26. člen Ustave v povezavi s prvim odstavkom 542. člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor je relevantno, pridržuje pravico do odškodnine za primere, kjer je bil odvzem svobode nezakonit ali je do njega prišlo zaradi napake. Vendar podatkov, ki bi nakazovali, da je bil, v skladu s slovensko zakonodajo, nadaljnji pripor pritožnika nezakonit ali da je temeljil na napaki, ni.Sodišče tako ugotavlja, da je bila podana kršitev petega odstavka 5. člena, saj tožnikova pravica do odškodnine, kot je določena v 5. čl. konvencije, ni bila zagotovljena z zadostno stopnjo gotovosti. Tožnik je v svoji tožbi nadalje navajal, da mu je bila brez kakršnega koli razloga ali utemeljitve nadzorovano njegovo dopisovanje z Komisijo. Trdil je da je bila s tem dejanjem kršen 8. člen, ki določa; »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonodajo in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali gospodarske blaginje države, zato da se prepreči nered ali kazniva dejanja, da se zavaruje zdravje, morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi«.Sodišče je ugotovilo v tej točki, da je takšno početje pomenilo poseganje v tožnikove pravice po prvem odstavku 8. člena.

MAJARIČLjubo Majarič, slovenski državljan, je bil 6.12.1991 obtožen spolnega napada na mladoletno osebo in odvzema mladoletnih oseb. Obsojen je bil 9.7.1997. Okrožno sodišče v NG mu je izreklo 2 leti in 8 mesecev zaporne kazni. Pritožil se je na Višje sodišče v Kopru, ki je februarja 1998 njegovo pritožbo zavrnilo in mu kazen povišalo na 3 leta zapora. Majarič je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče RS jo je zavrnilo 17.9.1998.Majarič se je na Evropsko komisijo za človekove pravice pritožil 13.12.1994. Pritožil se je zaradi nepravičnega in nerazumno dolgega kazenskega postopka zoper njega. Zatrjeval je kršitev 1.ods. 6.čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.«Trdil je, da pogoj razumnega roka v njegovem primeru ni bil izpolnjen. V poročilu je Komisija soglasno izrazila stališče, da gre za kršitev 1.ods. 6. čl. Konvencije.Zadeva je šla pred senat prvega oddelka Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Majarič je zahteval pravično zadoščenje po 41. členu Konvencije, ki določa: »Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov in če notranje

144

Page 145: mednarodno javno pravo - skripta

pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«Vlada RS je zahtevala, da naj se vsakršno zavlačevanje, ki ga lahko pripišemo domačim organom, presoja v kontekstu korenitih sprememb pravnega in gospodarskega sistema Slovenije, ki so povzročile delovno obremenjenost sodišč v obravnavanem obdobju. Za obravnavano obdobje je Sodišče štelo le obdobje od 28.6.1994 naprej, ko je Slovenija ratificirala konvencijo in ne od 6.12.1991, ko se je začel kazenski postopek zoper Majariča.Sodišče je zavzelo stališče, da se je kljub navedbam vlade, da močna obremenjenost slovenskih sodišč izhaja iz gospodarskih in zakonodajnih reform v Sloveniji, treba sklicevati na 1.ods. 6. čl., ki nalaga državam pogodbenicam, da organizirajo svoj pravosodni sistem tako, da lahko sodišča v državi izpolnijo vse svoje zahteve. Tožena država ni navedla nobenih ukrepov, ki jih je sprejela za zmanjšanje delovne obremenitve. Sodišče je ugovor vlade zavrnilo ter ugotovilo, da je kršitev 1.ods. 6. čl. konvencije podana in da mora tožena država v roku 3 mesecev Majariču plačati 300.000 slovenskih tolarjev za nepremoženjsko škodo ter obresti od glavnice po letni meri 22,98% od izteka omenjenih 3 mesecev do plačila.

TRIČKOVIČLjuben Tričkovič, slovenski državljan, srbskega rodu je delal v bolnišnici zvezne vojske v Ljubljani. Od decembra 91 do aprila 92 mu je beograjski sklad izplačeval pokojnino; 5.6. je zaprosil RS za akontacijo pokojnine in ta mu je zahtevek zavrnila.DEJANSKO STANJE: Tričkovič vložil pritožbo na Delovno sodišče, kjer so njegov zahtevek zavrnili.7.7.94 je tudi Višje delovno sodišče potrdilo odločitev nižjega sodišča.29.8. je vložil pritožbo na Ustavno sodišče, kjer so 17.4.97 ustavno pritožbo zavrnili kot neutemeljeno.11.11. je poslal pritožbo Komisiji in navajal kršitev 6. čl. Konvencije.KONVENCIJA: Pravica do poštenega sojenja; Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.ARGUMENTI VLADE: Slovenija je ratificirala Konvencijo l.1994; potrebno je upoštevati okoliščine, ki so vladale takrat v Sloveniji.Zapletena zadeva, ki je segala preko okvirov običajne pritožbe - Ustavno sodišče se je soočalo s pravnimi problemi, ki jih je povzročil razpad Jugoslavije in je bilo preobremenjeno Ustavno sodišče z zadevami prehoda iz socialističnega v demokratični sistem.Ustavno sodišče dalo prednost vprašanjem denacionalizacije, referendumov in lokalni samoupravi, kar lahko da zaradi pravnega, političnega in družbenega vidika prehoda iz socialističnega v demokratični red in razpada Jugoslavije ter pomanjkanja kakršnihkoli sporazumov.ARGUMENTI TRIČKOVIČA: zatrjeval je, da njegovo ravnanje ni povzročilo nobene zamude v postopku; na dopis Ustavnega sodišča, naj dopolni pritožbo, je nemudoma

145

Page 146: mednarodno javno pravo - skripta

odgovoril; zatrjeval je, da je bila dolžina postopka predolga in da je dejansko pomenila zanikanje njegovih pravic.ODLOČITEV SODIŠČA: poudarilo je, da so države pogodbenice dolžne, da organizirajo svoj sodni sistem na tak način, da njihova sodišča ustrezajo vsaki zahtevi; poudarilo je tudi, da se včasih upoštevajo tudi drugi vidiki kot vrstni red, kot je na primer narava primera ali pa njegov pomen v političnem in družbenem smislu.

BELINGERPrimer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sta sprožila slovenska državljana, zakonca Belinger iz MS, in sicer sta se na podlagi 1.ods. 6.čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožila zaradi dolžine civilne pravde. Pritožnika sta l.1991 vložila civilno tožbo proti Splošni bolnišnici v MS:

prva pritožnica je tožila na odškodnino za poslabšanje njenega zdravja in izgubo dobička, kar je bilo po njenem mnenju posledica navedene operacije. Zahtevala je mesečno nadomestilo.

drugi pritožnik je tožil na odškodnino na podlagi dejstva, da je moral prenehati delati, da je lahko skrbel za prvo pritožnico ter da mu je njena invalidnost povzročila travmo.

Po izdaji prvega izvedenskega mnenja je prva pritožnica razširila svojo tožbo zoper SB MS na odškodnino za trpljenje kot posledico njene iznakaženosti, kasneje pa sta pritožnika tudi povišala vsoto zahtevane odškodnine. Sodišče je na obravnavi l.1993 zahtevalo predložitev drugega izvedenskega mnenja, pri katerem pa se je začelo zapletati. Sodišče je zahtevalo od izvedencev (kirurga, ortopeda, ginekologa in nevrokirurga), da predvsem ugotovijo, ali je bila prva operacija pritožnice edini razlog njene bolezni in invalidnine. Leta 1994 sta pritožnika vložila več pritožb zaradi dolžine postopkov na Ministrstvo za pravosodje na sodišče prve stopnje v MS, na Komisijo za prošnje in pritožbe Državnega zbora, na Ministrstvo za zdravstvo in na Komisijo za izvedenska mnenja. Odgovori vseh so bili bolj ali manj podobni, in sicer so se sklicevali na kompleksnost zadeve in zahtevnost izvedenskega dela, zamudo pa so tudi opravičevali z razširitvijo njune pritožbe.Leta 1996 je bila izdana sodba, ki je delno ugodila pritožnikovi tožbi; oba pritožnika in tožena bolnica so se pritožili. Višje sodišče v MB je pritožbi ugodilo in razveljavilo zadevni del prvostopenjske sodbe ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje okrožnemu sodišču.Leta 2000 je bila izdana sodba, ki je prvi pritožnici priznalo odškodnino za trpljenje kot posledico njene iznakaženosti in odškodnino drugemu pritožniku za izgubo dobička. Druge tožbe pritožnikov so bile zavrnjene kot neutemeljene. Oba pritožnika in tožena bolnica so se pritožili. Postopek je še vedno v teku. Postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sta pritožnika sprožila l.1995 z vložitvijo pritožbe na Evropsko komisijo za človekove pravice (na podlagi prejšnjega 25. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).Leta 1998 je bila pritožba vpisana in kasneje tudi posredovana sodišču. Leta 1999 je bila pritožba poslana v odgovor vladi RS. Leta 2001 je sodišče, po prejemu navedb strank odločilo, da pritožbo sprejme ter predlagalo prijateljsko poravnavo na podlagi predlaganega zneska 3.700EUR, ki je bila sklenjena v l. 2002. Sodišče je na podlagi sklenjenega sporazuma o prijateljski poravnavi izdalo sodno odločbo ter primer izbrisalo iz seznama zadev.

146

Page 147: mednarodno javno pravo - skripta

KONVENCIJA O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN Rim, 4.11.1950.Podpisana je bila 4.5.1993, ratificirana pa 28.6.1994. Veljati je začela 3.9.1953, najdemo pa jo v Uradni list RS (13.06.94) in v MP št. 7-41/94 (RS 33/94).Konvencija in protokoli so popravljeni v skladu s spremembami Protokola 11, ki je bil sestavljen in dan v podpis državam članicam Sveta Evrope 11.5.94 v Strasbourgu in je pričel veljati 1.11.98.Vlade podpisnice te Konvencije, članice Sveta Evrope, so se, upoštevajoč Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki jo je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10.12.1948, upoštevajoč, da si ta deklaracija prizadeva zagotoviti splošno in učinkovito priznavanje in spoštovanje v njej razglašenih pravic, upoštevajoč, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami in da je eden izmed načinov za zagotavljanje tega cilja varstvo in nadaljnji razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ponovno potrjujoč svojo globoko vero v temeljne svoboščine, na katerih temeljita pravičnost in mir v svetu in ki jih je mogoče najbolje zavarovati na eni strani z dejansko politično demokracijo in na drugi strani s skupnim razumevanjem in spoštovanjem človekovih pravic, od katerih so te svoboščine odvisne, odločene, da kot vlade evropskih držav,ki jih navdihuje ista miselnost in ki imajo skupno dediščino idealov in političnega izročila o spoštovanju svobode in pravne države, store prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji, dogovorile o naslednjem:1. člen - Obveznost spoštovanja človekovih pravicVisoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije.

1. DEL - PRAVICE IN SVOBOŠČINE2. člen - Pravica do življenja

1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.

2. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile:

pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem; pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je

zakonito odvzeta prostost, pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo.

3. člen - Prepoved mučenjaNikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati.

4. člen - Prepoved suženjstva in prisilnega dela1. Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali v podložnosti.2. Od nekoga se ne sme zahtevati, naj opravlja prisilno ali obvezno delo.3. Pojem prisilno ali obvezno delo v zvezi s tem členom ne vključuje:

dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora v skladu z določbami 5. člena te Konvencije ali med pogojnim odpustom s prestajanja zaporne kazni,

147

Page 148: mednarodno javno pravo - skripta

katerekoli službe vojaške narave, službe, ki jo zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah v katerih je ugovor vesti dopusten,

službe, ki je komu dodeljena ob nevarnosti ali ob nesreči, ko je ogroženo življenje ljudi ali blaginja skupnosti,

del ali služb, ki so sestavni del običajnih državljanskih dolžnosti.

5. člen - Pravica do svobode in varnosti1. Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti

prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:

zakonit pripor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča, zakonit odvzem prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča, ali

zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti, zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred

pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju,

pridržanje mladoletnika na podlagi zakonite odločbe zaradi vzgojnega nadzorstva ali zakonit odvzem prostosti mladoletniku zato, da bi ga privedli pred pristojno oblast,

zakonito pridržanje oseb, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov in potepuhov,

zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev.

2. Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo.

3. Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami tč. c1.odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast. Vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumen roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje.

4. Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.

5. Kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določili tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine.

6.člen - Pravica do poštenega sojenja1. Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o

kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

2. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.

148

Page 149: mednarodno javno pravo - skripta

3. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in

vzroki obtožbe, ki ga bremeni; da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj

sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti;

da zaslišuje oz. zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče;

da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.

7. člen - Ni kazni brez zakona1. Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki

ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

2. Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

8. člen - Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja,

svojega doma in dopisovanja.2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z

zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato,da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

9. člen - Svoboda mišljenja, vesti in vere1. Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje

svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih.

2. Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.

10. člen - Svoboda govora1. Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter

sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.

2. Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi

149

Page 150: mednarodno javno pravo - skripta

javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

11. člen - Svoboda zbiranja in združevanja1. Vsakdo ima pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da

ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese.2. Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v

demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic.

12. člen - Pravica do porokeMoški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo uveljavljanje te pravice.

13. člen - Pravica do učinkovitega pravnega sredstvaVsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.

14. člen - Prepoved diskriminacijeUživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.

15. člen - Začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanj 1. Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka

visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.

2. Na podlagi te določbe ni mogoče razveljaviti 2. člena, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne 3. in 4.(1.odstavek) ter 7. člena.

3. Vsaka visoka pogodbena stranka, ki uporabi pravico do razveljavitve, mora generalnega sekretarja Sveta Evrope celovito seznaniti z ukrepi, ki jih je sprejela, in z razlogi zanje. Obvestiti mora generalnega sekretarja Sveta Evrope tudi o tem, kdaj so ti ukrepi prenehali veljati in od kdaj veljajo zopet v celoti določbe te Konvencije.

16. člen - Omejitev politične dejavnosti tujcevNobene določbe iz 10., 11. in 14.čl. ni mogoče šteti za določbo, ki bi preprečevala visokim pogodbenih strankam, da določajo omejitve za politično delovanje tujcev.

17. člen - Prepoved zlorabe pravicNobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršenkoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji.

150

Page 151: mednarodno javno pravo - skripta

18. člen - Omejitev uporabe restrikcij pravicOmejitev pravic in svoboščin, ki jih ta Konvencija dopušča, ni mogoče uporabiti za namene, ki bi bili drugačni od predpisanih.

2. DEL - EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE19. člen - Ustanovitev sodiščaZa zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele visoke pogodbenice s to Konvencijo in njenimi protokoli, se ustanovi Evropsko sodišče za človekove pravice, v nadaljevanju imenovano „Sodišče". Sodišče bo stalno.

20. člen - Število sodnikovSodišče ima toliko sodnikov, kolikor je visokih pogodbenic.

21. člen - Kriteriji za opravljanje funkcij1. Sodniki morajo imeti visok moralni ugled in morajo bodisi izpolnjevati zahtevane

pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki.

2. Sodniki delujejo na Sodišču v osebnem svojstvu.3. Med opravljanjem te funkcije sodniki ne smejo sprejeti nobene dolžnosti, ki ni

združljiva z njihovo neodvisnostjo, nepristranskostjo ali pa z drugimi zahtevami te funkcije, ki ima značaj polne zaposlitve; o vseh vprašanjih, ki izhajajo iz uporabe tega odstavka, odloča Sodišče.

22. člen - Volitev sodnikov1. Sodnike z večino glasov izvoli Parlamentarna skupščina s seznama 3 kandidatov, ki jih

imenuje vsaka visoka pogodbenica.2. Enak postopek velja tudi za dopolnitev Sodišča, če so pristopile nove visoke

pogodbenice, ali za zapolnitev izpraznjenih mest.

23. člen - Trajanje mandata1. Sodniki so izvoljeni za dobo 6 let. Lahko so ponovno izvoljeni. Vendar pa polovica

sodnikov, ki so bili izvoljeni na prvih volitvah mandat poteče po izteku 3 let.2. Sodnike, ki jim poteče mandat ob koncu prvega triletnega obdobja, izbere z žrebom

generalni sekretar Sveta Evrope takoj potem, ko so izvoljeni.3. Da bi v kar največji možni meri zagotovili, da se mandat polovice sodnikov obnovi

vsake 3 leta, lahko Parlamentarna skupščina, preden začne z naslednjimi volitvami, odloči,da mandati enega ali več sodnikov, ki jih bodo izvolili, ne bodo trajali 6 let, vendar pa tudi ne smejo biti daljši od 9 let in ne krajši od 3 let.

4. V primerih, ko gre za več kot en mandat in Parlamentarna skupščina uporabi določbe prejšnjega odstavka, določi razporeditev mandatov z žrebom generalni sekretar Sveta Evrope takoj po volitvah.

5. Sodnik, ki je izvoljen na mesto sodnika, čigar mandat še ni potekel, opravlja to dolžnost do konca predhodnikovega mandata.

6. Sodnikom mandat poteče, ko dosežejo starost 70 let.7. Sodniki opravljajo svojo funkcijo do zamenjave. Po zamenjavi ostajajo pristojni za

zadeve, ki so jim bile že dodeljene.

151

Page 152: mednarodno javno pravo - skripta

24. člen – OdpoklicSodnik je lahko razrešen svoje funkcije samo v primeru, če ostali sodniki z 2/3 večino odločijo, da ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev.

25. člen - Sodna pisarna in pravni sodelavciSodišče ima sodno pisarno, katere funkcijo in organizacijo določa poslovnik Sodišča. Sodišču pomagajo pravni sodelavci.

26. člen - Plenarno SodiščePlenarno Sodišče:

voli svojega predsednika in enega ali dva podpredsednika za dobo 3 let; lahko so ponovno izvoljeni;

ustanavlja senate za določeno obdobje; voli predsednike senatov Sodišča; ti so lahko ponovno izvoljeni; sprejme poslovnik Sodišča; voli tajnika in enega ali več namestnikov.

27. člen - Odbori, senati in veliki senat1. Za proučitev zadev, predloženih Sodišču le-to zaseda v odborih s 3 sodniki, v senatu s 7

sodniki in v velikem senatu s 17 sodniki. Senati Sodišča ustanavljajo svoje odbore za dobo 1 leta.

2. Sodnik, ki ga izvoli država stranka v sporu je po uradni dolžnosti član senata in velikega senata; v primeru njegove odsotnosti ali če ne more sodelovati, ta država sama izbere osebo, ki sodeluje kot sodnik.

3. Veliki senat vključuje tudi predsednika Sodišča, podpredsednike, predsednike senatov in druge sodnike, izbrane v skladu s poslovnikom Sodišča.

4. Kadar je zadeva predložena velikemu senatu v skladu s 43. čl., ne sme noben sodnik iz senata, ki je izrekel sodbo sodelovati v velikem senatu razen predsednika senata in sodnika, ki je sodeloval v imenu zadevne države.

28. člen - Izjave odborov o nesprejemljivostiOdbor lahko soglasno odloči, da posamezna zahteva za obravnavo, predložena v skladu s 34. čl. ni sprejemljiva ali jo črta s seznama zadev, če se ta odločitev lahko sprejme brez dodatne proučitve. Taka odločitev je dokončna.

29. člen - Odločitve senatov o sprejemljivosti in o temelju zadev1. Če v skladu z 28. čl. ni bila sprejeta nobena odločitev, senat odloči o sprejemljivosti

in argumentih za in proti obravnavi posameznih zahtevkov predloženih v skladu s 34. čl.

2. Senat odloči o sprejemljivosti ter o argumentih za in proti obravnavi meddržavnih zahtevkov, predloženih v skladu s 33. čl.

3. Odločitev o sprejemljivosti se sprejme ločeno, razen če Sodišče v izjemnih primerih ne odloči drugače.

30. člen - Odstop sodne pristojnosti velikemu senatu1. Če zadeva, ki jo senat obravnava, načenja tehtno vprašanje v zvezi z razlago

Konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo Sodišča, lahko senat, če še ni izrekel svoje

152

Page 153: mednarodno javno pravo - skripta

sodbe, kadar koli prepusti sodno pristojnost velikemu senatu, če temu nobena od strank ne nasprotuje.

31. člen - Pooblastila velikega senataVeliki senat odloča o zahtevah za obravnavo, predloženih bodisi v skladu s 33. ali 34. členom, če mu je zadevo prepustil senat v skladu s 30. čl. ali če mu je bila zadeva predložena s 43. členom. Obravnava zahteve za svetovalna mnenja predložene v skladu s 47. in 32. čl.Pristojnost Sodišča:

1. (1)Sodišče je pristojno za vse zadeve v zvezi z razlago in uporabo Konvencije in njenih protokolov, ki so mu predložene pod pogoji, predvidenimi v 33.,34. in 47.

2. (2)V primeru spora glede pristojnosti Sodišča odloča o tem Sodišče.

33. člen - Meddržavne zadeveVsaka visoka pogodbenica lahko obvesti Sodišče o vsaki domnevni kršitvi določil Konvencije in njenih protokolov, ki bi jih po njenih mnenju lahko pripisali drugi visoki pogodbenici.

34. člen - Posamezne zahteve za obravnavoSodišče lahko sprejme zahteve za obravnavo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli s strani katerekoli visoke pogodbenice. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice.

35. člen - Kriteriji sprejemljivosti1. Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna

sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v 6 mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu.

2. Sodišče ne bo obravnavalo nobene posamezne zahteve, predložene na podlagi 34. čl., ki je anonimna ali, če gre v bistvu za isto zadevo, ki jo je Sodišče že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih dejstev.

3. Sodišče bo razglasilo za nesprejemljivo vsako zadevo, predloženo v skladu 34. čl., za katero meni, da ni v skladu z določili Konvencije ali njenih protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice.

4. Sodišče v skladu s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako zahtevo za obravnavo, za katero meni, da je nesprejemljiva.

36. člen - Posredovanje tretje strani1. V vseh primerih pred senatom ali velikem senatom ima visoka pogodbenica, katere

državljan je vložil zahtevo za obravnavo, pravico, da predloži pisne pripombe in sodeluje pri zaslišanju.

2. Predsednik Sodišča lahko v interesu pravičnega sojenja na katerokoli visoko pogodbenico, ki ni udeležena v postopku, ali katerokoli drugo zadevno osebo, ki ni vložila zahteve za obravnavo, da predloži pisne pripombe ali se udeleži zaslišanja.

37. člen - Izbris zahtev za obravnavo

153

Page 154: mednarodno javno pravo - skripta

1. Sodišče lahko v katerikoli fazi postopka zahtevo za obravnavo izbriše s seznama zadev, če je na podlagi okoliščin možno sklepati:

da vlagatelj ne namerava vztrajati pri svoji zahtevi; da je bila zadeva rešena; da zaradi kakega drugega razloga, ki ga ugotovi Sodišče, nadaljnje

obravnavanje zadeve ni več upravičeno.Kljub temu pa Sodišče nadaljuje z obravnavo zadeve, če to zahteva spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih.

2. Sodišče se lahko odloči, da zahtevo za obravnavo ponovno uvrsti na seznam zadev, če okoliščine to opravičujejo.

38. člen - Preiskava zadeve in postopek prijateljske poravnave1. Če Sodišče izjavi, da je zahteva za obravnavo sprejemljiva:

nadaljuje s preiskavo zadeve skupaj s predstavniki strank in po potrebi uvede preiskavo, za katere učinkovit potek morajo prizadete države po izmenjavi mnenj s Sodiščem zagotoviti potrebno pomoč;

mora biti na voljo prizadetim strankam, da bi dosegle prijateljsko poravnavo zadeve na podlagi spoštovanja človekovih pravic opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih.

2. Postopki, vodeni v skladu z odstavkom 1 b), so zaupni.

39. člen - Prijateljska poravnavaOb prijateljski poravnavi Sodišče izbriše zadevo s seznama s pomočjo odločitve, ki se omejuje le na kratek povzetek dejstev in na opis dosežene rešitve.

40. člen - Javno zaslišanje in dostop do dokumentov1. Zaslišanje je javno, razen če Sodišče v izjemnih primerih drugače ne odloči.2. Dokumenti, deponirani pri tajniku, so dostopni javnosti, razen če predsednik Sodišča

ne odloči drugače.

41. člen - Pravično zadoščenjeČe Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno nakloni pravično zadoščenje.

42. člen - Sodbe senatov1. Sodbe senatov postanejo dokončne v skladu z določili 2.odstavka 44. in 43. člena.

Predložitev velikemu senatu v 3 mesecih od datuma sodbe senata lahko katerakoli stranka v zadevi v izjemnih primerih zahteva, da se zadeva predloži v ponovno obravnavo velikemu senatu.

2. Zbor 5 sodnikov velikega senata sprejme zahtevo, če se zastavlja pomembno vprašanje v zvezi z razlago ali uporabo Konvencije ali njenih protokolov ali pa gre za pomembno vprašanje splošnega pomena.

3. Če zbor sprejme zahtevo za ponovno obravnavo, se veliki senat izreče o zadevi s sodbo.

44. člen - Dokončne sodbe1. Sodba velikega senata je dokončna.

154

Page 155: mednarodno javno pravo - skripta

2. Sodba senata postane dokončna: če stranke izjavijo, da ne bodo zahtevale ponovne obravnave zadeve pred

velikim senatom; 3 mesece od datuma sodbe, če ni bilo zahteve za ponovno obravnavo pred

velikim senatom; če zbor velikega senata zavrne zahtevo po ponovni obravnavi v skladu s 43.

členom.3. Končna sodba se objavi.

45. člen - Utemeljitev sodb in sklepov1. Sodbe kot tudi odločitve o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti zahtev za obravnavo

morajo biti utemeljene.2. Če sodba v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, lahko vsak

sodnik temu doda svoje ločeno mnenje.

46. člen - Obveznost in izvršitev sodb1. Visoke pogodbenice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v

vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.2. Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev.

47. člen - Svetovalna mnenja1. Sodišče lahko na zahtevo Odbora ministrov daje svetovalna mnenja o pravnih

vprašanjih v zvezi z razlago Konvencije in njenih protokolov.2. Takšna mnenja ne smejo obravnavati vprašanj, ki so povezana z vsebino ali

obsegom pravic in svoboščin, opredeljenih v 1. delu Konvencije in v njenih protokolih. Prav tako ne smejo obravnavati drugih vprašanj, ki bi jih lahko obravnavalo Sodišče ali Odbor ministrov v zvezi s kakšnim postopkom, sproženim v skladu s Konvencijo.

3. Odločitev Odbora ministrov, da zahteva svetovalno mnenje Sodišča, mora biti sprejeta z večino glasov predstavnikov, ki so upravičeni, da zasedajo v Odboru ministrov.

48. člen - Svetovalna pristojnost SodiščaSodišče odloči ali sodi zahteva za svetovalno mnenje, ki mu jo predloži Odbor ministrov, v njegovo svetovalno pristojnost, kot je opredeljena v 47. členu.

49. člen - Obrazložitev za svetovalno mnenje1. Svetovalno mnenje Sodišča mora biti obrazloženo.2. Če svetovalno mnenje v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, ima

vsak sodnik pravico dati svoje ločeno mnenje.3. Svetovalno mnenje Sodišča se pošlje Odboru ministrov.

50. člen - Stroški delovanja SodiščaStroške za delovanje Sodišča nosi Svet Evrope.

51. člen - Privilegiji in imunitete sodnikovSodniki uživajo med opravljanjem svojih funkcij privilegije in imunitete, ki so določeni v 40. členu Statuta Sveta Evrope in v sporazumih, sklenjenih na podlagi tega člena.

155

Page 156: mednarodno javno pravo - skripta

2. DEL - RAZNE DOLOČBE52. člen - Poizvedbe generalnega sekretarjaNa zahtevo generalnega sekretarja Sveta Evrope mora vsaka visoka pogodbena stranka predložiti pojasnila o tem, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh določb te Konvencije.

53. člen - Varstvo obstoječih človekovih pravicNobene določbe te Konvencije ni mogoče razlagati kot omejitev ali odpravo katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbenica.

54. člen - Pooblastila Odbora ministrovNobena določba te Konvencije ne odpravlja pooblastil, ki pripadajo Odboru ministrov na podlagi Statuta Sveta Evrope.

55. člen - Izključitev drugih sredstev za reševanje sporovVisoke pogodbene stranke soglašajo, razen če se posebej ne dogovorijo drugače, da ne bodo uporabile pogodb, konvencij in deklaracij, ki med njimi veljajo za to, da bi v obliki pritožbe predložile, naj se spor zaradi razlage ali uporabe te Konvencije rešuje s sredstvi, ki jih ta Konvencija ne predvideva.

56. člen - Ozemeljska dejavnost konvencije1. Vsaka država sme ob ratifikaciji ali kadarkoli pozneje z notifikacijo, ki jo naslovi

na generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjaviti,da velja s pridržkom 4. odstavka tega člena ta Konvencija tudi za vse ali za katero od ozemelj, za katerih mednarodne odnose je odgovorna.

2. Konvencija začne veljati za ozemlje ali ozemlja, navedena v notifikaciji, 30 dan potem, ko je generalni sekretar Sveta Evrope sprejel notifikacijo.

3. Določbe te Konvencije se uporabljajo na teh ozemljih ob upoštevanju krajevnih razmer.

4. Vsaka država, ki je dala izjavo na podlagi prvega odstavka tega člena, lahko kadarkoli pozneje izjavi, da sprejema za eno ali več ozemelj, na katere se izjava nanaša, pristojnost Sodišča za sprejemanje pritožb od posameznikov, nevladnih organizacij ali skupin posameznikov v skladu s 34. členom te Konvencije.

57. člen – Pridržki1. Vsaka država lahko ob podpisu te Konvencije ali ob deponiranju svojih

ratifikacijskih listin izrazi pridržke ob katerikoli posebni določbi te Konvencije, če kak zakon, ki tedaj velja na njenem ozemlju, ni v skladu s takšno določbo. Ta člen ne dovoljuje pridržkov splošne narave.

2. Vsak pridržek po tem členu mora vsebovati kratko oznako zakona, na katerega se nanaša.

58. člen – Odpoved1. Visoka pogodbena stranka lahko odpove to konvencijo šele po preteku 5 let od

tedaj, ko je postala njena pogodbenica, in po 6-mesečni odpovedi, ki jo z

156

Page 157: mednarodno javno pravo - skripta

notifikacijo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, ta pa o tem obvesti druge visoke pogodbene stranke.

2. Takšna odpoved visoke pogodbene stranke ne razrešuje njenih obveznosti po tej Konvenciji za katerokoli dejanje, ki bi ga storila pred dnem, ko je odpoved začela veljati, in ki bi lahko pomenilo kršitev takšnih obveznosti.

3. Vsaka visoka pogodbena stranka, ki preneha biti članica Sveta Evrope, preneha biti ob istih pogojih tudi stranka te Konvencije.

4. V skladu z določbami prejšnjih odstavkov je mogoče odpovedati Konvencijo za katerokoli ozemlje, za katero je bila dana izjava o njeni uporabi na podlagi določb 56. člena.

59. člen - Podpis in ratifikacija1. Ta Konvencija je odprta za podpis članicam Sveta Evrope, ki jo morajo ratificirati.2. Ratifikacijske listine je treba deponirati pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope.3. Ta Konvencija bo začela veljati potem, ko bo deponiranih 10 ratifikacijskih listin.4. Za poznejše podpisnice bo Konvencija začela veljati z dnem, ko bodo deponirane

njihove ratifikacijske listine.5. Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti vse članice Sveta Evrope o začetku

veljavnosti Konvencije in o imenih visokih pogodbenih strank, ki so jo ratificirale ter o deponiranju ratifikacijskih listin, ki so prispele pozneje.

PROTOKOL št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin1. člen - Varstvo lastnineVsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.

2. člen - Pravica do izobrazbeNikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja. Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.

3. člen - Pravica do svobodnih volitevVisoke pogodbene stranke se zavezujejo, da bodo izvedle v razumnih časovnih presledkih svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.

4. člen - Ozemeljska veljavnost konvencije Vsaka visoka pogodbena stranka lahko ob podpisu ali ratifikaciji ali kadarkoli pozneje pošlje generalnemu sekretarju Sveta Evrope izjavo, s katero sporoči, da bodo določbe tega protokola veljale na v izjavi navedenih ozemljih, za katerih mednarodne odnose je odgovorna. Vsaka visoka pogodbena stranka, ki je poslala izjavo iz prejšnjega odstavka,

157

Page 158: mednarodno javno pravo - skripta

lahko kadarkoli z novo izjavo spremeni vsebino katerekoli prejšnje izjave ali pa prekliče veljavnost določb tega Protokola glede kateregakoli ozemlja. Izjava, ki je v skladu s tem členom se šteje, da je v skladu s prvim odstavkom 56. člena Konvencije.

5. člen - Razmerja do konvencijeVisoke pogodbene stranke štejejo določbe 1.,2.,3. in 4.člena tega Protokola kot dodatne člene h Konvenciji in zanje veljajo vse določbe Konvencije.

6. člen - Podpis in ratifikacijaTa Protokol je odprt za podpis članicam Sveta Evrope, ki so podpisnice Konvencije, ratificiran mora biti ob ali po ratifikaciji Konvencije. Veljati začne potem, ko bo deponiranih 10 ratifikacijskih listin. Za podpisnico, ki ratificira Protokol naknadno, začne veljati ob deponiranju njenih ratifikacijskih listin. Ratifikacijske listine morajo biti deponirane pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki bo vsem članicam sporočil imena držav, ki so ta Protokol ratificirale.PROTOKOL št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinzagotavlja določene pravice in svoboščine, ki še niso vključene v Konvencijo in v prvi Protokol h Konvenciji.1. člen - Prepoved zaporne kazni zaradi dolgovNikomur ne sme biti odvzeta prostost samo zato ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti.

2. člen - Svoboda gibanja1. Vsakdo, ki je zakonito na ozemlju kake države, ima na njenem ozemlju pravico do

svobode gibanja in do svobodne izbire prebivališča.2. Vsakdo lahko svobodno zapusti katerokoli državo, vključno tudi lastno.3. Pri izvajanju teh pravic ne sme biti nobenih omejitev, razen tistih, ki so določene z

zakonom in ko so v demokratični družbi nujne zaradi državne in javne varnosti, za vzdrževanje javnega reda, za preprečevanje kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ali morale ali za varstvo pravic in svoboščin drugih ljudi.

4. Za pravice navedene v prvem odstavku lahko na določenih področjih veljajo omejitve, ki morajo biti določene z zakonom in v demokratični družbi upravičene zaradi javnega interesa.

3. člen - Prepoved izgona državljanom1. Nihče ne sme biti izgnan bodisi z individualnimi ali s kolektivnimi ukrepi z ozemlja

države, katere državljan je.2. Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do vstopa na ozemlje države, katere državljan je.

4. člen - Prepoved skupinskega izgona tujcevKolektivni izgon tujcev je prepovedan.

5. člen - Ozemeljska veljavnost konvencije1. Vsaka visoka pogodbena stranka lahko ob podpisu ali ob ratifikaciji tega Protokola ali

kadarkoli pozneje pošlje generalnemu sekretarju Sveta Evrope izjavo, s katero sporoči, da bodo določbe tega Protokola veljale na v izjavi navedenih ozemljih, za katerih mednarodne odnose je odgovorna.

158

Page 159: mednarodno javno pravo - skripta

2. Vsaka visoka pogodbena stranka, ki je poslala izjavo iz prejšnjega odstavka, lahko kadarkoli pošlje novo izjavo, s katero spreminja določbe katerekoli prejšnje izjave ali pa prekliče veljavnost določb tega Protokola glede kateregakoli ozemlja.

3. Izjava, dana na podlagi tega člena, se šteje, da je skladna s prvim odstavkom 56. členom.

4. Ozemlje katerekoli države, za katero velja ta Protokol na podlagi ratifikacije ali sprejema in vsako ozemlje, za katero velja ta Protokol na podlagi izjave, ki jo je dala ta država v skladu s tem členom se obravnava kot ločeni ozemlji zaradi sklicevanja na 2. in 3. člena v zvezi z ozemljem države.

5. Vsaka država, ki je podala izjavo v skladu s prvim ali drugim odstavkom tega člena, lahko kadarkoli po tem izjavi za eno ali več ozemelj na katere se izjava nanaša, da kar zadeva vse ali katerega izmed členov 1 do 4 tega protokola, sprejema pristojnost Sodišča za sprejemanje zahtev za obravnavo s strani fizičnih oseb, nevladnih organizacij ali skupin posameznikov v skladu s 34. členom Konvencije.

6. člen - Razmerje do KonvencijVisoke pogodbene stranke štejejo določbe členov od 1 do 5 tega Protokola za dodatne člene h Konvenciji in vse določbe Konvencije veljajo tudi zanje.

7. člen - Podpis in ratifikacija1. Ta Protokol je odprt za podpis članicam Sveta Evrope, ki so podpisale Konvencijo.

Ratificiran mora biti ob ali po ratifikaciji Konvencije. Veljati začne po deponiranju 5 ratifikacijskih listin. Za podpisnico, ki ratificira Protokol pozneje, začne veljati na dan deponiranja njene ratifikacijske listine.

2. Ratifikacijske listine morajo biti deponirane pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki vsem članicam sporoči imena držav, ki so Protokol ratificirale.

PROTOKOL št. 6 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinzadeva odpravo smrtne kazni.1. člen - Ukinitev smrtne kazniSmrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali usmrčen.

2. člen - Smrtna kazen v vojnem časuDržava lahko določi v svoji zakonodaji smrtno kazen za dejanja, storjena med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti. Takšna kazen se sme uporabiti le v primerih, ki so določeni v zakonu in v skladu z določbami zakona. Država obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope o takšnih določbah v svoji zakonodaji.

3. člen - Prepoved začasnega prenehanja uporabeDoločbe tega Protokola se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.

4. člen - Prepoved pridržkovNobeni pridržki glede določb tega Protokola na podlagi 57. člena Konvencije niso dopustni.

5. člen - Ozemeljska veljavnost konvencije

159

Page 160: mednarodno javno pravo - skripta

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali ob deponiranju listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katera veljajo določbe tega Protokola.

2. Vsaka država lahko kadarkoli z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi veljavnost določb tega Protokola na katerokoli drugo ozemlje, navedeno v izjavi. Za to ozemlje bo začel Protokol veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu, ko je generalni sekretar prejel izjavo.

3. Vsaka izjava, podana v skladu s prejšnjima odstavkoma, se lahko prekliče za katerokoli ozemlje, navedeno v takšni izjavi, z obvestilom naslovljenim na generalnega sekretarja. Preklic začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu, ko je generalni sekretar prejel takšno obvestilo.

6. člen - Razmerje do konvencijeDržave pogodbenice štejejo določbe členov od 1 do 5 tega Protokola za dodatne člene h Konvenciji in vse določbe Konvencije veljajo tudi zanje.

7. člen - Podpisi in ratifikacijaTa Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisnice Konvencije. Protokol mora biti ratificiran, sprejet ali odobren. Država članica Sveta Evrope tega Protokola ne sme ratificirati, sprejeti ali odobriti, če ni hkrati ali že pred tem ratificirala Konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi so deponirane pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

8. člen - Uveljavitev konvencije1. Ta Protokol začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu, ko je 5 držav

članic Sveta Evrope izrazilo soglasje, da jih ta Protokol zavezuje v skladu z določili 7. člena.

2. Za vsako državo članico, ki pozneje izrazi soglasje, da jo zavezujejo določila tega Protokola, začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu deponiranja listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi.

