Rimsko Pravo - Natančni Zapiski Iz Knjige Rimsko Pravo Et.al. - CALVO

2010/11

Pravna fakulteta v Ljubljani

Calvo

- RIMSKO PRAVO -

Zapiski iz knjig prof. dr. Janeza Kranjca Rimsko pravo in Primeri iz rimskega prava, dopolnjeni z lastnimi

zapiski s predavanj doc. dr. Marka Kambia ter skripte Jasne rz.

Rimsko pravo I. letnik tudijsko leto 2010/2011

- 2 -


- 3 -

I. ZGODOVINSKI UVOD

Rimsko pravo lahko opazujemo z dveh razlinih vidikov in sicer: Zgodovinska (historina) komponenta Sodoben vidik

HISTORINA KOMPONENTA: Rimsko pravo je tisoleten proces (od 451 pr. n. t. do 565 n. t.), ki se je skozi celotno zgodovino razvijal, dopolnjeval. Temeljne znailnosti rimskega prava:

1. KAZUISTINOST (kazus = konkreten primer) Rimsko pravo izvira iz konkretnih primerov. Rimljani so tekom svoje zgodovine zelo neradi pisali definicije ampak se raje posveali konkretnim situacijam, na podlagi katerih so podobno reevali ostale podobne primere. To pomeni, da je rimsko pravo v nasprotju z dananjim, modernim pravom, saj je ta poln definicij in ni veliko manevrskega prostora.

2. VELJAVA PO PERSONALNEM NAELU (PRINCIPU) Za vsakega loveka je veljalo pravo njegove skupnosti. Za Rimljana rimsko, za Grka grko, za Cigana cigansko, poligamini zakoni Danes pa je v veljavi TERITORIALEN PRINCIP, kar pomeni, da ne glede na to iz kje si mora upotevati pravo drave v kateri se trenutno nahaja.

3. ODSOTNOST STATINOSTI Rimsko pravo se je ves as spreminjalo, kar je na trenutke ljudi zmedlo. Rimljani namre niso poznali DEROGACIJSKE KLAVZULE, odstavka, ki razveljavlja prejnji predpis in ga nadomea z novim. Zakonov je malo, veliko pogosteji pa so primeri, ki so jih opisovali JURISTI (poznavalci primerov, dandanes bi jim rekli odvetniki)

SODOBNI POGLED: Rimsko pravo so zopet odkrili v SREDNJEM VEKU (10 11. stol.), ki je bilo nasprotje nekdanjim zakonom. Srednjeveki zakoni se niso ve spreminjali, temeljili so na obiajih, in zato predstavljajo temelje modernega prava.

UBI SOCIETAS, IBI IUS Kjer je druba, tam je pravo.

Pravo je rezultat drubenega procesa, ki se pojavi v sleherni e tako primitivni drubi (druba ustvarja pravo in pravo vpliva na drubo). Prava namre ne predstavljajo le napisani zakoni in predpisi ampak kakrnakoli pravila, ki se lahko prenaajo skozi generacije kot OBIAJNO PRAVO. Resno obravnavanje prava se zane z zakonikom 12. plo, ki je najstareji vir rimskega prava. Za prejnja obdobja ni zanesljivih virov v primerjavi z zakonikom.


- 4 -


- 5 -

OBDOBJE REPUBLIKE CIVILNO IN PRETORSKO PRAVO (509 pr. K. 27 pr. K. OD ZAKONIKA XII. PLO DO AVGUSTA)

Ozemlje dananjega Rima je postalo zgodaj naseljeno zaradi ugodne klime in reliefa, ki je olajal ivljenje prvih prebivalcev. To ozemlje je bilo namre zelo raznoliko: veliko je bilo ravnin, prav tako pa so bile na dosegu z rudami bogate gore, rodovitna grievja ter ivljenjsko pomembno morje. Na ta del sveta so se naseljevala ljudstva v valovih ITALIKI (elezna doba). Zaradi ugodnih pogojev in neprestanih vdorov ostalih ljudstev so se ITALIKI in LATINI bili prisiljeni razviti v bojevit narod.

Po legendi naj bi Rim ustanovil prvi rimski kralj, Romul in sicer natanko leta 753 pr. K. V resnici so se prve vasice na podroju dananjega Rima oblikovale e v 9. stoletju pr. K., do medsebojnega povezovanja naselij pa naj bi prilo v 7. stoletju pr. K. Na elu te novonastale skupnosti naj bi bili kralji, katerim so pripisovali magino-kultne znailnosti, predvsem zaradi naina njihove izbire (signali iz narave). e Romul naj bi iz 300 rodovnih starein oblikoval prvi senat, ki pa v zaetnih stoletjih ni imel veje vloge pri vodenju drave. Sprva naj bi imel zgolj posvetovalno vlogo, kasneje pa se je njegova mo poveevala. Sprva so vladali kralji, zato tudi skupine polnopravnih dravljanov niso imele obirnejih pooblastil. Imele naj bi le religiozno-ritualne funkcije, kar se je kazalo predvsem pri postopkih posvojitev itd.

Okrog leta 650 pr. n. t. si Rimljane podjarmijo Etruani. S tem nastopi as etruanskih kraljev in sprejemanje etruanske kulture. eprav so bili Rimljani pod oblastjo tujcev, so od tega obdobja veliko odnesli, najve seveda s podroja znanosti, umetnosti itd. Okrog leta 509 pr. n. t. Rimljani izenejo s prestola e zadnjega etruanskega, ob bogov postavljenega kralja Tarkvinija Oabnega, ki je svojo oblast opazno izrabljal za lastne interese. Po odstavitvi kralja so v prvi fazi republike vladale patricijske druine, ki so bile zaslune za strmoglavljenje kraljevine. Prav tako so se magistrati t.j. dravni uradniki oblikovali postopoma, tekom ve faz. Sprva so bili izbrani brez sodelovanja ljudstva, z uvedbo centuriatnih skupin oz. komicijev pa se je odprla monost za glasovanje med razlinimi kandidati.

Sasoma se je oblikovala napredna in demokratino obarvana republika, v kateri je bila oblast razdeljena med dravnimi uradniki ali magistrati, ljudskimi skupinami in senatom. Ljudstvo je s sodelovanjem senata sprejemalo zakone in izvolilo dravne uradnike, ki so imeli izvrilno oblast. Na vrhu hierarhine lestvice sta bila 2 konzula, ki sta imela izvrilno, vojako, sodno, vendar ne zakonodajne moi. Ob uvedbe preture pa so magistrati v dobrni meri prevzeli e sodno oblast (pretor).

Rim je z zaetka obsegal le mesto Rim s iro okolico, vendar se je republika tekom asa hitro razirila po apeninskem polotoku zaradi dobre in uinkovite vojske, predvsem pa vedno vejih potreb po obdelovalni zemlji, saj se je mesto nezaustavljivo hitro irilo. Sasoma so Rimljani naleteli na grke kolonije in si poasi podredili celoten Apeninski polotok. Z dvigom kulture preko spoznavanja grke umetnosti, znanosti in filozofije je rimska republika postala ena najbolj naprednih drav tistega asa. To kulturo je s svojimi osvajanji nasilno razirjala po Sredozemlju.

S irjenjem ozemlja je prilo do neizbenega spora z drugo velesilo KARTAGINO. Zaradi tevilnih nesoglasij in medsebojnega tekmovanja je prilo do treh Punskih vojn v katerih je prepriljivo zmagal Rim, ki je Kartagino dobesedno uniil. Po zmagi v drugi Punski vojni Rim ni imel nobenega resnega tekmeca ve, zato je nastopilo obdobje rimskega razcveta.


- 6 -

Rim se je neovirano iril po Sredozemlju v obliki Rimskih provinc. Prva pomembna provinca je bila Sicilija zaradi obsenih zalog ita in taktinega nadzora Sredozemskega morja. To povzroi propadanje domaih kmetov, ki niso bili ve konkurenni poceni suenjskemu itu s Sicilije. Rim kmalu postane milijonsko mesto, v katerem so mo izgubljali obdelovalci zemlje, pridobivali pa so jo trgovci. Patriciji so s svojim bogastvom kmalu prieli manipulirati z revnimi kmeti. Bogateji so si z denarjem kupovali politine glasove tevilno monejih reveev in posledino najvplivneja mesta dravnih uradnikov. To je privedlo do nadaljnjega izkorianja revnejega sloja v prid e tako privilegiranih patricijev.

Sasoma so Rimljani premagali e veliko Grko civilizacijo in Makedonce, dokler niso obvladovali celotnega Sredozemlja v asu cesarja Avgusta. Kljub temu, da je Rimska republika bila zelo demokratina za tisti as, obstaja nekaj velikih razlik s sedanjostjo:

Izkljuenost ensk pri volitvah Volilni cenzus (glas vplivnejega oziroma bogatejega teje ve kot glas kmeta)

Kot e reeno, je bil v zgodnjem obdobju republike velik razkorak med plebejci in patriciji. Plebejci so bili politino izloeni iz politinega dogajanja, nezmoni zasedanja pomembnih javnih funkcij, posledino pa jim je primanjkovalo tudi pravnih sredstev za prepreevanje zlorab s strani patricijev. Plebejske glavne zahteve pred uveljavitvijo so tako bile dve:

Dostopnost javnih funkcij in lanstva v senatu tudi za plebejce. Zapis prava, ki bi prepreil nadaljnje zlorabe.

Seveda patriciji niso bili pretirano navdueni nad predajo svojih izbojevanih privilegijev in njihovo izenaitev s plebejci, zato so zahteve sprva ignorirali. Del kmetov (uporniki SECESSIO) se je prienjalo upirati na zelo prefinjen nain. Ob nastopu nevarnosti so se umaknili v gozdove in s tem veleposestnike oz. najvplivneje pustili nezaitene in ranljive. Patriciji so hitro spregledali, da takno stanje ni bilo vzdrno, zato so prieli popuati.

Rezultat je bil ZAKONIK XII. PLO, ki je nastajal celi dve leti (451 449 pr. n. t.) in je najstareji e (delno) ohranjen rimski pravni vir. Na 12. bronastih ploah so bile najverjetneje zapisane najbolj sporne dolobe, ki pa niso ostale le zapisane, ampak so jih tudi uzakonili. Poleg tega pa je e naprej veljalo obiajno pravo, katerega pa si bogateji in vplivneji niso mogli ve prikrojevati svojim potrebam. Te dolobe so bile e vedno precej sakralnega znaaja posveenost zloincev (izobenje). Dolobe zakonika XII. plo so kratke, jasne in jedrnate, v primerjavi s kasnejimi pravnimi viri pa se kae tudi presenetljivo visoka stopnja abstraktnosti in splonosti vsebujoih pravnih norm, kar nedvomno kae na relativno visoko stopnjo razvitosti rimske kulture. Pri nekaterih dolobah je mogoe celo opaziti dvodelno zgradbo v obliki dispozicije in sankcije, kar je znailnost sodobnih pravnih norm.

Za plebejce, ki so se borili za pravno izenaitev je bil Zakonik 12. plo velik doseek, saj so s tem pridobili del pravne varnosti, pravno enakost, procesna jamstva in opredelitev postopka osebnih izvrb s strani oderukih upnikov. Zakonik je spremenil rimsko zgodovino z izenaitvijo plebejcev in patricijev na podroju iste zakonodaje prepoved podarjanja privilegijev ali sklicevanje na prejnje privilegije, samostojno oblikovanje svojih magistratov in zborov, ki so obstajali poleg rednih magistratur in organov. Sasoma se razlike briejo e z razlinimi zakoni (dovoljevanje zakonske zveze med patriciji in plebejci, plebejci lahko postanejo kvestorji, eden od konzulov je moral biti plebejec, dostop do nekaterih sveenikih poloajev, plebejci lahko nastopijo tudi v senatu)


- 7 -

ZNAILNOSTI TEDANJE RIMSKE DRUBE:

Rimska druba je bila izrazito PATRIARHALNA. Oe oz. PATER FAMILIAS je bil glava druine, vsi drugi pa so bili postavljeni v ozadje, zlasti enske. Temeljna celica rimske drube je bila razirjena druina (kaejo se povezave z rodovno skupnostjo). V druini je vladala PATRIA POTESTAS ali oetovska oblast. Po njegovi smrti so vsi njegovi sinovi postali Patri Familiasi svojih druin.

ena je bila lahko pod oblastjo svojega oeta ali moa, odvisno od vrste zakona. e je sklenila zakon vrste IN MANU, je bila pod oblastjo svojega moa oziroma Pater Familiasa, e pa je sklenila SINE MANU zakon, je bila ena e vedno pod oblastjo svoje krvne rodbine. Vrsta zakona je bila pomembna predvsem zaradi dedovanja, saj se je sprva po civilnem pravu dedovalo intestatno le po agnatskem sorodstvu, tekom asa pa se je poveeval vpliv kognatskega sorodstva. V skladu s tem je na zaetku prevladoval MANUS zakon, vendar ga je sasoma v celoti nadomestil SINE MANU zakon.

