Obligacijsko Pravo

CIVILNO PRAVOVESNA BERGANT RAKOČEVIČ - ODGOVORI

OBLIGACIJSKI ZAKONIK........................................................................................................................................... 1ZAKON O PRAVDNEM POSTOPKU........................................................................................................................ 17STVARNO PRAVO IN ZEMLJIŠKA KNJIGA............................................................................................................24DEDNO PRAVO....................................................................................................................................................... 28ZZZDR...................................................................................................................................................................... 34ZAKON O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU...................................................................................................................34

OBLIGACIJSKI ZAKONIK

1. OBRESTI - kakšne obresti poznamo in kakšna je njihova funkcija - kdaj se dosojajo, posebej obresti pri odškodnini

Funkcije obresti so:- plačilo za uporabo tujega denarja (odškodninska funkcija)- posledica neplačila (kaznovalna sankcija)- valorizacijska funkcija (ohranjanje vrednosti domačega denarja) – pred sprejetjem ZPOMZO-1

Glede na pravni temelj ločimo:- zamudne: pravni temelj je zamuda- pogodbene: pravni temelj je pravni posel- procesne: posebna vrsta zamudnih obresti; tečejo od zapadlih in neplačanih zamudnih ali pogodbenih obresti –

izjema od prepovedi anatocizma (381. člen OZ)

Prepoved obrestnih obrestiOd zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Samo zakon lahko torej določa, da se tečejo zamudne obresti od zapadlih neplačanih obresti. Pogodbeno določilo, da tečejo obresti od zapadlih neplačanih obresti, je nično. V pogodbi pa je lahko vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti.

I. ZAMUDNE OBRESTIZamudne obresti so objektivna posledica zamude, do njih pa pride ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo in ne glede na to, ali je upnik zaradi zamude imel kakšno škodo. Za zamudne obresti ne velja, da nehajo teči, ko dosežejo glavnico (prej je veljalo, OZ je to določbo skladno z odločbo Ustavnega sodišča črtal leta 2007).

OBRESTNA MERAZakonita obrestna mera je 8 %, če poseben zakon ne določa drugače (ZPOMZO-1 8% + predpisana…)

Tečejo od:● pogodbenih obveznosti● odškodninskih obveznosti (premoženjska in nepremoženjska škoda)● reparacijskih obveznosti

OD KDAJ TEČEJOLočimo dva pojma - zapadlost in zamudo. Terjatev najprej zapade v plačilo, to pomeni, da jo je dolžnik dolžan poravnati (ko nastane škoda, 165. člen). Vendar pa dolžnik s samo zapadlostjo še ne pride v zamudo; kdaj pride v zamudo, določa OZ (če ne izpolni v roku za izpolnitev oz. od opomina dalje, 299. člen).

165. člen - zapadlostOdškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.Dan nastanka škode (ki ni nujno enak dnevu škodnega dogodka) je pomemben zaradi pridobitve izpolnitvenega zahtevka - že s tem trenutkom oškodovanec pridobi premoženjsko terjatev, ki postane del njegovega premoženja

299. člen - zamuda(1) Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.(2) Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.

1

Obresti se plačujejo od dneva nastanka zamude izpolnitve do plačila. Dolžnik pride v zamudo:● če je rok določen: če ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev ● če rok ni določen: od opomina upnika (ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom

kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost)

● ko zapadlost terjatve določi zakon (npr. pri neupravičeni pridobitvi je nepošten pridobitelj v zamudi od dneva pridobitve)

ZAMUDA● čiste denarne obveznosti (zahtevek je postavljen v dejanskem, že znanem znesku)

○ zapadlost: odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (rok za izpolnitev je takoj, ko nastane škoda)

○ zamuda: dolžnik pride v zamudo z nastankom škodnega dogodka. Pri denarni premoženjski škodi, ki jo je mogoče povrniti le z denarno odškodnino, ni dvoma, da oškodovancu pripadajo zamudne obresti od dneva nastanka škodnega dogodka.