9. člen - Naloge depozitarjaGeneralni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta:

vsakem podpisu; deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi; datumu uveljavitve Protokola v skladu s 5. in 8. členom; vsakem drugem dokumentu, obvestilu ali sporočilu, ki se nanaša na ta Protokol.

PROTOKOL št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin1. člen - Proceduralna jamstva v primeru izgona tujcev1. Tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države ne sme biti izgnan s tega ozemlja,

razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost:a. predložiti utemeljen ugovor proti izgonu,b. zahtevati preskus svoje zadevec. doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ oblasti ali oseba ali

osebe, ki jih pooblasti omenjeni pristojni organ oblasti.2. Tujec se sme izgnati, preden uveljavi pravice iz točke a,b in c prvega odstavka tega

člena, če je takšen izgon nujen zaradi javnega reda ali zaradi varnosti države.

2. člen - Pravica do pritožbe v kazenskih zadevah

160

Page 161: mednarodno javno pravo - skripta

1. Vsakdo, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ima pravico zahtevati preskus sodne odločbe o krivdi in o kazni pred višjim sodiščem. Uveljavljanje te pravice, vključno z razlogi, na podlagi katerih jo lahko prizadeti uveljavi, morajo biti določeni z zakonom.

2. Ta pravica se lahko izjemoma omeji, če gre za kršitev manjšega pomena, kakor so predpisane z zakonom, ali če je prizadetega že na prvi stopnji obsodilo najvišje sodišče ali če mu je bila izrečena oprostilna sodba po pritožbi zoper oprostilno sodbo.

3. člen - Pravica do odškodnine v primeru sodne pomoteČe je bila pravnomočna kazenska sodba pozneje razveljavljena ali če je bila oseba pomiloščena zato, ker je kako novo ali na novo odkrito dejstvo pokazalo, da gre za sodno zmoto, ima oseba, ki je zaradi takšne obsodbe prestajala kazen, pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso te države, razen če bi se dokazalo, da je prepozno uveljavitev takšnih dejstev prizadeti v celoti ali deloma sam povzročil.

4. člen - Pravica, da nisi 2x sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje1. Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za

kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.

2. Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.

3. Določila tega člena se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.

5. člen - Enakost zakoncevZakoncema gredo iz zakonske zveze enake civilnopravne pravice in dolžnosti v medsebojnem razmerju in v razmerju do svojih otrok tako med trajanjem zakonske zveze kot tudi po njenem prenehanju. Določba tega člena ne preprečuje državam, da uveljavijo ukrepe, ki jih narekujejo koristi otrok.

6. člen - Ozemeljska veljavnost konvencije1. Vsaka država lahko ob podpisu ali ob deponiranju listin o ratifikaciji, sprejemu ali

odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katera veljajo določbe tega Protokola, in v kakšnem obsegu bodo veljale na tem ozemlju ali ozemljih.

2. Vsaka država lahko pozneje z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Evrope, razširi veljavnost določil tega Protokola na katerokoli drugo ozemlje, navedeno v izjavi. Za to ozemlje bo začel Protokol veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi pretečenemu roku 2 mesecev od datuma, ko je generalni sekretar prejel izjavo.

3. Vsaka izjava, dana na podlagi prejšnjih dveh odstavkov, se lahko za katerokoli ozemlje, navedeno v takšni izjavi, prekliče ali spremeni z obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Preklic ali sprememba začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi pretečenemu roku 2 mesecev od datuma, ko je generalni sekretar prejel obvestilo.

4. Za izjavo, ki je bila dana na podlagi tega člena, se šteje, da je v skladu s prvim odstavkom 56. člena Konvencije.

161

Page 162: mednarodno javno pravo - skripta

5. Ozemlje katerekoli države, za katero velja ta Protokol na podlagi ratifikacije, sprejema ali odobritve ter vsako ozemlje za katero velja ta Protokol na podlagi izjave, ki jo je dala država na podlagi tega člena, se lahko obravnava kot ločeni ozemlji zaradi sklicevanja na 1. člen v zvezi z ozemljem države.

6. Vsaka država, ki je podala izjavo v skladu s 1. ali 2. odst. tega člena, lahko kadarkoli po tem izjavi za eno ali več ozemelj, na katera se izjava nanaša, da kar zadeva 1. do 5. tega Protokola, sprejema pristojnost Sodišča za sprejemanje zahtev za obravnavo za posameznike, nevladne organizacije ali skupine posameznikov v skladu s 34. členom Konvencije.

7. člen - Razmerja do konvencijeDržave pogodbenice štejejo določbe od 1. do 6. člena tega Protokola kot dodatne člene h Konvenciji in vsa določila Konvencije veljajo tudi zanjo.

8. člen - Podpis in ratifikacijaTa Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisale Konvencijo. Protokol morajo države ratificirati, sprejeti ali odobriti. Tega Protokola ne sme ratificirati sprejeti ali odobriti država članica Sveta Evrope, ki ni hkrati ali pa pred tem ratificirala Konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi so deponirane pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

9. člen - Uveljavitev konvencije1. Ta Protokol začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi preteku roka 2 mesecev

od datuma, ko je 7 držav članic Sveta Evrope izrazilo soglasje, da jih določbe tega Protokola zavezujejo skladno z določbami 8. člena.

2. Za vsako državo članico, ki naknadno izrazi soglasje, da jo zavezujejo določila Protokola, začne Protokol veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi preteku roka 2 mesecev od datuma deponiranja listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi.

10. člen - Naloge depozitarjaGeneralni sekretar Sveta Evrope obvesti vse države članice Sveta Evrope:vsakem podpisu,deponiranju listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi,datumu začetka veljavnosti Protokola, skladno s 6. in 9. členom,vsakem drugem dokumentu, obvestilu ali sporočilu, ki se nanaša na ta Protokol.

PROTOKOL št. 12 H KONVENCIJI O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČINDržave članice Sveta Evrope, podpisnice tega protokola, so se ob upoštevanju temeljnega načela, po katerem so vsi ljudje enaki pred zakonom in imajo pravico do enakega zakonskega varstva, odločene, da bodo še naprej podpirale enakost vseh ljudi s skupno krepitvijo splošne prepovedi diskriminacije s pomočjo Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4.11.1950, ob ponovnem zagotovilu, da načelo nediskriminacije državam pogodbenicam ne preprečuje, da ne ukrepajo z namenom podpiranja polne in učinkovite enakosti, ob upoštevanju, da obstaja za te ukrepe objektivno in razumno opravičilo.1. člen - Splošna prepoved diskriminacije1. Uživanje vsake pravice, ki je predvidena z zakonom, je zagotovljeno brez kakršnekoli

diskriminacije na katerikoli podlagi kot je spol, rasa, barva, jezik, vera, politično ali

162

Page 163: mednarodno javno pravo - skripta

drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, povezava z narodnostno manjšino, lastnina, rojstvo ali drug status.

2. Noben javni organ ne bo proti nikomur izvajal diskriminacije na katerikoli podlagi, navedeni v prvem odstavku.

2. člen - Veljavnost za ozemlje1. Država lahko ob podpisu ali shranitvi listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi določi

ozemlje ali ozemlja, za katera velja ta protokol.2. Država lahko kadarkoli kasneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta

Evrope, razširi veljavnost tega protokola na katerokoli drugo ozemlje, ki je določeno v tej izjavi. Glede na ozemlje začne protokol veljati prvi dan meseca po izteku 3-mesečnega obdobja od dne, ko generalni sekretar prejme izjavo.

3. Vsaka izjava, ki je dana v skladu s prejšnjima dvema odstavkoma, se lahko glede na katerokoli ozemlje, ki je določeno v tej izjavi, umakne ali spremeni z uradnim obvestilom, ki je naslovljeno na generalnega sekretarja. Umik ali sprememba začne veljati prvi dan v mesecu po izteku trimesečnega obdobja od dneva, ko generalni sekretar prejme uradno obvestilo.

4. Izjava, ki je dana v skladu s tem členom, se šteje, da je v skladu s prvim odstavkom 56. člena konvencije.

5. Država, katere izjava je v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, lahko kadarkoli po tem izjavi v imenu enega ali več ozemelj, na katere se izjava nanaša, da sprejema pristojnost sodišča za prošnje posameznikov, nevladnih organizacij ali skupin posameznikov, kot to določa 34. člen konvencije, glede na 1. člen tega protokola.

3. člen - Zveza s konvencijoZa države pogodbenice velja, da se določbe 1. in 2. člena tega protokola štejejo kot dodatni členi konvencije, vse določbe konvencije pa se uporabljajo ob upoštevanju teh členov.

4. člen - Podpis in ratifikacijaTa protokol je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisale konvencijo. Treba ga je ratificirati, sprejeti in odobriti. Država članica Sveta Evrope ne more ratificirati, sprejeti in odobriti tega protokola, ne da bi predhodno ali hkrati ratificirala konvencijo. Listina o ratifikacij, sprejetju ali odobritvi je shranjena pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

5. člen - Začetek veljavnosti1. Ta protokol začne veljati prvi dan v mesecu po izteku trimesečnega obdobja od dne, ko

10 držav članic Sveta Evrope izrazi svoje soglasje, da jih ta protokol zavezuje v skladu z določbami 4.člena.

2. Za vsako državo članico, ki kasneje izrazi soglasje, da jo protokol zavezuje, začne ta veljati prvi dan v mesecu po izteku trimesečnega obdobja od datuma shranitve listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

6. člen - Naloge depozitarjaGeneralni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta o:

vsakem podpisu; shranitvi vsake listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi; vsakem datumu začetka veljavnosti tega protokola v skladu z 2. in 5 .členom;

163

Page 164: mednarodno javno pravo - skripta

vsakem drugem dejanju,uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s tem Protokolom. Da bi to potrdili so tisti, ki so za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol. Sestavljen je bil v angleščini in francoščini, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem državam članicam Sveta Evrope.

PROTOKOL št. 13 H KONVENCIJI O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN GLEDE OPRAVE SMRTNE KAZNI V VSEH OKOLIŠČINAHDržave članice Sveta Evrope, podpisnice tega protokola, so se prepričane, da je pravica vsakogar do življenja v demokratični družbi temeljna vrednota in da je odprava smrtne kazni bistvenega pomena za varstvo te pravice ter popolno priznanje prirojenega dostojanstva vseh ljudi. V želji, da bi okrepile varstvo pravice do življenja, ki jo zagotavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4.11.1950 (v nadaljevanju Konvencija), ob ugotovitvi, da Protokol št. 6 h Konvenciji, ki zadeva odpravo smrtne kazni, podpisan v Strasbourgu 28.4.1983, ne izključuje smrtne kazni za dejanja, storjena med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti. Odločene, da storijo zadnji korak za odpravo smrtne kazni v vseh okoliščinah, so se dogovorile o naslednjem:1. člen - Odprava smrtne kazniSmrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali usmrčen.

2. člen - Prepoved razveljavitevGlede določb tega protokola ni dovoljena nobena razveljavitev po 15. čl. Konvencije.

3. člen - Prepoved pridržkovGlede določb tega protokola ni dopusten noben pridržek po 57. členu Konvencije.

4. člen - Ozemeljska veljavnost1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali

odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katera velja ta protokol.2. Vsaka država lahko kadarkoli pozneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja

Sveta Evrope, veljavnost tega protokola razširi na katerokoli ozemlje, določeno v izjavi. Za to ozemlje začne protokol veljati prvi dan meseca po poteku 3 mesecev od dneva, ko je generalni sekretar prejel tako izjavo.

3. Vsaka izjava v skladu s prejšnjima odstavkoma se glede katerega koli ozemlja, določenega v taki izjavi, lahko umakne ali spremeni z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Umik ali sprememba začne veljati prvi dan meseca po poteku 3 mesecev od dneva, ko je generalni sekretar prejel tako uradno obvestilo.

5. člen - Razmerje do KonvencijeDržave pogodbenice štejejo določbe od 1. do 4. člena tega protokola kot dodatne člene h Konvenciji in skladno s tem veljajo vse določbe Konvencije.6. člen - Podpis in ratifikacijaTa protokol je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisale Konvencijo. Treba ga je ratificirati, sprejeti ali odobriti. Država članica Sveta Evrope ga ne

164

Page 165: mednarodno javno pravo - skripta

sme ratificirati, sprejeti ali odobriti, če ni prej ali hkrati ratificirala Konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

7. člen - Začetek veljavnosti(1)Ta protokol začne veljati prvi dan meseca po poteku 3 mesecev od datuma, ko je 10 držav članic Sveta Evrope izrazilo svoje soglasje, da jih ta protokol zavezuje v skladu z določbami 6. člena.(2)Za vsako državo članico, ki pozneje izrazi svoje soglasje, da jo ta protokol zavezuje, začne ta protokol veljati prvi dan meseca po poteku 3 mesecev od datuma deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

8. člen - Naloge depozitarjaGeneralni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti vse države članice Sveta Evrope o:

vsakem podpisu; deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi; vsakem datumu začetka veljavnosti tega protokola v skladu s 4. in 7. členom; vsakem drugem dejanju, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s tem protokolom.

V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol. Sestavljeno v Vilni dne 3.5.2002 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem samem izvodu, ki se deponira v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope.

PROTOKOL št. 14 H KONVENCIJI O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN, KI SPREMINJA NADZORNI SISTEM KONVENCIJE ( Uradni list RS 49/2005 z dne   18.5.2005) Preambula:Države članice Sveta Evrope, podpisnice tega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4.11.1950 v Rimu (v nadaljevanju Konvencija), so se ob upoštevanju resolucije št. 1 in deklaracije, sprejetih na Evropski ministrski konferenci o človekovih pravicah 3. in 4.11.2000 v Rimu, ob upoštevanju deklaracij, ki jih je sprejel Odbor ministrov 8.11.2001, 7.11.2002 in 15.5.2003 na svojem 109., 111. oz. 112. zasedanju ter ob upoštevanju mnenja št. 251(2004), ki ga je 28.4.2004 sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Glede na nujnost spremembe nekaterih določb Konvencije, da se ohrani in izboljša dolgoročna učinkovitost nadzornega sistema, zlasti zaradi nenehnega naraščanja delovne obremenitve Evropskega sodišča za človekove pravice in Odbora ministrov Sveta Evrope, še zlasti glede na potrebo, da se zagotovi, da ima Sodišče še naprej glavno vlogo pri varstvu človekovih pravic v Evropi, dogovorile:..Sestavljeno v Strasbourgu 13.5.2004 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni v enem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope. Spremembe členov s Protokolom št. 14, NI ŠE VELJAVNO, KER RUSIJA ŠE NI RATIFICIRALA TEGA PROTOKOLA.22. člen - Volitev sodnikovSodnike z večino glasov izvoli Parlamentarna skupščina s seznama 3 kandidatov, ki jih imenuje vsaka visoka pogodbenica.

23. člen - Trajanje mandata in razrešitev

165

Page 166: mednarodno javno pravo - skripta

1. Sodniki so izvoljeni za dobo 9 let. Ne morejo biti ponovno izvoljeni.2. Sodnikom poteče mandat, ko dopolnijo 70 let.3. Sodniki opravljajo svojo funkcijo, dokler niso zamenjani. Vendar pa še naprej

obravnavajo zadeve, ki jih že imajo v obravnavi.4. Noben sodnik ne more biti razrešen, razen če drugi sodniki z 2/3 večino ne odločijo, da

sodnik ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev.

24. člen - Sodna pisarna in poročevalci1. Sodišče ima sodno pisarno, katere naloge in organizacijo določa poslovnik Sodišča.2. Kadar Sodišče odloča kot sodnik posameznik, mu pomagajo poročevalci, ki delujejo

pod vodstvom predsednika Sodišča. So del sodne pisarne Sodišča.

25. člen - Plenum SodiščaPlenarno Sodišče:

voli svojega predsednika in enega ali dva podpredsednika za dobo 3 let; lahko so ponovno izvoljeni;

ustanavlja senate za določeno obdobje; voli predsednike senatov Sodišča; ti so lahko ponovno izvoljeni; sprejme poslovnik Sodišča; voli tajnika in enega ali več namestnikov; predloži zahtevo po drugem odstavku 26. člena.

26 .člen - Sodnik posameznik, odbori, senati in veliki senat1. Sodišče o zadevah, ki so mu predložene, odloča kot sodnik posameznik ,v odborih 3

sodnikov, senatih sedmih sodnikov in velikem senatu 17 sodnikov. Senati Sodišča ustanovijo odbore za določeno obdobje.

2. Na zahtevo plenuma sodišča lahko Odbor ministrov s soglasno odločitvijo in za določen čas zmanjša število sodnikov senatov na 5.

3. Kadar sodnik odloča kot sodnik posameznik, ne sme obravnavati nobene zahteve za obravnavo proti visoki pogodbenici, za katero je bil ta sodnik izvoljen.

4. Sodnik, izvoljen za zadevno visoko pogodbenico, odloča kot član senata in velikega senata po uradni dolžnosti. Če ga ni ali ta sodnik ne more odločati, namesto njega kot sodnik odloča oseba, ki jo izbere predsednik Sodišča s seznama, ki ga vnaprej predloži ta pogodbenica.

5. Veliki senat vključuje tudi predsednika Sodišča, podpredsednike, predsednike senatov in druge sodnike, izbrane v skladu s poslovnikom Sodišča. Kadar je zadeva predložena velikemu senatu v skladu s 43. členom, v velikem senatu ne sme zasedati noben sodnik iz senata, ki je izrekel sodbo, razen predsednika senata in sodnika, ki je zasedal v imenu zadevne visoke pogodbenice.

27. člen - Pristojnost sodnikov posameznikov1. Sodnik posameznik lahko odloči, da posamezna zahteva za obravnavo, predložena v

skladu s 34. člen, ni sprejemljiva za obravnavo ali jo črta s seznama zadev Sodišča, če se ta odločitev lahko sprejme brez dodatne presoje.

2. Odločitev je dokončna.

166

Page 167: mednarodno javno pravo - skripta

3. Če sodnik posameznik ne odloči, da zahteva za obravnavo ni sprejemljiva za obravnavo ali je ne črta, jo predloži odboru ali senatu v nadaljnjo presojo.

28. člen - Pristojnost odborov1. Odbor lahko glede zahteve za obravnavo, predložene v skladu s 34. člen, soglasno:

a. odloči, da ni sprejemljiva za obravnavo ali jo črta s seznama zadev, kadar se taka odločitev lahko sprejme brez nadaljnje presoje,

b. odloči, da je sprejemljiva za obravnavo in hkrati izda sodbo o zadevi sami, če je temeljno vprašanje v tej zadevi, ki se nanaša na razlago ali uporabo Konvencije ali njenih protokolov, že del uveljavljene sodne prakse Sodišča.

2. Odločitve in sodbe iz prvega odstavka so dokončne.3. Kadar sodnik, izvoljen za zadevno visoko pogodbenico, ni član odbora, ga lahko odbor

v katerikoli fazi postopka povabi, da zasede mesto enega od članov odbora ob upoštevanju vseh ustreznih dejavnikov, vključno s tem,ali je ta pogodbenica izpodbijala uporabo postopka iz točke b prvega odstavka.

29. člen - Odločitve senatov o sprejemljivosti in o temelju zadev1. (1)Kadar se ne sprejme odločitev v skladu s 27. ali 28. členom ali ne izda sodba v

skladu z 28. členom, senat odloči o sprejemljivosti za obravnavo in vsebini posameznih zahtev za obravnavo, predloženih v skladu s 34. členom. Odločitev o sprejemljivosti za obravnavo se lahko sprejme ločeno.

2. (2)Senat odloči o sprejemljivosti ter o argumentih za in proti obravnavi meddržavnih zahtevkov, predloženih v skladu s 33. členom. Odločitev o sprejemljivosti za obravnavo se sprejme ločeno, razen če Sodišče v izjemnih primerih ne odloči drugače.

31. člen - Pooblastila velikega senataVeliki senat:

odloča o zahtevah za obravnavo, predloženih bodisi v skladu s 33. ali 34. členom, če mu je zadevo prepustil senat v skladu s 30. členom ali če mu je bila zadeva predložena s 43. členom,

odloča o vprašanjih, ki jih je Sodišču v skladu s četrtim odstavkom 46. člena predložil Odbor ministrov,

obravnava zahteve za svetovalna mnenja predložene v skladu s 47. členom.

32. člen - Pristojnost Sodišča1. Sodišče je pristojno za vse zadeve v zvezi z razlago in uporabo Konvencije in njenih

protokolov, ki so mu predložene pod pogoji, predvidenimi v 33.,34.,46. in 47. členu.2. V primeru spora glede pristojnosti Sodišča, o tem odloča Sodišče.

35. člen - Kriteriji sprejemljivosti1. Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna

sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v 6 mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu.

2. Sodišče ne bo obravnavalo nobene posamezne zahteve, predložene na podlagi 34. člena, ki je anonimna ali če gre v bistvu za isto zadevo, ki jo je Sodišče že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih dejstev.

167

Page 168: mednarodno javno pravo - skripta

3. Sodišče odloči, da posamezna zahteva za obravnavo,predložena v skladu s 34. členom, ni sprejemljiva za obravnavo, če meni: da ni v skladu z določbami konvencije ali njenih protokolov, da je očitno

neutemeljena ali da pomeni zlorabo pravice do posamezne zahteve za obravnavo,

da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih, ne zahteva obravnave vsebine zahteve in če na tej podlagi ni mogoče zavrniti nobene zadeve, ki je ni že prej ustrezno obravnavalo domače sodišče.

4. išče v skladu s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako zahtevo za obravnavo, za katero meni, da je nesprejemljiva.

36. člen - Posredovanje tretje strani1. V vseh primerih pred senatom ali velikem senatom ima visoka pogodbenica, katere

državljan je vložil zahtevo za obravnavo, pravico, da predloži pisne pripombe in sodeluje pri zaslišanju.

2. Predsednik Sodišča lahko v interesu pravičnega sojenja na katerokoli visoko pogodbenico, ki ni udeležena v postopku, ali katerokoli drugo zadevno osebo, ki ni vložila zahteve za obravnavo, da predloži pisne pripombe ali se udeleži zaslišanja.

3. Komisar za človekove pravice Sveta Evrope lahko k vsem zadevam, ki jih obravnava senat ali veliki senat, predloži pisne pripombe in sodeluje na obravnavah.

38. člen - Obravnava zadeveSodišče obravnava zadevo skupaj s predstavniki strank in po potrebi izvede preiskavo, zadevne visoke pogodbenice pa zagotovijo vse potrebno za njeno učinkovito izvedbo.

39. člen - Prijateljske poravnave1. Sodišče lahko v katerikoli fazi postopka izrazi pripravljenost, da je na voljo

zadevnim strankam, da dosežejo prijateljsko poravnavo v zadevi na podlagi spoštovanja človekovih pravic, opredeljenih v konvenciji in njenih protokolih.

2. Postopki, ki se vodijo v skladu s prvim odstavkom, so zaupni.3. Če je dosežena prijateljska poravnava, Sodišče zadevo črta s svojega seznama z

odločbo, ki je omejena na kratko navedbo dejstev in dosežene rešitve.4. Odločba se pošlje Odboru ministrov, ki nadzira izvajanje določil prijateljske

poravnave, navedene v odločbi.

46. člen - Zavezujoča narava in izvrševanje sodb1. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v

vsaki zadevi, v kateri so stranke postopka.2. Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev.3. Če Odbor ministrov meni, da nadziranje izvršitve končne sodbe ovirajo težave pri

razlagi sodbe, lahko zadevo predloži Sodišču, da se izreče o razlagi. Za odločitev o predložitvi je potrebna 2/3 večina glasov predstavnikov, upravičenih do sedeža v odboru.

4. Če Odbor ministrov meni, da visoka pogodbenica zavrača spoštovanje končne sodbe v zadevi, v kateri je stranka,lahko po tem, ko ji je bilo vročeno uradno obvestilo in z odločitvijo, sprejeto z 2/3 večino glasov predstavnikov, upravičenih do sedeža v odboru, Sodišču predloži vprašanje, ali pogodbenica ni izpolnila svoje obveznosti iz prvega odstavka.

168

Page 169: mednarodno javno pravo - skripta

5. Če sodišče ugotovi kršitev prvega odstavka, zadevo predloži Odboru ministrov, ki odloči o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Če sodišče ne ugotovi kršitve prvega odstavka, zadevo predloži Odboru ministrov, ki konča obravnavo zadeve.

59. člen- -Podpis in ratifikacija1. Ta Konvencija je odprta za podpis članicam Sveta Evrope, ki jo morajo ratificirati.

Ratifikacijske listine je treba deponirati pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope.2. Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji.3. Ta Konvencija bo začela veljati potem, ko bo deponiranih deset ratifikacijskih

listin.4. Za poznejše podpisnice bo Konvencija začela veljati z dnem, ko bodo deponirane

njihove ratifikacijske listine.5. Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti vse članice Sveta Evrope o začetku

veljavnosti Konvencije, o imenih visokih pogodbenih strank, ki so jo ratificirale in o deponiranju ratifikacijskih listin, ki so prispele pozneje.

18. člen - Končne in prehodne določbe1. Protokol je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope podpisnicam

konvencije, ki lahko izrazijo svoje soglasje, da jih zavezuje: podpis brez pridržka glede ratifikacije, sprejetja ali odobritve podpis s pridržkom ratifikacije, sprejetja ali odobritve, ki mu sledi ratifikacija,

sprejetje ali odobritev.2. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju

Sveta Evrope.

19. členProtokol začne veljati prvi dan meseca po poteku 3 mesecev od dneva, ko so vse pogodbenice Konvencije izrazile soglasje, da jih protokol zavezuje v skladu z določbami 18. člena.

20. člen1. Od dneva začetka veljavnosti protokola se njegove določbe uporabljajo za vse

zahteve, ki jih Sodišče obravnava ter za vse sodbe, katerih izvršitev nadzira Odbor ministrov.

2. Novo merilo sprejemljivosti za obravnavo, ki se z 12. členom protokola doda točki b tretjega odstavka 35. člena Konvencije, se ne uporablja za zahteve, ki so bile sprejete v obravnavo že pred začetkom veljavnosti protokola. V 2 letih po začetku veljavnosti protokola lahko novo merilo sprejemljivosti uporabljajo le senati in veliki senat Sodišča.

21. členMandat sodnikov, ki na dan začetka veljavnosti tega protokola opravljajo svoj prvi mandat, se ipso iure podaljša, tako da v celoti traja 9 let. Drugi sodniki končajo svoj mandat, ki se ipso iure podaljša za 2 leti.

22. členGeneralni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta Evrope o:

169

Page 170: mednarodno javno pravo - skripta

vsakem podpisu, deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi, datumu začetka veljavnosti tega protokola v skladu z 19. členom vsakem drugem dejanju, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s tem protokolom.

V potrditev tega so tisti, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol. Sestavljeno v Strasbourgu 13.5.2004 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni v enem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope.Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope.

DRŽAVE

SUBJEKTI MP! Definiraj in naštej, kdo so lahko pogodbene stranke v smislu MP!

Subjekt MP ali mednarodna oseba je vsak, ki je po določilih MP nosilec pravic in obveznosti, deluje po predpisih MP in je direktno podvržen MP ureditvi. Pogodbene stranke so lahko subjekti MP glede na pravno in poslovno sposobnost. Temeljna predpostavka za lastnost stranke v določenem MP poslu je, da je stranka subjekt MP, ki ima pravno in poslovno sposobnost. Če stranka ni subjekt MP, tudi posel nima značilnosti MP posla. Tak posel za MP ni zanimiv

Delitev subjektov MP: Trajni (države, OZ…); Začasni (uporniki, osvobodilna gibanja...); Prehodna faza v oblikovanju subjektivitete (dežele pod skrbništvom, ki so brez

poslovne sposobnosti); Subjekti v nastajanju, širjenju (ekspanziji).

UPORNIKI oz. VSTAJNIKIv državljanskih vojnah, v katerih se uporniške skupine bojujejo proti do tedaj edini priznani vladi, za druge države obstaja samo ta vlada, ki je že priznana, saj je ona odg. za škodo, ki bi jo druge države ali njihovi državljani lahko utrpeli. V takih primerih uporniki niso subjekti mednarodnega prava. Če pa se upor razširi ali okrepi, lahko postanejo uporniki pomemben subjekt v državi, pa tudi v mednarodni skupnosti. V tem primeru se lahko zgodi, da jih kot vojno stranko prizna vlada, proti kateri se bojujejo, pa tudi druge države.Uporniki pridobijo omejeno mednarodno subjektiviteto v razmerju do tiste države, ki jih je priznala. Posledica tega priznanja je odvisna od odnosa med vlado, ki je priznanje vstajnikom dala, in vstajniki, veljajo pa pravila MP. Vstajniki postanejo po MP odgovorni za dejanja, ki se zgodijo na področju, ki ga imajo pod svojo oblastjo, s tem pa istočasno preneha odgovornost do tedaj priznane vlade države nasproti državi, ki je dala priznanje vstajnikom. V razmerju med vstajniki in vlado, proti kateri se le-ti borijo in vlado, ki je vstajnike priznala, se morajo spoštovati pravila vojnega prava. Priznani vstajniki se morajo proti tretjim državam, ki so jih priznale in tudi proti svojim nasprotnikom držati pravil o nevtralnosti ter drugih mednarodnih predpisov, ki jih v omejenem obsegu uporabljajo. Eden od pogojev za priznanje vstajnikov je, da na zasedem območju dejansko vodijo BORBO IN IZVRŠUJEJO OBLAST (načelo učinkovitosti). Priznanje vstajnikov kot

170

Page 171: mednarodno javno pravo - skripta

vpletene strani pomeni začasno priznanje njihove mednarodne subjektivitete z omejenim delovanjem. Ko vstajniki popolnoma izrinejo prejšnjo vlado, se več ne postavlja vprašanje o njihovem priznanju kot stranke, ampak vprašanje o priznanju nove vlade. Če pa so si vstajniki uspeli izboriti samostojnost na nekem področju, je nastala nova država, s tem pa se pojavi problem priznanja te nove države.Ne glede na priznanje veljajo zanje in proti njim Ženevske konvencije o zaščiti žrtev v oboroženih spopadih.

Razlika med državo in mednarodno organizacijo kot subjektoma MP!Država je organizirana skupnost, ki deluje kot oblika najvišje organizacije pravne ureditve in ni odvisna od nobene druge organizacije. Je edini subjekt, ki se mu priznava popolna pravna sposobnost. Za nastanek morajo biti izpolnjeni pogoji (kumulativno) - dejansko stanje in načelo efektivnosti.

Mednarodna organizacija je združenje držav na podlagi mednarodne pogodbe. Pravica sklepanja pogodb je omejena, če tako določijo same države ustanoviteljice. Ima svoja pravila in skupne organe. Njena pravna osebnost je ločena od pravne osebnosti držav. Je subjekt mednarodnega prava s sposobnostjo sklepanja mednarodnih pogodb. Glede na to, da se odločitve običajno sprejemajo z večino glasov, lahko rečemo, da ima organizacija svojo voljo. Organizacija ima na območju držav članic pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje nalog in doseganje ciljev.V državah nečlanicah ima mednarodna organizacija pravno osebnost v takšnem obsegu, kot ji ga priznava posamezna država nečlanica. Pravno subjektiviteto so mednarodnim organizacijam priznavale tudi starejše teorije. Ko so se države začele združevati v različne organizacije, si je znanost pomagala s tem, da je takšne organizacije označevala kot federacije ali konfederacije. Z večanjem števila takih organizacij pa se je vedno bolj postavljalo vprašanje o njihovi naravi in položaju v mednarodnem pravu. Po DK o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med mednarodnimi organizacijami ima vsaka mednarodna (medvladna) organizacija pravico do sklepanja mednarodnih pogodb. Ta pravica je omejena samo v primeru, če tako določijo same države ustanoviteljice.Po tej konvenciji je mednarodnim organizacijam izrecno priznana mednarodnopravna subjektiviteta, saj so samo subjekti mednarodnega prava lahko stranke mednarodnih pogodb ali enostranskih pravnih poslov.

Mednarodne organizacije imajo status subjekta mednarodnega prava, vendar nimajo enakih pravic in dolžnosti kot države in nimajo naddržavnega značaja. Postavlja se vprašanje, ali ima neka mednarodna organizacija mednarodno subjektiviteto tudi v razmerju do držav nečlanic. Nekateri teoretiki menijo, da mednarodna organizacija obstaja podobno kot država in da tudi zanjo velja načelo efektivnosti. Zato naj bi mednarodna organizacija obstajala objektivno za cel svet. Meddržavno sodišče v Haagu je to vprašanje rešilo samo glede OZN. Po mnenju sodišča je OZN subjekt mednarodnega prava tudi v razmerju do držav nečlanic, čeprav z njihove strani ne obstaja nikakršno priznanje.Države, ki predstavljajo pretežno večino članov mednarodne skupnosti, imajo po mednarodnem pravu pravico ustanoviti tvorbo z objektivno mednarodnopravno osebnostjo. To mnenje sodišča se lahko uporabi tudi v primeru drugih mednarodnih organizacij.

171

Page 172: mednarodno javno pravo - skripta

Kdaj je Slovenija postala subjekt MP? Brionska deklaracija!Brionska deklaracijaJe za 3 mesece odložila osamosvojitev SLO (moratorij). Do nasledstva je prišlo 8.10.1991. V Sloveniji ni prevladalo načelo rezidenčnosti, temveč se je državljanstvo podeljevalo na podlagi bivšega republiškega državljanstva.Brionska deklaracija 7.7.1991Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7.7.1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo. Cilj misije 3 ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne možnosti za mirna pogajanja med vsemi stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav članic, sprejeto 5.7.1991 in ponovno potrdile svojo polno zavzetost za uresničevanje predlogov Evropske skupnosti z dne 30.6.1991 z namenom zagotoviti prekinitev ognja in omogočiti pogajanja o prihodnosti Jugoslavije.V zvezi s temi predlogi so nadaljnje modalitete dogovorjene v aneksu I. Vse strani so se sporazumele, da morajo dosledno spoštovati naslednja načela, da bi zagotovile mirno rešitev:

le narodi Jugoslavije sami lahko odločajo o svoji prihodnosti; v Jugoslaviji je nastal nov položaj, ki zahteva skrbno nadzorovanje in pogajanja

med različnimi stranmi; s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1.8.1991 in to o vseh vidikih

prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko celovitost države);

kolektivno predsedstvo mora imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile (vse strani se bodo vzdržale kakršnihkoli enostranskih korakov in predvsem vseh nasilnih dejanj).

Kar zadeva Evropsko skupnost in njene države članice, bodo ponudile pomoč pri iskanju mirnih in trajnih rešitev za sedanjo krizo pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse navedene obveznosti. V tem kontekstu ES in njene države članice sprejemajo zahteve drugih strani po ponujeni pomoči za lažji potek pogajanj. Pomagale bodo z nadzorovanjem napredka pogajanj, z ekspertizami za delovne skupine, ki jih bodo ustanovile zainteresirane strani, to pa vključuje med drugim pravna vprašanja in vprašanja, ki se nanašajo na človekove pravice, vključno s pravicami narodnostnih manjšin, gospodarska in trgovinska vprašanja in vprašanja o varnosti.Glede na odločitve, ki so bile sprejete v Pragi v okviru KEVS, so se članice dogovorile, da bodo čimprej poslale komisijo za nadzor, ki naj bi pomagala pri prekinitvi ognja in nadzorovala izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle jugoslovanske strani ob pomoči ES. Smernice za to pripravljalno misijo so navedene v aneksu II.Vse strani pozdravljajo pričakovani prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev 9.7.1991. Vse jugoslovanske strani se zavezujejo, da bodo podprle misijo za nadzor, kar ji bo med drugim zagotovilo tudi popolno zaščito in svobodo gibanja. Vse strani so se sporazumele, da je zaščita manjšinskega prebivalstva vitalnega pomena za uspešen izid pogajanj. Prav tako so potrdile, da bodo v tem pogledu popolnoma spoštovale svoje obveznosti, predpisane z mednarodnim pravom. Evropska trojka je pripravljena, da bo o razvoju položaja v zvezi s procesom pogajanj obvestila vse države članice KEVS.

172

Page 173: mednarodno javno pravo - skripta

Kdaj država postane subjekt MP? Pogoji za nastanek po MP!Država je organizirana skupnost, ki na določenem področju deluje kot oblika najvišje organizacije pravne ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije. Za nastanek in obstoj države morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:

določen teritorij; stalno prebivalstvo; izkjučna in najvišja oblast (vlada), ki mora biti efektivna oz. suverena.

Za to niso dovolj zgolj formalna dejstva, marveč morajo obstajati dejanska pravna dejstva (oblast v deželi mora delovati izključno in neodvisno od druge oblasti). Dovolj je, da dejansko oblast opravlja nek začasni organ. Država mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi državami. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da stalno prebivalstvo lahko na njem živi. Država brez teritorija ni država, vendar pa se pri tem ne zahteva, da morajo biti meje določene ali mednarodno priznane. O nastanku Palestinske države ne moremo govoriti, ker nima svojega ozemlja (je pod upravo Izraela).Pri nastanku države gre za efektivno dejanje, za dejansko stanje. Država ne more nastati na papirju. Državna oblast mora biti vzpostavljena na teritoriju tako, da ni odvisna od druge oblasti (suverenost in neodvisnost). Oblast mora biti vzpostavljena efektivno. Vendar pa je lahko oblast v določenih primerih znatno omejena (npr.v vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo državo ali mednarodno organizacijo, država pa kljub temu ne izgubi svojega statusa. Primeri za to so: BiH, Monaco, San Marino, Liechtenstein.Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali gre za začasen prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakšno kategorijo nesamoupravnega področja, ki sploh nima statusa države (npr. protektorat). Nekateri teoretiki zahtevajo, da mora država nastati v skladu s pravili mednarodnega prava. Država ne more nastati, če bi njen nastanek pomenil kršitev pravil mednarodnega prava (EX INIURIA IUS NON ORITUR). Primeri za to so: Severni Ciper (ki je nastal kot posledica turške agresije), NDH med 2.svetovno vojno (puppet state), Mandžuko (na severu Kitajske).

Partikularno pravo lahko prepove nastanek novih držav, ki ne bi bil v skladu z obstoječo ureditvijo. Sankcija take prepovedi bi lahko bila nepriznavanje nove tvorbe, možna pa bi bila tudi oborožena intervencija. Država lahko nastane na originaren ali derivativen način.Originaren nastanek pomeni, da je država nastala na nenaseljenem prostoru ali vsaj na področju, na katerem do tedaj ni bilo države. Primeri za tak nastanek so v novejšem času zelo redki. Zadnji primeri so burske republike (Natal 1839, Transvaal 1852/53, Oranje 1854) in Liberija (1847).O originarnem nastanku govorimo tudi takrat, ko se država ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve (tako, da se ne spoštujejo ustavna pravila tiste države ali držav, katerih elementi (področje) so postali del nove države).Vsak drug nastanek je derivativen (razpad države, dekolonizacija, združitev več držav). Tako kot država nastane, tudi preneha zaradi določenega dejstva, ki povzroči prenehanje nekega konstitutivnega elementa. Primeri prenehanja teritorija (npr.poplava otočja) ali izginotja prebivalstva so teoretično možni, čeprav se v praksi to še ni zgodilo. Zato v praksi država preneha predvsem zaradi prenehanja delovanja državne oblasti. To se lahko zgodi zaradi osvajanja oz. podjarmljanja nekega področja, uničenja oblasti (lat. debellatio, debelacija).