Oetovska oblast se je kazala v:

Premoenjski in pravni sposobnosti v lasti je imel celotno druinsko premoenje. Imel najvijo mo v druini se kae predvsem v pravici do zavrnitve oz. sprejema

svojega sina v druino ob rojstvu, smrtne obsodbe svojega sina ali ene itd.

Rimljani so o zakonih odloali na ljudskih skupinah (COMITIA), kjer so ljudje debatirali in na koncu skupaj sestavili nove zakone v republiki KOMICIALNA ZAKONODAJA. Kljub temu pa ljudstvo ni moglo samostojno ustvarjati novih zakonov, temve zgolj s pomojo magistratov, ki so ljudstvo sklicali, ogovorili in predlagali zakon. Obstajalo je ve razlinih ljudskih skupin, ki so se med seboj razlikovale po tem, kakne odloitve so sklepali ter po kriteriju sklicevanja (sklicevanje po kurijah, stotnijah ali okrajih).

KURIJATNE SKUPINE (COMITIA CURIATA) odloale so o podelitvi oblasti, posvojitvah mokih v doloeno druino, razglasu slovesnih oporok itd. Te skupine za zakonodajo nimajo velikega pomena in so le ostanek stare rimske vojake delitve na trideset kurij. Naeloval jim je vrhovni sveenik (pontifex maximus), ljudstvo pa je simbolino predstavljalo trideset LIKTORJEV.

CENTURIATNE SKUPINE (COMITIA CENTURIATA) volile so doloene zakone in vije magistrate, odloale so o pritobah rimskih dravljanov zoper smrtno obtobo, o miru in vojni ter krivdi pri kazenskih deliktih, ki so prizadeli iro skupnost. Na njih so se zbirali vojako sposobni dravljani, ki so bili glede na svoje premoenje in obnaanje razdeljeni na centurije. Obstajalo je pet razredov, vsaka centurija pa je dala po en glas, kar je omogoilo stalno prevlado bogatejega sloja.

TRIBUTNE SKUINE (COMITIA TRIBUTA) skupine, ki so odloale o teritorialni zakonodaji. Na njih so vsi polnoletni dravljani z izjemo plebejcev volili le nije magistrate. Volivci so bili razdeljeni na petintrideset okrajev, vsak okraj pa je lahko dal le en skupen glas. To je omogoalo stalno prevlado podeelskih okrajev torej prebivalcev z manjim premoenjem.

Glavni zakonodajni zbori oz. komiciji so bili centuriatni in tributni.


- 8 -

Zakone so sprejemali na dva naina:

o Magistrat predloi predlog zakona o katerem skupina t.j. komicij glasuje. Zakon, ki je sprejet se imenuje LEX ROGATA.

o Rimski magistrati so izdajali enostranske odredbe v zvezi s podeljevanjem dravljanstva, ureditvijo provinc, latinskih kolonij itd. Ta pravila niso bila obvezna za rimske dravljane, splono obvezna so postala ele ob potrditvi komicijev.

Obstajali so tudi PLEBEJSKI ZBORI CONCILIA PLEBIS, ki so odloali o zadevah, ki so se dotikale konkretno njih. Tako so volili ljudskega (plebejskega) tribuna in sklepali zakonodajne sklepe, ki so veljali le za njih (PLEBIS SCITUM). Leta 287 pr. K. je zakon LEX HORTENSIA doloil, da so sklepi plebejskih skupin obvezni tudi za patricije - izenaenost.

ZAKONODAJNI POSTOPEK:

Na zaetku drave ljudstvo ni imelo nobene besede pri sprejemanju javnih zakonov. Ko pa je postalo zbiranje ljudi na skupinah redno, je avtoritativno doloanje pravil vedenja in ravnanja povzroalo napetosti med magistrati in ljudstvom. Kmalu se je uvedel naslednji sistem:

Magistrat je na podlagi prejnjih debat ljudi predlagal zakon. Ljudske skupine so le odloale o potrditvi ali zavrnitvi predloga zakona. Na zaetku ga je moral potrditi e senat (zato govorimo o zakonodajni oblasti), vendar mu je bila ta pravica kmalu odvzeta, saj se je velikokrat senat izkazal moneji od ljudske volje (zavrnili sprejet zakon s strani ljudske skupine). Imel je nekakno vlogo drugega doma zakonodajnega organa. Zakon je lahko zael veljati takoj ob razglasitvi ali po doloenem roku (VACATIO LEGIS).

MAGISTRATI (Uradniki, ki imajo sodno, izvrilno vendar ne zakonodajne oblasti)

Magistrati so imeli v asu republike pristojnosti nekdanjih kraljev. Pod njihove pristojnosti pritevamo pravico oblasti (POTESTAS), najviji magistrati pa so imeli e vojako oblast (IMPERUM) in kaznovalno oblast (COERCITIO), na kar se je navezovala e pravosodna oblast (IURISDICTIO). Zaradi njihove moi ter nevarnosti ponovne vzpostavitve monarhije, so na najpomembneja mesta navezali ve temeljni naeli, t.j. naelo KOLEGIALNOSTI in ASOVNE OMEJENOSTI. Njihov mandat je smel tako trajati najve eno leto, vsako funkcijo pa sta opravljala najmanj dva osebka, ki sta imela identine pristojnosti. Vsak izmed njiju je smel razveljaviti uradna dejanja svojega kolega, kot tudi uradna dejanja njemu podrejenih uradnikov (INTERCESSIO).

Visoke poloaje si lahko zasedel le e si prej opravljal za stopnjo nijo slubo. S tem so si zagotovili, da so bili na pomembnih funkcijah vedno zelo izkueni ljudje z veliko zvezami in pestro preteklostjo. Magistrati so z razlinimi EDIKTI ali RAZGLASI urejali vsakodnevno ivljenje. Objave, ki so urejale pravno podroje so imenovali IUS EDICENTI. Magistrati so se glede na pomembnost delili na:

Vije magistrate (imperum) diktator, konzul, pretor. Nije magistrate cenzor, ljudski tribun, kurulski edil, kvestor.


- 9 -

VIJI (IMPERUM) MAGISTRATI:

DIKTATOR (1) ob gronji napada ali ob organizaciji iger je bil izvoljen za 6 mesecev, vendar je bil ta poloaj velikokrat izkorien.

KONZULA (2) najvija magistrata, saj sta upravljala politino in vojako vodenje drave. V zaetnih letih republike sta bila voljena s strani ljudske skupine in imela enoletni mandat. Izjemoma se je mandat lahko podaljal le glede vojakega poveljstva, saj bi bila lahko usodna zamenjava politinega vodstva. To ni bila vladavina dveh, ampak bolj vladavina dveh posameznikov, saj je vsak od njiju imel svoje zadolitve, na odloitve kolega pa sta smela oba vloiti absolutni veto. Skupaj sta nastopala le pred senatom in ljudstvom, sicer pa sta si naloge razdelila z rebom. V primeru nesoglasij pri vojskovanju, sta se lahko dogovorila, da bo vsak poveljeval vojski za en dan, nato pa bo oblast prepustil svojemu kolegu, morebitna intercesija pa ni bila mogoa. Vsak od njiju je lahko imenoval diktatorja, ki je prevzel njune funkcije za pol leta. Po poteku diktatorjevega mandata konzula nadaljujeta s svojima mandatoma. Zaradi potrebe so izkuenosti, je bila zahtevana starost najmanj 43 let.

PRETORJA (2) Pretorja sta bila pravosodna magistrata zadolena za red in mir v republiki. Preturo je uvedel zakon LEX LICINIA SEXTIA iz leta 367 pr. K., ki je vzel pravosodno funkcijo konzulu ter jo podelil pretorju. Lahko je opravljal tudi vojake in politine naloge odsotnih ali zadranih konzulov. Ob zaetku svojega mandata je novoizvoljeni pretor izdal razglas (EDICTUM) v katerem je navedel komu in kdaj bo nudil pravno varstvo. Zaradi moi in potrebe po izkuenosti, je bila najnija starost za opravljanje funkcije doloena na 40 let. Sredi 3. stoletja pr. K so uvedli dva pretorja z razlinimi pooblastili:

- MESTNI (PRAETOR URBANUS) urejal spore med rimskimi dravljani. - TUJSKI (PRAETOR PEREGRINUS) urejal spore med tujci in dravljani oz.

med samimi tujci, ki so prili v spor na ozemlju Rimskega imperija.

Sasoma so zaradi potreb uvedli e nadaljnje preture, ki so predsedovali provincam in stalnim kazenskim sodiem.

NIJI MAGISTRATI:

LJUDSKA TRIBUNA (2) Varovala sta plebejske interese in posameznike pred samovoljo magistratov. S svojim ugovorom (intercesija, veto) lahko ustavil ukrep magistrata ali senata razen diktatorja. S posebno prisego ljudstva, da ne bojo izkoriali svoje moi, so postali nedotakljivi. Tribuni so prav tako sklicevali plebejce na zbore in sklepe teh zborov uveljavljali s pomojo svojih intercesij. Prav tako so smeli pred komicijem sproiti postopek zoper bivega magistrata zaradi zlorabe pooblastil. Zaradi izjemne politine moi ni ni udnega, da so tevilni poskuali zlorabiti dano mo, o velikosti katere precej nazorno pria dejstvo, da se je cesar Avgust odrekel danemu poloaju diktatorja za dosmrtno funkcijo ljudskega tribuna.


- 10 -

CENZORJA (2) Naloga je popisovanje dravljanov vkljuno z ocenjevanjem njihovega premoenja in vedenja. Glede na premoenje in obnaanje so dravljane uvrali v okraje in centurije. Imela sta mo postavljanja senatorjev, njihovo razreevanje, oddajala sta javna dela, dajala v zakup javna zemljia itd. Zaradi moi razreevanja senatorjev so v 3. stoletju pr. K. doloili, da lahko funkcijo zasedajo le bivi konzuli.

KURULSKA (PATRICIJSKA) EDILA (2) Bila sta voljena preko glasov patricijev. Imela sta sodno oblast v trnih zadevah in trni nadzor trnic (prodaja sunjev in ivine). Zadolena sta bila tudi za policijski nadzor nad javnimi cestami. Najnija starost za zasedbo funkcije je bila doloena na 37 let.

KURULSKA (PLEBEJSKA) EDILA (2) Nadzor in varovanje plebejskih sveti voljena s strani plebejcev. Prav tako kot patricijska kurulska edila, sta bila plebejska zadolena za policijski nadzor nad javnimi cestami, minimalna starost za zasedbo funkcije pa je bila prav tako postavljena na 37 let starosti.

KVESTORJA (2) Upravitelja dravne blagajne, poleg tega pa e podeljevanje raznih vojakih nalog. Sasoma se je tevilo kvestorjev poveevalo. V Sulovem asu naj bi jih bilo kar 20.

SENAT senata ne uvramo med magistrate, saj je po svojem namenu bil zgolj posvetovalni organ, ki naj bi sluil najvijim magistratom, sasoma pa se je njegova mo postopoma poveala. Sestavljen je bil iz starejih dravljanov, bivih magistratov, ki so sprva pripadali najuglednejim druinam in so prehodili celotno magistratsko pot od kvestorja, preko kurulskega edila ali ljudskega tribuna, pretorja, konzula, pa vse do cenzorja. V elji po ohranitvni nepristranskosti in nasprotju interesov, je bilo doloeno, da so smeli senatorji svoje premoenje vlagati le v zemljia, ne pa v ladje, denarne posle in druge donosne dejavnosti, ki bi lahko vplivale na poloaj in prioritete senatorjev.

Zaradi svojih prejnjih funkcij so bili zelo izkueni in zato jim je bil podeljen dosmrtni mandat. Svoje nasvete so izdajali v obliki sklepov (SENATUS CONSULTUM), ki nimajo znaaja veljavnih zakonov, vendar se jih vseeno upoteva zaradi avtoritete samega organa. Na zaetku je senat odloal o tem ali zakonom ljudstva da tudi obvezno veljavo (avtoriziranje komicialnih zakonov). Po odvzemu te moi je imel senat zgolj svetovalno vlogo, kljub temu pa so magistrati veinoma upotevali mnenja in priporoila senatorjev, saj so bili to najbogateji in politino najvplivneji ljudje tega asa. Izguba njihove podpore bi za posamezne uradnike lahko pomenila usodno napako v njihovi karieri. Zakonodajna funkcija jim je bila podeljena ele v asu Avgusta.