● nečiste denarne obveznosti (nedenarna premoženjska škoda; npr. oškodovanec sam popravi ali kupi novo stvar), oškodovanec ima pravico do izbire do vrnitve v prejšnje stanje (primarno pravilo) ali do povrnitve denarne odškodnine. ○ zapadlost: ko je škodo opredelil kot denarno○ zamuda: dolžnik je v zamudi od dne, ko je oškodovanec od njega zahteval denarno odškodnino.

● nepremoženjska škoda○ zapadlost: ko je obseg škode dokončno znan, ko je zdravljenje zaključeno oziroma ko se pri oškodovancu

dokončno izoblikujejo vse posledice škodnega dogodka○ zamuda: dolžnik je v zamudi od dne, ko je oškodovanec od njega zahteval denarno odškodnino.

ODMERJANJE ŠKODE● premoženjska škoda: Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve

izgubljenega dobička. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

DELNO PLAČILO ODŠKODNINE (akontacija)V pravdnih postopkih, v katerih tožniki zahtevajo povrnitev denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, toženci (zavarovalnice) praviloma postavljajo zahtevo po valorizaciji že izplačanih akontacij (delnih plačil). To storijo z navedbo, da naj se akontacija valorizira, v nekaterih primerih pa predložijo konkreten izračun.

II. POGODBENE OBRESTIPogodbeni stranki se lahko dogovorita, da mora dolžnik za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti.Če so dogovorjene pogodbene obresti, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, je obrestna mera 6% letno, obresti pa zapadejo hkrati z zapadlostjo glavnice.

Pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (ne ultra alterum tantum) - v teoriji se krešejo stališča glede tega, ali je redakcijska napaka, da to pravilo velja le za pogodbene obresti in ne za zamudne, vendar je OZ jasen in ga je treba upoštevati. Za zamudne obresti ne velja, da nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

III. DOMNEVA ODERUŠKIH OBRESTIČe je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.Ta domneva iz ne velja za gospodarsko pogodbo.

IV. PROCESNE OBRESTIOd neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Kdaj začnejo teči obresti pri nepremoženjski škodi če se zahteva odškodnina od zavarovalnice, ali je to urejeno s posebno določbo? Za zamudo se šteje, da nastopi z opominom, če pa gre za pogodbeno obveznost zavarovalnice, pa po poteku 14 dni od opomina. OZ določa ta rok, v katerem je zavarovalnica dolžna izpolniti svojo obveznost. Če izpolnitev ni možna, ker obveznosti zavarovalnice ni mogoče ugotoviti v tako kratkem roku, začne teči rok takrat, ko sta obstoj in

2

višina obveznosti ugotovljeni. Na primer pri nezgodnem zavarovanju mora biti zdravljenje končano, vrednost uničene stvari pri premoženjskem zavarovanju mora biti ugotovljena