173

Page 174: mednarodno javno pravo - skripta

Badinterjeva komisija je ugotovila, da je SFRJ razpadla, ker zvezni organi niso več predstavljali vseh članic bivše federacije. Primeri prenehanja države po mirni poti so redki. To se lahko zgodi z enostranskim aktom države ali meddržavnim sporazumom.NDR je prenehala obstajati s priključitvijo k ZRN leta 1990. Z enostranskimi akti sta prenehali obstajati Sovjetska zveza in Češkoslovaška.Sprememba oblike vladavine,četudi z revolucijo,ne pripelje do prenehanja države. Nova vlada je organ istega subjekta mednarodnega prava.

PRIZNANJE DRŽAVEZ vprašanjem priznanja države se ukvarja resolucija Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1936, ki pozna dve načeli:

Zaradi neodvisnosti in enakosti držav je potrebno spoštovati pravico vsake nacije, da svobodno ustanavlja in oblikuje svoje institucije.

Ob vseh spremembah, ki so jim podvržene države, je potrebno zagotoviti kontinuiteto držav.

Priznanje države je svoboden enostranski akt, s katerim država, več držav ali mednarodna organizacija ugotavljajo obstoj te države in pokažejo svojo voljo, da jo štejejo za članico mednarodne skupnosti. Priznanje države ni obvezno. Vsaka država ima diskrecijsko pravico pri odločanju ali bo neko državo priznala ali ne.Nepriznanje države torej ne pomeni mednarodnega delikta. Priznanje pa je tudi politično dejanje. Včasih država priznanja sploh ne želi, čeprav izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivno oblast). Tak primer je Tajvan, kamor se je pred revolucijo zatekel Chang Kai-Shek, ki je svojo vlado štel za edino legitimno naslednico celotne Kitajske.

Priznanje države ima deklaratoren značaj, saj nova država po predpisih mednarodnega prava obstaja ne glede na njeno priznanje (načelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila mednarodnega prava, ki jih je država tudi dolžna spoštovati. Priznanje samo ugotavlja pravni učinek nastanka novega pravnega subjekta, medtem ko postane subjekt mednarodnega prava avtomatično, čim so za to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno, učinkuje ex tunc, od trenutka, ko je država dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih držav, da stopajo v mednarodne odnose z novo državo.Razlikujemo de iure in de facto priznanje.De iure priznanje (full recognition) je enostransko, nepreklicno in popolno.De facto priznanje pa je začasno, preklicno in omejeno na določene odnose.

Državo je mogoče priznati izrecno ali molče, s konkludentnimi dejanji.Konkludentno priznanje je npr. navezava diplomatskih odnosov, čestitka šefa države drugemu šefu države ob prazniku neodvisnosti itd.Namen priznanja pa se ne predvideva, če neka država zgolj sodeluje z nepriznano državo na kakšni mednarodni konferenci ali pri kakšni kolektivni pogodbi oz. če je z njo v odnosih na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih predstavnikov. Priznanje je lahko individualno ali kolektivno (več držav prizna državo s kolektivnim aktom).Včasih se lahko predpišejo tudi pogoji za priznanje države, npr. spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje načel OZN, demokratičen sistem, spoštovanje pravil glede jedrskega orožja, spoštovanje pravic manjšin. Tako so postavili pogoje za priznanje zunanji ministri držav Evropske skupnosti glede novih držav, ki so nastale na območju SFRJ in Sovjetske

174

Page 175: mednarodno javno pravo - skripta

zveze. Ko nastane nova država, ni nujno, da jo priznajo vse države. Priznajo jo samo tiste, ki imajo politični interes. Obveznost priznanja torej ne obstaja. Priznanje je akt politične diskrecije posamezne države. Kot priznanje se šteje tudi glasovanje za članstvo v Generalni skupščini OZN (konkludentno priznanje).Država se lahko tudi odloči, da bo do novonastale države vodila politiko izrecnega nepriznavanja. Pri tem se medsebojno članstvo v OZN ne šteje kot priznanje države. Take odnose ima npr. Izrael z nekaterimi arabskimi državami.

MP ZNAČAJ PRIZNANJA VLADE

Vprašanje priznanja vlade se postavi, ko v neki državi pride do spremembe vlade na način, ki ni v skladu z dotedanjo ustavno prakso (revolucija, državni udar ipd). Če se sprememba vlade ali način vladanja spremeni na ustaven način, je nova vlada nedvomno legitimirana za zastopanje nove države. Drugače je, kadar pride do pretrganja ustavne kontinuitete. V tem primeru prihaja do nedorečenosti ali je nova vlada resnično pooblaščena da zastopa svojo državo.Poleg pravnih dvomov pa nastopi tudi politični dvom glede tega ali se bo nova vlada obdržala. Dvomi so toliko večji, če dotedanja vlada nadaljuje boj ali iz tujine sporoča, da pripravlja svoj povratek. Najbolj znani so primeri Kambodže, Liberije, Zaira.Zato obstaja stari običaj, da druge države s posebnim aktom priznajo novo vlado. Priznanje v tem primeru ne pomeni smo navezave diplomatskih odnosov temveč tudi dejstvo, da štejejo akti te vlade za pravno relevantne. Tako priznanje vlade kot priznanje države je akt, ki je prepuščen svobodni volji države. Vendar pa danes velja načelo svobode vsakega naroda, da postavi vlado kakršno si želi. Zato bi pomenilo zavlačevanje priznanja vlade vmešavanje v notranje odnose države oz. neodvisnosti. Običajno se da priznanje novi vladi takrat, ko se je dovolj ustalila in ko je sposobna in tudi želi izpolnjevati svoje obveznosti po pravilih MP.Prehitro priznanje nove vlade, ko stara še obstaja, bi namreč privedlo do dodatnih zapletov.

S stališča MP ni pomembno ali je neka vlada prišla na oblast po predpisani ustavni poti. Vendar pozna zgodovina mednarodnih odnosov dva primera, zaradi katerih so postavili načelo, da se ne priznavajo nasilne spremembe vlade (Sveta aliansa in Tobar - Wilsonova doktrina). Vlada in država se lahko priznata formalno ali konkludentno (izrecno ali molče), individualno ali kolektivno.Priznanje je retroaktiven akt, saj pomeni priznanje aktov te vlade od trenutka, ko je prevzela oblast. Priznanje je deklarativno.

NAROD KOT SUBJEKT MP

V prvem obdobju nove dobe razvoja MP (revolucije v 19. stoetju, obdobje po 1. svetovni vojni ...) se pojavljajo velike spremembe v razkroju starih in nastanku novih držav, v tem obdobju pa se pojavi tudi teorija o narodu kot subjektu MP z načelom samoodločbe narodov. Ta načela prinašajo v 19. in 20. stoletje naslednje:

nastanek svobodne države balkanskih narodov; združitev Italije in Nemčije; razpad Avstro-ogrske; ustvarjanje Češkoslovaške in Poljske.

175

Page 176: mednarodno javno pravo - skripta

V skladu z načelom samoodločbe narodov se izvajajo plebisciti, prav tako se v času dekolonizacije poudarja subjektiviteta narodov, še posebno tistih, ki vodijo boj za neodvisnost. Nauk, da so narodi subjekt MP, so zastopali italijanski avtorji v času boja za združitev Italije.Avtor MANZINI je trdil, da so edino nacionalne države subjekt MP in poudarja, da so narodi prvi elementi mednarodnega življenja. Nasprotne trditve so nične,i zjemoma so dovoljene samo, če se z njimi uresničuje narodnostno načelo.Mancini je kasneje spremenil svoje mišljenje in trdil, da so subjekti MP države, nacionalni subjekti pa so pooblaščeni subjekti. V tem času je že prišlo do združitve Italije (1870), zato je nova italijanska pravna znanost opustila njegove teorije.

Fašizem je postavil nasprotno trditev in sicer, da država ustvari narod, zato se enaka ideja pojavi v Srbiji 1892. O pravicah naroda govorijo naslednji bistveni MP viri:

Atlantska listina opredeljuje pravico narodov, da si sami izberejo obliko vladavine; Deklaracija 7 načel in pravica naroda do samoodločbe; UL OZN.

V teoriji se v času borb za ustvarjanje nacionalnih držav, posebno v obdobju Mancinija pojavlja trditev, da so subjekti MP narodi in ne države. Narod se pojavlja kot subjekt le občasno, navadno le v času osvoboditve izpod tuje oblasti. Narode, ki se borijo za svojo osvoboditev izpod kolonializma in za svojo neodvisnost, del doktrine smatra za subjekt MP oz. jim priznava omejeno pravno subjektiviteto.Ko se njihovi cilji uresničijo oz. ko dosežejo določeno stopnjo subjektivitete, se opušča mnenje o narodu kot subjektu MP, na mesto naroda pa stopi država kot institucija naroda oz. prebivalcev ter državljanov na njenem ozemlju.

OBJEKTI MP! Na kakšen način je mogoča cesija ozemlja?

Način pridobivanja območja je cesija ali odstop ozemlja

Odstop je bil pogost način pridobivanja območja. Glede na to, da so možnosti okupacije in priposestvovanja minimalne, pridobivanje območja s silo pa je prepovedano, je danes to praktično edini mogoč način pridobivanja območja. Odstop pomeni pridobivanje območja na podlagi mednarodne pogodbe, bodisi dvostranske med dotedanjim imetnikom območja (cedentom) in pridobiteljem (cesionarjem), bodisi večstranske (npr. mirovna pogodba). Lahko je posledica vojne, lahko pa je tudi povsem prostovoljen, možno posredovanje 3. države. Če je odstop izsiljen, je potrebno upoštevati pravila Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, ki govorijo o ničnosti posla, sklenjenega pod vplivom sile ali grožnje. Odstop je lahko odplačen (primer Aljaske) ali neodplačen. Zgodi se lahko tudi po posredovanju tretje države. Pri odločanju o usodi določenega območja se večkrat uporabi plebiscit.

z oboroženo silo:podjarmljenje (debelacija), kadar je bila država, ki je imela oblast na svojem območju popolnoma uničena, zmagovita država osvoji celotno območje poražene države in ga priključi k svojemu. Pogoj je seveda prenehanje oboroženih spopadov.

176

Page 177: mednarodno javno pravo - skripta

Priposestvovanje (preskripcija)gre za priznanje in utrditev dolgotrajne posesti. Ne zahteva se dobra vera priposestvovalca, vendar je poleg mirne in neovirane posesti potrebna volja. Ureditev plovbe po Donavi (problem, ker je konvencionalna reka(+Ren), saj je plovni režim urejen z mednarodno pogodbo).Načelo svobodne plovbe, ki je bilo razglašeno na Dunajskem kongresu 1815, je za reko Donavo bilo uporabljeno šele s Pariškim sporazumom 1856, s katerim sta bili osnovani dve komisiji:

OBALNA KOMISIJA (naj bi bila stalna, sestavljena iz delegatov vseh obalnih držav. Ni zaživela)

EVROPSKA KOMISIJA (zamišljena kot začasna, z nalogo poglobiti Donavo ter odstraniti ovire za plovbo. Njen mandat se je stalno podaljševal, pristojnosti pa širile. Komisija je pobirala takse za plovbo, imela svojo zastavo, njeni člani so uživali diplomatsko imuniteto, zato so nekateri imeli to komisijo za državo v državi, kajti imela je pravno subjektiviteto po MP).

Razlogi za časovno podaljševanje njenega obstoja in širitev pristojnosti: Stvarni (dela na plovnosti primorskega dela Donave se niso mogla hitro zaključiti,

obseženo plovnost je bilo treba vzdrževati); Pravni (komisija je bila primerno orodje za jačanje vpliva neobalnih držav na tem

področju (člani iz: Avstrije, Francije, Prusije, Sardinije, Rusije, Turčije in VB).

Pooblastila komisije: izdaja predpisov o plovbi, ureditvena in kazenska oblast, določanje in pobiranje taks.

Z Versajsko mirovno pogodbo leta 1921 je bil sprejet dokončni statut Donave, s katerim se je ponovno uredil status te reke. Statut je proglasil, da je plovba po Donavi svobodna in odprta vsem zastavam pod pogojem popolne enakosti na celem plovnem delu reke, tj. med Ulmom in Črnim morjem, kot tudi na celi internacionalizirani rečni mreži.L. 1948 je bila v Beogradu sprejeta Konvencija o ureditvi svobodne plovbe po Donavi (imenovanje Donavske komisije), članice te DONAVSKE KOMISIJE pa so bile samo obalne države, razen Nemčije. Ta komisija ima od 1954 sedež v Budimpešti, njene naloge pa so:

nadziranje izvajanja investicij; sodelovanje pri investicijskih delih, katerih izvajalec je določena država na Donavi; dovoljevanje vkrcavanja in izkrcavanja potnikov in blaga v lukah, oskrbovanje z

gorivom; ladje državnih organov se lahko gibljejo oz. plujejo samo v mejah države, izven teh

meja pa le z dovoljenjem druge države; izvzema lokalni promet oz. KABOTAŽO, to je obalna plovba med pristanišči iste

države.

Režim konvencije se ne razteza na pritoke Donave, ampak samo na Donavo od izliva do ustja po Sulinskem rokavu. Za cel tok Donave obstaja smo ena komisija, za odseke, kjer so potrebna večja dela, se ustanavljajo posebne REČNE UPRAVE. Za mednarodno ureditev plovnih rek je pomembna tudi BARCELONSKA konvencija 1921. Poskuša postaviti splošna pravila za plovbo po plovnih potek mednarodnega interesa. Velja samo kot

177

Page 178: mednarodno javno pravo - skripta

partikularno pravo med državami podpisnicami. Ne vmešava se v pravice in dolžnosti države v času vojne. Izvzeta je plovba med lukami iste države (KABOTAŽA). Obalne države zadržujejo suverenost nad reko in vzdržujejo rečni in prometni red. V posebnih primerih lahko zaradi svoje sigurnosti in svojih interesov omejijo plovbo. Pravica do pregona na odprtem morju, kdo ga lahko izvaja iz kakšnih razlogov, katera konvencija to ureja.

MP že od nekdaj pozna pravico do pregona kot IZJEMO od PRAVILA O IZKLJUČNI PRISTOJNOSTI države ladijske zastave. Organi države lahko nadaljujejo pregon ladje na odprto morje, če se je pregon začel v teritorialnem morju, ta država pa nadaljuje pregon na odprto morje, kamor je pobegnila ladja. Pregon se mora neprekinjeno nadaljevati, pravica do pregona pa preneha, ko ladja vstopi v vode, ki so pod suverenostjo neke druge države. Pregon se lahko začne tudi v zunanjem morskem pasu. Pregon se lahko začne, če pristojne oblasti obalne države zaradi utemeljenih razlogov smatrajo, da je ladja kršila zakone ali druge predpise te države. V času začetka pregona se mora ladja nahajati v teritorialnem morju, notranjih vodah ali v zunanjem morskem pasu države, katere organi vršijo pregon.Pravico do pregona lahko vršijo samo vojaške ladje ali zračna plovila, druge ladje in zračna plovila v službi vlade, ki so za to pooblaščena. Svoboda morja je močno omejena v času vojne, celo za ladje z zastavo nevtralne države ali za pripadnike nevtralnih držav. Vsako zaustavljanje tujih ladij, ki je neupravičeno in v nasprotju s predpisi o pregonu, obvezujejo državo, da plača morebitno zahtevano odškodnino za povzročeno škodo.Potopitev ladje, ki se preganja,pomeni prekoračitev pooblastil, če je bila potopitev namerna. Pregon se po Konvenciji UNCLOS III lahko začne tudi:

če pride do kršitve v izključni ekonomski coni, če je kršen interes, zaradi zaščite katerega je bila cona ustanovljena.

Pravico do pregona ima obalna država, ki utemeljeno sumi, da neka ladja krši njene notranje zakone in druge predpise. Pregon se mora začet v notranjem pasu, teritorialnem morju, epikontinentalnem pasu ali izključni ekonomski coni te države in mora biti neprekinjen, končati se mora ko ladja zapluje v vode, ki so pod suverenostjo druge države.

Kaj je to državna meja ter na kateri MP podlagi so določene meje Slo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, Hrvaško (problemi meje s Hrvaško)?Državna meja pomeni:

črto, do katere se razteza državno področje; črto, ki omejuje državno področje (področje države ni ploskev, ampak prostor v treh

dimenzijah, ki se razteza nad in pod ploskvijo); je ploskev nepravilne oblike, ki omejuje samo površino tal, zračni prostor in

podzemlje, ki so sestavni deli državnega področja.V praksi se pogosto govori o meji kot o črti, ki se določa z dogovori in se vrisuje v zemljepisne karte. Kaže se na površini tal, pri prehodu, zaustavljanju na meji,…Državna meja se dviguje v višino in spušča v vertikalno globino. Državna meja je črta državne oblasti ali državne pristojnosti. V novejšem času se odstopa od načela, da se na površini določena mejna črta razteza vertikalno v globino in višino (epikontinentalni pas je prostor, ki obsega morsko dno in podzemlje, ne pa tudi voda pod katero se nahaja).Tu gre meja suverenih pravic obalne države naprej po površini morskega dna, vertikalno pa se spušča v globino tam, kjer te pravice proti odprtemu morju prenehajo. Državno področje obsega tudi morje ob obali (meje na morju).

178

Page 179: mednarodno javno pravo - skripta

Določena je tudi meja morskega prostora, ki pripada eni državi proti ustreznemu morskemu prostoru druge. Meja je lahko nasproti terri nullius, obstajajo primeri nevtralnega ozemlja med državama. Ločimo:

NARAVNE MEJE (je mejna črta, določena z naravno obliko tal (gorske verige, reke, jezera). Tudi te meje so določene v pogodbah, lahko ni ne eno in ne drugo, obstojajo že iz fevdalnih časov (Mokrice).

DOGOVORNE MEJE (KONVENCIONALNE) (potek meje se ne opira na naravno obliko tal, zato se mora natančneje opisati v pogodbi in določiti v operatih te razmejitve (T1-T2=kaže se kot zemljepisna črta). Posebna vrsta konvencionalnih meja so tiste, ki sledijo zemljepisnemu vzporedniku – meridianu (meja med ZDA in Kanado).

UPRAVNE MEJE (države težijo k temu, da bi imele dobro naravno mejo v vojaškem smislu, obrambna ali napadalna vrednost).

ZGODOVINSKE MEJE (države se sklicujejo na dejstva, da je meja že od nekdaj obstajala).

Določitev mej: na vodnih tokovih črta geometrijske sredine (Thalweg), če državna meja teče po

obali reke, tako da cela površina reke pripada smo eni od obalnih držav (npr. Ems). na jezeru, če ni s pogodbami urejeno, se smatra za koimperij ali pa vsaki državi

pripada del ob obali, ostanek jezera pa je svoboden, najbolj točno je mnenje, ki deli vso površino (tudi v praksi–Ženeva), na podlagi pogodbe lahko pride do drugačnih odnosov. Tako je Rusija imela izključno oblast nad Kaspijskim morjem, 1921 pa se je Rusija odrekla vseh neenakopravnih dogovorov Carske Rusije in je Iranu priznala pravico, da ima lahko na Kaspijskem morju svojo mornarico. To Kaspijsko morje se v odnosih med državama smatra za jezero, ki jima pripada v celoti, meja pa spaja mejne črte na nasprotnih obalah.

Načelo “uti possidetis”, ki se uporablja v Latinski Ameriki kot pomožno pravilo za ugotavljanje meja. To ni iskanje meje po dejanski posesti v sedanjosti, ampak se kot meja v dvomu jemlje upravna meja med bivšimi španskimi in portugalskimi upravnimi enotami v času prenehanja kolonij (Južna Amerika 1910, Srednja Amerika 1821).Večina meja med državami je danes urejena s pogodbami. So meje, ki obstojijo že od nekdaj kot dejansko in popolnoma priznano stanje, vendar so bile te meje točno pogodbeno določene. Če pogodbe ni ali le-ta ne določa dovolj natančno poteka meje, je meja tista črta, ki dejansko obstaja brez pripomb. Če je pogodba ali dejansko stanje nejasno, se včasih vzame kot začasna rešitev KOIMPERIJ (lahko tudi dolgotrajnejša rešitev) ali kaj podobnega (Žužemberk, Marindol med Avstro-ogrsko in Krajnsko).Faze določanja meje so dogovori o rešitvi mejnih incidentov (posebni organi, komisije–sektorske, centralne), nerešena vprašanja komisij rešujejo vlade držav, zaščita za člane organov in komisij se označuje kot osebna in diplomatska imuniteta. Z Avstrijo je meja določena na podlagi St. Germainske mirovne pogodbe 1919 ter potrjena z ADP 1955, katere podpisnica je tudi nekdanja SFRJ.Z Italijo je meja določena na podlagi Osimskih sporazumov 1975.Z Madžarsko je meja določena na podlagi mirovne pogodbe v Trianonu 1920.S Hrvaško - Vprašanje obstoja in poteka meje na kopnem ni sporno, saj jo določa že Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS v točki II., ki pravi, da so državne meje RS mednarodno priznane državne meje bivše SFRJ z Republiko Avstrijo, Italijo in Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na RS ter meja med RS in RH v

179

Page 180: mednarodno javno pravo - skripta

okviru dosedanje meje SFRJ. Ker pa ta meja v naravi ni označena, gre za problem tehnične narave (problem dvojnih evidenc v geodetskih dokumentacijah).Kljub vsemu bo potrebno opraviti manjše korekcije meje. Kriteriji za določitev meje:

slovenska stran daje prednost določitvi meje po katastrskih mejah (to bi naj bilo izhodiščno stanje);

hrvaška stran ima dvojne kriterije- daje prednost naravnim mejam pred upravnimi mejami.

Večji problemi pa obstajajo glede določitve meje na morju. Slovensko stališče zagovarja celovitost Piranskega zaliva v smislu suverenosti RS nad celotnim zalivom in neposredni izhod iz slovenskega teritorialnega morja na odprto morje. Stališče RS je, da je Piranski zaliv primer SUI GENERIS, ki narekuje izključno upoštevanje zgodovinskega naslova in drugih posebnih okoliščin in odločno zavrača uporabo kriterija srednje črte, za kar se zavzema hrvaška stran. Kriterij zgodovinskega naslova je podan v dejstvu, da je zaliv že zgodovinsko pripadal piranski občini in izključni vsestranski uporabi tamkaj živečega prebivalstva, ki je bilo v stoletni zgodovini naseljeno izključno s piranske strani oz. območja solin, ki so sestavni del piranske občine.Nadaljnji argument RS je načelo UTI POSSIDETIS IURIS - efektivno izvajanje oblasti, ki najbolj ustreza dejanski situaciji v Piranskem zalivu. Posebne okoliščine kot kriterij v tem primeru: RS je geografsko prikrajšana država zaradi svoje geografske lege. RS izpolnjuje vse pogoje, ki jih navaja 70. člen konvencije, upoštevaje dejstvo, da Jadransko morje sodi med zaprta oz. polzaprta morja.Geografska lega in smer obale RS ob upoštevanju načela pravičnosti nujno vodita k uporabi kriterija posebnih okoliščin. Stališča tujih mednarodnih strokovnjakov se v glavnem ujemajo s stališči slovenskih mednarodnopravnih strokovnjakov glede celovitosti in dodajajo argument statusa Piranskega zaliva kot notranjih morskih voda. Vendar bodo pogajanja zelo težavna zaradi popolnoma različnih stališč obeh republik.

Kaj je določal Briand - Kellogov akt iz leta 1928?Briand - Kelloggov pakt iz leta 1928, ki prepoveduje vojno kot sredstvo državne politik (torej tudi pripravljanje napadalne vojne in grožnjo z vojno) in zavezuje vse podpisnice, da medsebojne spore rešujejo na miren način. S tem paktom je bila vojna med pogodbenicami prepovedana, vendar pa sankcije za kršitelje niso bile določene. Obrambna vojna je bila seveda še vedno dovoljena.

PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST SUBJEKTOV MP (razlika, posledice, primeri)!

Subjekt MP ali mednarodna oseba je vsak, ki je po določilih MP nosilec pravic ali dolžnosti, deluje po predpisih tega prava in je direktno podvržen MP ureditvi:trajni subjekt MP (države),začasni subjekt MP (uporniki ki so priznani kot vpletena stranka dokler ne propadejo ali s jim prizna MP subjektiviteta),subjekti MP v prehodni fazi (dežele pod skrbništvom),

180

Page 181: mednarodno javno pravo - skripta

subjekti MP v nastajanju (posamezniki, nekatere mednarodne organizacije).

Glede zgoraj navedene definicije so v zgodovini obstajala 3 stališča MP strokovnjakov: nekateri zastopajo stališče, da so lahko samo države subjekti MP drugi zastopajo stališče, da poleg držav kot subjektov MP obstajajo tudi drugi

subjekti MP in med njimi ni nobenih razlik nekateri trdijo, da ta druga trditev velja, vendar pa med temi subjekti MP obstajajo

razlike, saj so države aktivni subjekti MP, drugi subjekti pa so pasivni.V določenih političnih situacijah se pojavlja nauk, da je narod tudi subjekt MP, nekateri pa trdijo, da so temelj MP ureditve le odnosi med posamezniki ene in druge države. Politične teritorialne enote so tudi področja pod skrbništvom in protektorati ter odvisne države (gre za subjekte MP).Subjekt MP so tudi uporniki, priznani kot vpletena stranka in narodnoosvobodilna gibanja. Tudi nekatere mednarodne organizacije so subjekti MP. Pravna sposobnost v svoji definiciji pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Subjekti imajo lahko popolno pravno sposobnost ali pa omejeno pravno sposobnost, to pa pomeni, da takšen subjekt ne more biti nosilec vseh pravic in dolžnosti.Primeri takih subjektov so OZN in druge mednarodne organizacije, kakor tudi uporniki, priznani kot vpletena stranka. Države imajo polno pravno sposobnost, mednarodne organizacije (obseg njihove sposobnosti je določen s statutom organizacije), vstajniki (uporniki) in osvobodilna gibanja - če se priznajo, imajo le omejeno, območja s posebnim položajem (npr.STO), obseg je določen z mednarodno pogodbo, človek kot subjekt oz. posameznik (po starejši doktrini ni subjekt MP).

Glede posameznika in njegove subjektivitete smo v prehodnem obdobju.

Poslovna sposobnost v MP:Ločimo: subjekti z omejeno poslovno sposobnostjo, subjekti z popolno poslovno sposobnostjo in subjekti brez poslovne sposobnosti.Poslovna sposobnost pomeni, da lahko subjekt sklepa pravne posle, ki povzročajo MO relevantne učinke, ni nujno, da ima subjekt, ki ima pravno sposobnost tudi popolno poslovno sposobnost (ta je lahko popolna ali omejena).Pri poslovni sposobnosti gre za to ali lahko subjekti z lastnim delovanjem ali delovanjem prek svojih organov povzročijo pravne posledice. Tisti, ki so brez poslovne sposobnosti, ne morejo opravljati nobenih dejanj. Zanje delujejo drugi subjekti v MP. Primeri za to so države pod skrbništvom. Poleg držav, ki so trajni subjekti MP, so drugi subjekti MP samo prehodni, kot npr. uporniki. Tudi nekateri trajni subjekti se nahajajo v neki prehodni fazi (to so države pod skrbništvom in te nimajo poslovne sposobnosti).

Če neka država sklene z drugo državo (državo zaščitnico) pogodbo o protektoratu glede zunanjega zastopanja, je glede teh poslov omejena, in sicer zunanje zastopanje opravlja država zaščitnica (npr. Francija na zunaj zastopa Monaco) velja omejitev zastopanje glede sklepanja pogodb, modernejše omejitve pa so glede skrbniških ozemelj s strani OZN. V primeru protektorata je odvisna država še vedno subjekt MP, vendar je zmanjšana ali izključena njena poslovna sposobnost. Glede trajno nevtralnih držav je v teoriji sporno ali gre dejansko za omejitev poslovne sposobnosti, kajti trajno nevtralna država ne sme pristopati vojaškim zvezam.

181

Page 182: mednarodno javno pravo - skripta

NASTANEK DRŽAVE SLO PO MP

Nastanek držav je dejstvo zunanjega dogajanja. POGOJI nastanka držav so: določeno ozemlje (teritorij), stalno prebivalstvo, suverena oblast (načelo efektivnosti), ki mora biti dejanska, ne sme kršiti MP, biti

mora izključna in neodvisna, vendar pa jo lahko tudi izvaja nek začasen organ, sposobnost, ravnati se po predpisih MP.

Izpolnjevati mora MP obveznosti. To so obligatorni pogoji, brez katerih države kot subjekta MP ni!Kjer ni suverene, efektivne oblasti, NI države. Efektivnost se lahko vzpostavi tudi s pomočjo tuje sile. Država nastane ne glede na to, ali je nastala v skladu s tedaj obstoječim pravnim redom (notranjim, MP).Prav tako ni nujno, da so meje države določene. Glede nastanka držav razlikujemo 2 načina:

1. ORIGINAREN (nastane na terra nullus),2. DERIVATIVEN (z razpadom na več delov, z združitvijo več držav v eno, z

odcepitvijo nekega dela, z dekolonializacijo oz. osamosvojitvijo odvisnih pokrajin).

S katerim dokumentom je Slovenija razglasila svojo neodvisnost?SLO je razglasila neodvisnost s Temeljno ustanovno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS 25.6.1991. (Priznanje SLO = 29.11.1991; razglasitev samostojnosti = 25.6.1991; moratorij = 7.7.-7.10.1991; SLO je dejansko nastala = 8.10.1991).

Kako in s katerim aktom je EU priznala Slovenijo? Evropska skupnost (EU je bila namreč formalno ustanovljena s t.i.Maastrichtsko pogodbo, ki je bila uveljavljena leta 1993) ter njene države članice so RS priznale kot samostojno državo 15.1.1992 na podlagi Deklaracije o Jugoslaviji, sprejete na izrednem ministrskem sestanku ES v Bruslju 16.12.991 ter na podlagi mnenja Arbitražne komisije Konference o nekdanji Jugoslaviji (t.i. Badinterjeve komisije).

Kakšna je bila pri priznanju vloga Badinterjeve komisije?Banditerjeva arbitražna komisija se je ukvarjala s priznanjem SLO. Pozitivne vloge držav so bile posredovane Arbitražni komisiji, ki je podala mnenje o morebitnem priznanju. 4 nekdanje republike so pri predsedstvu Sveta ES vložile prošnjo za priznanje. Slovenija je prošnjo za priznanje podala 19.12.1991, Arbitražna komisija pa jo je obravnavala v svojem sedmem mnenju. Komisija je ugotovila, da Slovenija izpolnjuje vse zahteve v skladu s Smernicami ES in Deklaracijo o Jugoslaviji. Na podlagi pozitivnega mnenja Badinterjeve arbitražne komisije in Deklaracije o Jugoslaviji so ES in njene države članice dne 15.1.1992 priznale RS kot neodvisno državo.BK je sprejela stališče, da je YU v procesu razpadanja. Stari subjekt ugasne in nastane nova država oz. subjekt (ne pride do odcepitve - ohrani se mednarodna subjektiviteta, stari subjekt ne ugasne).

Kako je Slovenija nasledila mednarodne pogodbe, ki so zavezovale Jugoslavijo? Slovenija je mednarodne pogodbe nasledila tako, da je depozitarjem pri večstranskih pogodbah notificirala nasledstvo glede njih, ker te niso avtomatsko veljale za RS kot

182

Page 183: mednarodno javno pravo - skripta

naslednici SFRJ, ker je prišlo do razpada nekdanje države. Slovenija je v tem primeru morala notificirati MP pogodbe zaradi načela ''clean state'' oz. ''tabula rasa''.

Zakaj pravimo, da je šlo v primeru Slovenije in drugih republik Jugoslavije za razpad in ne za odcepitev držav?BAK je takšno stališče utemeljila z dejstvom, da nekdanja Zvezna oblast SFRJ ni več predstavljala volje vseh republik.

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOSTI DRŽAV PO MP! Kako je država odgovorna za škodo, ki jo povzroči s kršitvijo MP (oblike)?

Če država krši norme MP, gre za civilno-pravno odgovornost. Država ni kazensko odgovorna, kazenska odgovornost velja le za posameznika. Izpolnjeni 4 pogoji:

stoji dejanje ali opustitev dejanja (kršitev MP), da obstoji krivda države, da je z dejanjem ali opustitvijo dejanja nastala škoda, da so bila izčrpana vsa pravna sredstva notranjega pravnega reda (za povrnitev

škode), da obstoji med kršitvijo MP in povzročeno škodo vzročna zveza.

Kakšna je razlika med odškodnino ex delictu in odškodnino sine delictu?Glede na pravno zavest oz. krivdo obstojata 2 vrsti civilno pravne odgovornosti:

1. ODGOVORNOST EX DELICTU (Tu obstaja nepravno ravnanje (s kršitvijo prava), gre za dejanja, ki predstavljajo protipravni akt, ki ga sprejmejo zakonodajni, sodni ali administrativni organi neke države. Ta kršitev je posledica povzročene krivde ali opustitve določenega dejanja. Kadar gre za protipravne akte EX DELICTU so posledice škodnega ravnanja naslednje: zakonodajne odločitve (državni organ sprejme ali opusti sprejetje zakona oz.

drugega akta, ki ga ne sme ali ga mora sprejeti po mednarodni pogodbi), sodne odločbe - sodna oblast (zaradi delovanja oz. opustitve delovanja). Saj je

država po MP na podlagi sodne odločbe odgovorna v 2 primerih: če odreče sodno varstvo tujcem (države so dolžne tujcu nuditi enako

pravno varstvo); če sodišče bistveno krši MP obveznosti države.

administrativne, upravne odločbe (izvršeni morajo biti akti v okviru pristojnosti teh organov.Glede prekoračitve pristojnosti je večinsko mnenje, da je moč postaviti vprašanje odgovornosti za dejavnosti, ki so v okviru normalnih dejavnosti).

2. ODGOVORNOST SINE DELICTU (Tu ni nepravnega dejanja države (brez krivde); gre za posledice pravno-dovoljenih dejanj, zaradi katerih nastane škoda za drugo državo državljana. Gre za odškodninsko odgovornost po načelu suverene enakosti držav, odgovornost za dejanja, ki jih subjekti zagrešijo na ozemlju posamezne države, vzajemnost… Kot primer služi 21. člen Stockholmske deklaracije 1972 o človekovem okolju, kjer gre za škode, ki nastanejo z ekonomskega vidika ter segajo na drugo stran državne meje. Ta način odškodninske

183

Page 184: mednarodno javno pravo - skripta

odgovornosti pride v poštev pri uporabi nuklearne energije ter v vesolju (varovanje okolja).

Storilec je lahko posameznik ali skupina.Odgovornost države je:

direktna = neposredna, država odgovarja za ravnanje ali opustitev svojih državnih organov. Država je tu odgovorna za dejanja ali opustitve svojih izvršilnih organov.

indirektna (država odgovarja, če pravzame odgovornost za druge (npr.federacij, kolonijprotektorat). Tu država odgovarja za akte ali opustitve dejanj zakonodajnih, izvršilnih in upravnih organov ter tretjih držav, to je možno v okviru protektorata.

vikarna (za vsa dejanja, ki jih na njenem območju storijo njeni organi drugemu državljanu ali državi. To je odgovornost, ki se nanaša na vsa dejanja, ki so jih storili subjekti te države v drugi državi).

V primeru državljanske vojne ali upora država ne odgovarja za škodo, ki so jo utrpeli tujci ali druge države, kljub temu pa država ni odvezana od določene pazljivosti, da tako škodo prepreči, če je to možno.Pogoji:

ne sme biti anonimna, ne sme je obravnavati kateri drugi mednarodni organ, pred domačim sodiščem morajo biti izčrpana vsa pravna sredstva, pritožba ne sme biti v nasprotju z določili Konvencije.Izključitev odgovornosti

držav po konvenciji o izključitvi odgovornost.

Država ne izvrši protipravnega dejanja, razen če: gre za dejanja ali opustitve ravnanj s soglasjem oškodovane države; gre za protiukrepe neke države s sprejetjem istih ukrepov, kot jih je sprejela

druga države; gre za višjo silo; gre za samoobrambo; gre za dejanja v nuji, da bi se izognili še večji nevarnosti oz. škodi.

Posledice odgovornostiObstajajo 3 načini ureditve civilno-pravne odgovornosti za povzročeno škodo po MP:

SATISFAKCIJA (zadoščenje, ki se uporablja v primeru moralnih škod), RESTITUTIO IN INTEGRUM (vrnitev v prejšnje stanje), POVRAČILO V DENARJU.

Kdo lahko odgovarja! Predpostavke za odgovornost države!Za začetek postopka, v katerem se bo ugotavljala civilno pravna odgovornost države, morajo biti izpolnjeni 4 pogoji:

da obstoji dejanje ali opustitev dejanja (kršitev MP), da obstoji krivda države, da je z dejanjem ali opustitvijo dejanja nastala škoda, da so bila izčrpana vsa pravna sredstva notranjega pravnega reda (za povrnitev

škode), da obstoji med kršitvijo MP in povzročeno škodo vzročna zveza.

184

Page 185: mednarodno javno pravo - skripta

Kaj pomenijo pojmi represalije, recipročni ukrepi, retorzija, samoobramba?SAMOOBRAMBA je oborožena aktivnost države, ki reagira na že prej izvršeni oboroženi napad (agresijo) druge države zoper njeno ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost.UL OZN dopušča individualno in kolektivno samoobrambo kot reakcijo na že prej izvršeni oboroženi napad, iz česar sledi, da t.i. “preventivna samoobramba” ni dovoljena.Samoobrambo definira tudi UL OZN v 51. členu, kjer določa, da nobena določba UL ne krati posamezni državi pravice do samoobrambe v primeru oboroženega spopada ali napada na člana OZN, dokler VS ne ukrene vse potrebno za ohranitev miru in varnosti.

SAMOPOMOČ na meji med mirnim reševanjem sporov in vojno so znani primeri uporabe sile brez vojne. Ta uporaba sile je omejena in se izvaja po določenih pravilih, od vojne pa se razlikuje po razmerju, obsegu in namenu uporabe sile, opravičuje pa se kot samopomoč, ki se je močneje kot v drugih pravnih vejah razvila prav v MP, ker tu ni drugih sredstev organizirane prisile.PREDPOSTAVKE za upravičeno uporabo samopomoči so:

zadevati mora interes, ki je zaščiten po MP; obstajati mora kršitev oziroma odrek zahtevane izvršitve obveznosti; pravico je potrebno prej uresničiti drugače; država, ki uporabi samopomoč, se ni smela prej odreči samopomoči.

REPRESALIJEGre za protipravno dejanje. Represalije so skupno ime za različne oblike samopomoči, ki so ukrepi države ob kršitvi z MP zaščitenih interesov in so odgovor na protipravno dejanje druge države z namenom samopomoči, t.j. da se drugo državo pripravi do tega, da preneha s protipravnim dejanjem.Represalije so upravičene samo, če so primerne interesu, ki se želi zaščititi, vsekakor pa morajo prenehati, ko se doseže namen, zaradi katerih so nastale.Represalije v miru ne smejo preseči mej tistega, kar je tudi v vojni prepovedano (v vojni pa represalije ne smejo kršiti zakonov človečnosti).Posebna vrsta represalij je RETALIZACIJA, ki pomeni uporabo enakih protiukrepov kot odgovor na protipravni napad druge države.

RETORZIJA pomeni prekinitev odnosov. Dovoljeni protiukrepi zoper prvo državo npr.prekinitev mednarodnih odnosov.Od represalij se retorzija razlikuje po tem, da pomeni vračilo z nekim MP dopustnimi, a neprijaznimi ukrepi, ki pa so interesom druge države škodljivi ukrepi. Primerov za retorzijo je veliko v carinskih in tarifnih politikah posameznih držav. Če se s takim ukrepom odstopa od pogodbene obveznosti, ne gre za retorzijo, ampak za represalije (država sama ne izvaja svojih mednarodnih obveznosti).