Senatorji so imeli pravico do vladanja v asu brezvladja (ko sta konzula skupaj umrla ali prenehala opravljati funkcijo), avtoriziranje komicialnih zakonov, svetovanje magistratom, pristojni so bili za vodenje zunanje politike, vodenje pogajanj in sprejemanje odposlancev, postavljanje in odpoklic poveljnikov, odloanje o porabi dravnega denarja itd. S posebnim razglasom SENATUS CONSULTUM ULTIMUM je lahko senat razglasil izredne razmere ter dal konzuloma diktatorska pooblastila.


- 11 -

CIVILNI POSTOPEK PO ZAKONIKU XII. PLO:

Rimsko pravo ni sistem pravic ampak tob (ACTIO toba, ACTIONES tobe). Pravo je moralo za reevanje spora predvideti proces, ki je udeleencu podelil neko pravico. e je obstajal tak postopek se je navadno reeval v dveh stopnjah:

SI IN IUS VOCAT , ITO e te poklie pred pravosodnega magistrata, pojdi. V kolikor se toeni pozivu ni odzval, ga je lahko tonik s silo prignal. Bolnemu in ostarelemu je moral na zahtevo priskrbeti prevoz konja, ne pa koije oz. vozu.

Oba, toenec in tonik sta skupaj s predmetom spora (ali delom predmeta) odla pred pretorja in mu razloila problem. Tonik je moral uporabiti tono doloene, z zakonom predpisane besede. Tobene oblike so bile prilagojene besedilom zakonov ter bile posledino toge in nespremenljive. To je omogoalo doloeno stopnjo pravne varnosti strank v sporu. Ta del postopka se imenuje IN IURE pred pretorjem. Pretor prekvalificira spor po obliki, ki jo doloa tobeni obrazec (primer: toba o lastninski pravici REI VINDICATIO). V vsakem sporu pa je pretor tudi doloil stranki:

TONIK (aktivna legitimacija) tisti, ki tobo lahko naperi TOENEC (pasivna legitimacija) tisti, ki je toen

Z doloitvijo vlog, formul in sodnika izmed ljudstva se je proces IN IURE konal. Formalni konni akt se je imenoval LITISKONTESTACIA pravdna pogodba v kateri se doloi formulo, vloge in sodnika. Poznali so tri temeljne vrste tobenih formul:

Tobene formule, ki so temeljile na civilnem pravu oz. na naelu dobre vere in potenja (BONAE FIDEI).

Analogne tobe oz. tobe in factum, s katerimi je pretor raziril aktivno in pasivno legitimacijo oz. doseg tobenega zahtevka glede na okoliine posameznega primera.

Tobe brez civilnopravne podlaga, pri emer mora obsodba slediti izpolnitvi doloenega pogoja. Pretor je z njimi ustvarjal novo pravo oz. z raznimi prilagoditvami dopolnjeval obstojee v primerih, ko se mu je to zdelo potrebno in pravino.

Drugi del postopka, imenovan APUD IUDICEM, se je opravljal pred sodnikom, ki sprva ni bil profesionalec temve zgolj ugleden dravljan Rimskega cesarstva, katerega e ni doletela infamija. Pretor je naroil sodniku, kako naj rei spor v primeru ene ali druge odloitve. Sodnik je ugotavljal lastnino na podlagi dokazov (dokazno breme dolnost dokazati dejstvo). Dokazoval je vedno tisti, ki je DEJSTVO ZATRJEVAL in ne obratno (v modernejem pravu pa poznamo tudi obratno dokazno breme). V potev so prile razne listine, vsaj pet pri itd. e je tonik dokazal svoje dokazno breme, je sodnik razsodil njemu v prid, sicer je izdal oprostilno sodbo.

Najprej je toenca sodnik pozval, da naj vrne zaseeno stvar (RESTITUTORNA KLAVZULA). e je toenec stvar vrnil z vsemi pripadajoimi dodatnimi stvarmi, je bil spor konan, sicer pa je bil toenec dolan vrniti vrednost predmeta spora. Obsodbe so bile vedno v denarnem znesku OMNIS CONDEMNATO PECUNIARA. Toenec ne plaa le objektivne vrednosti, ampak tudi sentimentalno (subjektivno) vrednost.


- 12 -

Zakonik XII. plo so prilagajali tudi asovnim razmeram z raznimi pretorskimi edikti in interpretacijami raznih pravnikov. Uradno (de iure) ni bil nikoli razveljavljen vse do Justinijanove kodifikacije, de facto pa se je prenehal uporabljati veliko prej. Dolobe zakonika XII. plo so bile obvezujoe le za dravljane zaradi personalnega naela rimskega prava. Dravljani so bili le prebivalci mesta Rim, medtem ko prebivalci rimskih kolonij oz. provinc z zaetka niso imeli rimskega dravljanstva.Tako se je oblikovalo:

CIVILNO PRAVO (IUS CIVILE) Pravo, ki je strogo veljalo le za Rimske dravljane imenujemo tudi kviritsko pravo. Znailnost tega prava je stroga oblinost vseh pravnih poslov. To pravo je zaznamovalo as do podelitve rimskega dravljanstva vsem prebivalcem cesarstva s strani cesarja Karakale, leta 212.

TUJSKO PRAVO (IUS GENTIUM) Pravo, ki je veljalo za vse tujce, ki so se znali v sporih z dravljani na podroju rimske drave. Po svoji vsebini je na las podobno civilnemu, vendar se vseeno razlikuje v doloenih podrobnostih, kar se najbolj opazi na podroju oblinosti pravnih poslov, upravienj in vrsti tobenih zahtevkov. Rimski dravljani so IUG GENTIUM uporabljali le pri prometu s tujci.

Drugi izrazi:

IUS COMMUNE obe pravo, pravo ire skupnosti. IUS SINGULARE pravna pravila, ki zajemajo izjeme od splonega pravila. IUS COGENS kogentno pravo prisilno pravo, ki ne omogoa prilagajanja. IUS DISPOSITIVUM dispozitivno pravo popustljivo pravo, ki velja le, e se

stranki ne dogovorita drugae.

PRETORSKO PRAVO

Leta 201 pr. n. t. se kona 2. Punska vojna, s imer se kona tudi obdobje CIVILNEGA PRAVA in nastopi doba PRETORSKEGA PRAVA, ki traja vse do konca republike. Pretor je veljal za neke vrste namestnika obeh konzulov in je sprva imel celo podobne pristojnosti. Sasoma pa se njegove pristojnosti omejijo zlasti na pravosodje. Izvedbo kazenskega postopka je postopoma prenesel na specializiranega sodnika, ki ga je za to posebej pooblastil. Pretor je dovolil pravdanje, postavil in pooblastil sodnike ter s tobeno formulo vsebinsko opredelil potek postopka do izreka sodbe. Razmere v rimskem cesarstvu so se tedaj zelo spremenile.

Ker Rim ni imel nobenega upotevanja vrednega nasprotnika ve, se je neizmerno raziril. S tem so iz tujine pridobili poceni delovno silo, ceneje ivljenjske potrebine, kar je povzroilo propadanje domaih kmetov ter prodajanje njihovih posestev vejim veleposestnikom. Velik del kmetov se je preselil v Rim, kjer so v zameno za njihov glas dobivali od premonejih patricijev ive. Rimski zakoni niso bili prilagojeni na nova ozemlja in nove probleme. Pretorji so zaeli objavljati EDIKTE smernice svojega mandata.

Edikt je bila bela tabla z rdeimi rtami, ki je bila postavljena na forum. Na njih so bili zapisani med drugim tobeni obrazci, ki so doloali pravno varstvo, varstvo posesti, ureditve dednega prava itd.


- 13 -

Z edikti je pretor zaznamoval as od konca 2. punske vojne (201 pr. n.t.) pa vse do cesarja Avgusta (27 pr. n. t.). V tej dobi je imel pretor najvejo vlogo v ivljenju Rimljanov. Ta zaposlitev je bila astna honorarna, neplaana. Izdajal je tri vrste ediktov:

1. EDICTUM PERPETUUM* (trajni edikt) na zaetku svoje slube je pretor postavil edikte smernice razvoja, ki so veljali le eno leto. Veinoma so pretorji le prenaali pravo svojih predhodnikov e naprej, obenem pa dopolnjevali zapise s svojimi.

2. EDICTUM TRALATICIUM (preneseni edikt) dolobe, ki so prenesene iz prejnjih mandatov pretorjev in so se v preteklosti izkazale kot koristne.

3. EDICTUM REPENTINUM (nenadni edikt) edikt, ki ga je pretor uvedel in napisal na tablo, e je videl nujnost po uveljavitvi doloenega reda v neki izredni situaciji.

Edictum perpetuum ima dvojno naravo:

Edikt, ki ga je pretor razglasil na zaetku svojega mandata trajni edikt. Edikt, ki ga je pod vodstvom cesarja Hadrijana sestavil Salvij Julijan in je odtlej imel

stalno veljavo razen ob posebnem dovoljenju cesarja.

Pretorsko pravo spada v obdobje republike. Pretor ni zakonodajalec, zato ne more razveljaviti obstojeega civilnega prava. Civilno pravo zaradi novih in nepredvidenih situacij le dopolnjuje in omogoa obstoj civilnega prava v novih okoliinah. Rimljani so bili izredni tradicionalisti, saj niso poznali derogacijske klavzule, s katero bi razveljavljali nepotrebne oz. odvene zakone. Kljub temu pa je po Julijanovem mnenju imela enak uinek kot derogacijska klavzula volja ljudstva, ki tekom vsakdanjega ivljenja doloa, kateri predpisi so v uporabi in kateri so neivljenjski. Podobno poudarja tudi Gelij, ki pravi, da ima tiho soglasje ljudstva enak uinek kot izraena volja. Pretorsko pravo na nek nain tudi spreminja civilno pravo z elegantnimi dopolnitvami civilnega prava v obliki ediktov. Na zaetku pretorji niso bili vezani na izpolnjevanje svojih ediktov, sasoma pa so se morali drati svojih predpisanih nael. V praksi niso pretiravali z izvirnostjo in najvekrat so prevzemali doloila svojih predhodnikov. Pretorji so ponavadi le dopolnjevali ali popravljali prejnje edikte.

Formuliran sodni postopek se po svoji notranji zgradbi ne razlikuje bistveno od LEGISLACIJSKEGA. e vedno se deli na postopek pred magistratom (IN IURE) in na postopek pred sodnikom (APUD IUDICEM). Razlike med postopkoma so v sami izvedbi. Zaetek v konkretnem primeru ni bil ve vezan na strogo obline in v naprej predpisane besede, temve je bil neformalen. Tonik je v svojih besedah pojasnil problem pred pretorjem, ki je na podlagi tonikovih navedb in toenevega odgovora nanje lahko dovolil pravdanje (ACTIONEM DARE) ali tobo zavrnil (ACTIONEM DENEGARE). Pretor v nadaljevanju ni ve samo ustno pooblastil sodnika, da izree sodbo marve mu je v obliki posebnega formuliranega obrazca TOBENE FORMULE predpisal kaj mora storiti ter pod kaknimi pogoji mora toenca obsoditi ali oprostiti.

V zadnjih obdobjih republike se je kazala slaba stran lovetva tekmovanje za oblast in denar. Odloanje se je iz uradnih krogov preselilo v neuradne kroge, ki so preko funkcionarjev in spletk skuali izpeljati svoje zamisli. Vrhunec kritev republikanske ustave in s tem tudi konec republike pomeni prehod na monarhino ureditev vladanja po modelu Gaja Julija Cezarja.


- 14 -

OBDOBJE PRINCIPATA KLASINO PRAVO (27 pr. n. t. 300 n. t. , OD AVGUSTA DO DIOKLECIANA)

Prine se z nastopom Oktavijana na elu drave. Le-ta je bila po koncu dravljanske voljne leta 30. pr. K mono oslabljena in je nujno potrebovala mono in sposobno vodjo. Odpovedal se je naslovu diktatorja in svojemu poloaju v korist ljudstva in senata, ki naj bi prevzel oblast v svoje roke. Na koncu vendarle sprejme naziv Avgustus, Imperator in druge nazive s katerimi je pridobil pooblastila nad vsemi republikanskimi funkcijami in astmi. Vodenje drave je prevzel za deset let na pronjo senata, ki mu je podelil izredna pooblastila. Do leta 23. pr. K. je bil konzul, nato pa si je dal poleg civilne in vojake vrhovne oblasti podeliti e dosmrtno oblast ljudskega tribuna, zaradi esar je posedoval pooblastila, kot jih ni e nihe pred njim.