USTAVNA ODLOČBAZakonske zamudne obresti tečejo ipso iure s samim nastopom zamude. Pogodbene obresti so obresti za katere se dogovorita upnik in dolžnik in ki tečejo v obdobju od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati pogodbene obresti je tako pravni posel (pogodba).Načelo »ne ultra alterum tantum« pomeni, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico. OZ-A ohranja to načelo za pogodbene obresti, medtem ko za zamudne obresti tega več ne določa. Pred novelo je to načelo veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti. Pred veljavnostjo ZOR je veljalo stališče, da tečejo zamudne obresti od denarje terjatve za odškodnino od opomina, oziroma od vložitve tožbe - ODZ.Po sprejetju ZOR je bilo sprejeto drugačno stališče, in sicer da tečejo zamudne obresti za odškodnino od nastanka škode. Iz tega mnenja pa ne izhaja, kdaj škoda nastane. ZOR je kot primarni zahtevek pri odškodninah predvideval restitucijo in ne denarno odškodnino. Če restitucija ni možna, se lahko zahteva denarna odškodnina, ne pa prej. Restitucija pa je nedenarni zahtevek, od katerega ne tečejo zamudne obresti. Da ne bi bila nesankcionirana zamuda pri izpolnitvi nedenarnih obveznosti, pa je ZOR predvidel, da se odškodnina prisodi na dan izdaje sodbe in se s tem omogoči valorizacija. Ker pa je to stališče postalo problematično po noveli ZOR leta 1985, ko so zamudne obresti prevzele valorizacijsko funkcijo in je zaradi odmerjanja odškodnine glede na cene ob izdaji sodbe, prišlo do dvojne valorizacije, je bilo sprejeto novo stališče, in sicer, da se zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode, odmerjene v denarju po cenah na dan sodne odločbe, tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila določena odškodnina. Zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Načelno pravno mnenje z dne 26.6.2002 se nanaša na denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in določa, da pripadajo oškodovancu za čas nastanka zamude do dneva sodbe sodišča 1. stopnje zamudne obresti po 13,5 % obrestni meri, in to od 1.1.2002 dalje, če ni zamuda nastala kasneje, za čas od nastanka zamude do dneva sodbe 1. stopnje; od prvega dne po dnevu sodbe dalje pa mu pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Po načelnem pravnem mnenju je pri čistih denarnih obveznostih dolžnik v zamudi takoj z dnevom nastanka škode. Pri nečistih (nepremoženjski škodi) pa kadar oškodovanec sam odpravi škodo, ima pravico terjati obresti od popravila. Kadar pa ne reparira škode, pa obstajata dve možnosti: ali od opomina dalje skladno z 299. členom OZ, ali pa od nastanka škode oziroma ko je škoda znana oškodovancu (to drugo stališče prevladuje v sodni praksi). Gre za odločbo U-I 188/07 z dne 2.4.2009, kjer je US sodišče odločalo o neskladju OZ-A (1. in 3. člen) z Ustavo. Odločilo je, da neskladja ni in da OZ-A, ki določa, da se črta 376. člen OZ, velja. Tako načelo »ne ultra alterum tantum« velja le še za pogodbene obresti, pred novelo pa je veljal tudi za zamudne obresti. Zamudne obresti tako tečejo, dokler traja zamuda, torej do plačila. Po oceni US je takšna sprememba pravila o teku zamudnih obresti v splošnem in javnem interesu.

2. PREDPOSTAVKE ZA DOSODITEV ODŠKODNINE Temeljno načelo neminem laedere: Vsakdo se je dolžan vzdržati ravnanja, iz katerega utegne drugemu nastati škoda.Splošno pravilo o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom: Kdor povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

ELEMENTI CIVILNEGA DELIKTA (sine qua non)1. protipravno, škodno ravnanje (kršitev načela neminem laedere - ne samo kršitev kakšnega predpisa)2. škoda (biti mora pravno relevantna)3. vzročna zveza - teorija naravne vzročnosti, teorija o ratio legis vzročnosti, teorija adekvatne vzročnosti

○ pri krivdni odgovornosti mora vzročno zvezo zatrjevati in dokazati oškodovanec○ pri objektivni odgovornosti se vzročna zveza med škodljivim dejstvom in nevarno stvarjo ali dejavnostjo

domneva (domneva se, da je nevarna stvar ali dejavnost vzrok za nastanek škode) - oškodovanec mora dokazati le, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo

4. krivda (odgovornost) - namenoma ali iz malomarnosti ○ pri krivdni odgovornosti se domneva (lahko dokaže drugače; obrnjeno dokazno breme)○ pri objektivni odgovornosti ni predpostavka, zato se ne more razbremeniti, če dokaže, da ni kriva (da je

ravnala z dolžno skrbnostjo), ampak le z ekskulpacijskimi razlogi (dogodek zunaj njene sfere)

TEORIJE O VZROČNI ZVEZIEkvivalenčna teorija (conditio sine qua non)● kot vzrok upoštevati tisto okoliščino, brez katere posledica ne bi mogla nastati● starejša teorija (Cigoj): treba je uporabiti to teorijo, kolikor pravo ne določa česa drugega● nekateri mlajši avtorji jo odklanjajo, češ da gre za pravno znanstveni "hokuspokus"