DAMNUM EMERGENS IN LUCRUM CESANSDamnum emergens je dejansko nastala škoda, ki je nastala z zmanjšanjem obstoječe lastnine; škoda, ki se je resnično zgodila, škoda ki jo je subjekt MP dejansko pretrpel.Lucrum cesans pa je izgubljen dobiček, izgubljena korist. Ta škoda nastane, ko nekdo ne more ustvariti takega dohodka kot bi ga sicer, brez škodljivega dejanja ustvaril. Predpogoj za nastanek škode in s tem odškodninske odgovornosti subjekta MP je mednarodni delikt.Mednarodni delikt je vsaka kršitev norm MP, običajnega ali postavljenega prava, kot tudi vsako dejanje, ki je s temi normami prepovedano. To so dejanja in opustitve, ki pomenijo

185

Page 186: mednarodno javno pravo - skripta

kršitev ali žalitev MP in drugemu subjektu MP povzročajo škodo. Da pa bi se odgovornost in s tem obveznost povračila škode lahko uveljavila, je potrebno, da dejanje subjekta MP izvira iz njegove lastne suverenosti in je kot tako predmet urejanja z MP (lahko pa pride tudi do primerov, ko namesto dejanskega povzročitelja škode - posameznika, odgovarja država, katere državljan je - posameznik se v teoriji namreč praviloma ne smatra za subjekt MP).

Nadomestitev škode se lahko da samostojno(če ni mogoča restitutio in integrum oz. vrnitev v prejšnje stanje, primer: VB je ponudila Italiji ladjo, ki so jo potopili 1942) ali akcesorno (če vrnitev v prejšnje stanje ne pokrije vse nastale škode).Predpostavka za nadomestitev škode je:

da se škoda lahko izrazi v denarju ali v neki vrsti dobrine, mednarodna praksa pozna možnosti nadomestitve škode tudi takrat, če se škoda

sicer ne da izraziti v dejanski vrednosti (satisfakcija).

Nadomestitev škode obsega tudi izgubljeni dobiček (lucrum cesans), če je le-ta stvarna posledica storjenega dejanja. K temu se prisojajo tudi obresti. Pri določanju višine nadomestila se znesek lahko tudi zmanjša in sicer:

ker oškodovani tudi sam nosi del krivde za nastalo škodo (deljena krivda) ker je oškodovanemu poleg škode nastala tudi korist ( cempensatio lucri cum

damno).

Damnum emergens pa pomeni le povračilo za nastalo škodo, ki pa ne zajema tudi izgubljenega dobička (primer tega je zaplemba ladje oz. tovora v primeru kontrabanta).

ODGOVONOST DRŽAVE PRI ROPU V CELOVCU

Pri ropu v Celovcu je šlo za napad fizičnih oseb na fizične osebe, ki so bili avstrijski državljani. Vendar je potrebno obelodaniti še naslednja dejstva: napadalci so bili slovenski državljani, zaposleni pri MNZ (ministrstvo za notranje

zadeve, specialna enota), čas, v katerem se je zgodil navedeni rop je bil politično razburkan (oboroževanje,

preprodajalci cigaret...).

Zatorej se iz navedenega sprašuje ali je SLO odgovorna za napad oz. drugače ali je storila dovolj, da do napada ne bi prišlo in ali je storila dovolj, da je po napadu zadostila pravnim normam, z drugimi besedami ali je mogoče ekskulpirati Slovenijo kot državo, tako da ne more priti do njene odškodninske odgovornosti po MJP!V danem kontekstu je potrebno povedati, da za OO po MJP obstajajo predpostavke, ki morajo biti izpolnjene ter na ta način odgovoriti in podati v sklopu izpolnitve pogojev ali je prišlo do nje.

Katere so predpostavke in oblike ?teorija rizika in teorija krivde, ex delictu, sine delictu.

SAMOODLOČBA PO MP (viri, pogoji za legalnost samoodločbe)!Formalno-pravno je po MP odcepitev legalizirana samo v 2 primerih:

186

Page 187: mednarodno javno pravo - skripta

1. če gre za odcepitev od vlade, ki je izvajala tako politiko, ki bi lahko pripeljala do uničenja etnične skupine,

2. če ta vlada ni predstavljala politične volje skupine, ki se je odločila za odcepitev, to pa mora biti objektivno in praktično dokazano.

Vse drugo je vprašljivo.

Dogodki po letu 1989 (razpad SFRJ, SZ in Češkoslovaške) in dileme v zvezi s tem nas napeljujejo na to, da bo nujno potrebno napraviti korak k progresivnemu razvoju MP glede samoodločbe. Glede pravice do samoodločbe so pomembni naslednji mejniki oz. MP akti:

1. GS OZN je že leta 1952 izjavila, da je pravica naroda do samoodločbe temelj za uresničitev vseh temeljnih človekovih pravic in da je to pravico potrebno priznati vsem narodom.

2. Tudi Deklaracija sedmih načel vsebuje pravico narodov do samoodločbe.3. Atlantska listina 1941 je zagotovila vsakemu narodu, da si lahko sam izbere obliko

vladavine po svoji volji.

UL OZN v svojih temeljnih načelih poudarja, da je za uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin nujna pravica naroda do samoodločbe. Pripadnik nekega naroda ima pravico, da živi in dela v državi, v kateri ne bo drugorazredni državljan, ampak enakopraven prebivalec (državljan te države). To pa je mogoče le, če je uresničeno načelo samoodločbe naroda, katerega pripadnik je, če ta narod živi v državi in ureditvi, ki jo priznava večina narodov.

NESAMOUPRAVNA PODROČJANesamoupravna področja so države pod kolonialno upravo, področja, katerih narodi še niso dosegli popolne samostojnosti. Gre za geografsko ločeno področje, ki se razlikuje od države upraviteljice etično in kulturno. Ta formulacija obsega vse odnose, kjer je neko področje pod odgovornim vplivom neke države in ni enakopravno vključeno v matično področje te države na drugi strani pa nima popolne samouprave.Te države so različno politično razvite. Lahko so to posebne države z izgrajenimi državnimi organi, vendar pa so pod vrhovno oblastjo druge države ali vsaj pod protektoratom ali temu podobnemu odnosu, po katerem ima tuja država večji ali manjši vpliv na določanje državne politike. Mnogo pa je držav, ki nimajo nobene lastne uprave, niti lastnih organov, ampak z njimi popolnoma upravlja neka tuja oblast.

UL je v 73. členu postavila smernice, po katerih bi kolonialne oblasti morale upravljati z nesamoupravnimi področji. UL je obvezala države, da vedno dajejo glavnemu tajniku ZN statistična in druga poročila tehnične narave o gospodarskih, socialnih in kulturnih razmerah. To je potrebno zaradi obveščanja. GS je osnovala odbor za pregled poročil o nesamoupravnih področjih. V odbor so prišle vse države, ki so dolžne poročati, odbor je bil ukinjen leta 1963. Njegovo nalogo je prevzel Odbor za izvedbo Deklaracije o dajanju neodvisnosti kolonialnim deželam in narodom. Države upraviteljice so si prizadevale umakniti nadzoru ZN in so si prizadevale, da njihove kolonije ne bi bile ločene od njihove oblasti. Dolžnost poročanja preneha, ko neko področje doseže pravo mero samouprave v smislu določb listine.

To je možno na 3 načine:

187

Page 188: mednarodno javno pravo - skripta

nastanek suverene neodvisne države, svobodna pridružitev neki neodvisni državi, integracija v neko neodvisno državo.

GS je izbrala poseben organ 16 ljudi z nalogo spremljanja situacije in pospeševanja razvoja kolonij v samostojnost. Ta odbor se je pozneje razširil na 24 in sprejemal peticije od nesamoupravnih področij, poslušal njihove vlagatelje, pošiljal misije v posamezne države pod kolonialno upravo.

Primeri takšnih ozemelj in ali so subjekti MP?Tak primer je Palestinska Država, ki je pod upravo Izraela.NISO subjekti MP. Za nastanek in obstoj države morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi: določen teritorij; stalno prebivalstvo; izkjučna in najvišja oblast (vlada), ki mora biti efektivna oz. suverena.Za to niso dovolj zgolj formalna dejstva, marveč morajo obstajati dejanska pravna dejstva (oblast v deželi mora delovati izključno in neodvisno od druge oblasti). Dovolj je, da dejansko oblast opravlja nek začasni organ. Država mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi državami. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

NEVTRALNE DRŽAVE! Razlika med klasično in stalno nevtralnostjo!

188

Page 189: mednarodno javno pravo - skripta

Država, ki je nevtralna, ne sodeluje v vojni med dvema ali več državami in torej ne sme izvajati vojnih operacij in drugih dejanj, ki so nezdružljiva s pojmom nevtralnosti. Poznamo trajno in začasno nevtralnost. Trajna nevtralnost je položaj, v katerem je država zavezana, da v vsakem vojnem spopadu ostane nevtralna, druge države pa se zavežejo, da bodo njeno nevtralnost spoštovale. Pod pojmom začasne nevtralnosti pa razumemo položaj države, ki prevzame obveznost, da bo ostala nevtralna v primeru neke bodoče vojne.Nevtralne države imajo določene pravice in obveznosti. Pravice nevtralnih držav so:

vojskujoče države morajo spoštovati njihovo državno ozemlje; v primeru kršitve lahko nevtralna država zahteva vrnitev v prejšnje stanje; lahko uporabi ukrepe samopomoči, retorzijo in represalijo; vojaški ladji lahko prepove vstop v svoje vode; v skrajnem primeru lahko napove vojno.

Obveznosti nevtralnih držav so: dolžnost vzdržati se (nevtralna država ne sme ničesar storiti, prepoved vpletanja v

vojno, dolžnost varovanja svoje nevtralnosti ob morebitnih napadih nanjo, prepoved sklepanja napadalnih zvez);

dolžnost preprečevati (nevtralna država mora preprečiti določena dejanja posameznikov ali organizacij, ki pomenijo pomoč vojskujočim državam);

dolžnost trpeti (nanaša se na dejanja vojskujočih držav, ki gredo na škodo nevtralnih držav).

Že od nekdaj je prihajalo do sporov med interesi vojskujočih držav in med interesi nevtralnih držav, ki so kljub vojni želele uporabljati morje za plovbo in trgovino. V času vojne sta trgovina in promet po morju svobodna, načeloma tudi ni možen zaseg premoženja nevtralnih držav. Vojskujoče države lahko izvajajo določene ukrepe, ki omejujejo načelo svobodne pomorske trgovine. Tako se lahko v določenih primerih zaseže premoženje nevtralnih držav: prebijanje blokade, kontrabanda, protinevtralna pomoč.Blokada pomeni zapiranje sovražnikovega pristanišča, dela obale ali ustja reke za pomorski promet. Z blokado se onemogoči kakršenkoli promet in velja za vse zastave. V primeru kršitve ali poskusa kršitve blokade je možen zaseg ladje in tovora.Kontrabanda je blago, ki se lahko uporabi v vojne namene in se prevaža po morju, kljub temu, da je nasprotna stranka tak prevoz prepovedala. Vojskujoče države lahko tako blago zasežejo, če ga prestrežejo na morju.Protinevtralna pomoč pomeni različne oblike pomoči, ki jo v korist vojskujočih držav izvajajo nevtralne ladje. Nevtralna država je dolžna v primeru agresije braniti svojo nevtralnost, zaradi kršitve nevtralnosti lahko nevtralna država zahteva od vpletene države satisfakcijo, lahko uporabi ukrepe samopomoči, retorzijo, represalije (samoobramba+samopomoč), prepove dostop v svoje luke ladjam države, ki je prekršila nevtralnost, skrajna sankcija pa je napoved vojne.Prav tako pa lahko vpletene države nastopijo proti nevtralni državi, ki je prekršila svojo nevtralnost (klasična nevtralnost).

189

Page 190: mednarodno javno pravo - skripta

Trajna nevtralnost se od klasične nevtralnosti razlikuje po tem, da je trajna res trajnega značaja države kot MP subjekta, ta njena trajna nevtralnost pa je vsebovana v ustavi, mednarodnih pogodbah, medtem ko je klasična nevtralnost povezana z vojno. Trajno nevtralne države na podlagi svojih internih predpisov in mednarodnih obveznosti ne smejo pristopiti k nobenim dogovorom glede oboroženega spopada (tudi ne v razne vojaške zveze).Nevtralnost je vezana na vojno, dvojna nevtralnost pa je pojem, ki ima svojo pravo vrednost v obdobju miru. Nevtralnost države, ki ni trajno nevtralna, ampak je nevtralna samo v vojni, je odvisna od njene volje, tj. volje vlade oz. političnih organov, medtem ko je trajna nevtralnost že prej prevzeta obveznost in zanjo podano jamstvo ostalih, drugih držav.

190

Page 191: mednarodno javno pravo - skripta

Kdaj in kako se je Avstrija opredelila za nevtralno državo? Naštej nevtralne države in na kakšen način so razglasile svojo nevtralnost? S katerimi MP akti je bila ustanovljena nevtralnost za Švico, Avstrijo, Vatikan? Nevtralne države so: Avstrija, Švica, Švedska, Finska, Irska, Vatikan, Laos in Malta.Leta 2005 je bila 50 letna obletnica Avstrijske nevtralnosti (1955).

AVSTRIJA se je z Moskovskim memorandumom 1955 zavezala, da bo sprejela deklaracijo trajne nevtralnosti (deklaracija potrjena v avstrijskem parlamentu z Ustavnim zakonom leta 1955) takšne vrste, kot jo ima Švica (tradicionalna, priznana od vseh strani) in da bo za ta svoj položaj zahtevala priznanje drugih držav. To je storila z deklaracijo, ki jo je potrdil parlament z ustavnim zakonom 1955, to deklaracijo pa so sprejele in potrdile tudi druge države (4 velesile).Že od 16. stoletja vodi politiko nevmešavanja v vojne. Trajna nevtralnost ŠVICE je izjemna, ker gre za tradicionalno uredbo, ki je na Dunajskem kongresu 1815 dobila priznanje in tako velja proti vsem državam. Trajna nevtralnost Švice je zaradi dolgotrajne prakse sprejeta s strani vseh. Potrjena je bila tudi z Versajsko mirovno pogodbo. Vatikan je nevtralen po 24. členu Lateranskega pogodbe iz leta 1929.LAOS (enostranska deklaracija njegove vlade, to vprašanje še ni rešeno, nadzorni aparat je zatajil, ni bilo sodelovanja velesil). Članstvo v OZN se je smatralo za nezdružljivo s trajno nevtralnostjo, saj je v OZN obveznost sodelovanja v kolektivni akciji proti rušiteljem miru.

Švica ni članica OZN, Avstrija pa je bila leta 1955 sprejeta v OZN, kar je bil precedens, da je lahko tudi trajno nevtralna država članica OZN. Glede na prakso Avstrije in Švice pa so lahko trajno nevtralne države članice tudi v regionalnih organizacijah. Danes so nevtralne: Švica, Avstrija, Vatikan, Malta.

Pravice in obveznosti nevtralnih držav v vojniTrajna nevtralnost je položaj države, ki je obvezana, da v vsaki vojni ostane nevtralna, druge države pa so se njej obvezale, da bodo to nevtralnost spoštovale. Ne zadostuje enostranska izjava o vodenju nevtralne politike. Trajno nevtralna država je dolžna, da se ne vpleta v nobeno vojno, lahko pa se brani pred vojnim napadom, to je celo njena dolžnost.Dolžnost trajno nevtralne države ustreza obveznosti drugih pogodbenic, da to nevtralnost spoštujejo in se vzdržijo napadov na tako državo. Nevtralna je dolžna braniti svojo nevtralnost tudi z orožjem, če je napadena. Prav tako se je dolžna vzdržati, preprečiti ali trpeti.Prva dolžnost je hkrati tudi predpogoj nevtralnosti. Država ne sme s svojimi vojnimi silami vplivati na tok vojnih operacij, niti dopustiti na svojem območju dejanja, ki neposredno vplivajo na vojno operacijo. Nevtralna država ne sme drugi državi dobavljati orožja, država mora z vsemi sredstvi preprečiti, da bi se na njenem področju opremljala ali oboroževala ladja, za katero se utemeljeno sumi, da se bo uporabljala v vojnih operacijah. Vpletene države morajo spoštovati nevtralne države. Področje nevtralne države je nedotakljivo. Vojskujočim državam ne sme dajati posojil ali kreditov. Izjema so lahko le posojila za hrano in surovine. Izrecno je prepovedan tudi prehod čet ter dovoz streliva ali prehrane preko ozemlja nevtralne države. Ozemlje nevtralne države ne sme biti vojno operacijsko oporišče, ne sme se zasesti in utrditi, na njem se ne smejo vrstiti vojaške operacije, ne zbirati bojevniki, ne smejo se na njem nameščati in uporabljati naprave, ki služijo izključno za vojaške namene.

191

Page 192: mednarodno javno pravo - skripta

Po drugi strani pa nevtralna država ni odgovorna za posameznike, ki prečkajo mejo z namenom, da se pridružijo vojaškim enotam ene od vojskujočih držav. Prav tako ni dolžna preprečevati izvoza ali prevoza orožja za eno ali drugo vojskujočo stran in prepovedati uporabe komunikacijskih sredstev. Če pa se nevtralna država odloči, da to vendarle prepreči, mora ravnati enako za obe strani.Če sprejme nevtralna država pobegle vojne ujetnike, jih pusti na prostosti, če pa jim dovoli bivanje, jim lahko določi bivališče. Nevtralna država lahko dovoli prehod preko svojega ozemlja ranjencem in bolnikom iz spopadov pod pogojem, da transportna sredstva, ki so jih prepeljale, ne prevažajo bojevnikov in vojaškega materiala.

Pravice in dolžnosti držav in še posebej nevtralnih držav v oboroženem spopaduPravica: spoštovati!Dolžnost: braniti in ne vmešavati!Trajna nevtralnost je obvezna v vsaki vojni in miru. Dolžnost, da se brani.Klasična nevtralnost: nevtralnost samo v vojni. Tudi vodenje nevtralne politike. Prepoved dobave orožja, vkrcavanja, prehoda.Področje nevtralne države je nedotakljivo. Ne oporišča, ne zbiranje bojevnikov .Lahko dovoli prehod ranjencem.

KONFEDERACIJA/FEDERACIJA (razlika)

KONFEDERACIJA je zveza držav, zasnovana na mednarodni pogodbi z namenom, da pogodbenice dosežejo skupni cilj. To ni ena država, ne obstaja eno državno področje niti državljani zvez, ampak samo področje in državljani posameznih držav. Obstajajo sicer skupni organi, vendar nimajo direktne oblasti nad državljani.FEDERACIJA (zvezna država) je na državno pravnem temelju (ustava) ustanovljena skupnost več enot, ki se imenujejo države ali kako drugače (pokrajine). Zvezna država je kot takšna subjekt MP, nastopa navzven kot celota za v njej zbrane države. V nekaterih zveznih državah lahko nekateri sestavni deli nastopajo neposredno v mednarodnih odnosih, v drugih pa ne (odvisno od ustavne ureditve). Odnosi med enotami zvezne države so urejeni z notranjim pravom.Anticipirana klavzula: nobena mednarodna pogodba ni mogla biti sklenjena brez soglasja vseh federalnih enot.

S kakšnim pravnim inštrumentom nastane federacija?Federacija (zvezna država) je torej na državnopravnem temelju utemeljena skupnost več federalnih enot, ki se imenujejo države, republike, province, dežele ali pokrajine. Primeri so ZDA, Avstrija, Nemčija, Švica, Argentina, bivše SFRJ, Sovjetska zveza in Češkoslovaška.Federacija je subjekt mednarodnega prava in navzven nastopa v imenu vseh v njej vsebovanih enot. Od ustavnega reda posamezne federacije in od pripravljenosti drugih držav, da stopajo v odnose z njimi, pa je odvisno, ali lahko tudi posamezne federalne enote nastopajo kot samostojen subjekt mednarodnega prava. V večini federacij, ki jih poznamo danes, federalne enote nimajo pristojnosti glede nastopanja v mednarodnih odnosih.V ZDA, Švici, Nemčiji imajo po ustavi in mednarodni praksi federalne enote nekatere bolj ali manj omejene sposobnosti neposrednega nastopanja proti drugim subjektom mednarodnega prava. Najširša pooblastila za ustvarjanje mednarodnih odnosov pa so imele

192

Page 193: mednarodno javno pravo - skripta

nekdanje republike Sovjetske zveze: Belorusija in Ukrajina sta bili celo članici OZN in drugih mednarodnih organizacij, sodelovali sta na raznih mednarodnih konferencah in sta podpisnici mnogih mednarodnih pogodb.Za večino federacij pa velja pravilo iz 2. člena Mednarodne konvencije o pravicah in dolžnostih držav, da je zvezna država samo en subjekt mednarodnega prava. Federacije lahko včasih vsebujejo nekatere elemente konfederacije (npr. SFRJ). Federacije odgovarjajo za izvajanje oz. neizvajanje mednarodnih pogodb proti drugim pogodbenim strankam. Težave nastanejo, če federalne enote ne izpolnjujejo tistega, k čemur se je navzven zavezala federacija. Federacije se včasih želijo izogniti odgovornosti tako, da v mednarodno pogodbo vnesejo federalno klavzulo, kar pomeni, da ne odgovarjajo za neizpolnjevanje pogodbe s strani federalne enote.Federacija si mora v tem primeru prizadevati, da bodo pristojni organi federalnih enot izpolnjevali obveznosti iz pogodbe.

RAZLIKA MED NJIMA!Konfederacijazveza več držav za doseganje skupni ciljev, nastane s pogodbo, ni ena država, ni enega državnega področja, ni skupnih državljanov, enote ostajajo suverene in so še vnaprej subjekt MP. Lahko se medsebojno vojskujejo (neka država vodi vojno proti tretji državi samostojno, druge države v okviru konfederacije pa lahko ostanejo nevtralne).Federacijaje zasnovana skupnost več enot, nastane z ustavnopravnim aktom, je eno državno področje, njene posamezne enote niso subjekt MP (v preteklosti so bile). Le federacija kot edini subjekt vodi vojno proti drugim državam, samo ona ima suverenost.

DEFINIRAJ FEDERALNO IN KOLONIALNO KLAVZULO V MPP

Federalna klavzula je oblika pridržka s strani federalnih enot. Z določeno rezervo se država podpisnica ograjuje od določenih določb pogodbe, ki bi tudi njo zavezovale. Posebne narave so določbe mnogostranskih pogodb, ki upoštevajo teritorialno sestavo države pogodbenice ali njeno notranjo ustavno ureditev in se tako tej državi pogodbenici dopušča, da veljavo pogodbe prostorsko omeji ali pa da prevzame obveznosti iz pogodbe pod posebnimi pogoji.Federalna klavzula upošteva, da osrednji organi, ki odločajo o podpisu pogodbe nimajo moči, da pogodbo uveljavijo v pravni ureditvi federalnih enot, saj je to v pristojnosti organov teh federalnih enot. Zato ima država podpisnica samo dolžnost priznavanja, da pristojni organi sestavnih enot ukrepajo v smeri izpolnitve obveznosti iz pogodbe (npr. ameriška konvencija o pravicah človeka 1969). Uvrščena je npr. v Konvencijo o pravnem položaju beguncev (1951), Konvencijo o pravnem položaju oseb brez državljanstva (1954).Naletela je na odpor in kritiko, ker ustvarja neenakopraven položaj za države pogodbenice.

Kolonialna klavzulaPogodbenice lahko vedno prostorsko omejijo veljavo pogodbe (carinske enklave,…).Kolonialna klavzula daje pogodbenici s kolonijami in ostalim pogodbenicam možnost, da upoštevajo posebne pogoje v kolonijah (pogodba se uporablja le v kolonijah ali pa se v kolonijah sploh ne uporablja).

193

Page 194: mednarodno javno pravo - skripta

Tudi tu pogodbenica ukrepa lahko v smeri razširjenja pogodbe na kolonije, sopogodbenico pa obvešča o neuporabi pogodbe v posameznih kolonijah (primer konvencij o borbi proti diskriminaciji, člen 15).

KAKŠNE SO PRISTOJNOSTI FEDELNIH ENOT V SESTAVLJENI DRŽAVI V ONOSIH S UJINO IN ŠE POSBEJ PRI SKLEPANJU MEDNARODNIH POGODB – PRIMER NEMČIJE, AVSTRIJE, ŠVICE IN NEKDANJE JUGOSAVIJE?Kaj je vsebovala federalna klavzula iz ustave SFRJ iz leta 1954?

Federacija je zvezna država (samo zvezni organi so subjekt MP). Pogodbe sklepa federacija. Problem so rezerve - federalna klavzula.JUGOSLAVIJA (1954): samo zveza je lahko sklepala, morala pa je prej dobiti pristanek republiških skupščin; republike so lahko sklepale le za finančne obveznosti za njihova področja.1974 - federacija z elementi konfederacije - republike so lahko sklepale določene MP posle samostojno glede finančnih obveznosti.

Kako sklepajo mednarodne pogodbe Avstrija, Švica in NemčijaAvstrija: 1988 ustavna reforma. Dežele lahko sklepale sporazume z državami, ki mejijo na Avstrijo in so potrebovale za to soglasje vlade oz. so jo morale o tem obvestiti.Švica:Kantoni so pooblaščeni za sporazume s področja javne sfere in policijska sodelovanja, pogajanja. Zvezna vlada mora proučiti te sporazume. Sedaj v teku ustavna reforma, ki bo še povečala pristojnosti kantonov. Sklenili še preko 40 takih sporazumov.Nemčija:pogodbe sklepa zveza po predhodnem konzultiranju dežel, dežele pa lahko sklepajo take pogodbe le s pristankom zvezne vlade.

OPIŠI TEMELJNE PRAVICE DRŽAV

V teoriji je sprejeto že staro razlikovanje pravic na: absolutne, temeljne in na prvotne (pripadajo državi že iz samega dejstva njenega obstoja brez posebne pogodbe) in izvedene ali pridobljene (to pa so z akti naknadno pridobljene pravice).Pojem naravnih pravic se je razvil v šoli naravnega prava (država ima podobno kot posameznik določene prirojene pravice, ki jih ni potrebno posebej priznavati), ko pa je ta šola izginila, so se pojavile številne kritike in nasprotovanja, ki so naravne pravice izrinile, nova doba pa jih je ponovno oživela. Zlasti konec 19. in v 20. stol. so se pojavile težnje po kodifikaciji pravic in dolžnosti držav, predloge zanjo pa tvorijo različni dokumenti in akti, kot npr. Deklaracija velikih načel MP (Alejandra Alvareza).Tudi OZN je dobivala veliko predlogov naj kodificira to področje.

Opiši vsebino posameznih primerov!Najpomembnejših 5 temeljnih pravic držav:

194

Page 195: mednarodno javno pravo - skripta

1. pravica do obstoja oz. samoohranitve2. pravica do neodvisnosti oz. suverenosti3. pravica do enakosti4. pravica do mednarodnega prometa, mednarodne komunikacije in mednarodnega

obveščanja5. pravica do spoštovanja drugih držav.

PRAVICA DO OBSTOJA OZ. DO SAMOOHRANITVEPo pozitivnem MP ima vsaka država pravico do obstoja, do polne neodvisnosti, integritete in tudi pravico, da ščiti in brani svoje pravice. Prepovedana je zlasti agresija. Tej pravici ustreza dolžnost drugih držav, da to pravico spoštujejo in tudi preprečujejo, da se tuje področje uporabi za pripravljanje dejanj prosti obstoju, gre za t.i. 25. člen Alvarezove deklaracije.Država ima po UL ZN pravico do samoobrambe, vendar samo do takrat, ko obrambo prevzame OZN. O uporabi pravice do samoobrambe je treba takoj obvestiti VS ZN. V zvezi z tem ima država tudi pravico do priprave sredstev za obrambo. Pravica do obstoja ne opravičuje akcij države, s katerimi bi ščitila in zadrževala svoj obstoj z nezakonitimi dejanji proti nedolžnim in miroljubnim državam. Iz pravice samoohranitve izvira pravica nujne obrambe. Zaradi samoohranitve so dovoljena tudi taka dejanja, ki so sicer prepovedana (samopomoč).

PRAVICA DO NEODVISNOSTI OZ. SUVERENOSTITa pravica je na prvem mestu med načeli UL ZN, vendar je razširjena tudi na države, ki niso članice OZN. Ta pravica je neodtujljiva. Neodvisnost je pravica vsake države,

da določa in menja svojo ustavno ureditev po svoji volji, da sklepa dogovore, pogodbe z drugimi državami, da je na svojem območju izključni gospodar in razsodnik nad osebami in stvarmi

(izjeme: mednarodne služnosti in primeri eksteritorialnosti).

GS ZN izjavlja, da ima vsaka država pravico, da sama izbere svoj sistem političnega, gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja in reda in da je ta pravica neodtujljiva. Enake besede uporablja tudi Deklaracija sedmih načel.Pravica do neodvisnosti zajema tudi:

pravico do samodoločbe tistih narodov, ki živijo pod oblastjo tuje države, pravico vsake države, da sama razpolaga s svojim naravnim bogastvom.

Ta pravica izhaja iz Resolucije, ki jo je leta 1952 sprejela GS OZN. GS izjavlja, da je vsak pritisk na državo, ki uporablja svojo suvereno pravico, da svobodno razpolaga s svojim naravnim bogastvom očitno kršenje pravic naroda do samoodločbe in načela neintervencije.Nobene države ne more vezati sklep, na katerega sama ni pristala, velja pa več izjem - iz pravice do neodvisnosti izhaja tudi načelo neintervencije.Intervencija pomeni silovito in samovoljno vmešavanje neke države v zadeve druge države. Velja Calvova doktrina, po kateri se ne sme uporabiti sila za urejanje zasebnopravnih pogodbenih terjatev. GS je leta 1965 sprejela Deklaracijo o nedopustnosti vmešavanja v notranje zadeve države in o zaščiti njihove neodvisnosti in suverenosti. Iz deklaracije izhaja, da nobena država nima pravice neposredno ali posredno intervenirati v notranje ali zunanje posle druge države. Ta prepoved obsega tako oborožene kot tudi druge oblike intervencije. Za kršitev pravice neodvisnosti gre, če ena država preti drugi z nekim zlom, če

195

Page 196: mednarodno javno pravo - skripta

ta ne bo na določen način uredila neko vprašanje, ki spada v njeno izključno pristojnost (podrobneje glej stran 26-30 povzetka knjige Anrassy).

PRAVICA DO ENAKOSTIne glede na dejansko neenakost držav pa so po MP države pravno enake. To načelo je razdelano v deklaraciji sedmih načel. Države imajo enake pravice in dolžnosti in so enaki člani mednarodne skupnosti ne glede na gospodarske, socialne, politične in druge razlike. Med elementi enakosti najdemo:

pravno enakost, dolžnost spoštovanja osebnosti drugih držav (nedotakljivost teritorialne celovitosti

in politične neodvisnosti), pravico svobodne izbire in razvijanja političnega, socialnega, gospodarskega in

kulturnega sistema, dolžnost držav, da skrbno in v dobri veri izvršujejo svoje mednarodne obveznosti in

da živijo v miru z drugimi državami.

Pomen načela enakosti je tudi v tem, da ima glas vsake države enako vrednost. V mednarodnih organizacijah pridejo razlike v poštev samo glede zmožnosti prevzemanja dolžnosti in obveznosti. Diferenciacija je načelno dovoljena, če temelji na pogodbeni privolitvi vseh držav udeleženk.

PRAVICA DO MEDNARODNEGA PROMETA, MEDNARODNE KOMUNIKACIJE IN MEDNARODNEGA OBVEŠČANJATa pravica je pravzaprav izraz svobode države, ki jo druga država ne sme ovirati. Ta pravica ni v tem, da bi ena država lahko zahtevala od druge, da z njo vzdržuje kakršnikoli promet (diplomatski, prometni ali trgovinski). Razširitev temeljnih pravic države na mednarodni promet se nanaša na države brez morske obale, da se imajo pravico posluževati morja in da morske ožine, ki povezujejo odprta morja ne morejo biti zaprte za promet ne glede na to, da pripadajo teritorialnemu morju neke države.

PRAVICA DO SPOŠTOVANJA DRUGIH DRŽAVPravica do spoštovanja se odraža v pravilu MP, ki zavezuje države, da spoštujejo čast drugih držav in da se vzdržijo dejanj, s katerimi bi izkazovale preziranje ali omalovaževanje vlade, naroda ali organa druge države. To moralno integriteto države ščiti MP, zlasti glede njihovega območja, organov in njihovih znakov. Območje države je nedotakljivo ne samo v miru, ampak tudi v vojni (pri nevtralnih državah). Poškodovanje državnih znakov (zastave, grba) se smatra za posebno težko žalitev. Spoštovanje se odraža tudi v ceremonialu. Obveznost spoštovanja ne preneha niti proti sovražniku in je vsebovana tudi v pravilih vojnega prava. Moralna pravica se kaže v izkazovanju časti in nedotakljivosti tujih predstavnikov. Vprašanje koeksistence pa je prišlo tudi v OZN in tako je bilo na zasedanju GS OZN 1962 v odboru za pravna vprašanja sestavljen popis sedmih načel:

1. Načelo mirnega reševanja sporov (da se ne ogrozi mednarodni mir, varnost in pravičnost)

2. Načelo nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav v skladu z Listino3. Načelo, da se morajo države o medsebojnih odnosih vzdržati grožnje s silo ali njene

uporabe, ki bi bila naperjena zoper celovitost ali politično neodvisnost katerekoli države, ali na kak drug način nasprotovala ciljem OZN

4. Načelo o dolžnosti medsebojnega sodelovanja v skladu z Listino

196

Page 197: mednarodno javno pravo - skripta

5. Načelo enakopravnosti in pravice do samoodločbe narodov6. Načelo suverene enakosti držav7. Načelo, da morajo države svoje obveznosti prevzete v skladu z Listino, izpolnjevati

v dobri veri.

Sledil je še sprejem Deklaracije načel MP o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu z Listino ter Listine o ekonomskih pravicah in dolžnostih države. Le-ta med temeljne elemente mednarodnih odnosov prišteva suverenost, teritorialno celovitost, neodvisnost, suvereno enakost, neinternvencijo, miroljubno koeksistenco, pravico narodov do samoodločbe, pravico do lastne izbire politične in gospodarske ureditve, pravico do mednarodne trgovine, suverenost nad naravnim bogastvom, pravna enakost.

REALNA UNIJA

Realna unija predstavlja skupnost dveh ali več držav, ki je rezultat soglasja držav članic unije. S stališča MP se realna unija pojavlja kot enoten subjekt. Vsaka država članica kot samostojna država zadrži svojo notranjo avtonomijo ima svoj parlament, svojo zakonodajo in svojo administracijo. Vendar pa je upravljanje zunanjih zadev, vojske in fiskusa podeljeno skupnim organom unije. Države članice se ne morejo vojskovati ena proti drugi, kajti vojna proti eni državi članici predstavlja vojno proti celotni skupnosti.Je zveza več držav, ki navzven nastopajo kot en pravni subjekt, čeprav so to razdvojene mednarodne enote. Imajo skupnega vladarja. Skupnost je namerna.

Naštej nekaj primerov realne unije!Najbolj tipičen primer realne unije predstavlja Avstro-Ogrska monarhija. Ta sporazum med Avstrijo in Ogrsko je rezultat kompromisa med dvema državama leta 1867, načela te skupnosti pa so potrjena z ogrskim zakonom in Avstrijskim zakonom oba iz leta 1867.Skupnost je razpadla po 1. svetovni vojni, obe državi pa sta sprejeli popolnoma samostojne mirovne pogodbe, Avstrija v Saint - Germainu 1919, Ogrska pa v Trianonu 1920. Istega leta kot je razpadla Avstroogrska, je bila proklamirana (razglašena) realna unija med Dansko in Islandijo pri čemer je danski kralj postal tudi kralj Islandije. Ta realna unija je razpadla 1944, to pa je bil tudi zadnji primer takšne vrste sestavljene države v smislu realne unije.Švedska in Norveška - realna unija je prenehala z mirnim sporazumom 1814-1905.

Kdo je subjekt MP?Subjekt MP je, po določilih MP, nosilec pravic in obveznosti, ki deluje po predpisih MP in je direktno podvržen MP ureditvi. Pogodbene stranke so lahko subjekti MP glede na pravno in poslovno sposobnost. Temeljna predpostavka za lastnost stranke v določenem MP poslu je, da je stranka subjekt MP, ki ima pravno in poslovno sposobnost. Če stranka ni subjekt MP, tudi posel nima značilnosti MP posla.Delitev subjektov MP:

Trajni (države, OZN); Začasni (uporniki, osvobodilna gibanja...); Prehodna faza v oblikovanju subjektivitete (dežele pod skrbništvom, ki so brez

poslovne sposobnosti); Subjekti v nastajanju, širjenju (ekspanziji).

DRŽAVLJANSTVO

197

Page 198: mednarodno javno pravo - skripta

V mednarodno-pravnem pogledu na državljanstvo se je izoblikovalo pomembno načelo, t.i. načelo suverenosti države. Skladno s tem načelom velja, da vsaka država samostojno določa pod pogoji svojega prava, kdo so njeni državljani.Pomembno je tudi načelo izključnosti državljanstva v primerih večkratnega državljanstva. Izpeljava omenjenega načela v zakonodajni praksi držav običajno pomeni določitev, da se je vsaka oseba, ki ima tudi državljanstvo tuje države, dolžna podrejati jurisdikciji države, na območju katere se nahaja in katere državljanstvo ima, razen če mednarodni sporazum ne določa drugače. V mednarodnem pravu je najpomembnejša vez državljanstvo, ki je osnovna vez med državo in posameznikom. Državljanstvo se pridobi ali po rodu (iure sanguinis ) ali po območju (iure soli ).Državi mednarodno pravo daje pristojnost, da izvaja oblast nad osebami, ki se nahajajo na njenem ozemlju na podlagi teritorialne suverenosti. Oblast, ki jo država izvaja nad svojimi državljani pa imenujemo personalna suverenost. To oblast izvaja država tudi nad državljani, ki prebivajo v tujini.Zaradi različnih zakonodaj, ki temeljijo na različnih načelih in idejah prihaja do primerov apatridnosti in bi-polipatridnosti.

Apatrid je oseba, ki je nobena država ne priznava kot svojega državljana.O polipatridu ali bipatridu pa govorimo, ko dve ali več držav štejejo določeno osebo za svojega državljana. Najnovejši instrument mednarodnega prava na področju državljanstva je Evropska konvencija o državljanstvu, ki jo je sprejel Svet Evrope in tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Konvencija pomeni prvo kodifikacijo na področju državljanstva nasploh.

Amsterdamska pogodba v 1.odstavku 17. člena določa, da je z omenjeno določbo vzpostavljeno državljanstvo EU in da vsaka oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic, istočasno velja za državljana EU.Državljanstvo EU le dopolnjuje in ne nadomešča državljanstva članice. Koncept državljanstva še vedno temelji na izključnosti notranjega prava posamezne države članice, jasno pa je tudi, da koncept državljanstva EU temelji na dvojnosti, pri čemer je državljanstvo države članice v razmerju do državljanstva EU originarno in eno brez drugega ne moreta obstajati. Državljan Evropske unije ima naslednje pravice:

Pravica prostega gibanja in svobodne izbire prebivališča; Volilna pravica; Pravico do diplomatske zaščite; pravica do peticije in varuha človekovih pravic.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije določa načine in pogoje za pridobitev in prenehanje državljanstva Republike Slovenije. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije taksativno določa, na kakšen način je mogoče dobiti državljanstvo RS. Ti načini so:

po rodu, z rojstvom na območju RS, z naturalizacijo (to je s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje); po mednarodni pogodbi.