Klasina doba je doba razcveta rimske drube zaradi mira in blagostanja. Cesarstvo je bilo ogromno, a je neverjetno dobro delovalo, zaradi krute vojske, dobrih in hitrih povezav Rim se je zael razvijati tudi na duhovnem nivoju vasi so postajale bolje urejene, vedno ve cest, kanalizacija, akvadukti Na vrhuncu sta bila rimska umetnost in pravo. Razvoj prava so zaznamovali KLASINI JURISTI.

Upravni aparat se je oblikoval v obliki piramide. Na njenem vrhu je bil cesar ali princeps, ki je nadzoroval celotno upravo, pod njim pa so bili viji uradniki, pod njimi pa e niji V primeru nepravilnosti plaanih uradnikov se je bilo mogoe pritoiti pri vijem uradniku oziroma princepsu, kar v asu republike ni bilo mogoe. Druga razlika je v tem, da so bili magistrati odslej plaani za delo, poleg rednih magistratur pa so oblikovali e posebni specializirani in strogo urejeni resorji, ki so bili zadoleni za zgolj nekatere opravke.

Mo princepsa je izvirala z zvestobe svojih generalov in posledino vojske. Kljub temu pa ni bilo mogoe uvesti dinastinega sistema. Za prepreitev dinastinih sporov je vsak cesar e doloil svojega naslednika adoptivni cesarji.

V zgodnji republiki se je s pravom ukvarjal predvsem PONTIFIKALNI (SVEENIKI) KOLEGIJ. Ta je hranil tobene obrazce in je tako lahko povedal, katera toba (actio) je dopustna po uzakonjenem ali po obiajnem pravu. S svojimi nasveti pri sklepanju pogodb so sveeniki skuali obvarovati obane poznejih sporov in pravd - to delovanje se imenuje KAVTELARNA JURISPRUDENCA.

Pravo so kasneje preuevali bogateji sloji, saj tisti, ki so ga obvladali, so imeli v rokah neformalno mo nad ljudstvom Z dobrimi nasveti so si gradili politino reklamo. Pravniki niso zgolj preuevali pravo predhodnikov ampak ga tudi nadaljevali, izpopolnjevali.

REGULARNA JURISPRUDENCA je tenja nekaterih pravnikov, da bi razna pravna naela zajeli v kratkih pravilih. Kmalu so se pojavile pravne ole, ki so poleg nasvetov dajale tudi odgovore na perea vpraanja, komentirali in se opredeljevali do drugih. Dela teh klasinih juristov so kvalitetna zaradi kazuistinosti nanaanja na konkretne primere, ki so slika tedanje drube. Njihov cilj je bil ideal pravinosti. Njihove reitve problemov so praviloma strnjene, jedrnate in logine. Oblastniki se v njihovo delo niso hoteli vtikati, dokler so vzpostavljali mir.


- 15 -

Klasiki se e od zgodnjega zaetka delijo na dve skupini, ko je cesar Avgust podelil dvema juristoma (Labeo in Capito) pravico, do enake moi odgovorov na vpraanja, kot jo ima cesar (IUS RESPONDENDI). Cesar ni bil zakonodajalec, zato ti odgovori sicer nimajo formalne veljave, vendar imajo zaradi avtoritete vseeno izjemen vpliv na ljudstvo. Ta mo juristov se ohrani vse do asov cesarja Hadrijana, ko je v svoje roke prevzel zakonodajno oblast.

Glede na ta dejavnik delimo klasike na: Klasike do Hadrijana Klasike po Hadrijanu

Sleherni od klasikov se je razvrstil med dve veliki pravni oli: PROKULIJANCI SABINIJANCI

Med njima obiajno ni veliko razlik. Razlikujeta se le po odgovorih na vpraanja, ki nimajo specifino enega pravilnega odgovora (vpraanje poslovne sposobnosti itd.). Le peica klasikov dobi pravico IUS RESPONDENDI zaradi svoje nadarjenosti in kvalitete njihovih reitev. Poleg tega so klasiki izdajali e razne monografije, ubenike, komentarje

VISOKI KLASINI PRAVNIKI:

1. SEXTUS POMPONIUS Deloval v 2. stoletju, pomemben je zaradi ve del o civilnem pravu, izrednega pomena pa je njegov pregled zgodovine rimskega prava, ki je sestavni del Justinijanovih Digest.

2. SEXTUS CAECILIUS AFRICANUS Julijanov uenec in v svojem asu ugleden pravnik. Umrl v drugi polovici 2. stoletja.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

3. GAIUS (GAJ) O njegovem ivljenju je le malo podatkov, nekateri slutijo, da je bil suenj. Deloval je v 2. stoletju. eprav ga pravniki niso nikoli navajali je uvrem med 5 navajalnih pravnikov najveje avtoritete med klasinimi pravniki. Znan je po svojem pravnem ubeniku Gajeve Institucije, ki sistematino obravnava vsa podroja civilnega prava. Napisane so v lepem jeziku in preprostem slogu. Pomembne so zaradi tega, ker je cesar Justinijan prevzel Gajeve Institucije v svoje Institucije. Gajev ubenik je razdeljen na tiri knjige:

1. knjiga: - osebno, rodbinsko, varuko in skrbniko pravo. 2. in 3. knjiga: - stvarno, obligacijsko, dedno pravo. 4. knjiga: - civilno pravdno pravo

4. AEMILIUS PAPINIANUS (PAPINIJAN) Pravnik, ki je uival najveji sloves zaradi kakovosti njegovih spisov, svoje naelnosti ter potenosti. Bil je cesarjev svetovalec v pravnih zadevah in poveljnik cesarske garde. Znane so zbirk olskih in praktinih primerov. Po Zakonu o navajanju je imel med navajalnimi pravniki najvejo mo.


- 16 -

5. QUINTUS CERVIDIUS SCAEVOLA (QUINTUS) Deloval je konec 2. stoletja. Bil je zelo ugleden pravnik in tudi pogosto navajan s strani drugih pravnikov. Znane so njegov zbirke praktinih primerov (responsa) in olskih primeov (quaestiones).

6. IULIUS PAULUS (PAVEL) Bil je pomonik pretorijanskega prefekta Papinijana, lan cesarjevega konzilija ter tudi pretorijanski prefekt. Znan po svojih Sentencah. Njegovi spisi segajo na vsa pravna podroja, poleg njih pa je napisal e vrsto monografij in ubenik.

7. DOMITIUS ULPIANUS (ULPIJAN) Eden najvejih klasinih pravnikov. Bil je Papinijanov uenec, skupaj s Pavlom asesor pretorijanskega prefekta, opravljal e druge visoke funkcije in postal tudi sam pretorijanski prefekt. Bil je tudi glavni svetovalec Severa Aleksandra. Njegovi odlomki iz spisov zajemajo skoraj tretjino Justinijanovih Digest. Znane so tudi njegove Regule. Tudi Ulpijan je bil med navajalnimi klasiki.

Obdobje klasinega prava sovpada s PRINCIPATOM Cesar Avgust ne spremeni sistema ampak ga le nadgradi. Sistem je e vedno temeljil na suverenosti ljudstva, saj v zgodnjem obdobju ima ljudstvo e vedno zakonodajno funkcijo. Vrhovna figura pa je cesar PRINCEPS.

Zakonodajna oblast se kmalu prenese na SENAT. S svojimi senatorskimi sklepi (SENATUS CONSULTUM) se jim priznava zakonski znaaj. Od HADRIJANA naprej pa se za obvezen neformalni pravni vir obravnavajo CESARSKE KONSTITUCIJE. Cesarske konstitucije so akti, ki jih izdaja cesar in z njimi ureja razmerja v imperiju. eprav na zaetku nimajo formalne pravne veljave jih ljudstvo zaradi avtoritete cesarja sprejema in upoteva. Vrste cesarskih konstitucij:

EDIKTI objave ljudstvu s strani cesarja.

DEKRETI je cesarska sodba (cesar ima sodno funkcijo), ki postane pravni vir, ko se uporablja stare cesarske odloitve za reevanje trenutnih sporov (UK, ZDA).

RESKRIPTI cesarska pojasnitev in odgovori posamezniku na vpraanja o tem, kaj je veljavno pravo. To delo so opravljali zaposleni ugledni juristi.

MANDATI naroilo cesarja dravnim uradnikom, ki odhajajo upravljati province.

Cesar Avgust je Rimskemu cesarstvu zagotovil 200 let miru. To je bil vrhunec Rima, saj je kmalu za tem prielo cesarstvo razpadati. Proti koncu principata se namre vsi novonastali instituti izpridijo po zaslugi slavehlepnih ljudi. astne funkcije magistratov kmalu prerastejo v prisilne, vodilne funkcije postanejo dedne, vojska se azve svoje moi pri postavljanju vladarjev in jo seveda tudi redno uporablja. Ponavljali so se tevilni vojaki upori, razne bolezni, hitro menjavanje cesarjev, med katerimi je zgolj peica doivela nenasilno smrt, pogosto je zoper postalo plenjenje rimskih mest, celo s strani rimskih vojakov itd. Meje cesarstva zaradi neprestanih dravljanskih vojn so bile neprimerno bolj oslabljene, razni vpadi pa so postali zaradi tega veliko bolj pogosteji ter moneji po uinkih.


- 17 -

OBDOBJE DOMINATA POSTKLASINO PRAVO (OD KONCA DIOKLECIJANOVE VLADE PA DO JUSTINIJANA)

V obdobju DOMINATA cesar postane absolutist, saj ima pravno-formalno v rokah celotno oblast. Cesar se po vzhodnjakih vzorih povzdigne v boanstvo. Ljudje so ga morali astiti in spotovati kot boanstvo. Imel je neomejeno oblast. Cesar je naslednika sam doloal s tem, da ga doloi za sovladarja. To je obdobje zatona Rimskega cesarstva, kar se z leti vedno bolj pozna. Dioklecijanove reforme krizo zaasno omilijo z vzpostavitvijo trdne centralne oblasti ter vzpostavitvijo trajnejega miru med slavehlepnimi generali ter politiki.

Zaetek dominata sovpada z nastopom Dioklecijanove vlade, ki je ponovno vzpostavil red in delujoo oblast. Dioklecijanovi ukrepi so obsegali:

Vzpostavitev teritorialno enotne drave upravna delitev drave na dve polovici, pri katerih je vsak sovladar skrbel za svojo polovico.

Reforma dravne uprave centralizacija oblasti, ki temelji na vojski in uradnikih; razdelitev ozemlja na 96 oz. 120 provinc; sodniko funkcijo prevzamejo poklicni sodniki.

Reforma vojske

Sasoma se kriza vendarle zaostri zaradi zasebnih pobiralcev davkov, ki so dobesedno ropali prebivalstvo v lastno korist, korupcije uradnikov zaradi mizernih pla, nizke izobraenosti in nesposobnosti uslubencev, zatona rimske pravne kulture itd. Ljudstvo se prine upirati. Politina in gospodarska kriza v 3. in 4. stoletju sta pripomogli k naglemu propadu pravoznanstva. Ker pravniki niso imeli ve iroke izobrazbe so se pojavljale tenje po povzetkih, kar je privedlo do izpuanja, poenostavljanja in spreminjanja spisov zaetek vulgarizacije prava. Zanejo izginjati tevilni pravni instituti.

Glavna razlika med vulgarnim in klasinim pravom je v nainu miljenja in izraanja. Povea se vpliv obiajnega prava iz razlinih provinc. Vulgarno pravo je ljudsko pravo, zato prine izpuati abstraktne pravne pojme in institute. Primera vulgariziranega prava je predelava Pavlovih Sentenc in interpretacije treh predjustinijanskih kodeksov.

V tej postklasini dobi pravo ne pozna ve nobenih velikih juristov, ampak veliko TEOLOGOV, ki so se preusmerili iz pravoznanstva. Zakonodajno oblast ima cesar, ki s svojimi KONSTITUCIJAMI PRINCEPSA DIKTIRA ivljenje. V tem obdobju je obstajala e zmeda v pravnih predpisih, saj starih zakonov niso razveljavljali posledino se je pojavljala dilema o tem katere predpise je potrebno spotovati.

Z novo mojo cesarja pretor izgubi svoja prejnja pooblastila. Cesar Hadrijan je naroil redakcijo pretorskega edikta, ki se je smel spreminjati le s cesarjevim dovoljenjem. Pretor tako izgubi svojo pravotvornost. Ob koncu principata izrine cesarsko pravo tudi zakonodajno oblast senata. Cesar leta 426 sprejme Zakon o navajanju, ki predpisuje uporabo spisov pravnikov. Zakon je doloil, da sodnik uporablja pri razsojanju dela petih klasinih navajalnih juristov (Gaj, Ulpijan, Pavel, Papinijan, Modestin). e ti znameniti juristi niso soglasni v mnenjih mora sodnik upotevati veino, v primeru izenaitve pa slediti Papinijanu. V primeru, da Papinijan ni bil opredeljen pa je sodnik lahko odloal po svoji volji.