3

● očitne pomanjkljivosti pri opustitvah, pri alternativni, konkurirajoči in alternativni vzročnosti in pri t.i. posredno pogojeni škodi

Teorija o ratio legis vzročnosti (teorija o varstvenem namenu norme)● pravno relevanten je le tisti vzrok, ki ga pravna norma glede na svoj namen šteje za vzrok oziroma ki je kršitev

pravne norme● izhajati je treba iz načela prepovedi povzročanja škode in upoštevati tudi druge elemente civilnega delikta

(protipravnost, krivda)● včasih ni posebnega predpisa, ki bi opredeljeval relevantne vzroke → treba v konkretnem primeru pomagati z

drugimi teorijami

Teorija o adekvatni vzročnosti (proximate cause)● med pravno relevantne vzroke za škodo je treba šteti tisto ravnaje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza

nastanku škode.● pozitivna interpretacija; upoštevati normalne posledice vzroke, ki so na splošno primerni oziroma ki po rednem

teku stvari praviloma oziroma vsaj zelo verjetno privedejo do škodnega dogodka.● negativna interpretacija: vzroke, ki niso nenormalni, ki niso čisto izven tistega, kar se šteje kot normalno za

nastop določene posledice oziroma tiste, ki povzročijo nastop škodne posledice le v določenih izrednih (specifičnih, nepričakovanih) pogojih

● življenjske izkušnje so tiste, ki povedo, katero ravnanje je primerno za nastanek določene posledice, ali je ta posledica normalna, običajna, skladna z rednim tekom stvari (vrednostni pojem, Polajnar Pavčnik).

Iz članka:Temeljno načelo prepovedi povzročanja škode in osnovno pravilo o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom sta praktično edina normativna podlaga za presojo (opredeljevanje) elementa vzročne zveze. Zakon torej natančno ne pove, kaj je pravno relevantna vzročna zveza med (nedopustnim) ravnanjem in (pravno priznano) škodo, zato je odgovor na to vprašanje prepuščen sodni praksi, ki si pomaga z dognanji teorije.Pogosto se navaja, da prevladuje (velja) v našem pravu teorija o adekvatni vzročnosti. Za to v teoriji pravzaprav ni najti trdnega argumenta. Opozoriti velja na stališče Cigoja, da je treba izhajati iz sine qua non vzročnosti, če pravo ne določa česa drugega, torej če ratio legis vzročnost ni razvidna, tu pa si je šele treba pomagati z drugimi teorijami, pri čemer Cigoj omenja teorijo o adekvatni vzročnosti in teorijo o predvidljivosti posledice.Teorija o adekvatni vzročnosti je predmet mnogih kritik. Komentatorji OZ v njeni uporabi vidijo celo "slepo pego" slovenske sodne prakse in njen razvoj v smeri zoževanja odškodninske odgovornosti, kar naj bi bilo diametralno nasprotno smeri, v katero se razvija sodobno odškodninsko pravo v svetu, upoštevajoč zlasti spoznanja ekonomske analize prava.Ekonomska analiza prava analizira proces (vzpostavljanje) in strukturo ter ekonomske posledice (učinke) prava in pravnih institucij. Z drugimi besedami, ekonomska analiza preučuje ekonomske spodbude pravnih pravil (oz. pravnih institucij) in njihove vplive na blagostanje družbe kot celote. Opira se predvsem na ekonomsko učinkovitost pravnih pravil, ne ozira pa se na pravičnost, enakost in druge kriterije oz. vrednost za merjenje uspešnosti in zaželenosti nekega pravnega reda.