Po rodu pridobi državljanstvo RS otrok, če sta ob njegovem rojstvu oče in mati državljana RS, če je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Slovenije, otrok pa je

198

Page 199: mednarodno javno pravo - skripta

rojen v RS ali če je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan RS, drugi pa je neznan ali je neznanega državljanstva, otrok pa je rojen v tujini. Državljanstvo RS pridobi tudi otrok, ki je rojen ali najden na območju RS, če sta njegova oče in mati neznana ali ni znano njuno državljanstvo ali pa sta brez državljanstva.Z naturalizacijo pridobi državljanstvo RS oseba, ki je zaprosila za državljanstvo RS, vendar mora izpolnjevati določene pogoje.

Državljanstvo RS preneha na naslednje načine: z odpustom, z odrekom, z odvzemom, po mednarodni pogodbi.

Državljanu RS preneha državljanstvo RS z odpustom, če za to zaprosi, vendar mora pri tem izpolnjevati določene pogoje. Polnoletni državljan Republike Slovenije, ki je bil rojen v tujini in tam živi, pa ima tudi tuje državljanstvo, se lahko do dopolnjenega 25. leta starosti odreče državljanstvu RS.Državljanu Republike Slovenije, ki dejansko živi v tujini in ima tudi tuje državljanstvo, se lahko odvzame državljanstvo RS, če s svojim delom škoduje mednarodnim ali drugim interesom RS. Zaradi celovitega razvida državljanstva RS in zaradi spremljanja stanja na tem področju vodi republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, centralno evidenco o državljanstvu.

MP UREDITEV STATUSA OSEB BREZ DRŽAVLJANSTVA

APATRID (APOLIT) je tisti, ki ga nobena država po svojih zakonih ne priznava za državljana. Brez državljanstvo nastane tako, da:

se oseba rodi v takih okoliščinah; oseba ne pridobi državljanstva nobene države; oseba izgubi državljanstvo ene države, ne pridobi pa drugega državljanstva.

Ureditev statusa oseb brez državljanstva urejajo naslednje mednarodne konvencije:1. KONVENCIJA O POLOŽAJU OSEB BREZ DRŽAVLJANSTVA 1954

(zavezuje države k nediskriminiranju teh oseb in k istemu postopanju z njimi kot z lastnimi državljani v pogledu spoštovanja človekovih pravic v zvezi s svobodo, svobodo veroizpovedi, zaščito avtorskega in patentnega prava, sodnega varstva, osnovnega šolanja, socialne zaščite).

2. KONVENCIJA O ZMANJŠEVANJU OSEB BREZ DRŽAVLJANSTVA 1961 (predvideva ustanovitev organizma, kamor se bodo osebe brez državljanstva lahko obrnile).

3. KONVENCIJA O STATUSU POROČENIH ŽENA (države podpisnice teh konvencij se obvezujejo, da bodo priznale državljanstvo osebi, ki bi sicer ostala brez državljanstva, če je oseba rojena na njenem področju ali če je rojena v tujini in je vsaj eden od njenih staršev njen državljan. Oseb brez državljanstva se ne sme izgnati iz države, razen če to zahtevajo razlogi varnosti ali javnega reda. Države bodo omogočale naturalizacijo in asimilacijo takšnih oseb, vendar pa državljanstvo kljub temu ostaja v pristojnosti vsake posamezne države).

199

Page 200: mednarodno javno pravo - skripta

KAKO JE UREJENO MP VARSTVO PRVOBITNEGA PREBIVALSTVA IN NAŠTEJTE VSAJ 3 PRIMERE TEH PREBIVALSTEV?

V okviru pravic posameznika (človekove pravice); z mednarodnimi pogodbami; z notranjim pravom (kolektivne manjšinske pravice).

Primeri prvobitnega prebivalstva:1. Maori v Novi Zelandiji,2. Aborigini v Avstraliji,3. Inuiti in različne indijanske skupine v Ameriki,4. Laponci v Evropi.

Gre za tematiko, ki se je oz. se še vedno rešuje predvsem na nacionalni ravni držav, ki imajo takšno prebivalstvo. Ker pa so potrebe narekovale višjo ureditev, je podkomisija za preprečevanje in zaščito manjšin, ki deluje v okviru Komisije za človekove pravice pri OZN, oblikovala Osnutek Deklaracije o pravicah prvobitnega prebivalstva. Osnutek zajema sledeče pravice:

priznanje pravice do enakopravnosti, do drugačnosti; postavlja se vprašanje varstva človekovih pravic tega prebivalstva, saj so bili v

preteklosti deležni odtujitev premoženja in zemlje; pravica do promocije pravic in značilnosti prvobitnega prebivalstva; pravica do političnega, ekonomskega, socialnega in kulturnega združevanja in rasti; potreba po demilitarizaciji njihovega ozemlja; pravica domorodnih družin do ohranjanja deljene odgovornosti za vzgojo,

usposabljanje, izobraževanje in blaginjo njihovih otrok; poudarja se pravica do samoodločanja, kar ima tudi podlago v UL ZN,

Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnoh in kulturnih pravicah; države se spodbuja za sodelovanje s prvotnim prebivalstvom, deklaracija pa naj bi

tudi bila temelj za vse nadaljnje korake v okviru ZN za varstvo prvobitnega prebivalstva.

DEFINIRAJ TERMINE KOLONIJA, PROTEKTORAT, MANDAT, SKRBNIŠTVO! PROTEKTORATje odnos med dvema državama, v katerem ima ena od njiju (običajno na temelju pogodbe) določen vpliv na zunanjo politiko druge, včasih pa tudi na njene notranje zadeve, hkrati pa prevzema zaščito države nasproti drugim.Nastane z dogovorom ali pa na podlagi dejstev (okupacija Egipta s strani VB). Dolžnost zaščite se ravna po dogovoru. V glavnem je država zaščitnica dolžna zaščititi drugo državo pred napadi od zunaj, jo podpirati pri obrambi njenih pravic in zahtev. Lahko prevzame tudi njeno zastopanje v tujini. Vpliv na zunanje zadeve je lahko:

Direkten (zaščitnica vodi zunanje posle sama); Indirekten (zaščitnica ima pravico kontrole in odobritve - redko se zaščiteni državi

pusti, da delno vodi svoje zunanje zadeve, država zaščitnica izvršuje nadzor in daje odobritve za posamezne akte).

200

Page 201: mednarodno javno pravo - skripta

Ker zaščitena država ostaja subjekt MP, lahko vstopi v vsak pogodbeni odnos z drugimi državami (posredno ali neposredno). Dogovor o protektoratu ne zadeva starejše dogovore zaščitenke, razen če niso v nasprotju z dogovorom o protektoratu. Odnosi protektorata so začeli izginjati v času razgrajevanja kolonialnih sestavov.

KOLONIJASvoj vrhunec so kolonije dosegle pred 1. svetovno vojno, danes pa so v zaključni fazi zaradi spoznanja, da gre za nepravilen sistem. Gre za subjekt MP v zametku, vendar še ne v končnem stadiju. To ozemlje nima lastne samouprave in je pod popolnim nadzorstvom ter upravo države matice, vendar je po navadi upravno in teritorialno ločena od države matice. Iz težnje po prikazovanju, da kolonialna uprava skrbi za napredek kolonialnih narodov, so se razvili MANDATI.

MANDATPo 1. svetovni vojni je počasi dozorevalo spoznanje, da je kolonialni režim nepravičen do narodov teh kolonij, vse bolj pa so bile vidne težnje po prikazovanju, da kolonialna uprava skrbi za napredek kolonialnih narodov. V tem razpoloženju je prišla na dan misel o mandatu, ki bi ga omikani narodi prevzeli nad zaostalimi narodi teh kolonialnih posestev. Na podlagi tega mišljenja je že Pakt Lige narodov razglasil dobrobit in razvoj teh zaostalih narodov kot sveto nalogo civilizacije ter hkrati odredil neka pravila za upravo z mandatnimi področji.Pod mandat so prišle države bivšega Otomanskega cesarstva in nemške kolonije, po stopnji razvoja pa so bili mandati razdeljeni na 3 kategorije:

A – MANDAT (so bile države, ki se že lahko priznajo kot neodvisne, pod pogojem, da sprejemajo nasvete in pomoč podeljenega jim mandatarja. Ko bi katera od teh dežel dosegla zadostno stopnjo razvoja, tako da bi lahko sama s sabo upravljala, bi moral mandat prenehati).

B – MANDAT (to so bile države, ki niso imele neodvisne domače politične organizacije, vendar je mandatar upravljal z njimi posebno ob nekaterih omejitvah in obvezah).

C – MANDAT (je obsegal dežele, ki so najbolj zaostale in je mandatar z njimi upravljal po svojih zakonih kot sestavnim delom svojega področja. Mandatar je izvrševal naloge kot mandatar Lige narodov ter v njenem imenu, pošiljal je Ligi letna poročila, vrhovni nadzor nad mandati pa je opravljal Svet Lige narodov. Obveze mandatarja so bile:

preprečevanje zlorab (trgovina z belim blagom, orožjem in alkoholom); zagotovitev svobode vesti in vere; prepoved izgradnje utrdb in vojnega izobraževanja prebivalstva za druge

namene, kot za obrambo; spoštovanje načela odprtih vrat za trgovino vseh članic Lige Narodov.

SKRBNIŠTVOPostavitev nekega območja (teritorija) oz. področja (uprava) pod skrbništvo se določa z dogovorom med državo (državami), ki bo (do) izvajale upravo ter organom OZN (pogodba med skrbnico ter OZN).Ta organ OZN je:

VS OZN (za strateška območja (Pacifiško otočje);

201

Page 202: mednarodno javno pravo - skripta

GS OZN (za ostala področja); Skrbniški svet OZN.

Načela upravljana s skrbniškimi območji so (načela so vsebovana v Deklaraciji o nesamoupravnih območjih, ki je prišla v UL OZN):

krepitev mednarodnega miru in varnosti; napredek območij v političnem, ekonomskem, socialnem in vzgojnem smislu; postopen razvoj samouprave in neodvisnosti območij; zagotovitev človekovih pravic; načelo odprtih vrat.

Partikularno pravo ščiti interese in prebivalstvo skrbniških območij. Prebivalstvo skrbniških območij so poseben subjekt MP brez poslovne sposobnosti. V njihovem imenu deluje neka država (t.i. upravna oblast). Njihovo delovanje je omejeno formalno (močan nadzor OZN) in tudi materialno (namen skrbništva).Skrbniška ozemlja so po UL OZN v boljšem položaju kot ostala nesamoupravna območja, kajti zanje velja:

močnejši nadzor OZN; določene obveznosti upraviteljic; končni cilj sta samouprava in neodvisnost; poudarjeno je načelo samoodločbe (možnost plebiscita), kar pa si v kolonijah

morajo šele izboriti; skrbništvo lahko preneha tudi s priključitvijo neki drugi državi (Britanski Togo se

združi s kolonijo Gano).Skrbniško ozemlje v letu 1986 so bili samo Tihomorski otoki (ZDA).

OPIŠI PRAVNE VIRE, VSEBINO IN OBLIKO IZVRŠEVANJA MEDNARODNE SLUŽNOSTI

Pojem mednarodne služnosti, njihovo dopustnost v MP, obseg in doseg se uporablja za odnose, kjer ima ena država nasproti drugi neko pravico, ki je lokalizirana na nekem določenem delu te druge države. Ta del področja je trajno obremenjen s pravico upravičene države. Mnogo odnosov, ki se smatrajo za služnosti je nastalo v dogovorih, ki določajo nove meje. Zato je največ služnosti nastalo po 1. svetovni vojni in v mirovnih pogodbah 1947.

Kako se izvršujejo?Glavna značilnost mednarodne služnosti je, da deluje erga omnes (to pomeni ne samo med pooblaščencem in zavezancem, ampak tudi med njima in nasproti tretjim subjektom), lahko obstoji med več državami znotraj zvezne države, obremenjeni državi nalaga dolžnost, da nekaj trpi ali opusti (negativne in pozitivne služnosti).

Sama zase se ne more prenesti na drugo državo. Na tretjo državo preide, ko ta pridobi neko področje in v primeru začasne zasedbe (mandat, zakup).Vrste služnosti:

vojaške služnosti (demilitizirani pasovi); npr. nekateri grški otoki v Egejskem morju, Alondsko otočje

prepoved utrjevanja, pomorske in zračne baze,

202

Page 203: mednarodno javno pravo - skripta

pravico prehoda vojske, prostor za vadbo bombardiranja.

Gospodarske služnosti pomenijo izkoriščanje naravnih bogastev na nekem področju, ki ga izvaja druga država (pravica ribolova, sekanje drv, paša, dobava električne energije ali vode).Prometne služnosti (železniške proge, dostop k lukam, uporaba luke, prosta plovba po reki, naftovodi).Služnost nastane s pogodbo. Preneha pa s potekom pogodbenega roka, s konsolidacijo, s prenehanjem interesa upravičene države.Razvoj letalstva je prinesel novo obliko vojaške služnosti, to je pravica preleta vojaških zračnih plovil in njihovo pristajanje v tehnične namene (oskrba z gorivom, popravilo).Druge vrste služnosti so zelo redke (vsebujejo jih odredbe Lateranskega dogovora iz l.1929):

prihod k trgu svetega Petra, prihod obiskovalcev do umetnin Vatikana, prepoved gradnje višjih zgradb v bližini Vatikana.

DIPLOMATSKO PRAVO

DIPLOMATSKO IN KONZULARNO PRAVO!Konvencije (viri):

DK o diplomatskih odnosih 1961, Konvencija o konzularnih odnosih, Konvencija o specialnih misijah 1969, DK o predstavljanju držav v njihovih odnosih z mednarodnimi organi 1975, Protokol o obveznem mirnem reševanju sporov, Dunajska konvencija o preprečevanju napadov na mednarodno zaščitene osebe.

Diplomatski zbor predstavljajo šefi misije, ki so akreditirani v istem mestu, državi sprejmnici.Ožji pomen = samo šefi diplomacijširši pomen = šefi diplomacij+člani družine. Gre za kolektivni organ.Ta včasih (npr. pri nekaterih svečanostih) nastopa kot celota. V tem primeru ga vodi, mu predseduje ali nastopa v njegovem imenu po rangu najstarejši šef misije (šef misije z najdaljšim stažem), ki se imenuje doyen diplomatskega zbora.V nekaterih državah se je izoblikovalo pravilo, da je doyen vedno papeški nuncij, ker se mu v teh državah priznava starešinstvo nad vsemi ostalimi ambasadorji, ne glede na to, kdaj je nastopil svojo funkcijo.Aktivna in pasivna pravica do diplomatskih misij:

da pošlje in da sprejme predstavnike v drugo ali iz druge države, da gre za ustanovitev diplomatskih misij v drugi državi in pri nas.

Začasne misije v ožjem in širšem smislu ter primeri le teh!

203

Page 204: mednarodno javno pravo - skripta

Specialna misija je začasna misija. Država jo pošlje v drugo državo, z njenim soglasjem, da bi se pogajala o določenih vprašanjih ali da bi izpolnila določeno nalogo.Konstitutivni elementi:

konsenzualnost, začasnost, določena naloga.

Primer:ad hoc diplomacija so:

kronanje, državniški pogrebi, mednarodne proslave, mednarodne prireditve, mednarodne konference.

RazlikaDiplomatska imuniteta:ni osebna pravica zaščitenih posameznikov, ampak pravica države, da od druge države zahteva določeno ravnanje s svojimi diplomatskimi predstavniki.Član misije sam se ji ne more odreči, lahko pa mu jo njegova vlada. Ne more se ga kazensko preganjat. Izven sodnih in upravnih posegov ni dolžan pričati, predstavlja oviro za jurisdikcijo, procesne zadeve.Diplomatski privilegij:določene ugodnosti (carinske, davčne in druge olajšave). Imunitete se nanašajo na nedotakljivost osebe diplomatskega agenta in osebja (sodna, upravna) ter diplomatskih prostorov. Privilegiji so pa samo ugodnosti, ki so ponavadi davčne in carinske narave.

MP ZNAČAJ SPECIALNIH MISIJ IN NAČIN NJIHOVEGA DELOVANJA

Specialna misija pomeni začasno misijo, ki predstavlja državo in je posamezna država pošilja v drugo državo z njenim soglasjem, da bi se pogajala o določenih vprašanjih ali da bi se izpolnila določena naloga.

Glede na naravo naloge razlikujemo:1. ceremonialne misije (so tiste, ki jih ena država pošilja v drugo državo zato, da bi s

tem izrazila solidarnost ob nekem veselem ali žalostnem dogodku),2. misije o zadevah skupnega pomena (so tiste, ki jih ena država pošilja k drugi, da

bi se pogajala o nekem vprašanju, ki je zanju skupnega pomena),3. študijske misije (so tiste, ki jih ena država pošilja k drugi, da bi se dejansko

spoznala z nekaterimi vidiki življenja v tej državi),4. misije za pomoč (so tiste, ki jih ena država pošlje v drugo državo zato, da bi

pospeševala razvoj nekega področja).

Specialna misija ne more opravljati nalog, za katere nima mandata.Funkcije specialne misije se določijo na podlagi obojestranskega soglasja države pošiljateljice in države sprejemnice. Drugačne razmere nastopijo, kadar več držav hkrati pošlje specialno misijo v drugo državo, da bi v soglasju z vsemi temi državami skupno obravnavale določeno vprašanje, ki je zanje skupnega pomena. Specialna misija preneha z

204

Page 205: mednarodno javno pravo - skripta

izpolnitvijo zaupane diplomatske naloge ali po preteku roka, funkcije tudi prenehajo na podlagi unilateralnega akta države pošiljateljice.

DIPLOMATSKI ORGANI ZNOTRAJ DRŽAVE IN MP POSLEDICE NJIHOVEGA DELOVANJA

Državni in drugi subjekti MP ne morejo delovati drugače kot preko svojih organov. Preko le-teh lahko za državo in druge subjekte MP nastanejo mednarodno pravne posledice. Organi mednarodnih odnosov so potrebni vsaki državi, da bi na podlagi njihovega delovanja lahko izzvala določene mednarodnopravne posledice.Najvišji organ zunanjega zastopanja je šef države (predsednik RS, ki predstavlja državo doma in v tujini, postavlja in odpoklicuje ambasadorje in predstavnike, sprejema akreditivna in odpoklicna pisma za tuje diplomatske predstavnike, ki so pri njem akreditirani, izdaja listine o ratifikaciji, proglaša vojno stanje).Šef države zastopa državo in za to potrebuje posebno pooblastilo, to pravico zastopanja ima dejanski šef. Pogosto je vezan na sodelovanje ali odobritev nekega telesa.Predpostavke za dejansko uporabo pravic in pooblastil;

nahajanje v tujini, tuja država je odredila prihod, upoštevati je treba željo šefa države, da potuje incognito.

NOTRANJI ORGANI DIPLOMACIJE (predsednik države, parlament, predsednik vlade, zunanji minister), ZUNANJI (diplomatski in konzularni predstavnik). Državni in drugi subjekti MP ne morejo delovati drugače kot preko svojih organov.

Katera pooblastila potrebujejo za opravljanje svojih obveznosti v okviru mednarodnih konferenc in pri ustvarjanju mednarodnih pogodb?Pravilo je, da mora imeti predstavnik države pooblastilo za sklepanje pogodb. Pooblastilo ni potrebno, če iz prakse držav ali drugih okoliščin izhaja, da stranke pogodbe neko osebo obravnavajo kot pooblaščenega predstavnika države, ki lahko kot tak sklene pogodbo. Notranji organi ne potrebujejo nobenih pooblastil za opravljanje svojih obveznosti.

K atera od teh oseb ima običajno pomembno vlogo v zvezi z mednarodnimi pogodbami in kakšna so njegova pooblastila pri opravljanju te obveznosti?Minister za zunanje zadeve pridobi pooblastilo za zunanje zastopanje že s samim imenovanjem na ta položaj. Pomembno vlogo v zvezi z mednarodno pogodbo ima minister za zunanje zadeve, ki poda predlog za ratifikacijo MP, DZ pa odloča o ratifikaciji mednarodnih pogodb v Sloveniji.Po MOP ima minister za zunanje zadeve, ko potuje v tujino podoben položaj kot poslanec. Po poslovniku VS OZN premieri in ministri za zunanje zadeve ne potrebujejo posebnih pooblastil, ko zastopajo svojo državo na sejah VS. Minister za zunanje zadeve daje tujim diplomatskim predstavnikom pojasnila o tekočih zadevah, take izjave države obvezujejo.

Vlada (izvršuje državno oblast-premier, predsednik vlade polnopravno zastopa svojo državo v zunanjih zadevah).Šef diplomatske misije lahko brez posebnega pooblastila sprejme besedilo pogodbe, ki se sklepa med njegovo državo in državo sprejemnico. Za podpis pogodbe pa potrebuje

205

Page 206: mednarodno javno pravo - skripta

posebno pooblastilo. Za sprejem besedila pogodbe, ki se obravnava na mednarodni konferenci ali v okviru mednarodne organizacije, so pooblaščeni tudi akreditirani predstavniki države na konferenci ali v mednarodni organizaciji.Če oseba, ki se ne šteje za pooblaščenega predstavnika svoje države, izvrši kakšno dejanje v zvezi s sklepanjem pogodbe, takšno dejanje nima pravnega učinka. Država pa lahko takšno dejanje naknadno odobri.

Katere pravne posledice ima kršitev običajev protokola v odnosu do poglavarja tuje države?Ko predsednik države potuje v tujino, urejajo njegov položaj posebni predpisi mednarodnega običajnega prava. Takrat mu pripadajo nekatere ugodnosti in časti po mednarodnem pravu in delno iz vljudnosti (kurtuazija). Kršitev običajev protokola v odnosu do poglavarja tuje države ima za posledico PERSONA NON GRATA (nesprejemljiv, nezaželena oseba).Pravila vljudnostiso pravila obnašanja, ki niso pravno obvezna, ampak so nastala v želji za prijateljskimi srečanji in medsebojnim spoštovanjem. Vendar pa lahko udeležence ta pravila zelo močno obvezujejo, sicer lahko pride do političnih zapletov (njihovo neupoštevanje ne povzroča MP odgovornosti in se na to ne more odgovarjati z represalijami; sčasoma pa lahko ta pravila vljudnosti postanejo obvezna in obratno: MP pravila lahko izgubijo pomen pravnih pravil in ostanejo samo pravila vljudnosti.

K ateri MP instrumenti urejujejo vprašanje njihovega varstva, ko se nahajajo v tuji državi in kdo poleg njih je deležen tega varstva?

DK o diplomatskih odnosih 1961, Konvencija o konzularnih odnosih, Konvencija o specialnih misijah 1969, DK o predstavljanju držav v njihovih odnosih z mednarodnimi organi 1975, Dunajska konvencija o preprečevanju napadov na mednarodno zaščitene osebe

VIRI IN KAKŠNO JE MP VARSTVO DIPLOMATSKIH ZASTOPNIKOV V OKVIRU PREGANJANJA IN KAZNOVANJA T.I. ZLOČINOV PROTI MEDNARODNO ZAŠČITENIM OSEBAM

Osebe pod mednarodno zaščito so: šef države, predsednik vlade, minister za zunanje zadeve, katerikoli predstavnik ali funkcionar države in družinski člani, ki jih spremljajo.

Vsaka država članica bo štela za KD, na podlagi svojih zakonov, z naklepom storjen uboj, ugrabitev ali drug napad na osebo pod mednarodno zaščito (sem spada tudi nasilen napad na uradne prostore, grožnjo, da bo izvršen takšen napad, poskus takšnega napada).Vsaka država članica bo predpisala za ta KD ustrezne kazni, pri čemer bo upoštevala težo storjenega dejanja. Vsaka država članica ukrene, kar je nujno za pristojnost glede KD, kadar je KD storjeno na njenem ozemlju ali na ladjah ali letalih, ki so v njej registrirana in

206

Page 207: mednarodno javno pravo - skripta

kadar je osumljeni storilec njen državljan ter kadar je bilo KD storjeno zoper osebo pod mednarodno zaščito.Države članice bodo sodelovale pri preprečevanju KD zlasti s tem, da bodo v praksi storile vse s čimer bi preprečile, da bi se na njihovem ozemlju pripravljala KD, da bodo izmenjevale informacije in koordinirale upravne in druge ustrezne ukrepe, da preprečijo izvršitev takih KD. Države članice bodo druga drugi dajale največjo možno pravno pomoč glede KP, ki se uvede v zvezi s storjenim KD.

VSEBINA DIPLOMATSKE IMUNITETE PO DUNAJSKI KONVENCIJI O DIPLOMATSKIH ODNOSIH

IMUNITETA pomeni izvzetost iz jurisdikcije, kar pa ne pomeni, da za diplomatsko osebje ne veljajo zakoni države, kjer opravljajo svojo dolžnost. Če diplomatska oseba ravna v nasprotju z zakoni domače države, lahko dotična država po diplomatski poti zahteva od matične države (pošiljateljice), da naj diplomata zaradi kršitve zakonov opozori ali odpokliče.Imuniteta pomeni, da je pooblaščena oseba, ki to imuniteto uživa, izvzeta od ukrepanja kateregakoli organa države sprejemnice, t.j. sodnega, upravnega in policijskega.

Diplomatski predstavnik je popolnoma izvzet iz kazenske pristojnosti države sprejemnice za vsa njegova ravnanja, ne le v okviru njegove diplomatske službe. Celo, če je kaznivo dejanje uperjeno proti varnosti države ali javni varnosti države sprejemnice, lahko le-ta država ukrepa le preventivno. Kar zadeva civilno-pravne pristojnosti, se izvzetje ne upošteva v naslednjih primerih:

pri stvarno - pravni tožbi oz. zahtevi glede nepremičnine v državi sprejemnici; pri dednopravnih predmetih, kjer je npr. diplomatski predstavnik izvršitelj oporoke,

upravitelj nepremičnine: kadar diplomatski predstavnik v državi sprejemnici zunaj svojih uradnih funkcij

opravlja nek svoboden poklic.

Diplomatski predstavnik ni dolžan pričati, zoper njega tudi ni mogoč rubež, razen v izjemnih primerih. Dunajska konvencija še dodaja, da imuniteta ne pomeni izvzetja iz jurisdikcije države pošiljateljice.Primeri prenehanja imunitete:

odrek imunitete (ta pravica pripada samo državi pošiljateljici, vendar se lahko le-ta tej pravici odreče);

če se prizadeti diplomatski predstavnik spusti v spor, to ne pomeni tudi hkrati odreka imunitete glede rubeža -za to je potrebna posebna izjava, odrek pa je mogoč, ko je postopek začet

ne velja pravni posel, s katerim se nekdo temu privilegiju vnaprej odpove; imuniteta preneha s prenehanjem funkcije, razen za dejanja, storjena pri opravljanju

same diplomatske funkcije.

Imuniteta za civilno-pravno in upravno pristojnost velja tudi za tehnično in administrativno osebje ali za dejanja, vezana na njihove uradne funkcije. Diplomatski privilegiji so določene ugodnosti (carinske, davčne in druge olajšave). Imunitete se nanašajo na nedotakljivost osebe diplomatskega agenta in osebja (sodna, upravna) ter diplomatskih prostorov. Privilegiji so pa samo ugodnosti, ki so ponavadi davčne in carinske narave.

207

Page 208: mednarodno javno pravo - skripta

FUNKCIJE IN PRISTOJNOSTI KONZULA PO DK

Konzul je organ države, ki v drugi državi opravlja določene funkcije za svojo državo in zastopa interese državljanov svoje domovine na svojem konzularnem področju. Konzul ima določene, nepolitične funkcije.Funkcije konzula so omejene na kraj in vsebino. Funkcije konzula so:

ščiti interese državljanov države pošiljateljice in same te države; nudi pomoč državljanom svoje države; nudi pomoč ladjam pod zastavo svoje države in zračnim plovilom, ki so v njej

registrirani; razvija razvoj trgovinskih, kulturnih in drugih prijateljskih odnosov med svojo

državo in državo sprejemnico; uporablja dopustna sredstva za spoznavanje gospodarskih, trgovskih in kulturnih

razmer države sprejemnice.

Opravlja vse vrste notarskih poslov (matičarskih opravil), zaščita interesov v zapuščinskih zadevah, mladoletnih in pravilno nesposobnih oseb, pri nastopanju pred sodišči, dostavljanje različnih pravnih aktov in zahtevkov, opravljanju drugih konzulatu zaupanih funkcij.Nekatere funkcije so take,

1. da jih konzulati izrecno izvajajo v korist države pošiljateljice (zaščita interesov svoje države),

2. druge vrste funkcij so take, ki jih konzulati izvajajo izrecno v korist državljanov svoje države, s tem pa posredno tudi v korist svoje države (izdaja potnih listin),

3. funkcije, ki jih konzulati izvajajo v korist tako državljanov države pošiljateljice, države sprejemnice kot tudi tretjih držav (izdajanje raznih obvestil, vizumov,…).

Razlika med diplomatskim in konzularnimi odnosi:ena od osnovnih diplomatskih funkcij je predstavljanje države pošiljateljice pri državi sprejemnici, medtem ko tega pri konzularni funkciji ne zasledimo.Diplomatska misija ima reprezentativni karakter. Način imenovanja in ustanavljanja konzulata je konzularna sposobnost držav, ki si izmenjujejo konzula. Tako za začetek in prenehanje konzulove funkcije je potrebne sporazum med državo pošiljateljico in državo sprejemnico. Šefa konzulata imenuje država pošiljateljica, izvrševanje funkcije pa odobri država sprejemnica. Preneha pa z obvestilom države pošiljateljice sprejemnici, da so njegove funkcije prenehale, s preklicem eksekvature, z vojno.

S čim se ustanovi in ukine konzularno predstavništvo po ZZZ, kdo izda ta akt in na čigav predlog?Diplomatsko predstavništvo se odpre ali zapre z ukazom predsednika republike. Predlog pripravi minister za zunanje zadeve, Konzulat se odpre ali zapre s sklepom vlade, izdanim na predlog ministra za zunanje zadeve.

KAJ JE AKREDITIVNO PISMO IN KAJ EKSEKVATURA?Akreditivno pismo

208

Page 209: mednarodno javno pravo - skripta

Po 13. členu DK se smatra, da je šef diplomatske misije prevzel funkcije v državi, pri kateri se akreditira, ko je predložil akreditivno pismo ali ko je sporočil svoj prihod in predložil prepis akreditivnega pisma ministru za zunanje zadeve države, pri kateri se akreditira ali pri nekem drugem ministrstvu (po dogovoru ali praksi).Akreditivno pismo je dokument, ki ga država pošiljateljica (oz. šef države ali minister za zunanje zadeve, če gre za odpravnika poslov) posreduje pristojnim organom države sprejemnice in s katerim priporoča šefa misije. Podpiše ga šef države pošiljateljice, v njem navede osebne podatke šefa misije, pri čemer gre za neke vrste legitimacijo.

Eksekvatura je pooblastilo države sprejemnice šefu konzulata in pomeni hkrati dovoljenje s strani države sprejemnice za opravljanje funkcije. Tako za začetek in tudi za prenehanje konzularne funkcije je potreben sporazum med državo pošiljateljico in državo sprejemnico. Pošiljateljica pošlje akreditivno pismo sprejemnici (ali pa samo notifikacijo). Eksekvatura je dovoljenje države sprejemnice, da lahko opravlja funkcijo. Država lahko zavrne izdajo eksekvature brez navajanja razlogov zavračanja. Navadno konzul ne more začeti prej opravljati svojih funkcij, možna je samo začasna dopustitev v času čakanja nanjo. Država sprejemnica je o izdani eksekvaturi ali začasnem dovoljenju dolžna obvestiti pristojne organe konzularnega območja in omogočiti šefu konzulata, da opravlja svoje funkcije in uživa postopek po konvenciji.Sprejemnica lahko tudi dopusti, da je ista oseba konzularni predstavnik dveh ali več držav. Država se lahko z dogovorom obveže, da bo na zahtevo neke države podelila pooblastilo (Nemčija po Versajskem sporazumu). Nekatere države (SZ) so si v dogovoru uredile, da se bo pred imenovanjem konzula zahteval pristanek države sprejemnice zaradi osebe imenovanega.Eksekvaturo se lahko tudi prekliče in s tem preneha funkcija šefa konzulata.

GLAVNE VSEBINSKE ZNAČILNOSTI ZAKONA O ZUNANJIH ZADEVAH

ZZZ je razdeljen na 7 poglavij:1. POGLAVJE:vsebuje splošne določbe. 2. POGLAVJE:1. del ureja:MZZ (njegove naloge in organizacija. Opravlja svoje naloge neposredno in po predstavništvih v tujini). Ureja naslednja področja:

generalni sekretar, notranji nadzor, pridobivanje prostorov in oddajanje javnih naročil, diplomatsko akademijo, izpopolnjevanje in usposabljanje.

2. del ureja:predstavništva v tujini (vrste predstavništev, odpiranje in zapiranje predstavništev, osebje v predstavništvih v tujini, zaposlovanje lokalnega osebja, vodjo diplomatskega predstavništva, naloge vodje diplomatskega predstavništva, naloge diplomatskega predstavništva, opravljanje konzularnih nalog, nadomeščanje vodje diplomatskega

209

Page 210: mednarodno javno pravo - skripta

predstavništva, akreditacijo v več državah, vodjo konzulata, naloge konzulata, nadomeščanje vodje konzulata, diplomatske naloge, izbor vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov, častni konzularni funkcionar, zaščita interesov RS po tretji državi in zaščita interesov tretjih držav, pridobivanje podatkov o državljanih RS, ki se nahajajo v tujini, posebna misija).

3. del ureja:mednarodne civilne misije (sodelovanje v mednarodnih civilnih misijah).

3. POGLAVJEvsebuje 4 dele:Zaposleni v MZZ, vrste zaposlenih, diplomati, sklenitev delovnega razmerja, notranja in zunanja služba, trajanje razporeditve v zunanjo službo, razporejanje diplomatov na delo v druge državne organe, diplomatski in konzularni nazivi.Diplomatski nazivi so:

veleposlanik, pooblaščeni minister, minister svetovalec, prvi svetovalec, svetovalec, I. sekretar, II. sekretar, III. sekretar ataše.

Konzularni nazivi so: generalni konzul, konzul I. razreda, konzul, vicekonzul konzularni agent.

Konzularni nazivi se uporabljajo v konzulatih in se primerjajo z diplomatskimi nazivi kot sledi:

generalni konzul - pooblaščeni minister minister svetovalec konzul I. razreda - prvi svetovalec svetovalec konzul – I. in II. Sekretar vicekonzul - III. sekretar konzularni agent - ataše, imenovanje v naziv, napredovanje, posebne pravice

in obveznosti diplomatov, delavci, ki opravljajo spremljajoča dela

4. POGLAVJEvsebuje 3 dele:

1. Tuja predstavništva v RS, tuja diplomatska predstavništva, soglasje za imenovanje vodje tujega diplomatskega predstavništva, poverilna pisma vodij tujih diplomatskih predstavništev, akreditacija tujega diplomatskega osebja, diplomatske,

210

Page 211: mednarodno javno pravo - skripta

konzularne in službene izkaznice, imunitete in privilegiji tujih diplomatskih predstavništev.

2. Tuji konzulati, eksekvatura, tuji častni konzularni funkcionarji.3. Mednarodne organizacije, sedež in odpiranje predstavništev, ureditev statusnih

vprašanj ter imunitete in privilegiji.

5. POGLAVJE:ureja mednarodne pogodbe, pojem, sklepanje, objava, uveljavitev, registracija, hramba, evidenca, nasledstvo mednarodnih pogodb, izvajanje, sprememba in prenehanje mednarodnih pogodb, smiselna uporaba določb.

6. POGLAVJEVsebuje druge mednarodne akte.

7. POGLAVJEvsebuje prehodne in končne določbe.

VOJNO PRAVO

MEDNARODNO VOJNO PRAVO! Kaj urejuje vojno pravo?

obsega pravila, ki urejajo odnose med subjekti mednarodnega prava v času vojne. Vojna je v smislu mednarodnega prava oborožen spopad med dvema ali več državami. To pomeni, da državljanska vojna ne spada pod ta pojem. Predpisi mednarodnega prava naj se ne bi uporabljali za spopade znotraj države, vendar pa so Ženevske konvencije iz leta 1949 določile, da mora vsaka stranka v notranjem spopadu, ki nima značaja vojne,s poštovati nekatera pravila vojnega in humanitarnega prava.Poleg tega si morajo stranke v takem spopadu prizadevati, da se s posebnimi sporazumi dogovorijo o veljavnosti Ženevskih konvencij ali njihovih posameznih delov. Poseben problem so predstavljali boji za osvoboditev narodov izpod kolonialnih ali rasističnih oblasti. OZN je sprejela več resolucij, s katerimi je določila, da je tovrsten boj narodov legitimen in da gre za mednarodne oborožene spopade v smislu Ženevskih konvencij, kjer se morajo spoštovati pravila vojnega prava in temeljna načela človečnosti.

Kateri MP inštrumenti s področja mednarodnega humanitarnega prava so bili sprejeti leta 1949 v Ženevi? Katere so Ženevske konvencije iz leta 1949 in kaj urejujejo?

Konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na kopnem;

Konvencija o izboljšanju usode ranjencev, bolnikov in brodolomcev v oboroženih silah na morju;

Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki; Konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojni.

211

Page 212: mednarodno javno pravo - skripta

OPIŠI VSEBINO 4. HAAŠKE KONVENCIJE IZ 1907 IN PRILOŽENEGA PRAVILNIKA O VOJSKOVANJU NA KOPNEM Kaj določa pravilnik o vojskovanju na kopnem, ki je priloga 4. Haaške konvencije iz l. 1907?

4. Haaška konvencija iz l. 1907 je zakonik o običajih vojne na kopnem, ta pravila pa so vsebovana v MENTES PRILOGI, imenovani Haaški pravilnik o suhozemnem vojskovanju. Ta konvencija že v uvodu vsebuje t.i. MARTENSOVO KLAVZULO.

MARTENSOVA KLAVZULA

Ta klavzula je navedena v uvodu 4. Haaške konvencije iz leta 1907, v kateri so bila sprejeta pravila bojevanja na kopnem. Ta klavzula izrecno določa, da so v primerih, ki niso urejeni s pogodbenim pravom, civilno prebivalstvo in pripadniki oboroženih sil podvrženi zaščiti in predpisom ter načelom MP, ki so rezultat običajev, vzpostavljenih med civiliziranimi narodi, zakonom človečnosti in zahtevam javne morale ter zavesti, skratka MOP (mednarodnemu običajnemu pravu)

Po tej klavzuli se pravila vojnega prava ne smejo tolmačiti ozko in se s tem omejiti samo na pogodbeno pravo ter s tem trditi, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano s Haaškimi konvencijami in drugimi sporazumi.Martensova klavzula tudi dandanes ni izgubila pomena in svojega vpliva, ampak velja tudi za nove predpise vojnega prava, posebej pa pridobi veljavo zaradi uporabe humanitarnega prava v spopadih, ki niso vojna v pravem pomenu besede med oboroženimi silami dveh držav, kot tudi glede sredstev in načinov vojskovanja, ki niso bili poznani v času sprejemanja 4. Haaške konvencije.Martensovo klavzulo poudarjata tudi oba protokola k Ženevskim konvencijam 1949, ki se nanašata na spopade mednarodnega značaja in spopade, ki niso mednarodnega značaja ter se hkrati sklicujeta na samopomoč.

Haaška konvencija iz l. 1907 določa pravila: glede začetka sovražnosti; glede običajev vojne na kopnem; dolžnosti nevtralnih držav; postopek s sovražnikovimi trgovskimi ladjami; pretvarjanje trgovskih ladij v vojne ladje; bombardiranje pomorskih sil; pravila plena; prepoved metanja eksplozivov iz balonov.