- 18 -

Pri tem niso bili pomembni argumenti ampak le glasovi posameznih navajalnih juristov. Zakon je skual urediti navajanje spisov klasinih pravnikov, poleg tega pa je zagotovil doloeno kakovost dela sodnikov s tem, da jih je prisilil v branje klasinih spisov. Sodnik je moral namre uporabiti izvirno besedilo posameznega pravnika, ne pa povzetek.

Zakonodaja je bila tako e pred koncem klasine dobe izkljuno v rokah cesarja. Zakoni splone narave so se imenovali LEGES GENERALES, zakoni, ki so se nanaali na konkretne primere pa LEGES SPECIALES. Na podroju CESARSKIH KONSTITUCIJ so zmedo skuali urediti zasebniki z zasebnimi zbirkami cesarskih konstitucij (CODEX):

1. CODEX GREGORIANUS zasebna zbirka (292 n. t.), ki vsebuje cesarske konstitucije od Hadrijana do Dioklecijana.

2. CODEX HERMOGENIANUS zasebna zbirka (295 n. t.), ki dopolnjuje CODEX GREGORIANUS s konstitucijami Dioklecijana in njegovih sovladarjev.

3. CODEX THEODOSIANUS uradna zbirka (438 n. t.) cesarja Teodozija, ki je vsebovala cesarske konstitucije od Konstantina naprej.

4. CODEX IUSTINIANUS uradna zbirka cesarja Justinijana v kateri je zbrano vse dotedanje cesarsko pravo, preurejeno in preieno besedilo (529 n. t.)

Zasebne zbirke niso imele nobene veljave pred sodii, medtem ko so uradne zbirke predstavljale pomemben pravni vir na sodiih. Ti kodeksi so bili nekakni ubeniki, v katerih je bilo zbrano vse potrebno znanje. Znailna poteza postklasinega pravoznanstva je tudi tenja po humanizaciji. Strogost se zavraa zaradi teenj po dobrohotnosti, pravinosti, humanosti, soutja itd.

Dioklecijan je leta 395 n. t. upravno razdelil dravo na dve polovici. Sovladarja sta vladala vsak v svoji polovici, kar je privedlo do razlinih zakonodaj. Delitev drave na dejanski ravni je mono poglobila kulturne razlike latinski zahod propada in nazaduje pred gospodarsko in kulturno monejim Vzhodom. Bizanc je pomemben za nadaljnji razvoj Evrope s svojo kulturo, idejami, religijo

Ker je bilo rimsko pravo veljavno po personalnem naelu, so se morale tudi preostale obstojee drave seznaniti z njim. V ta namen so se oblikovale tevilne pravne zbirke vulgarnega rimskega prava:

EDICTUM THEODORICI (2. pol. 5. stol.) URADNA grka zbirka prava CODEX EURICIANUS (475) zahodnogotski URADNI edikt kralja Eurika LEX ROMANA BURGUNDIONUM (500) edikt burgundskega kralja Gundobada LEX ROMANA VISIGOTHORUM (506) uradna zahodnogotska zbirka rimskih kodeksov in spisov,

zbrana po nalogu kralja Alariha II. ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EPITOME GAI (konec 5. stol.) zasebna pravna zbirka rimskega prava FRAGMENTA VATICANA (prehod iz 4. v 5. stol.) zasebna pravna zbirka COLLATIO LEGUM MOSAICARUM ET ROMANARUM (4. stol.) CONSULTATIO VETERIS CUIUSDAM IURISCONSULTI (prehod iz 5. v 6. stol.) SIRSKO RIMSKA PRAVNA KNJIGA (4. stol.)


- 19 -

JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJA

Utemeljitelj je Justinijan, ki je hkrati najveji KODIFIKATOR. Takoj ob nastopu svoje vladavine je zagnal projekt zbiranja in uzakonjenja obstojeega prava v elji po ponovni vzpostavitvi moi nekdanjega Rimskega imperija. To pravo so zbirali tevilni ugledni pravniki tistega asa, predsedoval pa jim je Tribonijan.

Komisiji je Justinijan podelil pooblastila, s katerimi je odpravila zastarele pravne institute, ter avtoritativno in v stilu zakonodajalca reila sporna vpraanja. Komisija si je pri svojem delu prizadevala ohraniti pristno klasino pravo navaja klasine pravnike, ki so napisali uporabljene odlomke. Glavni namen komisije je bil narediti uporaben zakonik.Kmalu je komisija dosegla svoj cilj in sestavila JUSTINIJANOVO KODIFIKACIJO. Glavne sestavine te zbirke so:

CODEX IUSTINIANUS sestavljen februarja leta 529 n. t. s strani desetlanske komisije, novembra leta 534 n. t. pa revidiran v KODEKSU PONOVNEGA BRANJA. V njem je zbrano in uzakonjeno celotno CESARSKO PRAVO, ki je osvobojeno starih konstitucij, nasprotij in ponavljanj. Z razglasitvijo Kodeksa so izgubile veljavo vsi predpisi prejnjih vladarjev (cesarske konstitucije), ki niso bili uvreni vanj. Codex Iustinianus je zunanje razdeljen na 12 knjig, te so razdeljene naprej na naslove v katerih so kronoloko razporejene uporabne cesarske konstitucije. Najve med njimi je Dioklecijanovih.

DIGESTE (PANDECTAE) sestavljene 533 n. t. Glavni sestavni del Digest so pravni spisi uvreni odlomki rimskih klasinih in drugih juristov. Ohranile so se le Justinijanove Digeste, Pavlove Sentence, Gajeve Institucije in Ulpijanove Regule. Komisija, ki je sestavljala kodifikacijo je morala preuiti vse obstojee spise pravnikov in jih sortirati po uporabnosti. Originalne zapise so po potrebi tudi spremenili oziroma prilagodili (INTERPOLACIJE), da ni prihajalo do nasprotij (ANTINOMIJ).

Digeste so ZUNANJE razdeljene na 50 knjig poglavij, ki so naprej e razdeljene na naslove, odlomke in paragrafe. Obsegajo dela okrog 39 klasinih in predklasinih avtorjev. Najve je Ulpijanovih odlomkov.

NOTRANJE (vsebinsko) pa so razdeljene na 4 mase:

Odlomki o CIVILNEM PRAVU LIBRI AD SABINUM (SABINOVA MASA) komentarji se nanaajo na civilno pravo.

Odlomki o HONORARNEM PRAVU LIBRI AD EDICTUM (EDIKTNA MASA) komentarji se nanaajo na pretorjeve edikte.

RESPONZNA LITERATURA PAPIJANOVA MASA - odgovori na vpraanja.

TEKO OPREDELJIVI odlomki DODATNA MASA


- 20 -

INSTITUCIJE (INSTITUTIONES) sestavljene prav tako leta 533 n. t. Institucije so pravni ubenik, ki je veljal tudi kot zakonik, saj se je vse, kar je v njem pisalo, lahko uporabljalo pri tobah. Glavni vir novega ubenika so bile Gajeve institucije, uporabljeni so pa tudi odlomki iz Ulpijanovih, Marcijanovih in Florentinovih Institucij ter Ulpijanovih Regul.

Po uzakonitvi prejnjih predpisov je dodajal tudi nove zakone, ki jih je izdajal v obliki NOVEL urejajo le oja vpraanja. Ti zakoni so bili v veini napisani e v grini, latinina se je uporabljala le za latinsko govorea ljudstva.

NOVELE NE SPADAJO V JUSTINIJANOVO KODIFIKACIJO. ele v srednjem veku se NOVELE in CODEX IUSTINIANUS zdruijo v CORPUS IURIS CIVILIS (CIC), ki je bil izdan ele leta 1583.

LEX POSTERIOR DEROGAT LEGI PRIORI naelo, da noveji zakon razveljavi prejnjega. To naelo se uporablja le v zvezi z NOVELAMI, ki nadomeajo prejnje novele.

Justinijanova kodifikacija je bila zelo obsena in zato slabo pregledna. Uporabljena je bila latinina kljub hitremu irjenju grine. S tem so ohranili kvaliteto rimskega prava in originalni pomen. Justinijan prepove razne okrajave, izvleke in podobne priredbe v tuje jezike. Dovoli le dobesedne prevode v grino, oblikovanje seznamov vzporednih mest ter kratke povzetke vsebine, ne pa dolgoveznih komentarjev tedanjih pravnikov.

Kljub temu so se e kmalu pojavili prevodi v grino. Justinijanovi nasledniki izdajajo svoje pravo, ki pa temelji na kodifikaciji in pogosto se tudi uzakoni. Skozi as nastanejo razni zakoniki in bizantinske pravne knjige:

1. EKLOGA (726 740 n. t.) nastala po naroilu Leona III. in Konstantina V. Napisana je v grini. Nekaj dolob je povzetih iz Justinijanove kodifikacije, obenem pa uvedeta nekaj novih dolob. Kazni so prilagojene kranstvu, saj posega na podroje morale. Prisotna je t.i. zrcalna kazen ter razne mutilacijske kazni pohabljenje. Ekloga opazneje vpliva na june Slovane.

2. PROHIRON (879 n. t.) nastal po naroilu Bazilija I. Makedonskega in vsebuje isto materijo kot Ekloga.

3. BAZILIKE (892 n. t.) najpomembneji bizantinski pravni vir, ki pa ni deljen na digeste, codex in institucije. Sestavljen je iz 60 knjig, ki so skrajana verzija Justinijanove kodifikacije v grkem jeziku. Vkljuena so e tevilna pojasnila.

4. HEKSABIBLOS (1345 n. t.) zbirka 6 knjig, ki zajema celotno veljavno rimsko pravo. Je izvleek Bazilik. Del se je uporabljal v Griji vse do 1946 civilni zakonik v Griji.


- 21 -

ZAHODNO RIMSKO CESARSTVO

Zahodna polovica drave je bila tako kulturno kot politino in gospodarsko ibkeja od vzhodne, zato se ni mogla dolgo upirati pritiskom barbarskih ljudstev in notranjega razkrajanja. Leta 476 je ODOAKER odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula.

Na ozemlju nekdanjega Rima se ustanovijo germanske drave. Vladarji sestavljajo svoje zakonike, katerih pomembna sestavina je tudi rimsko pravo velja personalno naelo. To pravo je zaradi raznih prilagoditev germanskemu pravu (VULGARIZIRANO PRAVO poenostavljeno, instituti so izmalieni itd.) Nastanejo pravne zbirke rimskega prava, ki so jih imenovali barbarski rimski zakoni Leges romanae barbarorum.

Justinijanova kodifikacija je leta 554 razglaena tudi v Italiji na pronjo papea Vigilija. Z razglasitvijo je pravo zaelo veljati, zato lahko govorimo o doloeni kontinuiteti rimskega prava. Justinijanove kodifikacije niso uporabljali v celoti temve le izvleke iz Institucij. Kodeksa in novel, Digeste pa so potonile v pozabo.

Pomembno je obdobje okoli 1100, ko zane vznikati nova evropska kultura. Srednjeveka mesta vzbudijo zanimanje za pravo (panija, Italija, Sicilija). Nove situacije, ki so privedle do zanimanja za pravo so podobne nekdanjim antinim situacijam zaradi cvetoe trgovine dotedanje pravo ni ve zadostovalo. Uporabijo predvsem Justinijanovo kodifikacijo, ki jo temeljito preuijo in tudi uporabijo.

Proces oivljanja rimskega prava imenujemo REVITALIZACIJA RIMSKEGA PRAVA. Znanstveniki, ki so se ukvarjali so se imenovali GLOSATORJI zaetniki evropske pravne znanosti. Irnerij je zaetnik ole glosatorjev ter zaetnika sodobnega pravnega tudija. Med glosatorje pritevamo predvsem uenjake severnih italijanskih mest Bolonija. Doseke so uenjaki prenaali v prakso, kar je zapolnilo tevilne luknje tedanjega prava. S tem se dvigne nivo znanja ter tudi ustanavljanje univerz rimskega prava, ki se razirijo po Evropi.

Rodi se mobilnost tudija, saj tudentje od vsepovsod drvijo v Bolonijo po znanje. Z glosatorji in tudenti se rimsko pravo zopet raziri po Evropi. Glosatorji so znailni za obdobje od 1100 do 1250. Ime so dobili po tehniki dela, saj so svoje pripombe pisali bodisi ob rob ali med vrstice samega besedila.