Preteklost ni razlikovala med vojakom in civilistom, vojna je potekala med narodi, zato se je proti vsem ravnalo enako sovražno. Nato se z razvojem prične razlikovati med vojakom in civilistom, kajti sovražnosti ne morejo izvajati vsi ljudje,a mpak samo pooblaščeni.Haaški pravilnik je zato izenačil vojno policijo in prostovoljce z redno vojsko pod določenimi pogoji:

da so pod odgovornim poveljstvom; da nosijo določen in od daleč viden znak; da javno nosijo orožje;

212

Page 213: mednarodno javno pravo - skripta

da se ravnajo po vojnem pravu.

Haaški pravilnik je priznal ljudski upor pod pogoji: da se orožje nosi javno; da se spoštujejo običaji in zakoni vojne.

Razlikuje pa tudi med borci in neborci (vojno upravno in tehnično osebje, duhovniki, oskrbniki, vojni dopisniki, vojaški atašeji drugih držav); ne omenja partizanskega oz. gverilskega boja, ampak to vprašanje ureja Ženevska konvencija 1949.Stranke nimajo neomejene pravice pri izbiri sredstev za škodovanje sovražniku, pozna omejitve glede:

oseb (dopustno je ubiti in raniti nasprotnika, izjeme so bolni, ranjeni in sovražniki, ki se predajo);

stvari (prepovedano je napadanje ali bombardiranje nebranjenih mest, pri branjenih mestih pa je treba omejiti napad na objekte, ki imajo vojaški značaj. Objekti, ki so izvzeti (stavbe, ki so namenjene znanosti, umetnosti, bogoslužju, bolnice...) je potrebno ustrezno označiti);

orožja (prepovedana je uporaba posameznih vrst orožja (strupi, bakterialno orožje....);

načina vojskovanja (izdajalsko ubijanje, zloraba zastave, vojaških znakov ali uniform, vohunstvo pa ni prepovedano).

Haaški pravilnik določa, da se vojne prevare in uporaba sredstev potrebnih za pridobivanje informacij o sovražniku in terenu se smatrajo za dopustne. Prevara pa ne sme iti do perfidije. Vohunstvo ni prepovedano. Uničevanje ali odvzem sovražnikove lastnine, razen v primerih, ko potrebe vojne nujno zahtevajo takšno uničevanje ali odvzem, izročenje mest ali naselij kraji, tudi če so ta mesta zavzeta na juriš.

Kaj urejajo Ženevske konvencije iz leta 1949?Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne 1949 skupaj z Protokoloma 1 in 2 se nanaša na vsak oborožen spopad med državama in na primer delne ali popolne okupacije. Ta konvencija ščiti vse osebe, ki niso državljani neke države, pod katere (trenutno) oblastjo so.

Subjekti!Konvencija ne ščiti oseb, ki so državljani neke države, ki ima z državo, pod katere oblastjo so te osebe, redne diplomatske odnose. Na te osebe se nanaša drugi del konvencije, ki določa splošne zaščitne ukrepe za nekatere posledice vojne. Splošni namen konvencije je, da ščiti vse ljudi brez razlike, predvsem pa bolnike, ranjence, stare, onemogle, otroke in ženske. Konvencija uvaja zaščito določenih krajev za umik mestnega prebivalstva in njegove meje. To so: sanitetne in varnostne cone (njihov namen je zaklon bolnih, ranjenih, starih, otrok, mater pred vojnimi operacijami).

Ti prostori se lahko organizirajo na lastnem ali okupiranem predelu, zavzeti morajo samo majhen predel mesta ter biti primerno oddaljeni od vojaških objektov.

Na mejah teh predelov morajo biti postavljeni znaki:

213

Page 214: mednarodno javno pravo - skripta

rdeče proge na belem polju; na področjih, kjer tečejo boji, se določijo nevtralizirane cone za ranjence in bolnike

(borce ali civiliste), ki ne sodelujejo v dejavnostih vojne narave, dokler so v teh conah;

civilne bolnišnice, ki morajo biti čim dlje od vojaških objektov.

Analogno je, v konvenciji o zaščiti ranjencev ter ostalih civilistov, urejeno zbiranje ranjenih in mrtvih civilistov, prenos ranjenih, bolnih, nemočnih in porodnic po suhem in po vodi. Prevozna sredstva so zaščitena in morajo biti označena z ustreznim znakom, prav tako vsi objekti in evakuacija iz obkoljenih krajev, prost prehod pošiljk, možnost kontaktiranja med člani družin, olajšanje terjatev.Ženevska konvencija vsebuje predpise o zaposlovanju prebivalstva, ki se ne sme deportirati izven države na delo, niti ne sme ostati v ogroženih krajih, če to zahteva varnost prebivalstva. Konvencija zahteva spoštovanje zaščitenih oseb, njihovo čast, prepoveduje diskriminacijo, izvajanje pritiska, povzročanje fizičnega ali psihičnega nasilja, zatiranja.

Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva:Zajetje otrok v oboroženih spopadih: do 12 let predvideva identifikacijo s ploščicami, skrb za blagostanje otrok, kontaktiranje s člani družine, če so ločeni.

MKSJ, MKS Siera Leone - stališče glede sojenja otrok:izključitev svoje sodne pristojnosti za osebe mlajše od 18 let.

Protokol 1 k Ženevski konvenciji:zaščita otrok, mlajših od 15 let (ne smejo aktivno sodelovati v oboroženih spopadih, mlajši od 18 let se lahko rekrutirajo le, če so prej rekrut.vse starejše).

DEFINICIJA PLAČANCA PO MP (viri, definicija, status)VIR:Po 47. členu dodatnega protokola iz leta 1977 k Ženevski konvenciji o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih sil iz leta 1949, je PLAČANEC vsaka oseba, ki je:

specialno regrutirana (lokalno ali v tujino), da bi se borila v oboroženem spopadu; stvarno in neposredno sodeluje v sovražnostih; je motivirana, da sodeluje v sovražnostih, v glavnem v želji za osebno korist, ki ji je

obljubljena s strani udeležene strani v oboroženem spopadu ali v njenem imenu, materialno nadomestilo pa je znatno večje od obljubljene ali plačane koristi borcem podobnega ranga ali funkcije oborožene sile te strani;

ni državljan sprte strani in nima prebivališča na teritoriju, ki ga kontrolira sprta stran;

ni pripadnik oboroženih sil strank v spopadu; ni poslan od države, ki ni stranka v spopadu po uradni dolžnosti kot pripadnik

njenih oboroženih sil.

Status plačanca:Oseba, pri kateri ugotovijo te okoliščine in dejstva, je plačanec in kot takšen nima pravice biti borec ali vojni ujetnik. Plačanci nimajo pravice biti zaščiteni kot pripadniki oboroženih sil niti kot vojni ujetniki po ženevskih konvencijah.

214

Page 215: mednarodno javno pravo - skripta

Katera dejanja se smatrajo kot vojni zločini?VOJNI ZLOČINIgre za dejanja, ki pomenijo kršitev vojnega prava in vojnih običajev po Haaških konvencijah 1899 in 1907 ter pravilnika k Haaškim konvencijam o pravilih vojskovanja na kopnem. Vsebina prepovedi je mednarodno običajno pravo, zato zavezuje tudi države nepodpisnice konvencij (Martensova klavzula).ZLOČINI PROTI ČLOVEŠTVUje ubijanje, zasužnjevanje ali kakršnokoli nečlovečko ravnanje, zagrešeno proti človeku (civilnem prebivalstvu) v času vojne, izgon prebivalstva. Mednarodna kazenska odgovornost je podana ne glede na to, če je dejanje predvideno v nacionalni zakonodaji kot takšno. Mednarodni zločini tudi ne zastarajo, kajti 1968 je bila sprejeta Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, vsebino te konvencije pa morajo države vnesti v svojo notranjo zakonodajo. To se nanaša tudi na zločin APARTHEIDA in GENOCIDA, o čemer je bila sprejeta konvencija 1948 (za genocid).

S konvencijami so bili določeni tudi nekateri drugi zločini, in sicer: zločin uničevanja kulturnih in zgodovinskih spomenikov (s Haaško konvencijo

1994); zločin proti mednarodno zaščitenim osebam (s Konvencijo o varnosti oseb OZN in

njihovega osebja 1994); zločin zajemanja talcev (z Ženevsko konvencijo in Konvencijo OZN 1984); dejanja, storjena v zraku (kazenska odgovornost posameznika v letalskem prometu).

KLAVZULA SI OMNESGre za klavzulo solidarnosti, t.i klavzula splošne udeležbe.

Vsebovana je v Haaških konvencijah (vojno pravo) in pomeni, da se določila Haaških konvencij ne uporabljajo, če v vojni sodeluje država, ki konvencij ni ratificirala, vendar pa so Haaške konvencije pravzaprav kodifikacija običajnega prava oz. so njihova pravila prešla v običajno pravo, zato zavezujejo tudi države, ki jih niso ratificirale.

Razlika debelacija – okupacija!V praksi država preneha predvsem zaradi prenehanja delovanja državne oblasti. Preneha lahko tudi zaradi oborožene sile oz. podjarmljenja (DEBELACIJA), kadar je bila država, ki je imela oblast na svojem območju popolnoma uničena, zmagovita država osvoji celotno območje poražene države in ga priključi k svojemu. Pogoj je seveda prenehanje oboroženih spopadov. VOJNA OKUPACIJATo je stanje, ko se področje neke države dejansko nahaja v oblasti sovražne vojske. Za okupacijo se zahteva dejansko izvrševanje oblasti, zakonita vlada pa je pri tem onemogočena. Okupacija se razteza samo tam, kjer je ta oblast uvedena in kjer se lahko izvršuje. Okupacija pomorskega področja obstoji samo istočasno z okupacijo kopnega.Odnose v času okupacije poleg običajnega prava ureja tudi Haaški pravilnik in Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojnem času. Oblast okupanta na okupiranem področju je velika, vendar omejena, zaradi prehodnega značaja okupacije ter upoštevanja interesov mirnega prebivalstva. Država, ki je zapustila neko področje zaradi okupacij, zadrži svojo suverenost, toda njena oblast na tem področju je suspendirana.

215

Page 216: mednarodno javno pravo - skripta

Po Ženevski konvenciji je okupator dolžan sprejeti vse ukrepe, da se vzpostavi in obdrži javni red ob upoštevanju domačih zakonov. Skrbeti mora za blagostanje otrok, vzdrževanje zdravstvenih služb. Ima pravico do obrambe pred sovražnimi dejanji, ki so naperjena proti njegovi upravi.Okupant od prebivalstva ne sme zahtevati službovanja v svojih oboroženih silah, ne sme jemati talcev. Haaški pravilnik okupanta obvezuje:

da mora spoštovati osebno čast, roditeljsko pravo, privatno lastnino, bogoslužje in druge zadeve ljudi,

okupantu dovoljuje rekvizicijo dobrin in uslug, torej poseganje v lastninsko pravico, vendar samo za potrebe okupacijske vojske (gre za prisilni odkup ali zaseg brez odškodnine).

Najprej se morajo spoštovati potrebe civilnega prebivalstva.

Katera ad hoc in trajna mednarodna kazenska sodišča so bila ustanovljena po letu 1990? Kdo jih je ustanovil in s katerimi pravnimi akti? Ali se katero od teh nanaša ali se je nanašalo tudi na Slovenijo (če se je, v kakšnem smislu)?MEDNARODNO SODIŠČE ZA HUDE KRŠITVE HUMANITARNEGA PRAVA NA PODROČJU BIVŠE JUGOSLAVIJEVS je z resolucijo št. 780 in 827 z dne 25.5.1993 sprejel poročilo generalnega sekretarja in z njo tudi ustanovil Mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (to je ad hoc sodišče).

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE ZA RUANDOLeto dni po ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo je bila ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando sprejeta 8.11.1994 z resolucijo VS št. 955.Kot kazensko sodišče za Jugoslavijo predstavlja tudi kazensko sodišče za Ruando ad-hoc sodišče z časovno in krajevno omejeno pristojnostjo, kar pomeni, da je obstoj teh sodišč odvisen od ponovne vzpostavitve in ohranitve mednarodnega miru in varnosti na teh območjih.

STALNO MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČEje stalno sodišče, ki je pristojno za vodenje preiskav in sodnih postopkov zoper posameznike, osumljene najresnejših kršitev mednarodnega humanitarnega prava. To so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid.Za razliko od Meddržavnega sodišča, čigar pristojnost je omejena na države, MKS obravnava primere zoper posameznike. Mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno 1.7.2002 na podlagi začetka veljavnosti Rimskega statuta.Sedež v Haagu. SMKS ustanovljeno s pogodbo, MKSJ in MKSR pa z resolucijami VS OZN.

Kakšen je položaj otroka, ki je sodeloval v oboroženih spopadih, ko ga ujamejo?Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva:Med drugim govori tudi o zajetju otrok v oboroženih spopadih:identifikacija otrok do 12 let s ploščicami, skrb za blagostanje otrok, kontaktiranje s člani družine, če so ločeni.

MKSJ in MKS Siera Leone - stališče glede sojenja otrok:

216

Page 217: mednarodno javno pravo - skripta

izključita svoje sodne pristojnosti za osebe mlajše od 18.let.

Protokol 1 k Ženevski konvenciji:zaščita otrok, mlajših od 15 let (ne smejo aktivno sodelovati v oboroženih spopadih, mlajši od 18 let se lahko rekrutirajo le, če so prej rekrutirali vse starejšea9.

USODA MEDNARODNIH POGODB V ČASU VOJNE

Glede tega so v zgodovini različni pogledi (prekinitev pogodb...), DK izrecno tega vprašanja NE UREJA, izhaja pa iz stališča, da se ureja stanje, ko ni oboroženih spopadov. Poleg tega določa, da lahko pogodba preneha samo zaradi tistih razlogov, ki so navedeni v konvenciji. Vendar pa poznata mednarodna praksa in znanost nekatere druge vzroke prenehanja, med katerimi je tudi vojna.Kljub temu, da Dunajska konvencija vojne ne omenja, je treba ta vzrok upoštevati. Konvencija namreč določa, da njene določbe ne posegajo v vprašanja, ki bi se lahko pojavila zaradi izbruha sovražnosti. Včasih je prevladovalo stališče, da vojna ukinja vse pogodbe med sovražnimi si državami. Vendar pa so že takrat obstajale pogodbe, ki so jih države sklenile ravno za primer vojne (npr. Ženevske in Haaške konvencije).Take pogodbe mednarodnega vojnega prava ne prenehajo veljati, temveč se v primeru vojne šele aktivirajo. Poleg tega lahko države, ki so v vojni, sklepajo nove pogodbe (npr. o izmenjavi vojnih ujetnikov). Zato ni načelnega razloga za trditev, da vojna ukinja vse pogodbe. Sodobnim razmeram bolj ustreza pojmovanje, po katerem prenehajo le nekatere pogodbe, nekatere so suspendirane, nekatere pa ostanejo v veljavi.Praksa in teorija sta skušali določiti pravila o tem, katere pogodbe prenehajo in katere ne. V teoriji poznamo 3 situacije:

Določene pogodbe IPSO FACTO prenehajo z nastankom vojne (to so pogodbe, ki so razdružljive z vojno-pogodbe o prijateljstvu, o sodelovanju, o mirnem reševanju sporov...);

Izvrševanje legislativnih pogodb se začasno ustavi (pogodbe o ustanovitvi mednarodnih organizacij z odnosi na podlagi teh pogodb ostanejo v veljavi in imajo po prenehanju vojne navadno retroaktivni značaj);

Z nastankom vojne nekatere pogodbe sploh postanejo kooperativne (vojno in humanitarno pravo, genocid..., načela ustanovne listine OZN postanejo zavezujoča).

V najnovejšem času je razpravljanje o vprašanju prenehanja pogodb zaradi vojne izgubilo pomen. Praksa držav je namreč takšna, da po koncu vojne z mirovnimi sporazumi natančno določijo, kakšna bo usoda predvojnih pogodb (npr. mir v Versaillesu in druge mirovne pogodbe po prvi in drugi svetovni vojni).V miru obstajajo med državami številne pogodbene vezi. Zato je prav, da države same s sporazumom določijo, katere predvojne pogodbe bodo ostale v veljavi in katere bodo nehale veljati. Prav zato tudi vojna kot vzrok prenehanja v Dunajski konvenciji ni omenjena, saj gre pravzaprav za pogodbeni sporazum strank. Če takega sporazuma ni, je potrebno izhajati iz namena strank, njihovega obnašanja in drugih okoliščin, v nekaterih primerih pa se lahko uporabita klavzula rebus sic stantibus ter institut nemožnosti izpolnitve.

Prekinitev diplomatskih odnosov ne vpliva na pogodbeno vzpostavljene pravne odnose. Izjema so tiste pogodbe, ki so pogojene z obstojem diplomatskih oz. konzularnih odnosov.

217

Page 218: mednarodno javno pravo - skripta

Martensonova klavzula, zapisana v uvodu IV.Haaške konvencije (1907), v kateri so bila sprejeta pravila bojevanja na kopnem. Po njej se pravila vojnega prava ne smejo tolmačiti ozko in s tem omejiti samo na pogodbeno pravo. Ta klavzula izrecno določa, da so v primerih, ki niso urejeni s pogodbenim pravom, civilno prebivalstvo in pripadniki oboroženih sil podvrženi zaščiti in predpisom ter načelom MP, ki so rezultat običajev, vzpostavljenih med civiliziranimi narodi, zakonom človečnosti in zahtevam javne morale ter zavesti, skratka MOP (mednarodnemu običajnemu pravu).Posameznik je individualno odgovoren za kršitev pogodbenega prava in običajnih pravil MP. Klavzula velja tudi danes, za nove predpise vojnega prava, predvsem zaradi humanitarnega prava, poudarjata jo tudi oba protokola k Ženevski Konvenciji 1949, ki se nanašata na spopade mednarodnega značaja in spopade, ki niso mednarodnega značaja ter se hkrati sklicujeta na samopomoč.

SILA ZAŠČITNICA PO ŽENEVSKI KONVENCIJI 1949

Ženevska konvencija o poboljšanju usode žrtev vojne iz 12.08.1949 opredeljuje in predvideva ustanovo, katere naloga je ščititi interese strank v spopadu. Sila zaščitnica je lahko država kot:

nevtralna sila, ki ponudi svoje usluge; sila, pozvana s strani sprte strani, da nudi svoje usluge stranem v spopadu; vlogo zaščitnice lahko prevzame tudi neka nepristranska humanitarna organizacija

(Mednarodni odbor RK).

Usluge, ki jih izvajajo sile zaščitnice, so: nadzor nad izvajanjem Ženevskih konvencij; pomaga pri uveljavljanju pravic oseb, ki so po Ženevski konvenciji zaščitene; nudi svoje usluge za poravnavo nesoglasij med sprtimi stranmi.

OPIŠI NA KRATKO ZGODOVINSKI RAZVOJ VOJNEGA PRAVA!

Mednarodno vojno pravo se je začelo razvijati kot običajno pravo že v srednjem veku in še danes je običajno pravo pomemben vir vojnega prava ter velja za vse članice mednarodne skupnosti (npr. Martensova klavzula).V zadnjih 100 letih je bila vrsta pravnih pravil kodificiranih z mednarodnimi pogodbami, ki pa veljajo samo za države podpisnice, najpomembnejši pravni viri vojnega prav pa so v zadnjem času naslednji:

Pariška pomorska deklaracija 1856; Petrograjska deklaracija o uporabi eksplozivnih nabojev 1868; 13 Haaških deklaracij od leta 1899 pa vse do 1907; Ženevski protokol 1925 o prepovedi uporabe strupenih plinov ter bakterijskih

sredstev; Londonski protokol 1936 o pravilih podmorniške vojne; Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojne 1949, zaščiti ranjencev, bolnikov in

brodolomcev ter varstvo civilnih oseb; Haaška konvencija o zaščiti kulturnih spomenikov 1954; Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje in skladiščenja bakterijskega orožja

1972;

218

Page 219: mednarodno javno pravo - skripta

Ženevski protokol o zaščiti žrtev vojne 1977.

Mednarodno vojno pravo obsega pravila, ki urejajo odnose med subjekti MP v času vojne in v zvezi z vojno. Pravo pomeni red, varnost, podrejanje avtoriteti posameznim pisanim in nepisanim pravilom. Po UL OZN je vojna prepovedana. Na tem področju se je izpopolnilo humanitarno pravo z novimi Ženevskimi konvencijami 1949 ter s konvencijo o zaščiti kulturnih dobrin 1954, nove vrste orožja pa kažejo na potrebo omejevanja uporabe le-tega in njegove prepovedi (pri tem je pomembna mednarodna organizacija RK).

V začetku razvoja vojnega prava ni bilo nobenih omejitev. Že zelo zgodaj pa najdemo v zgodovini sledove pravil, ki so nastala po sili razmer in ki sta jih upoštevali obe strani, ker je vsaka stran želela, da se jih tako drži tudi druga stran. Tako namesto načelne nevezanosti stopa na prizorišče vse večja vezanost na ta pravila, sčasoma pa so se pravila vojnega prava zelo namnožila. Tendenca omejitev po vojnem pravu je preprečiti splošne oblike vojskovanja, humanizirati vojno, v tej smeri pa so sestavljene tudi razne konvencije v zadnjih 100 letih.V isti smeri gredo tudi prizadevanja za prepoved jedrskega orožja, medblokovska razorožitev ter uničenje sredstev za masovno uničevanje človeštva ter dobrin. Popolna humanizacija pomeni ukinitev vojne, zato vojno pravo nalaga samo takšne omejitve, ki ne ovirajo doseganja vojnih ciljev. Vojno pravo želi ublažiti slabosti vojne, kolikor to dopuščajo vojni interesi.Z vidika vojnega prava so omejitve zelo majhne, prav ta sklep pa vodi do nekaterih pozitivnih rezultatov. V prvi vrsti močneje utrjuje obvezno moč vojnega prava, ki se je uveljavilo kljub velikim oviram. Obveznosti vpletenih strani niso velike, z MP naložene ovire niso ovire pri doseganju zmag, vendar pa je odgovornost držav toliko večja, če zanemarijo pravila vojnega prava. Tu je tudi etična podlaga nove smeri v kaznovanju oseb, ki so sodelovale pri kršitvah MP.

Danes je vojna dobila nove oblike, poglobila se je po intenzivnosti in razširila po obsegu. Napredek tehnike in industrializacija daje nove pogoje za vodenje vojne. Poleg velikega števila vojakov, vojaško vodstvo razpolaga tudi z velikimi količinami orožja. Tako prihaja do TOTALNE VOJNE, ki obsega vse razpoložljive sile ter vsa gospodarska sredstva vpletenih držav za doseganje končnega vojnega cilja. Celota sovražnih ukrepov, ki niso oborožen boj in jih ne izvajajo oborožene sile, se imenuje GOSPODARSKA VOJNA, ki je tudi zelo pomembna stran MODERNE VOJNE.Moderna vojna se ni le poglobila, ampak tudi razširila, kar je rezultat vedno večje povezanosti držav sveta.Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne se nanaša na vsak oborožen spopad med državama. Z ranjenci in bolniki so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki jim je zaradi poškodbe, bolezni ali drugih telesnih ali duševnih motenj ali težav potrebna zdravniška pomoč .Z izrazom brodolomci pa so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki so v nevarnosti na morju ali drugih vodah kot posledici nesreče, ki je prizadela njih ali ladjo ali letala, na katerem so in ki se vzdržujejo slehernega sovražnega dejanja. Vojskujoča država mora skrbeti za ranjence in bolnike v vojni, jih ščititi in z njimi človeško ravnati, ne glede na njihovo pripadnost vojskujoči se strani. Strani v spopadu so dolžne čim prej zabeležiti vse podatke, ki bi lahko pomagali pri identifikaciji brodolomcev, ranjencev, bolnikov in umrlih nasprotne strani, ki so padli v njihove roke. Podatki morajo vsebovati označbo sile, ki ji pripadajo, številko armade, priimek in ime, datum rojstva,…

219

Page 220: mednarodno javno pravo - skripta

Podatke je treba čim prej poslati informacijskemu uradu za vojne ujetnike, ki jih bodo s posredovanjem sile zaščitnice dostavili sili, katere pripadniki so te osebe.

GLAVNI VIRI MEDNARODNEGA VOJNEGA PRAVA običajno pravo, mednarodne pogodbe, notranje pravo.

Vojno pravo se je začelo razvijati v srednjem veku kot običajno pravo, le-to pa je še danes pomembne vir vojnega prava. Toda v zadnjih 100 letih so bila mnoga pravila kodificirana z mednarodnimi pogodbami, ki predstavljajo partikularno pravo med podpisnicami. Tudi pisano, pogodbeno pravo vsebuje v velikem delu pravila, ki so splošno priznana, tako da velja kot običajno pravo med tistimi državami, ki niso vezane z zadevnimi pogodbami.Običajno pravoZnana kodifikacija je delo Lieborja! Mednarodne pogodbeSo prvi in najpomembnejši vir mednarodnega vojnega prava. So večstranske, ki vsebujejo pravila za vojskovanje. So:

Pariška pomorska deklaracija 1856; Petrograjska (o uporabi eksplozivnih nabojev) 1868; II. Haaška deklaracija o prepovedi uporabe nabojev z zadušljivimi ali strupenimi

plini 1899; III. Haška deklaracija o prepovedi uporabe dum-dum nabojev 1899.

Obe haaški konvenciji in deklaracije (1907) vsebujejo KLAVZULO SOLIDARNOSTI, ki določa, da se konvencija ne uporablja, če v vojni sodeluje država, ki konvencije ni ratificirala. Kljub temu pa do uporabe konvencij vseeno pride, saj konvencija vsebuje običajno pravo ali pa so njena pravila prešla v običajno pravo in so tako obvezna tudi za vse tiste države, ki konvencije niso ratificirale.V posameznih primerih so se države zavezale, da bodo spoštovale konvencije ne glede na to ali so jih ratificirale ali ne.

III. Haaška o začetku sovražnosti. IV. Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem (pravilnik o

suhozemskem vojskovanju). V. Haaška konvencija o pravicah in dolžnostih nevtralnih oblasti in oseb v kopenski

vojni. VI. Haaška konvencija o ravnanju s sovražnimi trgovskimi ladjami ob izbruhu

sovražnosti. VII Haaška konvencija o spreminjanju trgovskih ladij v vojaške. VIII. Haaška konvencija o polaganju podvodnih avtomatskih min na kontakt. IX. Haaška konvencija o bombardiranju s strani pomorskih sil v času vojne. XI. Haaška konvencija o nekaterih omejitvah pri izvrševanju pravic plena

pomorski vojni. XIII. Haaška konvencija o pravicah in dolžnostih nevtralcev v vojni. Deklaracija o prepovedi metanja projektilov in eksplozivov iz balona. Ženevski protokol 1925 o prepovedi uporabe plinov in bakterioloških sredstev.

220

Page 221: mednarodno javno pravo - skripta

Londonski protokol 1936 o pravilih vodenja pomorske vojne. Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojne 1949:

konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na kopnem in na morju,

konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki zaščiti civilnih oseb v času vojne.

Če ni kodificiranega partikularnega prava veljajo SPLOŠNI PREDPISI MOP. Nekatere konvencije namreč izrecno poudarjajo, da ne urejajo celotne materije in da tako za neurejene primere veljajo pravila običajnega prava. Tako je npr. Martensova klavzula v uvodu IV. Haaške konvencije izrecno pravi, da so v primerih, ki niso urejeni s pogodbenim pravom, prebivalci in vojaki zaščiteni tudi z načeli in predpisi MP, ki so rezultat običajev, sprejetih med civiliziranimi narodi, z zakoni človečnosti in zahtevami javne zavesti.Poseben problem predstavlja pravo vojne v zraku.

Notranje pravoTa pravila so namreč v veliki meri povod za predpise pogodbenega in običajnega mednarodnega vojnega prava. Pogosto namreč pri sestavi takih predpisov sodelujejo strokovnjaki MP, s čimer se v notranje pravne rede vnesejo številni instituti MP, kot npr. pravica nuje, ki se v teoriji veže na temeljno pravico do obstoja in samoobrambe.

RAZVOJ IN SEDANJA VSEBINA VOJNIH ZLOČINOV PO MP

Posameznik odgovarja za svoja protipravna dejanja po notranji zakonodaji posamezne države pred notranjimi, državnimi sodišči. Do nedavnega v MP ni bil priznan pojem mednarodnega zločina. Mednarodni zločin bi bilo dejanje, ki ga MP direktno normira s svojo prepovedjo, usmerjeno na posameznika. Kaznovanje bi bilo prepuščeno posamezni državi ali pa Mednarodnemu sodišču. Vendar pa je ta problematika prisotna v MP šele od začetka 20. stoletja, pred tem pa je bilo kaznovalno pravo teritorialno omejeno, smatralo se je, da je samo država pristojna, da določi, kaj je kaznivo dejanje.Mejnik je bilo kaznovanje piratstva v pomorskem pravu ter kasneje tudi v letalskem pravu, ker je postalo nevarno za razvoj trgovine in varno plovbo. Preganjati naj se po MP mnenju začnejo tista dejanja, ki ogrožajo splošen razvoj človeštva. Zato se začnejo razvijati določbe MP (primeri):

1929 Konvencija, ki opredeljuje ponarejanje denarja kot zločin v vsaki državi; 1912 Konvencija za preprečevanje proizvodnje in razpečevanje mamil, amandmaji

1961 in 1962 (ta dejanja so države podpisnice dolžne preganjati, nadzor nad konvencijo izvaja Ekonomski in socialni svet).

Na podlagi tega SFRJ že l. 1964 sprejme Zakon. Odgovornost posameznika po MP pa je vezana na leto 1945 z odgovornostjo posameznika za kaznovanje vojnih zločinov, vendar pa še ne moremo govoriti o celovitejšem razvoju kazenske odgovornosti posameznika po MP. Predpisujejo se samo kazniva dejanja, vendar je njihovo kaznovanje prepuščeno državam, izjema so le Mednarodna vojaška sodišča za sojenje najhujšim vojnim zločincem v Nurnbergu in Tokyu.

Odgovornost posameznika temelji na načelih:

221

Page 222: mednarodno javno pravo - skripta

1. Teritorialnosti (velja predpostavka, da se oseba znajde pod oblastjo določene države. MP ne vsebuje splošne prepovedi, da države izvajajo zakone za osebe oz. dejanja izven svojih meja, če to dejanje ogroža državo (ugrabitev letal);

2. Univerzalnosti (kaznuje se piratstvo, vsaka država je dolžna kaznovati izvršitelja piratstva, če pride na njeno ozemlje (tudi Nurnberško in Tokysko sodišče sta delovali na tem načelu, čeprav ne pogosto).

Komisija za mednarodno kazensko pravo je že leta 1968 začela delati na konceptu mednarodnega sodišča, vendar bistvenih uspehov na tem področju ni bilo. Do leta 1954 so bile priprave intenzivne, pripravil se je kodeks, vendar je GS OZN 1954 odložila razpravo, dokler ne bo sprejeta definicija agresije. Ta definicija je bila leta 1974 sprejeta. Domača sodišča sodijo na podlagi norm MP (npr. zločin genocida), po tem obdobju nastajajo zametki mednarodnega materialnega prava in Mednarodnega sodišča.Prvi poskus je bil po 1. svetovni vojni, ko so bili Nemci poraženi, zavezniki imajo na podlagi Haaških konvencij 1907 možnost obsoditi vojne zločince, vendar se odločijo, da bodo sodili posameznikom na podlagi Versajske mirovne pogodbe 1919. Po tej pogodbi bi morala Nemčija izročiti osebe, ki so kršile vojno pravo in običaje, tem pa naj bi sodili v državah izvršitve zločinov. Nemčija teh storilcev ni izročila, sodili so jim sami v Nemčiji na podlagi nemškega zakona iz 1919.Po 2. svetovni vojni je mednarodna skupnost zaradi hudih zločinov nacistov proti človeštvu morala nekaj storiti, zato so bili že med vojno sprejeti nekateri akti:

Londonska deklaracija 1942 (dogovor o kaznovanju vseh sodelujočih pri zločinih);

Moskovska konferenca 1943 (ZDA, VB in Kitajska so sklenile, da bodo vsi zločinci vrnjeni v države, kjer so zločine storili);

Potsdamska konferenca 1945 (zavezniki so te odločitve potrdili ter ustanovili mednarodno sodišče za daljni vzhod);

Londonski protokol 1945 (Francija, VB, ZDA, SZ so določile kaznovanje vojnih zločincev, za njihovo sojenje je bilo s pogodbo ustanovljeno posebno sodišče s svojim statutom o mednarodnem vojaškem sodišču);

Zakon številka 10 iz 1945 (izdelal ga je Nadzorni svet za Nemčijo, govori o kaznovanju posameznikov za vojne zločine, zločine proti miru in človečnosti, ki v notranje nemško pravo uvaja načela iz predhodnih mednarodnih aktov.

Oba akta sta se sestavni del zakona (Londonski protokol in zakon št.10).

Mednarodno vojaško sodišče v Nurnbergu je izreklo, da je sprejem Londonskega protokola, po katerem so bile vojnim zločincem izrečene sodbe, izraz suverenosti zakonodajne oblasti držav.Pravne značilnosti Londonskega protokola 1945 so:

posameznik je odgovoren za kršitev pogodbenih in običajnih obveznosti; posameznik postane subjekt MP, lahko pa se tudi skupnost ali posamezna

organizacija razglasi za zločinsko (primer SS).Zločini, katerim je sodilo vojaško sodišče v Nurnbergu po Londonskem protokolu, so razdeljeni na:

ZLOČINI PROTI MIRU (je načrtovanje, priprava ali vodenje napadalne vojne, udeležba pri načrtovanju vojne, zarota za uresničitev enega od teh dejanj);

VOJNI ZLOČINI (gre za dejanja, ki pomenijo kršitev vojnega prava in vojnih običajev po Haaških konvencijah 1899 in 1907 ter pravilnika k Haaškim konvencijam o pravilih vojskovanja na kopnem. Vsebina prepovedi je mednarodno

222

Page 223: mednarodno javno pravo - skripta

običajno pravo, zato zavezuje tudi države nepodpisnice konvencij (Martensova klavzula).

ZLOČINI PROTI ČLOVEŠTVU (je ubijanje, zasužnjevanje ali kakršnokoli nečlovečko ravnanje, zagrešeno proti človeku (civilnem prebivalstvu) v času vojne, izgon prebivalstva).

Mednarodna kazenska odgovornost je podana ne glede na to, če je dejanje predvideno v nacionalni zakonodaji kot takšno. Mednarodni zločini tudi ne zastarajo, kajti 1968 je bila sprejeta Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, vsebino te konvencije pa morajo države vnesti v svojo notranjo zakonodajo. To se nanaša tudi na zločin APARTHEIDA in GENOCIDA, o čemer je bila sprejeta konvencija 1948 (za genocid). S konvencijami so bili določeni tudi nekateri drugi zločini, in sicer:

zločin uničevanja kulturnih in zgodovinskih spomenikov (Haaška konvencija 1994);

zločin proti mednarodno zaščitenim osebam (Konvencija o varnosti oseb OZN in njihovega osebja 1994);

zločin zajemanja talcev (Ženevska konvencija in Konvencija OZN 1984); dejanja, storjena v zraku (kazenska odgovornost posameznika v letalskem prometu).

VARSTVO MANJŠIN V OKVIRU DRUŠTVA NARODOV MED OBEMA VOJNAMA

Društvo narodov je delovalo po 1. svetovni vojni v letih 1920 do 1939, uradno in formalno pa je bilo likvidirano s sklepom držav članic 1946, v njega je bilo vključeno veliko število držav. V okviru DN se je sicer razvil sistem mednarodnega varstva narodnostnih manjšin, vendar pa je bilo samo delovanje DN zelo šibko, predvsem zaradi sebičnih interesov posameznih držav članic.Po 1. svetovni vojni so bile podpisane mirovne pogodbe, s katerimi so se morale države zavezati za zaščito manjšin. Problem zaščite pa niso bile manjšine, ampak posamezniki.DN in njegov sistem zaščite manjšin ni zajel vseh držav, ampak samo nekatere od novo nastalih in premaganih držav. Manjšine postanejo delni subjekti MP, države in posamezniki kot pripadniki manjšin so lahko vlagali peticije, ki jih je obravnaval Zbor, odločitve o tem pa je sprejemal Svet DN.Pomanjkljivosti so bile v tem, da:

so nastale obveznosti varstva manjšin le za majhne države; sistem je bil prenesen na pravice, dolžnosti pa so ostale zunaj pravnega urejanja.

Z mirovnimi pogodbami (St. Germainska) so se morale za zaščito manjšin na svojem območju zavezati: Avstrija, Bolgarija, Madžarska, Turčija, podobne obveze pa so s pogodbami z glavnimi zavezniškimi in združenimi silami (ZDA, VB, Italija, Japonska, Francija) prevzele tudi: Poljska, Jugoslavija, Češkoslovaška, Romunija, Grčija.Nekatere druge države so s posebno izjavo (oz. z dvostranskimi dogovori) pred DN sprejele obvezo, da bodo zaščitile manjšine z vstopom v DN, in sicer:

Finska za Alansko otočje; Albanija; Estonija; Latvija; Litva;

223

Page 224: mednarodno javno pravo - skripta

Irak.

OPIŠI RAZVOJ PRIZADEVANJ ZA KODIFIKACIJO ZLOČINOV PROTI MIRU IN ČLOVEČNOSTI TER VOJNIH ZLOČINOV V OKVIRU OZN TER ZA USTANOVITEV STALNEGA MEDNARODNEGA KAZENSKEGA SODIŠČA PO LETU 1990Ideja:prvi načrti za ustanovitev mednarodnega kazenskega sodišča so bili že za časa Društva narodov med obema vojnama. Kasneje, s strani OZN:

naj se oblikuje MKP, ki bi temeljilo na pravu, na katerem je temeljil statut Nurnberškega sodišča,

stalno mednarodno kazensko sodišče; Komisija OZN za MP (leta 1946) - naloga: narediti načrte, dokumente, ki bi naj

zagotovili in predstavljali pravno osnovo za zgornji točki. GS je v tem letu sprejela tudi 2 resoluciji, ki praktično ne predstavljata temelja za naprej. S tem je bila ta faza zaključena.

1954 sprejme GS Resolucijo, ki odloži nadaljnje delo na tem področju; 1974 pravna definicija o agresiji, vendar se kljub temu delo na kodeksu ni

nadaljevalo; šele 1982 se v Komisiji nadaljuje z delom, vendar le, kaj naj bi predstavljalo

materialno pravo, ne pa tudi sodišče (o tem šele v 90. letih). prizadevanje, da se oblikuje koncept stalnega mednarodnega kazenskega sodišča; države zahtevajo od Komisije, da obravnava možnosti za mednarodno kazensko

jurisdikcijo in sodišča ali drugih instrumentov, zato je l.1991 Komisija pripravila poročilo in začasno sprejme načrt Kodeksa miru in varnosti človeštva.

V splošnem delu načrta: temeljna načela KP in postopka (npr. ne bis in idem, jamstvo za pravičen postopek); v tem predlogu so tudi dopolnili norme, ki so bile sprejete na Londonskem

protokolu z novimi dejanji (genocid, apartheid, množično kršenje človekovih pravic, KD mednarodnega terorizma);

GS sprejme resolucijo št. 47 (1993) s katero potrdi delo Komisije, delo se nadaljuje.

Gradivo in pripombe se pošljejo državam članicam. Komisija le-te poskuša vključiti v koncept. L. 1994 je bil sprejet Načrt statuta mednarodnega kazenskega sodišča, pripravljen za nadaljnjo obravnavo. Iniciativo prevzame GS OZN.Resolucije 1994, 1995, 1996 - spremlja delo odbora, ki ga je ustanovila in potrjuje dosežke odbora.Leta 1996 GS potrdi mandat odbora in mu naloži, da zaključi tekst Konvencije (naj bi bil široko sprejemljiv in konsolidaren - da se vključijo pripombe držav, ki bi jo predložili Diplomatski konferenci v potrditev). Ta konferenca naj bi bila sklicana jeseni 1998 v Rimu in na njej se naj potrdi ustanovitev mednarodnega kazenskega sodišča. Izkušnje so pokazale, da v primeru kršenja humanitarnega prava, je ponavadi sodstvo v domači državi nemočno in neefektivno. Zato so se razširile zahteve, da se kaznuje storilce in se jih

224

Page 225: mednarodno javno pravo - skripta

pripelje pred mednarodno kazensko sodišče. Zato so 1993 s sklepom VS OZN ustanovili mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine, zagrešene na območju bivše Jugoslavije.Podobno je bilo sprejeto leta 1994 za Ruando. Vse to vpliva na to, da se razvije kodifikacija MKP in mednarodno kazensko sodišče. Zato 1998 v Rimu diplomatska konferenca - sprejeta je bila Mednarodna pogodba o ustanovitvi mednarodnega kazenskega sodišča. Predlog statuta za to sodišče so oblikovali na Nizozemskem v začetku 1998.

NAŠTEJ IN OPIŠI KONVENCIJE,KI DOLOČAJO PREGANJANJE IN NAČIN DELOVANJA ZLOČINOV, IZVRŠENIH V ZRAČNEM PROMETUNaštej konvencije, ki določajo preganjanje teh hudodelstev in na kratko opiši njihovo vsebino? Kako te konvencije urejujejo preganjanje in kaznovanja oseb, ki so zagrešile ta mednarodna hudodelstva?

Konvencija o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega zrakoplovstva v TOKYO:Vsakdo stori kaznivo dejanje, ki nezakonito in namenoma izvrši nasilje naperjeno zoper ljudi na letalu med letom, če bi to spravilo v nevarnost letalo ali uničenje letala v prometu ali povzroči na takem letalu škodo, zaradi katere letalo ne more leteti, uniči ali poškoduje naprave za navigacijo.Ta konvencija ne prihaja v poštev za letalo, ki se uporablja za vojaške ali policijske namene. Ta konvencija ne izključuje nobene kazenske pristojnosti, ki velja v skladu z nacionalnimi zakoni. Države podpisnice si morajo druga drugi pomagati pri kazenskih postopkih, ki so sproženi v zvezi s kaznivimi dejanji na letalih ali v zvezi z njimi.Vsaka država podpisnica mora v skladu s svojim notranjim pravom poslati Svetu organizacije za mednarodno civilno letalstvo svoje ustrezne informacije, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, na ukrepe, s katerimi je nastopila zoper storilca kaznivega dejanja.Lahko se uporabi tudi arbitraža, če stranke spora ne morejo rešiti s pogajanji.

Konvencija o zatiranju nezakonite ugrabitve letal v HAAGU:Vsaka država članica se zavezuje, da bo za kaznivo dejanje predpisala stroge kazni. Ta konvencija prihaja v poštev le, če je kraj vzleta ali kraj dejanskega pristanka letala na katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, izven države registracije.

Konvencija o kaznivih in drugih dejanjih, storjenih na letalih v MONTREALU:Država, v kateri je letalo vpisano v register, je pristojna soditi za kazniva dejanja in akte, storjene na letalu. Vsaka država podpisnica ukrene, kar je treba, da vzpostavi kot država registracije svojo pristojnost za sojenje KD, storjenih na letalih, ki so vpisana v njen register. Država podpisnica, ki ni država registracije ne sme ovirati letala v letu, da bi uveljavila svojo jurisdikcijo glede kaznivega dejanja. Če ima poveljnik letala razlog verjeti, da je nekdo storil ali bo storil KD, lahko uporabi tudi prisilne ukrepe in zahteva pomoč

225

Page 226: mednarodno javno pravo - skripta

drugih članov posadke. Vsaka država podpisnica je dolžna dovoliti poveljniku letala, ki je vpisan v register v drugi državi podpisnici, da kogarkoli izkrca.

KAZENSKA ODGOVORNOST POSAMEZNIKA PO MP

Mednarodni zločin oz. hudodelstvo delimo na 2 kategoriji: mednarodna kazniva dejanja, mednarodna hudodelstva (zločin proti človeštvu,…)

Države so dolžne inkriminirano dejanje kot takega tudi okvalificirati v KZ!Da bi posameznik neposredno odgovarjal pred mednarodnim sodiščem, so ustanovili ad hoc sodišče za takšna dejanja v bivši Jugoslaviji, v Ruandi,..

Mednarodni zločin je dejanje, katerega prepoved določa MP na način, ki se neposredno nanaša na posameznika. Kazenska odgovornost temelji na teritorialnem načelu (tam, kjer storimo KD, tisto sodišče nam sodi).Kljub temu obstaja tudi načelo zaščite in načelo univerzalnosti. Predpostavka za načelo zaščite je, da se oseba znajde pod oblastjo države, da so neposredno kršene pravice in interesi te države. Uporabi se v primeru ugrabitve letal.

Načelo univerzalnosti se uporabi pri piratstvu. Vsaka država je dolžna kaznovati, če taka oseba pride pod njeno oblast. Tudi Nurnberško in Tokijsko sodišče je po 2. svetovni vojni delovalo po tem načelu. Države pa niso naklonjene takšnemu posegu v suverenost. MP inštrumenti, ki določajo MP podlago za kazensko odgovornost posameznika. Neposredna kazenska odgovornost posameznika ima dolgo zgodovino. Gre za poseg v suverenost države. Problem nastopi, ko države same vzpodbujajo ali so storilke teh dejanj ali če ne storijo ničesar, da bi preprečile in kaznovale takšna dejanja. Kazensko pravo je bilo do 20. stoletja teritorialno in nacionalno opredeljeno. Samo država je pristojna, da določi kaj je KD in da kaznuje znotraj svojih meja.

Konvencija o odprtem morju 1958 (urejeno piratstvo), V 20. stoletju so razglasili trgovino s sužnji kot mednarodno hudodelstvo, Konvencija, sprejeta l. 1929, ki je določila ponarejanje denarja kot zločin (države ga

morajo preganjati) ne glede na to, ali gre za ponarejanje njihovega ali tujega denarja,

l. 1912 so bile prve mednarodne akcije za preprečevanje proizvodnje in razpečevanje opojnih mamil,

l. 1961 je bila sprejeta Konvencija, kodificirana je bila leta 1972, Po I. svetovni vojni poskus, da bi organizirali prvo mednarodno sodišče glede

neposredne odgovornosti posameznika: Nemški cesar Wiliem II. je bil obtožen največje kršitve mednarodne morale

in zavestne kršitve pogodb (pravna podlaga 227. člena Versajske pogodbe). Težnja, da bi se ustanovilo posebno sodišče, ki naj cesarju sodi. Do tega ni

prišlo (Nemčija ga ni hotela izročiti). Nemčija bi po 228. členu morala izročiti osebe, ki so kršile vojne zakone in običaje. Stvar se je slabo končala, ker je Nemčija zavlačevala z izročitvijo.

Zavezniki pristanejo na to, da s jim sodi v Nemčiji na podlagi zakona sprejetega 1919 v Nemčiji.

226

Page 227: mednarodno javno pravo - skripta

Po 2. svetovni vojni so bile stvari bolj krute, poskusi za ustanavljanje mednarodnega sodišča so se nadaljevali,

Londonska deklaracija ZN 1942 (zavezniki so sklenili, da bodo kaznovali hitlerjane in njihove zaveznike za zločine, ki so jih ali še bodo zagrešili),

Moskovska konferenca1943 (zavezniki so sklenili, da bodo vse zločince vrnili v dežele, kjer so zločine zagrešili in tam jim bodo sodili po domačih zakonih. Kjer to ne bo mogoče, se bo konstruiralo posebno telo,

Potsdamska konferenca 1945 (zavezniki dokončno potrdijo odločitev glede kaznovanja vojnih zločincev),

Londonski protokol 8.8.1945 (zavezniki ustanovijo mednarodno sodišče za kaznovanje vojnih zločincev (Nurnberško sodišče),

Dodatek k protokolu - Statut, ki je materialno pravna in procesno pravna podlaga za delovanje Nurnberškega sodišča. To je tudi podlaga za Tokijsko sodišče. Problem: Londonski protokol se nanaša na kaznovanje tistih, katerih dejanja ni bilo mogoče ozemeljsko opredeliti. Dilema: pravna osnova za preganjanje in kaznovanje. To so rešili na način kot ga predvideva MP. Statut Nurnberškega sodišča so razglasili za notranje pravo. Tudi nezastaranje!!!

PRAVICE IN OBVEZNOSTI NEVTRALNIH DRŽAV V VOJNI

Trajna nevtralnost je obvezna v vsaki vojni in miru. Je položaj države, ki je obvezana, da v vsaki vojni ostane nevtralna, druge države pa so se njej obvezale, da bodo to nevtralnost spoštovale. Ne zadostuje enostranska izjava o vodenju nevtralne politike. DOLŽNOSTI:Trajno nevtralna država je dolžna, da se ne vpleta v nobeno vojno, lahko pa se brani pred vojnim napadom, to je celo njena dolžnost. Dolžnost trajno nevtralne države ustreza obveznosti drugih pogodbenic, da to nevtralnost spoštujejo in se vzdržijo napadov na tako državo. Nevtralna je dolžna braniti svojo nevtralnost tudi z orožjem, če je napadena. Prav tako se je dolžna vzdržati, preprečiti ali trpeti. Prva dolžnost je hkrati tudi predpogoj nevtralnosti. Država ne sme s svojimi vojnimi silami vplivati na tok vojnih operacij, niti dopustiti na svojem območju dejanja, ki neposredno vplivajo na vojno operacijo. Nevtralna država ne sme drugi državi dobavljati orožja, država mora z vsemi sredstvi preprečiti, da bi se na njenem področju opremljala ali oboroževala ladja, za katero se utemeljeno sumi, da se bo uporabljala v vojnih operacijah. Vpletene države morajo spoštovati nevtralne države. Področje nevtralne države je nedotakljivo. Izrecno je prepovedan tudi prehod čet ter dovoz streliva ali prehrane preko ozemlja nevtralne države. Ozemlje nevtralne države ne sme biti vojno operacijsko oporišče, ne sme se zasesti in utrditi, na njem se ne smejo vrstiti vojaške operacije, ne zbirati bojevniki, ne smejo se na njem nameščati in uporabljati naprave, ki služijo izključno za vojaške namene. Če sprejme nevtralna država pobegle vojne ujetnike, jih pusti na prostosti, če pa jim dovoli bivanje, jim lahko določi bivališče.Nevtralna država lahko dovoli prehod preko svojega ozemlja ranjencem in bolnikom iz spopadov pod pogojem, da transportna sredstva, ki so jih prepeljale, ne prevažajo bojevnikov in vojaškega materiala.Klasična nevtralnost = nevtralnost samo v vojni.Tudi vodenje nevtralne politike.Prepoved dobave orožja,vkrcavanja,prehoda.Področje nevtralne države je nedotakljivo.Ne oporišča,ne zbiranje bojevnikov.Lahko dovoli prehod ranjencem.

227

Page 228: mednarodno javno pravo - skripta

DEFINIRAJ ZLOČIN GENOCIDA IN OPIŠI NAČINE ZA NJEGOVO PREGANJANJE IN KAZNOVANJE

je zločin po MP, ki pomeni vsa izvršilna dejanja, vključno z ubijanjem,ki so storjena z namenom, da se popolnoma ali delno uničijo narodne, etične, rasne ali verske skupine.Genocid je lahko storjen tudi v mirnem stanju. Države pa so ga dolžne preganjati po zakonodaji in pred sodišči držav, v katerih se takšen zločin zgodi.Pravni viri:

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 1948; Statut MKSJ 1993; Statut MKSR 1994; Rimski statut 2002; Konvencija o preprečevanju in kaznovanju dejanj genocida 1948.

Genocid ni politično kaznivo dejanje. Pod genocid se štejejo naslednja dejanja: ubijanje članov skupine; povzročitev resnega telesnega ali duševnega zla članom skupine; namerna privedba skupine v takšne življenjske okoliščine, ki bi jo lahko uničile; sprejemanje ukrepov za preprečevanje ali omejitev porodov, rojstev; prisilno premeščanje otrok iz ene skupine v drugo.

Države, ki so to konvencijo podpisale, so se zavezale, da bodo s svojo notranjo zakonodajo preprečevale genocid, pri čemer je kazniv tudi namen. Zločin genocida ne zastara. Spore med članicami glede tolmačenja, uporabe, izvrševanja lahko vsaka stranka predloži Mednarodnemu sodišču v Haagu.Kazenski zakonik:Mednarodno kazensko sodišče je pristojno za zločine storjene po veljavnosti RS. Stopnje genocida:

1. stage;2. classification;3. symbolization;4. organization;5. polarization;6. identification;7. extermination;8. denial.

Razlika apartheid – genocid!Apartheid (dobesedni pomen je ločenost) je bila politična doktrina, s katero je vlada Južnoafriške republike imenovala svoj sistem rasne segregacije, zatiranja in izkoriščanja. Ta sistem je omogočal belcem, ki predstavljajo manj kot 1/5 prebivalstva, da so vodili politiko Južnoafriške republike. Rimski statut in KZ RS.Načelo komplementarnosti MKS in Rimskega statuta:vsaka država je sama v prvi vrsti dolžna izvrševati svojo kazensko jurisdikcijo zoper osebe odgovorne za mednarodna hudodelstva. Sodišče se mora namreč izreči za nepristojno v določeni zadevi, če v tej zadevi že teče kazenski postopek v zanj pristojni državi, razen če ta država noče ali pa je resnično nesposobna izpeljati kazenski postopek.

228

Page 229: mednarodno javno pravo - skripta

Spoštovanje načela ne bis in idem je usklajeno z dopolnilno pristojnostjo MKS. Nihče ne sme biti kazensko preganjan pred katerim koli drugim sodiščem v zadevi, v kateri je MKS izreklo obsodilno ali oprostilno sodbo.

MP UREDITEV ZLOČINA APARTHEIDA

Zločin apartheid ureja Konvencija o ukinjanju vseh vrst diskriminacije 1965, ki obsoja in prepoveduje rasno segregacijo in apartheid. V primeru apartheida gre za posebno hudo obliko rasne diskriminacije in uporno izvajanje rasne politike apartheida. Sprejeta je bila tudi Mednarodna konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina apartheida (30.11.1973, veljati 18.7.1976). Zajema ubijanje pripadnikov ene ali več rasnih skupin, prizadejanje telesnih in drugih hudih poškodb osebam (s teptanjem njihove svobode, z okrutnim človeškim ravnanjem ali kaznovanjem), vsiljevanje takih življenjskih razmer (ki so vnaprej načrtovane, tako da bi rasne skupine ali njih del pripeljale do delnega ali popolnega uničenja), zakonski ukrepi (načrtovani tako, da bi rasnim skupinam onemogočali sodelovanje v kulturnem, socialnem, političnem ali ekonomskem življenju oz. bi omejevali sodelovanje v družbenem življenju določene države, zlasti še odrekanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin), uvajanje ukrepov (vključno z zakonskimi, ki so načrtno usmerjeni k delitvi prebivalstva na rase (prepoved sklepanja mešanih zakonov, geti, razlaščanje posest,…), izkoriščanje dela pripadnikov določene rasne skupine (zlasti prisilno delo).Države so dolžne to inkriminirati, konvencija pa daje možnost, da se sodi tudi drugim osebam, ki so na drug način, ki ni obsežen z zgornjimi navedbami, podpirale taka dejanja ali ravnanja, kot npr. sodelovanje, izvrševanje, spodbujanje,…Sodijo jim lahko sodišča pristojne države ali mednarodna sodišča, če bo do njih prišlo.

APARTHEID je naziv za rasno diskrimincijo in segregacijo, posebno za tisto, ki se je izvajala v JAR, kjer so črnsko prebivalstvo z oboroženo silo ločevali od belcev. Sem spada tudi prepoved poroke med belci in črnci, prepoved in kaznovanje spolnih odnosov med črnci in belci, ločenost stanovanja, pravica vlade JAR za izvrševanje prisilnega preseljevanja v rezervate, ločevanje sindikatov, cerkev, šol, ločen razvoj belcev in črncev.Konvencija določa, da je apartheid:

zločin proti človeštvu, izvajanje politike apartheida pomeni kršitev MP, storilci tega dejanja so mednarodno kazensko odgovorni za storitev ali udeležbo pri

apartheidu, storilcem se sodi pred katerimkoli sodiščem države članice, ki pridobi jurisdikcijo, konvencija nudi možnost sojenja pred mednarodnim sodiščem.

AZIL48. člen Ustave RS – pribežališčeV mejah zakona je priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine. Od osamosvojitve Slovenije pa do sprejetja Zakona o azilu 30. 7. 1999, so bila vprašanja azila pomanjkljivo urejena, le z nekaj členi v Zakonu o tujcih. Te določbe so bile

229

Page 230: mednarodno javno pravo - skripta

skromne in nerazdelane, najbolj kritična pa je bila določba, da mora biti prošnja za azil vložena v roku 3 dni po prihodu v državo. Zakon o azilu ureja:

splošne določbe in temeljna načela, postopek za pridobitev azila, pravice in dolžnosti prosilcev za azil, pravice in dolžnosti beguncev, dovoljenja in listine, dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, varstvo osebnih podatkov prehodne in končne določbe.

RS daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951 in v Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija) Ti razlogi so naslednji:

utemeljen strah pred preganjanjem; preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini oz.

političnega prepričanja; nahajanje izven države, katere državljanstvo ima, če oseba ne more ali zaradi utemeljenega strahu noče zahtevati zaščite svoje države

oz. se ne more ali se zaradi takšnega strahu ni pripravljena vrniti v državo svojega predhodnega prebivališča,

če gre za osebo brez državljanstva.Ti razlogi, ki morajo biti v skladu s 1. členom Ženevske konvencije izpolnjeni, izključujejo vse druge razloge zaradi katerih bi se lahko določeni osebi priznal status begunca.Zakon o azilu opredeljuje nekatere pojme, ki se uporabljajo v zakonu, med najpomembnejšimi pa so:

begunec je oseba, ki ji je priznana pravica do azila (Ta se prizna tudi ožjim družinskim članom begunca (zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih beguncev);

prosilec za azil je tujec, ki je vložil prošnjo za azil in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločbe;

azil je zaščita, ki se v RS daje tujcem (Ta zaščita vsebuje zlasti pravico prebivanja v RS. Gre za pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljene z zakonom).

varna tretja država je država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v RS in:

je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic, ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno

odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo

izvorna država je država, katere državljanstvo ima tujec, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče.

Pravice do azila se ne osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum: da so zagrešile hudodelstvo proti miru, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo proti

človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;

230

Page 231: mednarodno javno pravo - skripta

da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, preden so bile sprejete v državo kot begunci;

da so zagrešile dejanja, ki so nasprotna ciljem in načelom Združenih narodov. Pravice do azila se ne prizna osebam, ki že uživajo pomoč ali zaščito organov in

agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata Združenih narodov za begunce.

Načelo nevračanja (non-refoulment) oseb v države, kjer jim grozi določena nevarnost, je splošno sprejeto mednarodno načelo (zapisano v Ženevski konvenciji in tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah). Uporabi se za osebe, ki jim je prošnja za azil zavrnjena, ampak jih zaradi morebitne izpostavljenosti nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ni možno vrniti v državo izvora ali drugo državo.Pravica pribežališča spada med relativne pravice, ki jih je mogoče v vojnem ali izrednem stanju omejiti.Pravice prosilcev za azil:Prosilci za azil imajo pravico do:

prebivanja v RS, dokler postopek ni pravnomočno končan; osnovne oskrbe; zdravstvenega varstva; dela; brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem; finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu; humanitarne pomoči; osnovnošolskega izobraževanja.

Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravstvo, delo, družino in socialne zadeve, šolstvo, znanost in šport ter pravosodje, podrobnejše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.

MEDNARODNOPRAVNI DOKUMENZI ZA UREDITEV AZILA:Univerzalni dokumenti:

Splošna deklaracija o človekovih pravicah, sprejeta leta 1948; Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1965; Mednarodni pakt o civilnih in političnih pravicah iz leta 1966; Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966; Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali

kaznovanja iz leta 1984; Konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1989.

Dokumenti, ki se neposredno nanašajo na zaščito beguncev: Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951, dopolnjena s protokolom iz leta 1967

(Ženevska konvencija) - RS jo je sprejela leta 1992; Konvencija o pravnem položaju oseb brez državljanstva iz leta 1954; Deklaracija Združenih narodov o teritorialnem azilu iz leta 1967.

Dokumenti na območju Evrope, ki se nanašajo na azil: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta

1950; Evropska konvencija o izročitvah iz leta 1957; Deklaracija o teritorialnem azilu iz leta 1977;

231

Page 232: mednarodno javno pravo - skripta

Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1987;

Dublinska konvencija iz leta 1990; Resolucija o očitno neutemeljenih prošnjah za azil iz leta 1992; Resolucija o usklajenem obravnavanju vprašanj glede tretjih držav gostiteljic iz leta

1992; Resolucija sveta Evropske unije o minimalnih zagotovilih v azilnem postopku iz

leta 1995.

MP DEFINICIJA BEGUNCA in glavne obveznosti držav pri tem; KRITERIJI ZA PRIDOBITEV STATUSA BEGUNCA PO MEDNARODNI KONVENCIJI 1951 IN PRIMERJAVA S KRITERIJI PO USTAVI IN ZAKONIH RS

Konvencija o statusu begunca iz 1951 določa definicijo begunca, pri čemer je najpomembnejši element definicije “UTEMELJEN STRAH PRED PREGANJANJEM ZARADI PRIPADNOSTI DOLOČENI VERSKI, RASNI ALI POLITIČNI SKUPINI, DOLOČENEMU DRUŽBENEMU SLOJU ALI ZARADI DOLOČENEGA POLITIČNEGA PREPRIČANJA”.Begunec je oseba, ki zapusti svojo državo oz. če je oseba brez državljanstva, državo, v kateri je nazadnje bival, zaradi utemeljenega strahu pred pregonom iz gornjih razlogov.Begunec je lahko tudi apatrid, ki se zaradi istih razlogov ne more ali noče vrniti v državo, kjer je prej prebival. Begunec pa je tudi oseba, ki je že bila v tuji državi, ko so nastopili razlogi utemeljenega suma pred pregonom v lastni državi in se zato v to državo ne želi več vrniti.

Katere osebe tega statusa ne morejo pridobiti?Konvencija določa tudi razloge, glede katerih lahko begunci status izgubijo oz. ga sploh ne pridobijo (IZLOČITVENI RAZLOGI).Tako osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pridobitev statusa begunca, le-tega ne pridobijo oz. ga izgubijo, če so zagrešile vojni zločin, hujše nepolitično kaznivo dejanje ali bile spoznane za krive kaznivega dejanja, ki je v nasprotju z načeli OZN.

OBVEZNOSTI DRŽAV DO BEGUNCANačelo nevračanja - država podpisnica konvencije ne izžene oz. ne vrne begunca v državo, kjer bi lahko bilo njegovo življenje ali svoboda izpostavljena preganjanju. To je možno le, če bi bilo to nujno zaradi javne varnosti in družbenega miru. Begunec mora imeti na razpolago razumen rok, da si priskrbi status begunca v drugi državi, država pa ga nikakor ne sme vrniti na mejo države, kjer je ogroženo njegovo življenje.

Načelo pravice do družinskega življenja in združevanja družine - ni eksplicitno navedeno v konvenciji, ampak se pojavlja v vseh pomembnejših mednarodnih aktih o človekovih pravicah, pri čemer je potrebno status begunca potrebno podeliti tudi osebam, ki jih begunec vzdržuje. Pravilo države prvega azila - begunca mora država prvega azila tolerirati in izvesti ustrezen ugotovitveni postopek za priznanje statusa begunca.Prepoved diskriminacije med begunci glede na raso, vero in državo porekla.Oprostitev beguncev od izrednih ukrepov, ki jih je država zavzela proti državi, iz katere begunec izhaja.

232

Page 233: mednarodno javno pravo - skripta

Pravica beguncev do združevanja, ki nima političnih ciljev in enkratnega značaja.Pravica gibanja beguncev po državi.

Listine o identitetidržave morajo izdati beguncem listine o identiteti, ki se stalno nahajajo na njenem ozemlju in nimajo potne listine. Država jim je dolžna izdati tudi potne listine, da lahko potujejo izven ozemlja države gostiteljice.Določba 34. člena konvencije ni v skladu s praktično tendenco glede beguncev, kajti ta določba se zavzema za naturalizacijo beguncev in asimilacijo.Beguncem naj se nudi osnovna zaščita (hrana, zatočišče, osnovno zdravstveno varstvo). Obliki begunstva, ki se pojavljata v zadnjih letih, sta:

1. begunci, ki zaradi državljanske vojne v enem delu države bežijo v drugi del države (primer Indije);

2. begunci, ki množično pribežijo v drugo državo zaradi državljanske vojne in etničnega čiščenja, ki divja v njihovi državi (primer BIH).

Beguncem naj se začasno ponudi osnovno varstvo, hkrati pa naj se zanje čim prej poišče TRAJNO REŠITEV, ki pa je:

prostovoljno vračanje; trajna naselitev v državi, ki ga je sprejela kot začasnega begunca; trajna naselitev v tretji državi, skladno z načelom delitve bremen.

PRAVNA UREDITEV VARSTVA BEGUNCEV V SLOVENIJIZakon o tujcih 1991 v 10 členih uzakonja pridobitev statusa beguncev in njegovo varstvo, pri čemer so določbe nacionalne zakonodaje v skladu z Ženevsko konvencijo o beguncih. O statusu in varstvu beguncev govori tudi Zakon o začasnem zatočišču 1997 in Uredba Vlade RS o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane BIH 1997.Status begunca podeljuje in odvzema Ministrstvo za notranje zadeve. Begunec se mora prijaviti na Policijski postaji v 3 dneh po prihodu. V času poteka postopka se lahko nastani v Prehodnem domu za tujce. Status begunca se podeli tudi mladoletnim otrokom begunca. Po pridobitvi statusa se beguncu priskrbijo najpotrebnejši prostori, sredstva za preživljanje (2 leti, razen za pridobitno nezmožne) in osnovno zdravstveno varstvo. Beguncu se izda tudi ustrezna potna listina.

Gledano s praktičnega vidika je to le pozitivno-pravna ureditev, ki se v praksi ne uporablja, ker je večina beguncev v RS “de facto” beguncev, ki so sem pribežali zaradi vojne v BIH. Poimenovali smo jih začasni begunci - konvencija tega naziva ne pozna, prav tako ne naša zakonodaja, zato torej njihov status v Zakonu o tujcih ni istoveten, ampak zanje veljajo pravila iz Zakona in uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča.V RS so spomladi 1992 množično začeli prihajati begunci, ki so lahko do avgusta 1992 vstopali tudi brez dokumentov, potrebnih za prestop meje, ampak le na podlagi izjave, da so begunci, če so dokumente izgubili v brezglavem begu za življenje. Zaradi takšnega dotoka beguncev je bil ustanovljen Urad za priseljevanje in begunce (delovati začel oktobra 1992).Koordinacijska nadresorska skupina pri Vladi RS za reševanje problematike beguncev je nato sklenila, da od 10.08.1992 državljani BIH ne morejo več vstopiti v RS (zaradi prevelikega števila) in da se od tega dne prenehajo evidentirati začasni begunci, prav tako pa se jim preneha podeljevati status začasnega begunca. Tisti začasni begunci, ki so vstopili

233

Page 234: mednarodno javno pravo - skripta

v RS po 10.08.1992, so vstopili ilegalno in so begunci brez urejenega statusa, imeli pa so praktično enak položaj kot begunci s statusom.RS jih zaradi načela nevračanja ni vrnila, ampak jih je tolerirala na svojem ozemlju ter jim hkrati ponudila nujno potrebno oskrbo.

NAČINI IN PRAVNE POSLEDICE PRIZNANJA »VSTAJNIKOV« KOT VOJSKUJOČE SE STRANKE

Vstajniki oz. uporniki vodijo boj znotraj neke države proti neki do tedaj edini priznani vladi. Če se upor razširi in okrepi, postanejo vstajniki močnejši dejavnik znotraj države in nasproti zunanjemu svetu, kot do tedaj priznana vlada. Priznanje daje vstajnikom omejeno mednarodno subjektiviteto. Posledica tega priznanja je odvisna od odnosa med vlado, ki je priznanje vstajnikom dala in vstajniki, veljajo pa pravila MP.Vstajniki postanejo po MP odgovorni za dejanja, ki se zgodijo na področju, ki ga imajo pod svojo oblastjo, s tem pa istočasno preneha odgovornost do tedaj priznane vlade države nasproti državi, ki je dala priznanje vstajnikom. V razmerju med vstajniki in vlado, proti kateri se le-ti borijo in vlado, ki je vstajnike priznala, se morajo spoštovati pravila vojnega prava.Priznani vstajniki se morajo proti tretjim državam, ki so jih priznale in tudi proti svojim nasprotnikom držati pravil o nevtralnosti ter drugih mednarodnih predpisov, ki jih v omejenem obsegu uporabljajo. Eden od pogojev za priznanje vstajnikov je, da na zasedem območju dejansko vodijo BORBO IN IZVRŠUJEJO OBLAST (načelo učinkovitosti).Priznanje vstajnikov kot vpletene strani pomeni začasno priznanje njihove mednarodne subjektivitete z omejenim delovanjem. Ko vstajniki popolnoma izrinejo prejšnjo vlado, se več ne postavlja vprašanje o njihovem priznanju kot stranke, ampak vprašanje o priznanju nove vlade. Če pa so si vstajniki uspeli izboriti samostojnost na nekem področju, je nastala nova država, s tem pa se pojavi problem priznanja te nove države. Ne glede na priznanje veljajo zanje in proti njim Ženevske konvencije o zaščiti žrtev v oboroženih spopadih.

DEFINIRAJ TERMINE SAMOOBRAMBA, SAMOPOMOČ, REPRESALIJA IN RETORZIJASAMOOBRAMBASamoobramba je oborožena aktivnost države, ki reagira na že prej izvršeni oboroženi napad (agresijo) druge države zoper njeno ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost.UL OZN dopušča individualno in kolektivno samoobrambo kot reakcijo na že prej izvršeni oboroženi napad, iz česar sledi, da t.i. “preventivna samoobramba” ni dovoljena. Samoobrambo definira tudi UL OZN v 51. členu, kjer določa, da nobena določba UL ne krati posamezni državi pravice do samoobrambe v primeru oboroženega spopada ali napada na člana OZN, dokler VS ne ukrene vse potrebno za ohranitev miru in varnosti.SAMOPOMOČ Je na meji med mirnim reševanjem sporov in vojno so znani primeri uporabe sile brez vojne.Ta uporaba sile je omejena in se izvaja po določenih pravilih, od vojne pa se razlikuje po razmerju, obsegu in namenu uporabe sile, opravičuje pa se kot samopomoč, ki se je močneje kot v drugih pravnih vejah razvila prav v MP, ker tu ni drugih sredstev organizirane prisile.PREDPOSTAVKE za upravičeno uporabo samopomoči so:

234

Page 235: mednarodno javno pravo - skripta

zadevati mora interes, ki je zaščiten po MP;obstajati mora kršitev oz. odrek zahtevane izvršitve obveznosti;pravico je potrebno prej uresničiti drugače;država, ki uporabi samopomoč, se ni smela prej odreči samopomoči.REPRESALIJEPomenijo protipravno dejanje. Represalije so skupno ime za različne oblike samopomoči, ki so ukrepi države ob kršitvi z MP zaščitenih interesov in so odgovor na protipravno dejanje druge države z namenom samopomoči, t.j. da se drugo državo pripravi do tega, da preneha s protipravnim dejanjem.Represalije so upravičene samo, če so primerne interesu, ki se želi zaščititi, vsekakor pa morajo prenehati, ko se doseže namen, zaradi katerih so nastale.Represalije v miru ne smejo preseči mej tistega, kar je tudi v vojni prepovedano. V vojni pa represalije ne smejo kršiti zakonov človečnosti. Posebna vrsta represalij je RETALIZACIJA, ki pomeni uporabo enakih protiukrepov kot odgovor na protipravni napad druge države.RETORZIJAPomeni prekinitev odnosov. Gre za dovoljeni protiukrepi zoper prvo državo, npr.prekinitev mednarodnih odnosov. Od represalij se retorzija razlikuje po tem, da pomeni vračilo z nekim MP dopustnimi, a neprijaznimi ukrepi, ki pa so interesom druge države škodljivi ukrepi.Primerov za retorzijo je veliko v carinskih in tarifnih politikah posameznih držav. Če se s takim ukrepom odstopa od pogodbene obveznosti, ne gre za retorzijo, ampak za represalije.RECIPROČNI UKREPIDržava sama ne izvaja svojih mednarodnih obveznosti.

OPIŠI MP VARSTVO OSEB V VOJNIH SPOPADIH (VOJNI UJETNIKI, CIVILNO PREBIVALSTVO, BOLNIKI, RANJENCI, BRODOLOMCI)

Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne 1949 skupaj z Protokoloma 1 in 2 se nanaša na vsak oborožen spopad med državama. Odnose v času okupacije poleg običajnega prava ureja tudi Haaški pravilnik in Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojnem času.Z ranjenci in bolniki so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki jim je zaradi poškodbe, bolezni ali drugih telesnih ali duševnih motenj ali težav potrebna zdravniška pomoč. Z izrazom brodolomci pa so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki so v nevarnosti na morju ali drugih vodah kot posledici nesreče, ki je prizadela njih ali ladjo ali letala, na katerem so in ki se vzdržujejo slehernega sovražnega dejanja. Vojskujoča država mora skrbeti za ranjence in bolnike v vojni, jih ščititi in z njimi človeško ravnati, ne glede na njihovo pripadnost vojskujoči se strani.Strani v spopadu so dolžne čimprej zabeležiti vse podatke, ki bi lahko pomagali pri identifikaciji brodolomcev, ranjencev, bolnikov in umrlih nasprotne strani, ki so padli v njihove roke. Podatki morajo vsebovati označbo sile, ki ji pripadajo, številko armade, priimek in ime, datum rojstva,… Podatke je treba čimprej poslati informacijskemu uradu za vojne ujetnike, ki jih bodo s posredovanjem sile zaščitnice dostavili sili, katere pripadniki so te osebe.

235

Page 236: mednarodno javno pravo - skripta

VARSTVO CIVILNEGA PREBIVALSTVA V VOJNI (pravni vir, oblike, subjekt)Sme uporabljati orožje, v primeru okupacije pa so civilnemu prebivalstvu zajamčene tudi določene pravice, kar ureja Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne 1949 skupaj z Protokoloma 1 in 2. MP je vir, inštrument, ki določa varstvo.

Na katere oborožene spopade se ta inštrument nanaša (na notranje ali meddržavne)?Nanaša se na vsak oborožen spopad med državama in na primer delne ali popolne okupacije.Ta konvencija ščiti vse osebe, ki niso državljani neke države, pod katere (trenutno) oblastjo so.

SubjektiKonvencija ne ščiti oseb, ki so državljani neke države, ki ima z državo, pod katere oblastjo so te osebe, redne diplomatske odnose. Na te osebe se nanaša drugi del konvencije, ki določa splošne zaščitne ukrepe za nekatere posledice vojne.

Katere skupine prebivalstva so posebej MP zaščitene?Civilno prebivalstvo je ena izmed skupin oseb udeleženih v vojni in je pod zaščito MP. Proti njemu se ne sme uporabljati orožje, v primeru okupacije pa so civilnemu prebivalstvu zajamčene tudi določene pravice.Splošni namen konvencije je, da ščiti vse ljudi brez razlike, predvsem pa bolnike, ranjence, stare, onemogle, otroke in ženske.

Katere ozemeljske oblike varstva so možne?Konvencija uvaja zaščito določenih krajev za umik mestnega prebivalstva in njegove meje. To so: sanitetne in varnostne cone (njihov namen je zaklon bolnih ,ranjenih, starih, otrok, mater pred vojnimi operacijami).Ti prostori se lahko organizirajo na lastnem ali okupiranem predelu, zavzeti morajo samo majhen predel mesta ter biti primerno oddaljeni od vojaških objektov. Na mejah teh predelov morajo biti postavljeni znaki:

rdeče proge na belem polju; na področjih, kjer tečejo boji, se določijo nevtralizirane cone za ranjence in bolnike

(borce ali civiliste), ki ne sodelujejo v dejavnostih vojne narave, dokler so v teh conah;

civilne bolnišnice, ki morajo biti čim dlje od vojaških objektov.

V konvenciji o zaščiti ranjencev ter ostalih civilistov je analogno urejeno zbiranje ranjenih in mrtvih civilistov, prenos ranjenih, bolnih, nemočnih in porodnic po suhem in po vodi. Prevozna sredstva so zaščitena in morajo biti označena z ustreznim znakom, prav tako:

vsi objekti; evakuacija iz obkoljenih krajev; prost prehod pošiljk, možnost kontaktiranja med člani družin, olajšanje terjatev; identifikacija otrok do 12 let starosti s ploščicami.

Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva - Zajetje otrok v oboroženih spopadihdoloča identifikacijo otrok do 12 let s ploščicami, skrb za blagostanje otrok, kontaktiranje s člani družine, če so ločeni.

236

Page 237: mednarodno javno pravo - skripta

Protokol 1 k Ženevski Konvenciji:zaščita otrok, mlajših od 15 let (ne smejo aktivno sodelovati v oboroženih spopadih, mlajši od 18 let se lahko rekrutirajo le, če so prej rekrutirali vse starejše). Ženevska konvencija vsebuje predpise o zaposlovanju prebivalstva, ki se ne sme deportirati izven države na delo, niti ne sme ostati v ogroženih krajih, če to zahteva varnost prebivalstva. Konvencija zahteva spoštovanje zaščitenih oseb, njihovo čast, prepoveduje diskriminacijo, izvajanje pritiska, povzročanje fizičnega ali psihičnega nasilja, zatiranja.

VOJNA OKUPACIJATo je stanje, ko se področje neke države dejansko nahaja v oblasti sovražne vojske. Za okupacijo se zahteva dejansko izvrševanje oblasti, medtem ko je zakonita vlada pri tem onemogočena. Okupacija se razteza samo tam, kjer je ta oblast uvedena in kjer se lahko izvršuje. Okupacija pomorskega področja obstoji samo istočasno z okupacijo kopnega. Odnose v času okupacije poleg običajnega prava ureja tudi Haaški pravilnik in Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojnem času.Oblast okupanta na okupiranem področju je velika, vendar omejena zaradi prehodnega značaja okupacije ter upoštevanja interesov mirnega prebivalstva. Država, ki je zapustila neko področje zaradi okupacij, zadrži svojo suverenost, toda njena oblast na tem področju je suspendirana.Po Ženevski konvenciji je okupator dolžan sprejeti vse ukrepe, da se vzpostavi in obdrži javni red ob upoštevanju domačih zakonov. Skrbeti mora za blagostanje otrok, vzdrževanje zdravstvenih služb.Ima pravico do obrambe pred sovražnimi dejanji, ki so naperjena proti njegovi upravi.Okupant od prebivalstva ne sme zahtevati službovanja v svojih oboroženih silah, ne sme jemati talcev. Haaški pravilnik okupanta obvezuje:

da mora spoštovati osebno čast, roditeljsko pravo, privatno lastnino, bogoslužje in druge zadeve ljudi,

okupantu dovoljuje rekvizicijo dobrin in uslug, torej poseganje v lastninsko pravico, vendar samo za potrebe okupacijske vojske (gre za prisilni odkup ali zaseg brez odškodnine).