GLOSSA MARGINALIS glosiranje ob robu besedila. GLOSSA INTERLINEARIS glosiranje med vrsticami.

tudij prava je zajemal tudi veino pravnega argumentiranja in razpravljanja, kar je bilo uporabljivo zlasti v postopkih pred sodii. Glosatorji tako niso bili zgolj teoretiki ampak tudi praktiki svetovalci vladarjev, sodniki, odvetniki... Glosatorji so rimsko pravo sprejemali kot veljavno pravo. Pomembni so predvsem zaradi tega ker so poskuali ohraniti rimsko pravo ter obenem rimsko kazuistiko abstrahirati iz posaminih konkretnih primerov sestaviti splono in abstraktno pravno pravilo, ki bi bilo nato lahko enostavno uporabljivo.

Glosatorji so pisali predvsem na pergamente, zato so bili iz ekonomski razlogov prisiljeni na strnitev in jedrnatost svojih misli. Najpomembneji glosator je FRANCISCUS ACCURSIUS in njegovo delo GLOSSA ORDINARIA. To je zbirka njegovih glos in glos drugih pomembnih glosatorjev.


- 22 -

Delo glosatorjev so nadaljevali POSTGLOSATORJI imenovani tudi KOMENTATORJI ali KONZILIATORJI, ki teijo k povezovanju rimskega prava in takratnega pozitivnega prava. Temeljijo na glosah in ne ve toliko na Justinijanovi kodifikaciji. Najpomembneja postglosatorja sta BARTOLUS in BALDUS. Razlika med glosatorji in postglosatorji je predvsem pretena usmerjenost v prakso. Poleg rimskih virov so komentatorji v svoje razprave pogosto vkljuevali dele kanonskega prava. Poleg tega zanejo komentatorji dosledno upotevati langobardsko fevdno pravo, obiaje in mestne statute.

Pomembni so bili njihovi politini nasveti (CONSILIA). Ena prvih znanih komentatorjev sta bila CINUS DA PISTOIA in njegov uenec BARTOLUS DA SAXOFERRATO, ki sta imela izjemno mo zaradi svojih kvalitetnih reitev in mnenj.

Recepcija je trajala od 12. stoletja pa vse do prvih velikih kodifikacij civilnega prava v 19. stoletju.

Rimsko pravo se je kot sestavina obega prava uporabljalo SUBSIDIARNO takrat ko domae pravo ni zadostno. Ob tem pa rimsko pravo ni bilo nikoli izrecno uzakonjeno. Po celotni Evropi je bilo rimsko pravo sestavni del obega prava, saj v primeru sklicevanja na rimsko pravo nisi potreboval dokazovati drugih pravil rimsko pravo se pogosto uporablja pred zakoniki posameznih drav. Poleg rimskega prava zajetega iz Justinijanove kodifikacije se je pod izrazom obe pravo uporabljalo e DELOMA KANONSKO PRAVO IN LANGOBARDSKO FEVDNO PRAVO. Obe pravo (IUS COMMUNE) ni bilo uzakonjeno ampak je vseeno veljalo, saj so ga vsi priznavali kot veljavnega.

Pogosto govorimo o dveh tipih recepcije:

TEORETINA RECEPCIJA preprianje, da je rimsko pravo v celoti veljavno pravo.

PRAKTINA RECEPCIJA dejanska uporaba rimskega prava kot obega prava v praksi.


- 23 -

II. SPLONI DEL - PRAVNI POSLI

Dejstva, ki jih pravo upoteva so PRAVNA DEJSTVA, ki imajo doloene pravne posledice. Zato govorimo o pravnih dejanjih in pravnih dogodkih.

PRAVNI DOGODKI so lahko fizikalni ali socialni pojavi, pa tudi dogodki, ki prizadenejo le posameznika. V veini primerov se nanaajo na vpraanje odgovornosti za nastalo kodo in imajo v prvi vrsti premoenjske posledice.

Posebna podvrsta pravnih dogodkov so PRAVNA DEJANJA, ki se od navadnih dejanj razlikujejo po tem, da so to dejanja, zaradi katerih nastanejo pravne posledice. Gre za dejanja, ki so nastala po volji posameznika. Pravni posel namre obstaja le, e je sklenjen v skladu z zakoni. e nek pravni posel ni v skladu z zakoni ga imenujemo DELIKT ali KAZNIVO DEJANJE.

PRAVNI POSEL je dejanje v skladu s pravnim redom, ki dosee doloene uinke (kupoprodajna pogodba) pot za doseg uinkov. Kot tak je pravni posel sredstvo, s katerim lahko pravni subjekti oblikujejo pravna razmerja in ustvarjajo pravne posledice. Za sklepanje veljavnih pravnih poslov potrebujemo izpolnjene nekatere pogoje. Temeljne zahteve za sklenitev pravnega posla so:

1. VOLJA stranka/e si mora eleti uinkov, vendar mora biti ta oseba hkrati POSLOVNO SPOSOBNA. To pomeni, da lahko sklepa veljavne pravne posle. Sama volja pa ni dovolj. Velika veina poslov zahteva izjavo poslovne volje obeh strank. Posel je veljaven ele, ko je doseeno soglasje in sklenjena pogodba. Nekateri posli pa potrebujejo le voljo enega posameznika (oporoka in dedovanje, odpustitev iz slube, stanovanja)

2. IZJAVA VOLJE voljo je potrebno izjaviti, da se lahko URADNO upoteva. Posel ne more biti sklenjen brez jasno izraene volje ene stranke (oporoka) ali ve strank v soglasju (kupoprodajna pogodba). Izrazimo jo lahko bodisi BREZOBLINO ali OBLINO.

VRSTE PRAVNIH POSLOV GLEDE NA NJIHOVE ZNAILNOSTI

ENOSTRANSKI PRAVNI POSLI za sklenitev takega posla je potrebna izjava volje le ene stranke, ki je bila podana na formuliran nain (oporoka).

VESTRANSKI PRAVNI POSLI za sklenitev so potrebne volje vseh strank, ki morajo biti prav tako formulirane. Posel se lahko sklene, ko je doseeno soglasje pogodbenih strank.


- 24 -

o OSEBNI PRAVNI POSLI (OSEBNOPRAVNI) pravni posli posegajo v osebni poloaj posameznika, e posebej v druinske razmere (sklenitev zakonske zveze, posvojitev Delno lahko spadajo tudi pod premoenjskopravne posle, e je bil vzgib za sklenitev zakonske zveze premoenjsko stanje enega od zakoncev.

o PREMOENJSKI PRAVNI POSLI (PREMOENJSKOPRAVNI) pravni posli uinkujejo na premoenjsko sfero posameznika ali skupine (sklenitev kupne, darilne, menjalne, najemne pogodbe, oporoka).

ODPLANI (ONEROZNI) PRAVNI POSLI stranka je s pravnim poslom prevzela obveznost, da bo dala doloeno protivrednost za dobiek od tega posla. Za svojo akcijo lahko stranka priakuje nasprotno dajatev (kupoprodajna, menjalna pogodba).

NEODPLANI (LUKRATIVNI) PRAVNI POSLI stranka ne priakuje niesar nazaj (darilna pogodba)

PRAVNI POSLI MED IVIMI (INTER VIVOS) uinki pravnega posla so takojnji in v asu ivljenja strank.

PRAVNI POSEL V PRIMERU SMRTI (MORTIS CAUSA) uinki pravnega posla zanejo uinkovati ele po smrti pogodbene stranke.

ZAVEZOVALNI PRAVNI POSLI pravni posel ustvarja le nastanek obveznosti ene stranke do druge (kupna pogodba itd.). Kavza zavezovalnega pravnega posla predstavlja skupni namen pogodbenih strank. Za izvedbo zavezovalnega pravnega posla je seveda potrebna razpolagalna sposobnost.

RAZPOLAGALNI PRAVNI POSLI posli lahko neposredno vplivajo na doloeno pravico s tem, da jo prenaajo, ukinjajo ali omejujejo (prenos lastninske pravice z izroitvijo, odstop terjatve). Kavza razpolagalnega pravnega posla je prav zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost razpolaganja s pravico. Razpolagalni pravni posel tako temelji na zavezovalnem pravnem poslu in predstavlja njegovo izpolnitev.

- KAVZALNI PRAVNI POSLI KAVZA ali razlog je pravni temelj pravnih poslov in izraa skupni namen pogodbenih strank. Lahko je diskretna ali indiskretna, t.j. lahko je iz same narave pravnega posla e navzven razvidna, ali pa je ni mogoe prepoznati.

- ABSTRAKTNI PRAVNI POSLI razlog sklenitve pravnega posla ni doloen in tak pravni posel lahko kljub temu obstaja. Primer je MANCIPACIJA, MENICE, BANNE GARANCIJE.


- 25 -

OBLINI PRAVNI POSLI pravni posel je veljaven, e je volja strank izraena po vnaprej doloeni formuli in nainu (pogoj veljavnosti). To so predvsem posli, ki imajo dolgorone posledice oz. uinkujejo e dolgo asa.

BREZOBLINI PRAVNI POSLI za sklenitev pravnega posla ni nobene vnaprej predpisane formule izjave volje strank. Sama volja je lahko izraena z lastnimi besedami ali pa celo prek KONKLUNTNIH (sklepnih) DEJANJ dejanja po katerih sklepamo po volji strank (prikimavanje, molk itd.). V rimski kazuistiki se je oblikovalo veliko primerov, kjer je bilo nekatera dejanja posebej poudariti in jasno izraziti svojo voljo, da ni prilo do nesporazumov (povpraevanje po ceni asopisa).

VPRAANJE MOLKA Molk v pravnem poslu ni mogel imeti pravnih posledic (Tisti, ki moli, ni nujno, da pritrjuje, gotovo pa je, da ne zanika). Vasih pa je bil molk formaliziran in so ga lahko teli kot izjavo volje (postane konkludentno dejanje). Jasen primer, kjer je imel molk hotene pravne posledice je navidezna toba oz. IN IURE CESSIO. V povezavi s tem se razvije princip QUI TACET CUM LOQUI POTUIT ET DEBUIT CONSENTIRE VIDETUR kdor moli, se zdi, da se strinja. Gre za domnevo, ki sili k jasnemu izraanju svoje volje.

FICTIO (FIKCIJA) zavestno postavimo neresnino trditev kot pravilno zaradi pomembnega pravno-politinega razloga. Fikcijo je pogosto uporabljal pretor, saj je omogoala uveljavitev splonih pravnih nael tudi v primerih, ko to sicer ne bi bilo mogoe. Opraviiti jo je mogoe s koristjo veljavnosti pravnega posla. Fikcije se za razliko od domneve ni dalo izpodbijati.

Primer fikcije: NASCITURUS PRO IAM NATO HABETUR QUOTIENS DE COMMODIS EIUS AGITUR nerojeni se teje za rojenega. Deduje lahko le pravni subjekt (postane ob rojstvu), zato se mu lahko pripie dediino, vendar mu pripade ele ob rojstvu.

SESTAVINE PRAVNIH POSLOV

Za veljavne pravne posle so potrebne doloene sestavine. Za izhodie jemljemo pomen posamezne sestavine na veljavnost posla. Loimo:

1. BISTVENE SESTAVINE (ESSENTIALE NEGOTII) Posamezna sestavina je nepogreljiva in pravni posel brez nje ne more obstajati. Praviloma so urejene v veljavnem pozitivnem pravu. Primer: Za kupoprodajno pogodbo nujno potrebujemo ceno in predmet prodaje.

2. NAVADNE/NARAVNE SESTAVINE (NATURALE NEGOTII) Sestavine, ki so za pravni posel doloene vrste obiajne, ne pa tudi nujne. Praviloma so urejene v veljavnem pravu. Primer: Garancija doloenega izdelka.

3. OBASNE/SLUAJNE SESTAVINE Sestavina se nanaa le na posamezno pogodbo in je stvar dogovora strank in ne toliko zakonskih predpisov, vendar ne sme kriti zakonodaje. Znailne obasne sestavine pogodbe so POGOJ, ROK in NALOG.


- 26 -

POGOJ (CONDICIO)

Pogoj je obasna oz. sluajna sestavina pravnega posla, pri katerem sta od uresnienja doloenega PRIHODNJEGA in NEGOTOVEGA dejstva odvisna ZAETEK ali PRENEHANJE uinkovitosti pravnega posla.

A. Pogoje delimo glede na UINKOVANJE na:

1. ODLONI oz. SUSPENZIVNI POGOJ Uinki pravnega posla so odloeni do uresniitve pogoja. Primer: Ob dopolnitvi polnoletnosti lahko upravljamo s podedovanim premoenjem.

2. RAZVEZNI oz. RESOLUTIVNI POGOJ e se pogoj uresnii prenehajo veljati uinki pravnega posla. Primer: e krim pogoje pogodbe o tipendiranju ali najemno pogodbo tudentskega doma izgubim tipendijo oziroma stanovanje.

Pri tem je pomembno poudariti, da v rimskem pravu ne poznamo RAZVEZNIH POGOJEV oziroma so le-ti izredno redki (razvezne pogoje so teli kot nezapisane ali pa so jih interpretirali kot odlone). Primer: Vdova deduje pod pogojem, da se ne bo ve poroila. Namesto, da bi doloilo upotevali kot razvezni pogoj (vdova izgubi dediino) so ga upotevali kot odloni. Vdova je dobila premoenje ele ob svoji smrti, ko je bil izpolnjen pogoj, da se ne sme poroiti do svoje smrti. S tem je bila pravzaprav razdedinjena. Situacijo so reili (Quintus) s posebno varino imenovano Cautio Muciana, ki naj bi jo dala vdova in se obenem zavezala vrniti vse kar je podedovala, e bi se znova poroila. Pri uresniitvi odlonega pogoja ni bilo povsem jasno, kdaj nastopijo pravni uinki:

1. ZA NAPREJ (EX NUNC) pravni uinki delujejo od uresniitve pogoja naprej.

2. ZA NAZAJ (EX TUNC) - od dne sklenitve pogojnega pravnega posla.

B. Pogoje delimo tudi glede na URESNIITEV ali NEURESNIITEV doloenega dejstva:

1. POZITIVNI POGOJ e se bo neko dejstvo uresniilo. Primer: e bo ladja sreno priplula iz Azije

2. NEGATIVNI POGOJ e se neko dejstvo ne bo uresniilo. Primer: e ladja ne bo uspeno priplula iz Azije.

C. Drugo razlikovanje izhaja iz VPLIVA STRANKE na izpolnitev pogoja:

1. POTESTATIVNI POGOJ izpolnitev pogoja je popolnoma odvisna od stranke. Primer: e bo el na kapitol.

2. KAZUALNI POGOJ izpolnitev pogoja je neodvisna od strankine volje in je torej prepuena nakljuju (sem pritevamo tudi dejanja tretjih oseb). Primer: e bo prihodnja letina dobra

3. MEANI POGOJ izpolnitev pogoja je delno odvisna od same stranke, delno pa prepuena nakljuju. Primer: e se poroi z osebo A, bom jaz


- 27 -

POSEBNE ZVRSTI POGOJEV:

NEPRAV oz. NAVIDEZNI POGOJ je pogoju podobna formulacija, vendar se od njega razlikuje v tem, da ne vsebuje enega izmed dveh bistvenih elementov pogoja (negotovosti ali prihodnosti). Navidezni pogoj je lahko NUJEN ali pa NEMOGO.

1. NUJEN POGOJ je pogoju podobna formulacija, pri katerem sta prietek ali konec uinkovanja odvisna od gotovega dejstva. Pravni posel v takem primeru je bil sklenjen brezpogojno. Primer: e bo ______ umrl

2. NEMOGO POGOJ pogoj, ki se zagotovo ne more uresniiti in je praviloma povzroil neveljavnost sklenjenega pravnega posla. Pri poslih inter vivos nemogo pogoj povzroi ninost pravnega posla. e pa je lo v primeru za posel mortis causa po smrti je bil posel veljaven, saj se je pogoj tel za nezapisanega (glej naprej).

NEDOPUSTNI POGOJ pogoj, ki se je nanaal na doloeno protipravno ali nemoralno dejstvo. Taken pogoj je obiajno povzroil neveljavnost pravnega posla. Pretor je v primeru izpolnitve pogoja odrekal pravno varstvo strank taknega pravnega razmerja. Pri pravnih poslih mortis causa so teli take pogoje za nezapisane v skladu z FAVOR TESTAMENTI.

NESMISELNI oz. PERPLEKSNI POGOJ pogojne formulacije, ki jih ni bilo mogoe razloiti s pomojo pravne logike. Ker iz navedenega stavka oz. pogoja ni jasno razvidna volja stranke (na primer dedovanje) je vsak pravni posel nien.

Kadar je prilo do uresniitve ali neuresniitve pogoja zaradi nedopustnega vpliva ene od strank se je v rimskem pravu FINGIRALO, da se pogoj je ali ni uresniil v nasprotju z interesi stranke, ki je nedopustno vplivala na izpolnitev pogoja.

ROK (DIES)

Rok je omejen as, ki odlaga zaetek ali konec uinkov pravnega posla do nekega trenutka v prihodnosti. Za razliko od pogoja rok ne vsebuje nobene negotovosti, saj bo rok nedvomno potekel, ni pa nujno vedno znano kdaj.

A. Glede na DOLOENOST roka razlikujemo med:

1. DOLOENI ROK trenutek v prihodnosti, ko rok potee, je mogoe natanno opredeliti. Glede na gotovost uresniitve pogoja pa e dodatno loimo rok na:

a. GOTOVOST ROKA trenutek, ko rok potee bo nedvomno nastopil.

b. NEGOTOVOST ROKA obstaja gotovost, da bo napoil, vendar se ne ve natanno kdaj (Ko bo umrl). Spominja na pogoj.

2. NEDOLOENI ROK v bistvu gre za pogoj, saj uinkovanje zavisi zgolj od uresniitve doloenega dejstva, pri emer as ni v ospredju.


- 28 -

B. Druga delitev rokov na ZAETNE IN KONNE:

1. ZAETNI ROK je rok, ki odlaga zaetek pravnih uinkov do nekega trenutka v prihodnosti. Primer: Najemno pogodbo sklenem, vendar se bom vanjo lahko naselil ele ez en mesec. Pogodba je torej sklenjena, upravienja in obveznosti pa je mogoe uveljavljati ele, ko rok potee. e gre za denarno obveznost jo lahko dolnik izpolni pred potekom roka, upnik pa lahko zahteva izpolnitev ele, ko je rok potekel.

2. KONNI ROK je rok, ki je doloen kot trenutek, ko prenehajo uinki pravnega posla. Primer: V pogodbi o tipendiranju sem se dogovoril, da bom dobival tipendijo do 30. septembra. To pomeni, da se bo tipendijsko razmerje 30. septembra konalo.

Rimsko pravo je v zvezi z zaetnim in konnim rokom uporabljalo pravila o odlonem in razveznem pogoju. To velja e vedno tudi v sodobnem pravu.

RAUNANJE ASA Za jasno razumevanje in uporabo roka se je zahtevalo opredeliti pravila po katerih se je raunal tek asa. Rimljani so poznali dva naina tetja asa:

1. NARAVNO TETJE (COMPUTATIO NATURALIS) tetje dejanskega teka asa med dvema konkretnima trenutkoma. V rimskem pravu se je uporabljal le pri raunanju starosti nedoletnih oseb. Uporabljajo se lahko tudi manje enote kot je dan.

2. CIVILNO TETJE (COMPUTATIO CIVILIS) Izraalo se je v asovnih enotah. Najmanja enota je bil dan, ki se je raunal od polnoi do polnoi. Poleg tega pa so priznavali e mesec (30 dni) in leto (365 dni).

e bi s potekom asa doloena pravica ugasnila, ker je bilo treba v roku opraviti doloeno pravno dejanje, je zael rok tei ele NASLEDNJI DAN (od naslednje prve polnoi). V primeru, ko pa je lo za pridobitev neke pravice (npr.: aktivna porona sposobnost) se je telo, da je rok potekel, ko je napoil ZADNJI DAN ROKA. V teh primerih se je telo, da je rok priel tei e od polnoi, ki je oznaevala zaetek dneva, v katerem je bilo opravljeno pravno dejanje ali se zgodil pravni dogodek.

NALOG (MODUS)

Nalog je odredba, s katero naklonitelj naloi prevzemniku obveznost, da naklonitev uporabi za doloen namen ali nekaj stori. Nalog je bila posebna oblika naroila, ki jo kot SLUAJNO sestavino pravnega posla sreamo v zvezi z darilom, osvoboditvijo ali porono naklonitvijo. Pri nalogu je pravni uinek nastal TAKOJ, prevzemnik naklonitve pa je s tem prevzel obveznost, da nalog izpolni.

Za laje razumevanje: Nalog: A naj dobi 1000 sestercev, da mi postavi spomenik. (denar dobi takoj) Pogoj: A naj dobi 1000 sestercev, e mi postavi spomenik. (denar dobi ob izpolnitvi pogoja)

Pri tem se pojavlja problem iztoljivosti v primeru e neizpolnjenega naloga. Problematina je bila zlasti njegova izpolnitev (spomni se na primer ene, ki deduje, e se ne poroi). Darovalec si je lahko zagotovil izpolnitev naloga s posebno VARINO.


- 29 -

Druga monost pa je zahtevanje izpolnitve naloenega ali zgolj vrnitve naklonitve s posebnimi OBOGATITVENIMI TOBAMI (ACTIO PRAESCRIPTIS VERBIS ali CONDICTIO CAUSA DATA).

RAZLAGA PRAVNIH POSLOV IN NAPAKE VOLJE

Za vsak pravni posel je pomembno, da ga pravilno razumemo oziroma, da pravilno dojamemo njegovo sporoilo ter ga uvrstimo v kontekst celotnega pravnega sistema. Nujno potrebujemo razlago poslovne volje strank in njihove cilje, saj posel sam po sebi ni namen. Pravne posle sklepamo zaradi elenih uinkov strank, ki pa so lahko oitni ali prikriti.

Pri dvoumnih dolobah se pogosto znajdemo na razcepu med upotevanjem resnine volje pogodbene stranke in podano izjavo. V prvem primeru resda zagovarjamo pravinost pravnega posla, vendar na raun pravne varnosti. Nasprotna stranka pri sklepanju pravnega posla namre ne vidi drugega kot izjavo poslovne volje druge stranke. Pri podeljevanju prednosti moramo pogosto tehtati med PRAVINOSTJO in PRAVNO VARNOSTJO.

Zaradi tega veina modernih zakonikov kot vodilo jemlje kot vodilo SKUPNI INTERES OBEH STRANK. V asu pozne rimske republike so vse bolj zavzemali stalia, da volja in predstava strank pretehta zapisane besede. Klasini pravniki so zavraali monost sklicevanja na resnino voljo v primerih, ko je bilo besedilo pogodbe JASNO in NESPORNO. Upotevanje resnine volje je vodilo pri razlagi nejasnih doloil, ne pa izpodbijanju pogodbe, e le-ta ni bila po volji stranke. Stranka se tako ni mogla izogniti prevzetim pogodbenim obveznostim. Pri razlagi pogodb se je skozi as poleg volje strank vse bolj upotevata tudi NAMEN (ANIMUS) in PODLAGA (CAUSA) ravnanja strank.

V kolikor so bili pravni posli sklenjeni na vnaprej zakonsko doloen oz. oblien nain, je veljalo, da ustvarjena formalnost deluje kot varovalka pred neresninimi in zmotnimi izjavami volje. Dana oblinost naj bi stranko pravnega posla prisilila v ponovni razmislek o svojih ciljih in sredstvih za dosego le-teh. Formalnost je tedaj ustvarjala pravne uinke tudi tedaj, ko sta bili izjavi volj drugani od resninih volj. V tem se bistveno razlikujejo oblini pravni posli od brezoblinih, saj se je pri brezoblinih dajalo v ospredje resnino voljo strank.

Volja strank je pretehtala tudi nekatere formalne pomanjkljivosti pravnega posla. Nekatere posle so tako poskuali obdrati v veljavi. Oporoki, kot izrazu pokojnikove volje, so dali prednost pred dedovanjem po zakonu. Ta nain dobrohotne razlage so imenovali FAVOR TESTAMENTI. Kmalu so klasini pravniki razirili ta stalia e na pogodbe, ki so jih skuali prav tako ohraniti v veljavi (FAVOR NEGOTII).

Kadar je bil v pogodbi izraen interes ene stranke je bilo to potrebno upotevati pri razlagi pogodbe. Pri tem je pomembna vloga posamezne stranke. Kadar je bila pogodba v rokah ene od obeh strank, je bilo treba dvoumno pogodbo razlagati zoper to stranko, saj bi pogodbo lahko oblikovala bolj dolono (nasproti tistemu, ki je imel od nje korist). Klasiki so hoteli na ta nain obvarovati dolnike pred pohlepom upnikov. Poseben primer so predstavljali primeri NAPANE OZNAITVE OSEBE ali PREDMETA. Do tega je prihajalo najvekrat v oporonih odredbah. Klasini pravniki so razvili naelo oz. pravilo, po katerem napana oznaitev ne koduje (FALSA DEMONSTRATIO NON NOCET). e se je oporoitelj zmotil v imenu dedia oziroma o lastnosti stvari, to ni povzroilo neveljavnosti postavitve, e ni bilo dvoma, kaj je s tem zapustnik imel v mislih.