Najprej se morajo spoštovati potrebe civilnega prebivalstva.

SILA ZAŠČITNICA PO ŽENEVSKI KONVENCIJI 1949Ženevska konvencija o poboljšanju usode žrtev vojne iz 12.08.1949 opredeljuje in predvideva ustanovo, katere naloga je ščititi interese strank v spopadu. Sila zaščitnica je lahko država kot:

nevtralna sila, ki ponudi svoje usluge; sila, pozvana s strani sprte strani, da nudi svoje usluge stranem v spopadu; vlogo zaščitnice lahko prevzame tudi neka nepristranska humanitarna organizacija

(Mednarodni odbor RK)Usluge, ki jih izvajajo sile zaščitnice, so:

nadzor nad izvajanjem Ženevskih konvencij; pomaga pri uveljavljanju pravic oseb, ki so po Ženevski konvenciji zaščitene; nudi svoje usluge za poravnavo nesoglasij med sprtimi stranmi.

ZLOČINI PROTI ČLOVEŠTVUSo: ubijanje, zasužnjevanje ali kakršnokoli nečlovečko ravnanje, zagrešeno proti človeku (civilnem prebivalstvu) v času vojne, izgon prebivalstva.

237

Page 238: mednarodno javno pravo - skripta

Mednarodna kazenska odgovornost je podana ne glede na to, če je dejanje predvideno v nacionalni zakonodaji kot takšno. Mednarodni zločini tudi ne zastarajo, kajti 1968 je bila sprejeta Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, vsebino te konvencije pa morajo države vnesti v svojo notranjo zakonodajo. To se nanaša tudi na zločin APARTHEIDA in GENOCIDA, o čemer je bila sprejeta konvencija 1948 (za genocid).

VARSTVO UJETNIKOV PO MP

Ujetniki so pripadniki rednih oboroženih sil ali z njimi izenačene osebe, ki imajo poseben MP status. To so lahko samo fizične osebe, ne pa kolektiv ali skupine oseb. Varstvo ujetnikov po MP urejajo 4 Ženevske konvencije od 12.08.1949:

1. Konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na kopnem;

2. Konvencija o izboljšanju usode ranjencev, bolnikov in brodolomcev v pomorskih oboroženih silah;

3. Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki;4. Konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojni.

Države pogodbenice so te konvencije dolžne izvrševati in uresničevati v vsaki vojni ter v primeru okupacije, nekatere njihove minimalne določbe pa tudi v državljanskih spopadih, ki nimajo značaja mednarodne vojne. Država, ki ima ujetnike v svoji oblasti, je odgovorna za ravnanje z njimi neodvisno od vsake individualne odgovornosti posameznikov, ki bi tudi lahko obstajale poleg odgovornosti države. Z ujetniki je treba vedno ravnati človeško, jih varovati pred nasiljem in zastraševanjem, žalitvami in javno radovednostjo .Predvsem se ujetnika ne sme pohabiti ali ne sme biti objekt medicinskega proučevanja in poskusov.Osebnost in čast ujetnikov se mora spoštovati. Konvencija vsebuje natančne določbe o varni in zdravi namestitvi v ujetništvu, o njihovem zdravljenju, zaposlitvi in disciplini.

Konvencija predvideva jamstvo disciplinskega in sodnega postopka proti ujetniku, pravico do pritožbe na postopek, pravico v ujetništvu, da se v isti zadevi obrne na tuje diplomatsko predstavništvo, ki je sprejelo zaščito interesov njegove domovine. Dokler traja ujetništvo, so vojni ujetniki lahko v taboriščih in se od tam ne smejo seliti. Za neuspel beg se lahko samo disciplinsko kaznujejo. Ujetniki se lahko zaposlijo glede na njihove zdravstvene sposobnosti ob primernih delovnih pogojih, ne smejo pa se uporabiti za dela, ki so v zvezi z vojnimi operacijami, nevarna ali škodljiva za zdravje. Častnikov se ne sme siliti, naj delajo.Konvencija tudi določa, da se morajo neozdravljive bolnike in ranjence ter tiste, ki so fizično ali duševno močno prizadeti, osvoboditi in vrniti v domovino.

VARSTVO UJETNIKOV PO ŽENEVSKI KONVENCIJI

Varstvo ujetnikov in njihov status je urejen v več mednarodnih konvencijah in pravilnikih, kot so:

1. Ženevska konvencija,2. Haaški pravilnik,3. Haaška konvencija.

238

Page 239: mednarodno javno pravo - skripta

Ženevska konvencija o ujetnikihZ njo je zgrajena obsežna zaščita vojnih ujetnikov. Država, ki ima ujetnike v svoji oblasti, je odgovorna za ravnanje z njimi, neodvisno od vsake individualne odgovornosti, ki bi lahko obstajala. Z ujetniki je treba ravnati človeško, jih varovati pred nasiljem, zastraševanjem, žalitvami ter javno radovednostjo. Predvsem se vojni ujetnik ne sme pohabiti ali biti objekt medicinskih poskusov, spoštovati pa je potrebno njegovo osebnost in čast.Ženevska konvencijavsebuje določbe o varni namestitvi ujetnikov, njihovem zdravljenju, zaposlitvi in disciplini, predvideva jamstva disciplinskega, sodnega postopka, pritožbe, pravico ujetnika, da se v isti zadevi obrne na tuje diplomatsko predstavništvo, ki je sprejelo zaščito interesov njegove domovine, v času trajanja ujetništva se iz taborišč ne smejo seliti zaradi neuspelega bega, ampak se zanj lahko samo disciplinsko kaznujejo, ne smejo se uporabiti pri delih, ki so v zvezi z vojnimi operacijami, nevarnimi za zdravje, častnikov se ne sme siliti k delu, neozdravljivo bolni ali fizično prizadeti ujetniki se lahko vrnejo v domovino.Haaški pravilnik in konvencija vojni ujetniki so tiste, ki spremljajo vojsko in imajo za to pismeno povabilo vojaškega poveljstva (vojni dopisniki, člani delovnih enot, …), ladijski častniki in kapitan, ki so pripadniki sovražnih oboroženih sil, ki so na nevtralni trgovski ladji, člani posadk trgovskih ladij in civilnega letalstva, ki ne spadajo pod neko drugo ugodnejšo določbo MP.XI. Haaška konvencijavojni ujetniki ne morejo biti člani posadke trgovske ladje, ki so nevtralni državljani, častniki, če se obvežejo oz. obljubijo, da v času vojne ne bodo delali na sovražni ladji, Kapitan, častniki in člani posadke, ki so pripadniki sovražnih držav, se izpustijo na prostost, če pismeno obljubijo, da ne bodo sprejeli nobene funkcije v zvezi z vojnimi operacijami.

MEDNARODNOPRAVNI POLOŽAJ IN VSEBINA DELOVANJA MEDNARODNEGA RDEČEGA KRIŽA V OBOROŽENIH SPOPADIH (POSAMEZNI PRIMERI)

Ideja o ustanovitvi se je porodila zaradi bitke pri Solferinu leta 1859 med Italijo in Avstrijo.Do leta 1941 je bilo delovanje RK usmerjeno predvsem na lajšanje trpljenja v vojnah in na pripravo ob morebitnih vojnih spopadih.1.svetovna vojna je vplivala na dejavnost RK. Na mednarodni konferenci RK v Haagu od 23.-27.10.1928 je bil tudi formalno ustanovljen mednarodni RK, katerega najvišje telo vključuje delegate Lige, delegate Mednarodnega odbora RK in delegate vseh nacionalnih organizacij RK in Rdečega polmeseca.Mednarodni odbor RK je najstarejši organ RK, deluje po vsem svetu za zaščito in pomoč žrtvam oboroženih spopadov in sporov. Deluje v korist ljudi, ki zaradi spopadov ostanejo nezavarovani proti dejanju svojih sovražnikov. Nastopa v vlogi nevtralnega posrednika med žrtvami, ki imajo pravice in državami, ki imajo obveznosti zato, da bi povečal zaščito žrtev vojne.Liga društva RK in Rdečega polmeseca je federacija nacionalnih društev RK vsega sveta. Najvišji organ Lige je generalna skupščina, ki jo sestavljajo delegacije vseh nacionalnih društev RK in Rdečega polmeseca. Liga uspešno deluje na področju zdravstvene vzgoje, nege bolnikov, prve pomoči,… Svet delegatov mednarodnega RK in Rdečega polmeseca sestavljajo predstavniki vseh sestavnih delov gibanja RK.

239

Page 240: mednarodno javno pravo - skripta

Stalna komisija RK in RP pripravlja mednarodne konference in ima 9 članov.

Načela mednarodnega RK: Humanost (varovanje življenja in zdravja, zagotavljanje človeškega

dostojanstva); Nepristranskost (boj proti diskriminaciji glede nacionalnosti, vere,…); Nevtralnost (opredeljevanje glede nasprotij politične, rasne narave); neodvisnost; prostovoljnost; enotnost; univerzalnost.

OPIŠI MP VARSTVO KULTURNIH SPOMENIKOV V VOJNI PO POZITIVNEM PRAVU

Konvencija o zaščiti kulturnih dobrin med oboroženim napadom 1954, z veljavnostjo 1956 ščiti:

premične in nepremične dobrine, pomembne za kulturno dediščino nekega naroda, zgradbe, katerih glavni in dejanski namen je, da se v njih hranijo ali razstavljajo

kakšne dobrine, kot so muzeji, knjižnice, arheološka skladišča, centre spomenikov (kraj, kjer je zbrano večje število spomenikov).

V centre spomenikov se ne smejo postavljati dejavnosti, ki so v neposredni zvezi z bojnimi operacijami, ne smejo se takšni kraji uporabljati za prevoz in skladiščenje vojaškega materiala, niti v tranzitu.Pod posebno zaščito je lahko tudi kulturna dobrina, ki se nahaja v bližini pomembnega vojaškega objekta, če stranka, ki zahteva zaščito, vnaprej obljubi, da v primeru spopada ne bo uporabila tega objekta v vojaške namene.Objekti pod posebno zaščito to postanejo z vpisom v poseben mednarodni register, ki ga vodi UNESCO. Kraji pod posebno oz. specialno zaščito morajo biti dostopni za kontrolo, ki je tudi organizirana s konvencijo. Izvzeti so primeri, ko vojna imperativno zahteva odstop od teh zahtev. Konvencija predvideva poseben znak za označevanje. Pod določenimi pogoji se ščiti tudi transport kulturnih dobrin.

MEDNARODNEGA SODIŠČE ZA HUDE KRŠITVE HUMANITARNEGA PRAVA NA PODROČJU BIVŠE JUGOSLAVIJE! Kdo ga je ustanovil in na kakšni pravni podlagi?

VS je z resolucijo št. 780 in 827 z dne 25.5.1993 sprejel poročilo generalnega sekretarja in z njo tudi ustanovil Mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (to je ad hoc sodišče). To pomeni, da so v načelu za sojenje s tem statutom določenih hudodelstev pristojna domača sodišča držav, ki so nastale na pogorišču nekdanje Jugoslavije.Toda mednarodno sodišče lahko na vsaki stopnji postopka zahteva, naj mu domače sodišče odstopi kazensko zadevo v pristojnost, če ugotovi, da gre za dejanja, ki sodijo po Statutu v njegovo pristojnost. Tako ima torej pristojnost mednarodno sodišča vendarle prednost pred domačimi sodišči. V tej ureditvi se skriva tudi težnja, naj manj huda kazniva dejanja sodijo domača sodišča, najhujša pa mednarodno sodišče.

240

Page 241: mednarodno javno pravo - skripta

Prednost pred domačimi sodišči ima mednarodno sodišče tudi v primeru, ko je bil kdo pred domačim sodiščem že obsojen.Mednarodno sodišče mu lahko ponovno sodi ob 2 okoliščinah in sicer:

1. če je bilo dejanje pred domačim sodiščem kvalificirano kot navadno kaznivo dejanje in če ravnanje domačega sodišča ni bilo nepristransko in neodvisno, če je bilo prirejeno tako, da bi obtoženca zavarovali pred mednarodno kazensko odgovornostjo,

2. če kazenska zadeva pred domačim sodiščem ni bila obravnavana vestno.

K akšne kazni lahko sodišče izreče in kje prestajajo kazni obsojenci? Mednarodno sodišče lahko izreče samo kazen odvzema prostosti. Ker smrtne kazni ne more izreči, je logično, da lahko izreče tudi kazen dosmrtnega odvzema prostosti. Poleg tega lahko izreče tudi zaplembo vsega premoženja, ki je bilo pridobljeno s kaznivimi dejanji, in njegovo vrnitev zakonitim lastnikom.Kazen prestaja v eni izmed držav s seznama, ki so izrazile pripravljenost, da bodo obsojence sprejele. To določa Statut MKSJ.

Za katera mednarodno pravna hudodelstva je pristojno in kateri dokument to določa?Za hude kršitve Ženevske konvencije, kršitev vojnih zakonov in običajev vojskovanja (kršitev IV. haaške konvencije 1907), genocid, zločine proti človečnosti storjene zoper civiliste.Pristojnost določa statut MKSJ.Ali lahko sodišče sodi obdolžencu v odsotnosti?Ne saj je temeljno načelo MKSJ pravica do sojenja v navzočnosti obtoženca. Sodišče sodi obdolžencu v odsotnosti, v kolikor je tožilec opravil vsa potrebna dejanja v zvezi z obvestilom obdolženca o postopku, pa njegova navzočnost kljub temu ni zagotovljena. Tožilec lahko vloži obtožnico skupaj z dokazi, če je sodišče mnenja, da je obdolženec storil nekatere, ali vsa hudodelstva, izda o tem odločbo, ne more pa mu izreči kazenske sankcije.Sestava:MKSJ sestavlja 16 stalnih sodnikov, ki se jim lahko pridruži 9 ad litem sodnikov (nimajo narave stalnih sodnikov in sodijo samo ob konkretno jim dodeljenim zadevam). Obstajajo 3 sodni senati in 1 pritožbeni senat. Sodni senat je ponavadi sestavljen iz 3 stalnih sodnikov, ki pa se jim lahko pridruži do največ 6 ad litem sodnikov.Obstajata pa še dve modaliteti:

da je sodni senat lahko sestavljen iz 1 stalnega + 2 ad litem sodnikov 2 stalnih + 1 ad litem sodnika.

Pritožbeni senat MKSJ je sestavljen iz 7 stalnih sodnikov. Od tega je 5 stalnih sodnikov MKSJ in 2 stalna sodnika MKSR .V isti sestavi ta pritožbeni senat nastopa tudi pri MKSR (Mednarodno kazensko sodišče za Ruando).

Na podlagi katerih splošnih načel kazenskega prava bo poslovalo (čl.22-33 Rimskega statuta)?

BIH vs. SRBIJA

241

Page 242: mednarodno javno pravo - skripta

Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) je glede tožbe, ki jo je proti nekdanji ZRJ oz. njeni naslednici Srbiji in Črni gori leta 1993 vložila BiH, danes razsodilo, da Srbija ni izkoristila svojega očitnega vpliva na bosanske Srbe, da bi preprečila genocid nad bosanskimi Muslimani v Srebrenici.Hkrati pa je sodišče Srbijo oprostilo neposredne odgovornosti ali sokrivde za genocid med vojno v BiH v letih 1992-1995. V skladu s tem je ICJ zavrnil zahtevo BiH po izplačilu visoke denarne odškodnine. Kot je namreč odločil, "finančna odškodnina ni primerna oblika nadomestila za kršitev obveznosti za preprečitev genocida".

V Srebrenici je bil genocid!ICJ je tudi razsodil, da je pri pokolu skoraj 8000 muslimanskih moških in fantov v Srebrenici leta 1995 šlo za genocid, da pa drugi množični poboji v drugih delih BiH med vojno v letih 1992-1995 niso predstavljali genocida. Genocid je postal mednarodni zločin s sprejetjem Konvencije ZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida leta 1948, do zdaj pa za ta zločin ni bila obtožena še nobena država, celo v Nürnbergu so zanj sodili le posameznikom.Haaško meddržavno sodišče je končalo 14 let dolg spor. Marca leta 1993 je začela BiH s tožbo proti Srbiji in Črni gori zaradi napada in genocida med vojno v letih 1992 in 1995. Razsodbo je prebrala sodnica Rosalyn Higgins. Razsodbe ICJ so dokončne in proti njim se ni mogoče pritožiti. Če jo poražena stran ne bi spoštovala, je sodišče ne more k temu prisiliti, lahko pa zmagovalko napoti na VS ZN, ki sme proti neposlušni članici uvesti sankcije.Sarajevo se je nadejalo več sto milijardam evrov vojne odškodnine. Če bi BiH zmagala pa bi o vojaški odškodnini odločali v posebnem sporu. Podobno tožbo je proti Beogradu leta 1999 podal tudi Zagreb, vendar ICJ tega postopka še ni začel.ICJ pristojen za odločanje o tožbi BiH!Glede svoje pristojnosti v tej zadevi je sodišče zavrnilo argumente Beograda, da ICJ ni pristojen za odločanje o tožbi BiH. Kot je poudarila sodnica Higginsova, je Srbijo ves čas vojne v BiH oziroma v letih 1992-1995 zavezovala Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Beograd je pristojnost ICJ izpodbijal iz 2 razlogov:

1. Zatrjeval je, da ZRJ v času, ko je bila proti njemu podana tožba, ni bil član ZN in torej tudi ni mogel biti član statuta ICJ.

2. da ZRJ ni bil podpisnik konvencije ZN o genocidu.

ICJČrna Gora ni več subjekt v tem primeru. Sodišče je poleg tega odločilo, da Črna Gora, ki se je z referendumom maja lani osamosvojila od državne skupnosti SČG, ni več subjekt v tem primeru, saj je "pravno identiteto" nekdanje Jugoslavije očitno prevzela le Srbija.Je pa ICJ po poročanju srbske tiskovne agencije Beta mnenja, da si Črna Gora kljub temu "deli odgovornost" s Srbijo. Črna gora, ki se je 2 tedna po koncu glavne obravnave v tej zadevi maja lani na referendumu opredelila za neodvisnost, je decembra lani uradno zahtevala od ICJ, naj jo izvzame iz tožbe. V vlogi je izpostavila, da ima Srbija kot naslednica državne skupnosti SČG tudi državnopravno kontinuiteto s toženo ZRJ in zato prevzema vse njene pravice in obveznosti. 16-članski senat ICJ je glavno obravnavo o tej zadevi, ki ji predseduje Higginsova iz VB, začel 27.2. lani in jo končal slab poltretji mesec pozneje.

242

Page 243: mednarodno javno pravo - skripta

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE ZA RUANDO

Leto dni po ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo je bila ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando sprejeta 8.11.1994 z resolucijo št. 955. Kot kazensko sodišče za Jugoslavijo predstavlja tudi kazensko sodišče za Ruando ad-hoc sodišče z časovno in krajevno omejeno pristojnostjo, kar pomeni, da je obstoj teh sodišč odvisen od ponovne vzpostavitve in ohranitve mednarodnega miru in varnosti na teh območjih.Pravna podlaga kazenskega sodišča za Ruando ni konvencija, ampak resolucija št. 955 varnostnega sveta Združenih narodov, ki je bila izdana 8.11.1994.Statut Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo je bil podlaga pri oblikovanju statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando. Na podlagi resolucije št. 955 naj bi bila zasledovana zgolj kazniva dejanja s področja Ruande in sosednjih držav v letu 1994. Iz tega izhaja, da je krajevna pristojnost sodišča vezana na Ruando in sosednje države, časovna pristojnost pa od 1.1.1994 do 31.12.1994.Mednarodno sodišče za Ruando je v svoji pristojnosti omejeno na:

genocid; kazniva dejanja zoper človeštvo; kršitve ženevske konvencije in njenih dodatnih protokolov.

Za kršitve prava, ki ne spadajo v eno izmed zgoraj navedenih kategorij, so pristojna nacionalna sodišča. Za postopek pred sodiščem velja princip ne bis in idem, kar pomeni, da je kazenski pregon oseb s strani nacionalnih sodišč izključen, če je bilo v določeni zadevi odločeno že pred mednarodnim kazenskim sodiščem. Prav tako ne more biti nihče obsojen v odsotnosti, kakor se tudi ne more sklicevati na to, da je deloval po navodilih nadrejenih.Statut predvideva tudi posebne zaščitne ukrepe za žrtve in priče, še posebej v primeru posilstev. Varnostni svet Združenih narodov se je odločil za sedež Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando za Arusho v Tanzaniji.Uradna jezika pred sodiščem sta angleščina in francoščina.

PRIMER JEAN KAMBANDAJeana Kambando se opisuje kot najpomembnejšega storilca genocida, ki je bil kdajkoli obsojen pred sodiščem v Arushi. Kambanda je bil v času genocida predsednik vlade v Ruandi in se je edini poleg Omarja Serushae pred sodiščem v Arushi izrekel za krivega. V upanju, da bi mu bila odmerjena nižja kazen, je pričal tudi proti sostorilcem. Sodišče je v obrazložitvi sodbe sicer navedlo, da mu zaradi obsežnega pričanja proti sostorilcem gredo olajševalne okoliščine, vendar le-te ne morejo olajšati teže njegovega kaznivega dejanja in njegove vpletenosti ter odgovornosti kot šefa vlade. Sodišče je na obravnavi spomnilo, da je Kambanda javno pozival k masakru, da je delil orožje in vodil seje kabineta, na katerih je bil tematiziran masaker. Prav tako je sodišče kritiziralo tudi to, da je Kambanda pokazal svoje obžalovanje šele potem, ko so ga prijeli in je zato zelo težko verjeti njegovemu nenadnemu spreobrnjenju.Tako je bil Jean Kambanda 4.11.1998 obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi genocida in kaznivega dejanja zoper človeštvo.

243

Page 244: mednarodno javno pravo - skripta

RAZLIKA MED MEDNARODNIM KAZENSKIM SODIŠČEM ZA JUGOSLAVIJO in RUANDOUstanovitev sodišča za RUANDO8.11.1994 Varnostni svet Združenih narodov (VS ZN) sprejme resolucijo št. 955, ki vsebuje Statut mednarodnega sodišča za Ruando (Statute of the International Tribunal for Rwanda), s katero je bilo ustanovljeno MKSR.Za pravila postopka veljajo pravila postopka Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ), s potrebnimi spremembami. Kaznovanje je omejeno na zaporno kazen (smrtne kazni ni); poleg kazni lahko sodišče izreče tudi vrnitev premoženja, odvzetega na podlagi inkriminiranih dejanj, zakonitim lastnikom.Mednarodni zločin genocida, hudodelstva zoper človečnost (umor, iztrebljanje, zasužnjevanje,…), ne inkriminira vojnih hudodelstev.Sodišče je časovno in krajevno omejeno. Krajevna oz. teritorialna pristojnost je vezana na ozemlje Ruande in ozemlja sosednjih držav (če so bili zločini storjeni na teh ozemljih s strani državljanov Ruande). Č asovna pristojnost je tudi omejena (1.1.1994–31.12.1994). P ersonalna pristojnost se nanaša na osebe, ki so storile kaznivo dejanje v Ruandi ali proti državljanom Ruande v sosednjih državah.

JUGOSLAVIJA - MKSJ Ustanovljeno 25.5.1993 na podlagi resoluciji št. 780 in 827 VS ZN. Zaradi privedbe odgovornih oseb za kršenja mednarodnega humanitarnega prava, zagotovitve pravice žrtvam, preprečitve nadaljnjih zločinov, prispevanja k ponovni vzpostavitvi miru in k pomiritvi na področju nekdanje Jugoslavije.Je časovno (od 1.1.1991 naprej )in krajevno omejena (na območje nekdanje Jugoslavije); nad fizičnimi ne pa tudi nad pravnimi osebami, hude kršitve Ženevskih konvencij; kršitve vojnih zakonov in običajev; genocid; zločine proti človečnosti storjene zoper civiliste.Od aretacije do konca postopka pred sodiščem obtoženi biva v pripornem oddelku MKSJ, ki se nahaja v Haagu in je pod pristojnostjo sekretariata. Najvišja kazen, ki jo lahko dosodi MKSJ, je kazen doživljenjskega zapora. Kazen se odsluži v eni od držav, ki so podpisale sporazum z Združenimi narodi (Norveška, Švedska, Finska, Španija, Italija, Avstrija, Francija, Danska, Nemčija ali Velika Britanija).Pristojnosti in načela:DOPOLNILNA PRISTOJNOST ali NAČELO KOMPLEMENTARNOSTI vsaka država je sama v prvi vrsti dolžna izvrševati svojo kazensko jurisdikcijo zoper osebe odgovorne za mednarodna hudodelstva, Sodišče se mora namreč izreči za nepristojno v določeni zadevi, če v tej zadevi že teče kazenski postopek v zanj pristojni državi, razen če ta država noče ali pa je resnično nesposobna izpeljati kazenski postopek.Spoštovanje načela ne bis in idem je usklajeno z dopolnilno pristojnostjo MKS. Nihče ne sme biti kazensko preganjan pred katerimkoli drugim sodiščem v zadevi, v kateri je MKS izreklo obsodilno ali oprostilno sodbo.

OSEBNA PRISTOJNOST MKS zastopa načelo osebne kazenske odgovornosti s tem ko določa, da je v skladu z statutom pristojno za fizične osebe, in da je oseba, ki stori kaznivo dejanje v pristojnosti sodišča zanj osebno odgovorna. Hkrati pa MKS določa izključitev svoje sodne pristojnosti za osebe mlajše od 18 let.

STVARNA, MATERIALNA PRISTOJNOSTPristojnost sodišča je omejena na najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto. V skladu s Rimskim statutom je Sodišče pristojno za naslednja hudodelstva:

244

Page 245: mednarodno javno pravo - skripta

Kaznivo dejanje zoper človečnost, genocida, vojne zločine, kaznivo dejanje agresije.

Kazniva dejanja v pristojnosti Sodišča ne zastarajo.

ČASOVNA PRISTOJNOST MKS je pristojno za kazniva dejanja, storjena po začetku veljavnosti statuta. Če država pristopi k statutu po začetku njegove veljavnosti, je sodišče pristojno v pogledu kaznivih dejanj, ki so storjena po začetku veljavnosti statuta za to državo. Država pogodbenica statuta sprejme pristojnost MKS v pogledu vseh kaznivih dejanj iz njegove stvarne pristojnosti.

TERITORIALNA, KRAJEVNA PRISTOJNOSTPristojnost MKS je podana, če je njegova pogodbenica država (ali več držav), na ozemlju katere (katerih) je bilo storjeno kaznivo dejanje iz njegove pristojnosti, ali država, katere državljan je bil obtožen kaznivega dejanja iz njegove pristojnosti. Statut dopušča, da država nepogodbenica sprejme pristojnost MKS v pogledu posamičnega primera, pod pogojem, da poda o tem izjavo pri sodnem tajniku sodišča. Država, ki sprejme pristojnost, sodeluje s Sodiščem brez kakršnega koli odlašanja ali izjeme.

AGRESIJA:Agresija je formalno na spisku kaznivih dejanj, ki spadajo pod stvarno pristojnost MKS, vendar še vedno ni definirana. Pripravljalna konvencija za MKS mora izdelati pogoje za izvršitev pristojnosti. Do takrat MKS ne more izvrševat svoje pristojnosti glede kaznivega dejanja agresije.

SALVATORNA KLAVZULA:lahko se pojavi v mednarodni pogodbi, takrat ko sestavljalci pogodbe domnevajo, da bi lahko bil kateri izmed členov mednarodne pogodbe v nasprotju z notranjim pravom ene izmed podpisnic. Klavzula določa, da razen spornega člena, vsi ostali ostanejo v veljavi. Če je nična ena določba, potem ni nična cela pogodba.

STALNO MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

Je stalno sodišče, ki je pristojno za vodenje preiskav in sodnih postopkov zoper posameznike, osumljene najresnejših kršitev mednarodnega humanitarnega prava. To so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid.Za razliko od Meddržavnega sodišča, čigar pristojnost je omejena na države, MKS obravnava primere zoper posameznike.

Kdaj, kje je bilo ustanovljeno, s čim, kje ima sedež ? Mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno 1.7.2002 na podlagi začetka veljavnosti Rimskega statuta. Sedež v Haagu.

V čem se SMKS v ustanovitvi razlikuje od MKSJ in MKSR?SMKS ustanovljeno s pogodbo, MKSJ in MKSR pa z resolucijami VS OZN.

Problem agresije pri SMKS!

245

Page 246: mednarodno javno pravo - skripta

Agresija je formalno na spisku kaznivih dejanj, ki spadajo pod stvarno pristojnost MKS, vendar še vedno ni definirana. Pripravljalna konvencija za MKS mora izdelati pogoje za izvršitev pristojnosti. Do takrat MKS ne more izvrševat svoje pristojnosti glede kaznivega dejanja agresije.

Stvarna pristojnost:5. člen Rimskega statuta - Pristojnost MKS je omejena zgolj na najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto. To so: genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresija.Časovna pristojnost:MKS je podana za hudodelstva, storjena po začetku veljavnosti Rimskega statuta (11. člen), torej po 1.7.2002.MKS postane pristojno za kazniva dejanja, opisana v 5. členu Rimskega statuta, ko države pristopijo k Statutu.Osebna pristojnost:Sodišče je po 26. členu Statuta pristojno le za sojenje osumljencev kaznivih dejanj starejših od 18 let (25. člen v zvezi s 26. členom).Načela kazenskega prava:

NE BIS IN IDEM; NAČELO ZAKONITOSTI (NULLUM CRIMEN SINE LEGE); NAČELO PREPOVEDI VELJAVNOSTI ZA NAZAJ; NAČELO OSEBNE ODGOVORNOSTI POSAMEZNIKA; SOJENJE OSEBAM MLAJŠIM OD 18 LET; ODGOVORNOST NADREJENIH; ODGOVORNOST PODREJENIH; ENAKOST PRED ZAKONOM; NAČELO NEZASTARANJA.

Tožilec MKSTožilstvo je neodvisen organ v sestavi Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je pristojen za sprejemanje obvestil o storitvah kaznivih dejanj, vodenje preiskav in pregon storilcev pred sodiščem.42. člen Rimskega Statuta:Tožilci in njihovi namestniki so izvoljeni s tajnim glasovanjem z absolutno večino glasov članic Skupščine držav pogodbenic. Tožilec ali njegov namestnik ne sme sodelovati v zadevi, v kateri bi lahko zaradi kateregakoli razloga obstajal upravičen dvom o njegovi nepristranskosti.45. člen RS:Lahko je odstavljen v primeru kršitve dolžnosti po Statutu, nevestnega ravnanja ali nezmožnosti opravljanja nalog.48. člen RS:Uživajo privilegije, imunitete in ugodnosti v skladu z dogovorom o privilegijih in imunitetah Sodišča.15. člen RS:Tožilec lahko začne preiskavo proprio motu na podlagi obvestil o kaznivih dejanjih v pristojnisti Sodišča. Kadar je tožilec ugotovil, da lahko obstaja utemeljena podlaga za začetek preiskave, o tem uradno obvesti vse države pogodbenice in vse tiste države, ki bi ob upoštevanju informacij, ki so na voljo, praviloma imele jurisdikcijo za določena kazniva

246

Page 247: mednarodno javno pravo - skripta

dejanja. Preiskavo lahko prepusti določeni državi, vendar lahko hkrati od nje zahteva, da mu da na voljo informacije o postopkih.

Preiskava in pregonNaloge tožilca po prvem odstavku 54. člena Rimskega statuta so:

da bi ugotovil resnico, razširi preiskavo na vsa dejstva in dokaze, ki so pomembni za presojo, ali po tem statutu obstaja kazenska odgovornost in pri tem enako razišče obremenilne in razbremenilne okoliščine;

da ustrezno ukrepa, da zagotovi učinkovito preiskavo in pregon kaznivih dejanj v pristojnosti Sodišča in pri tem spoštuje interese in osebne okoliščine žrtev in prič, vključno s starostjo, spolom, kot je to določeno v tretjem odstavku 7. člena, in zdravstvenim stanjem, ter upošteva naravo kaznivega dejanja, zlasti kadar to vključuje spolno nasilje, seksistično nasilje ali nasilje nad otroki in;

da v celoti spoštuje pravice oseb, ki izvirajo iz tega statuta.

Po tretjem odstavku tožilec lahko: zbira in proučuje dokaze; zahteva navzočnost oseb, proti katerim teče preiskava, žrtev in prič ter jih zasliši; zaprosi za sodelovanje katerekoli države ali medvladne organizacije ali

medvladnega dogovora v skladu z njihovo pristojnostjo in/ali pooblastilom; sklene take dogovore ali sporazume, ki niso v neskladju s tem statutom in bi bili

potrebni za lažje sodelovanje države, medvladne organizacije ali osebe; zagotavlja, da na katerikoli stopnji postopka ne bo razkril dokumentov ali

informacij, ki jih zaupno pridobil izključno zaradi pridobivanja novih dokazov, razen če se tisti, ki je informacije priskrbel, strinjajo z njihovim razkritjem;

izvede potrebne ukrepe ali zahteva, da se izvedejo potrebni ukrepi za zagotovitev zaupnosti informacij, varstva oseb ali zavarovanja dokazov.

Tožilec lahko zahteva od predobravnavnega senata, da izda nalog za prijetje osebe ali da ga spremeni tako, da spremeni ali doda kazniva dejanja. Lahko tudi zahteva, naj predobravnavni senat izda sodni poziv, da se oseba oglasi na Sodišču.Na zaslišanju tožilec podpre vsako obtožbo z zadostnimi dokazi, ki so tehtni razlogi za prepričanje, da je oseba storila kaznivo dejanje, za katero je obtožena. Kasneje lahko tožilec spremeni obtožnico ali umakne obtožbe, vendar oboje z dovoljenjem predobravnavnega senata.Tožilec med preiskavo in pregonom sprejme ukrepe za zagotovitev varnosti žrtev in prič zlasti, če kaznivo dejanje med drugim vključuje spolno ali seksistično nasilje ali nasilje nad otroki. Tožilec na glavni obravnavi:Tožilec je tisti, ki nosi dokazno breme za zagotovitev načela domneve nedolžnosti. Če obravnavni senat meni, da se v interesu pravičnosti, predvsem v interesu žrtev, zahteva popolnejša predstavitev dejstev, lahko zahteva, da tožilec predloži dodatne dokaze, vključno s pričanjem prič.

Pritožba in revizija:V 81. členu Statuta so določeni pogoji, pod katerimi lahko tožilec ali obsojenec oz. tožilec v njegovem imenu vložita pritožbo zoper oprostilno ali obsodilno sodbo ali zoper kazen. Tožilec lahko v imenu obsojenca vloži pri pritožbenem senatu zahtevo za revizijo

247

Page 248: mednarodno javno pravo - skripta

pravnomočne obsodilne sodbe ali kazni (zato ker je bil odkrit nov dokaz,…). Prvi generalni tožilec MKS – Moreno Ocampo iz Argentine (2003).

OPIŠI VSEBINO LONDONSKEGA PROTOKOLA (08.08.1945) IN STATUTA NURNBERŠKEGA SODIŠČA

Londonski protokol je bil sklenjen med SZ, VB, ZDA in Francijo, vsebuje pa odločitev o kaznovanju glavnih vojnih zločincev. Ta pogodba je pripomogla k sprejetju statuta Mednarodnega vojnega sodišča in kazensko-pravne odredbe. Sprejet je bil tudi dodatek k tem protokolu, s katerim so ustvarili materialno in procesno podlago za delovanje sodišča - statut.S tem statutom so ustvarjeni pravni temelji in pogoji za sojenje glavnim vojnim zločincem na Nurnberškem procesu pred Mednarodnim vojaškim sodiščem. Pozneje je k pogodbi pristopilo še 19 držav, med njimi tudi SFRJ.Mednarodno vojaško sodišče je sodilo o naslednjih zločinih, ki so opisani v Londonskem protokolu:

zločin proti miru, vojni zločin, zločin proti človečnosti

Z Londonskim protokolom osnovano sodišče je bilo sestavljeno iz 4 članov in 4 namestnikov, ki odločajo z večino glasov, zasedalo pa je v Nurnbergu. Sodišče lahko izreče vsako kazen, tudi smrtno.Gre za kazensko odgovornost posameznika.Na osnovi Londonske deklaracije 1942 in moskovske konference 1943 je posameznikom sojeno za njihove zločine pred nacionalnimi sodišči držav, na katerem območju so zločine zagrešili in ne pred mednarodnim sodiščem. Samo za sojenje glavnim vojnim zločincem in tistim, katerih zločine ni mogoče vezati na geografsko odrejena področja, je z Londonskim protokolom 1945 osnovano posebno mednarodno sodišče.

Nurnberško sodiščePred mednarodnim vojnim sodiščem v Nurnbergu je bilo sojeno 20 glavnim vojnim zločincem nemškega rajha, obtoženim za zločine proti miru, proti človečnosti in za vojne zločine. Po Londonskem protokolu je treba kaznovati posameznika, saj se je le tako mogoče braniti proti kršenju norm MP in se boriti za spoštovanje MP ter pogodbeno prevzetih obveznosti.

Tokysko sodišče V procesu v Tokyu je bilo sodišče sestavljeno iz vseh 11 držav, ki so se nahajale v vojni z Japonsko. Vojni zločin ne zastara po konvenciji 1968 in pomeni:

kršitev norm vojnega prava, kršenje prepovedi, ki so vsebovane v Haaških konvencijah 1898, 1907 (ubijanje,

pregon, grdo ravnanje s civilnim prebivalstvom, ujetniki, talci, ropanje, namerno rušenje mest).

248

Page 249: mednarodno javno pravo - skripta

Zločin proti miru pomeni načrtovanje, pripravo, začetek in vodenje mednarodne vojne ali vojne zaradi kršenja mednarodnih pogodb, sporazumov ali sodelovanja v skupnem planu za izvajanje vojnih zločinov.Zločin proti človečnosti je zločin proti:

civilnemu prebivalstvu v miru ali v času vojne (ubijanje, iztrebljanje, zasužnjevanje,…),

pregon prebivalstva (etnično čiščenje,…).

V sporu med notranjim in MP se pojavljata 2 načina za reševanje problema sojenja zločinov, ki jih ni moč teritorialno opredeliti in sicer:

1. Koncepcija transformacije (sprejme se zakon, ki povzame normo MP),2. Koncepcija adopcije (MP se lahko neposredno uporablja, s tem da se

razglasi za NP).Problem so rešili na osnovi koncepcije transformacije in jo dopolnili s koncepcijo adopcije. Kar zadeva Nemčijo, so statut Nurnberškega sodišča razglasili za NP in sicer s sprejemom 10 zakona, ki je bil sprejet 20.12.1965.

MARTENSOVA KLAVZULA:Posameznik je individualno odgovoren za kršitev pogodbenega prava in običajnih pravil MP. Vnesena je v preambulo IV. Haaške konvencije (1907) in se glasi: “V pričakovanju, da bo mogoče sprejeti obsežni vojni kodeks, se pogodbene stranke strinjajo, da je potrebno zagotoviti, da v primerih, ki jih sprejete odločbe ne urejajo, prebivalstvo in vojaki ostanejo pod zaščito in vladavino mednarodnih pravil, ki izhajajo iz običajev, vzpostavljenih med civiliziranimi narodi, upoštevaje zakone humanosti in zahteve javne zavesti.”

249


Related Documents