- 30 -

PRAVNA DOMNEVA oz. PRESUMPCIJA (PRAESUMPTIO IURIS) Pravna domneva je negotovo dejstvo, ki ga tejemo za gotovega na podlagi najveje verjetnosti in z njim zapolnimo pomanjkljivo vednost o dejstvih. Domneva ima le pogojno veljavo, saj jo je za razliko od fikcije mogoe izpodbijati z dokazi. Pri tem pa seveda poznamo tudi izjeme, pri katerih predlaganje nasprotnih dokazov zoper sprejeto domnevo ni bilo dopustno. Imenujemo jih PRESUMPTIO IURIS ET DE IURE. Primer: Zoper pravilnost pravnomone sodbe ni dopusten nasprotni dokaz. Domnevamo lahko, da je bila odloitev sodia pravilna.

Pravna domneva se pojavlja v sodnem postopku pred sodnikom, ko je ta moral pri svojem delu upotevati neposredne ugotovitve, ogled stvari, prisege, dokumenti, izjave pri. V primeru, da iz vseh teh faktorjev ni bilo mogoe zadostno ugotoviti dejanskega stanja je sodnik v doloenih primerih smel uporabiti pravne domneve (s pomojo logike sklepal na najverjetneji potek dogodkov). Primeri domnev:

1. e nekdo poseduje nek predmet lahko domnevamo, da je tudi njegov lastnik. Posledica tega je, da v sporu mu ne bo potrebno dokazovati svoje lastninske pravice ampak tisti, ki bo oporekal.

2. Zakonski otrok je tisti, ki je bil spoet v asu trajanja zakonske zveze. Ob sklicevanju na Hipokrata so pravniki postavili domnevo, da je zakonski otrok tisti, ki je bil rojen sedem mesecev po sklenitvi zakona ali najve deset mesecev po prenehanju zakonske zveze. Za otrokovega oeta se je tel zakonski mo njegove matere. Dokazovanje nasprotnega je bilo izredno teko.

VOLJA

Stranke sklepajo posle, da bi s tem uresniile doloen namen v im veji meri. Namen stranke se kae v izjavi njene poslovne volje. Ko stranki uskladita svoji volji pride do soglasja. Vasih pa je med izjavo in voljo doloeno odstopanje, do katerega lahko pride iz razlinih vzrokov. Pri tem se lahko neskladja stranka ZAVEDA ali pa se ga NE ZAVEDA. Kadar se nesoglasja ne zaveda govorimo o ZMOTI, ko pa stranka z napano izjavo hoe zavesti nasprotno stranko ali ima kak drug razlog, govorimo o NERESNINI VOLJI.

A. NERESNINA VOLJA stranka s svojo izjavo ne izrazi svoje resnine volje in se tega tudi zaveda. Pod to kategorijo pritevamo:

1. MISELNI PRIDREK (MENTALNA REZERVACIJA) Izjava je dana, ne da bi ustrezna poslovna volja sploh obstajala. Stranka nekaj izjavlja, vendar nima namena tega uresniiti. Vzrok je ponavadi elja, da stranka ogoljufa nasprotno stranko, vzbudi neutemeljeno upanje, jo razveseli... Miselni pridrek pravno ni upotevan in pravni posel tako OSTANE V VELJAVI zaradi elje po pravni varnosti.

2. NERESNA IZJAVA izjava je dana brez resnega namena dosei uinke. Stranka se lahko ali, skua ponazoriti doloeno stanje, govori besede gledalike vloge. Iz okoliin je razvidno, da poslovna izjava ni bila miljena resno in tudi nima vloge goljufije zoper nasprotno stranko. Jasen primer je oitno pretiravanje trgovcev itd. Izjave tako ni mogoe obravnavati kot izjavo poslovne volje in obveznost ne nastane. Okodovanec lahko kljub temu zahteva povrnitev kode, ki mu je zaradi tega nastala.


- 31 -

3. NAVIDEZEN oz. SIMULIRAN POSEL stranki hlinita sklenitev pravnega posla, s katerim skuata prikriti neko drugo ravnanje ali posel. Tokrat se obe stranki zavedata neresnosti poslovnih izjav volje. S tem izigravata doloen predpis, skuata preslepiti doloeno osebo, pridobiti drubeni ugled ipd.

PLUS VALERE QUOD AGITUR QUAM QUOD SIMULATE CONCIPITUR Ve velja tisto, kar je bilo miljeno (hoteno), kot pa tisto, kar je le navidez sklenjeno.

Pri oblinih poslih v rimskem pravu je pravne uinke ustvarjala opravljena formalnost. Poseben dogovor strank izven postopka ni imel nobenega pravnega vpliva. e je simuliran oz. navidezen posel prikrival nek drug pravni posel, je prikriti posel lahko obveljal, vendar le v primeru, e se zanj ni zahtevala nobena posebna oblika oz. e sam namen posla ni bil protipraven ali nemoralen. Za presojo veljavnosti je bila tako odloilna poslovna volja strank in ne toliko oblika.

e stranki nista imeli namena skleniti pravnega posla, ampak sta ga le hlinili za pridobitev drubenega ugleda, ni nastal noben pravni uinek. V povezali s tem govorimo o ABSOLUTNI SIMULACIJI pravnega posla.

Med simulirane posle po rimskem pravu niso spadali:

FIDUCIARNI POSLI odsvojitev stvari na potenje z namenom omogoiti pridobitelju uporabo te stvari ali pa mu zagotoviti jamstvo za plailo doloene obveznosti.

IMAGINARNI POSLI v rimskem pravu je bil imaginarni posel na primer trikratna prodaja sina pod oetovsko oblastjo z namenom njegove emancipacije postane svoboden od oblasti oeta. Tipino je emancipacija bila posledica neodgovornega ravnanja oeta s svojimi sinovi

B. NAPAKE VOLJE Stranka izjavlja nekaj, kar ni izraz njene volje bodisi zaradi nevednosti ali drugih podobnih okoliin. Pod to kategorijo pritevamo:

1. ZMOTA (ERROR) nezavedna in nepopolna ali napana predstava o doloenih pravnih ali dejanskih okoliinah. Predstava, ki jo ima stranka torej ne ustreza resninosti. Pravni red upoteva le tiste primere zmote, pri katerih je neskladje med voljo in izjavo nanaalo na bistvene okoliine (BISTVENA ZMOTA) in pri katerih stranka ni zakrivila napake zaradi svoje premajhne skrbnosti (ZAKRIVLJENA ZMOTA). Takni pravni posli so povzroili njeno neveljavnost.

Po klasinem pravu je veljalo, da pogodba sploh ni nastala, e izjava ni ustrezala resnini volji, ker sta stranki sledili razlinim predstavam o dejanskih okoliinah (primer lepe sunje). Seveda pa je sporna sestavina pravnega posla morala biti bistveni element pogodbe bodisi za stranki sami ali pa zgolj za veljavo.

Rimski klasiki so teli pogodbo neveljavno, e je prilo do zmote v primeru vrste pogodbe (ERROR IN CORPORE), o sami pogodbi (ERROR IN NEGOTIO) ali o osebi, e ni lo le za napako pri oznaitvi (ERROR IN NOMINE).


- 32 -

Kadar je obstajala zmota o imenu (ERROR IN NOMINE), snovi (ERROR IN MATERIA) ali o kakovosti oz. spolu (ERROR IN QUALITATE) je pogodba navadno veljala, eprav je bila zmota o snovi in osebi lahko sporna.

Poznamo ve oblik zmot:

PRAVNA ZMOTA stranka ni poznala doloenega predpisa ali kakne druge pravne okoliine. V zvezi s tem je rimsko pravo razvilo pravilo, da nepoznavanje prava vsakomur koduje, medtem ko nepoznavanje dejanskih okoliin ne koduje nikomur. Pri tem so izjeme doloene skupine ljudi, za katere je bilo jasno, da prava ne poznajo in so se lahko sklicevale na nepoznavanje prava. Ob tem so seveda morale biti te osebe dovolj skrbne. Pravno zmoto so lahko uporabljale enske, vojaki, mladoletni otroci in osebe z odronih obmoij (rustici). Izjemoma so se lahko sklicevali na nepoznavanje predpisov tudi ljudje, ki niso imeli prilonosti, da bi se seznanili z veljavnim pravom. Slednje velja tudi danes.

DEJANSKA ZMOTA zmote v primeru pogodbe (ERROR IN CORPORE), o sami pogodbi (ERROR IN NEGOTIO) ali o osebi, e ni lo le za napako pri oznaitvi (ERROR IN NOMINE). Da je dejanska zmota lahko vplivala na veljavnost pravnega posla, se je morala nanaati na bistveno sestavino.

ZMOTA, KI VKLJUUJE SOGLASJE pravilo ERRANTIS VOLUNTAS NULLA EST (nina je izjava volje tistega, ki je v zmoti) je preiroko in ni veljalo za vse primere zmote. Uporabiti ga je bilo mogoe le v primeru, ko je lo za zmoto o okoliini, ki je bila za stranki pravnega posla tako pomembna, da v nasprotnem primeru ne bi sklenili tega pravnega posla.

IGNORANTIA IURIS NOCET nepoznavanje prava koduje. IGNORANTIA FACTI NON NOCET nepoznavanje dejstev ne koduje.

NAGIB

Predstave in priakovanja, ki vplivajo na stranko, da sklene doloen pravni posel. Vsaka stranka, ki sklepa nek pravni posel priakuje, da bo z njim dosegla doloen cilj. Nagib nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe, e ni izrecno vkljuen v posel v obliki pogoja. Pravno upotevan pa postane tudi v primeru, ko gre za nedopusten vpliv na odloitev enega od sopogodbenikov. Posledica neskladja med voljo in izjavo je tako posledica nedopustnega ravnanja, ki je bodisi navajanje lanih dejstev bodisi uporaba sile oz. gronje. Loimo med:

A. ZAPELJEVANJE V ZMOTO Z ZVIJAO PREVARA (DOLUS) ena stranka povzroi zmoto pri drugi stranki ali jo dri v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pravnega posla. Posledica prevare je strankina zmota, ki pa je bila za razliko od drugih zmot posledica ravnanja druge stranke.

Stareje rimsko pravo prevare ni upotevalo. Monost tobe je bila uvedena ele s strani Akvilija Gala, ki je oblikoval tobeni obrazec ACTIO DOLI, kot tudi ugovor EXCEPTIO DOLI.


- 33 -

Toba zaradi zvijane prevare je bila SUBSIDIARNA oz. uporabna ele, ko ni bilo ve drugega pravnega sredstva na razpolago. V poslih bonae fidei (dobre volje in potenja) je bilo mogoe uveljavljati morebitno prevaro nasprotne stranke e v okviru pogodbene tobe. Prevarani je imel na voljo ve pravnih sredstev:

ACTIO DOLI pride v potev, ko mu je zaradi prevare e nastala koda. Do tega je prilo, ko je e izpolnil tisto, za kar se je v zvijanem poslu zavezal. Obsojenega je doletela INFAMIJA. Pretor je dal na voljo tudi tobo IN FACTUM, s katero se je od prevarantovih dediev lahko zahtevalo neupravieno obogatitev, vendar jih ni doletela infamija. Sodnik je postavil tonika v prejnje stanje v kolikor je bilo to mogoe. e to ni bilo mogoe, je toenca obsodil na povrailo INTERESA (INTER ESSE). Interes je bil sestavljen iz:

o DEJANSKA oz. NAVADNA KODA (DAMNUM EMERGENS) nanaa se na zmanjanje obstojeega premoenja, ki ga je nekdo utrpel zaradi prevare.

o IZGUBLJENI DOBIEK (LUCRUM CESSANS) ocenjena vrednost premoenja, ki bi ga prizadeti pridobil, ko ne bi bilo kodnega dogodka.

EXCEPTIO DOLI uporabna dokler prevarani e ni izpolnil obveznosti, ki je nastala s prevaro. Zoper tobo nasprotne stranke, ki je zahtevala izpolnitev, se je lahko branil z ugovorom zaradi zvijane prevare (exceptio doli).

RESTITUTIO IN INTEGRUM je pravno sredstvo s pomojo katerega se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred doloenim dejanjem ali dogodkom. V celoti se izniijo pravni uinki, za sam dogodek ali dejanje pa se FINGIRA, da se sploh nista zgodila. Postavitev v prejnje stanje pride v potev poleg tobe ACTIO DOLI. Postavitev v prejnje stanj

Rimsko Pravo - Natančni Zapiski Iz Knjige Rimsko Pravo Et.al. - CALVO

Documents