Življenjske izkušnje so tiste, ki povedo, katero ravnanje je primerno za nastanek neke posledice, ali je ta posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Teorija o adekvatni vzročnosti pravzaprav pomeni omejevanje odškodninske odgovornosti, ker naj bi bilo upoštevanje vseh (naravnih) vzrokov, brez katerih škoda ne bi nastala, po načelu ekvivalence (naravne, sine qua non vzročnosti), preširoko. Prepričljivo je stališče, da se ta teorija uporablja samo pri presojanju vzrokov za nastop škodnega dogodka, ne pa tudi glede obsega nastale škode. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v eni izmed novejših odločb

Razlikovanje med vzročnostjo za škodni dogodek in vzročnostjo za obseg konkretne škodePri neposlovnih odškodninskih primerih je praviloma treba razlikovati vzroke za nastop škodnega dogodka, torej same posledice in nastanek konkretne škode, torej njene celotne pojave oblike. Podana (dokazana) mora biti najprej prva oblika vzročnosti, potem pa tudi druga. Kriteriji obeh vzročnosti se pomembno razlikujejo.

Razlikovanje vrednotenja vzročnosti pri storitvah in opustitvah (za nastop škodne posledice)Kadar gre za aktivno ravnanje, se načeloma (na splošno) zahteva, da je vzrok adekvaten škodni poslediciTako lahko zadošča že naravna vzročnost (ekvivalenčna oz. sine qua non vzročnost), dokler gre za notranje povezano delovanje, pri čemer so naključja izključena.Pri opustitvenih ravnanjih pa ekvivalenčna teorija odpove. Nastopi problem ugotavljanja relevantnih vzrokov za nastanek škodne posledice, ker vzrok ni očiten; lahko bi rekli, da vzročnost tu (sploh nikoli) ni naravna, ampak jo pravo šele vzpostavi. Prvenstveno torej pride v poštev teorija o ratio legis vzročnosti. Vprašanje je, ali mora imeti dolžnost vzdržati se pasivnih ravnanj pravni temelj v zakonu, nižjem predpisu ali v pogodbi, ali pa je mogoče iskati tudi širši smisel in namen zakona. Pri vzročnosti za nastop dogodka, kadar je škodno ravnanje pasivno (v opustitvi določenega ravnanja), je teorija o adekvatni vzročnosti lahko korektiv teoriji varstvenega namena norme.Dolžnost aktivnega ravnanja mora biti zato razmeroma jasno določena, razlaga raztegljivih pravnih pojmov (kot npr. pojem nevarnega mesta) pa previdna in smiselna z vidika življenja kot celote. Posebej zato, ker naravne vzročnosti

4

pri opustitvenem ravnanju v resnici ni, takšne varstvene norme, ki naslavlja v konkretnem primeru upravljavca smučišča, ni mogoče razlagati pretirano razširjujoče (torej tako, da bi moral upravljavec smučarja ščititi pred samim sabo) zgolj z argumentom, da lahko tveganje prevede v stroške. To je lahko le eden, nikakor pa ne prevladujoč vidik vrednotenja."

Vzrok za konkretno nastalo škodoKo je ugotovljena vzročna zveza za nastop škodne posledice, je treba ugotoviti, ali je podana vzročna zveza med škodnim ravnanjem in konkretno nastalo škodo. Uporaba teorije o adekvatni vzročnosti tu poraja največ pomislekov.Stališče, da poškodovalec odgovarja le za tisto škodo (njeno konkretno pojavno obliko), ki je adekvatna škodnemu ravnanju, je nasprotno prepričanju, da mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takega, kot je. To je t. i. doktrina jajčne lupine oz. tanke kože (eggshell skull, thin skin, tudi thin skull): vsebina poškodovane jajčne lupine je v celoti riziko poškodovalca - ni se treba spraševati, kakšna je običajna, "normalna", pričakovana."Kadar se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je treba vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, posebej skrbno raziskati, saj te okoliščine lahko predstavljajo tudi enega od več pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo do deljene vzročnosti."

Opuščanje teorije o adekvatni vzročnosti (za obseg nastale škode)?Sodišče tožnici ni prisodilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi težav z vratno hrbtenico. Ugotovilo je, da izrazite degenerativne spremembe vratne hrbtenice do škodnega dogodka sicer niso povzročale večjih kliničnih manifestacij in je poškodbo sicer mogoče šteti kot sprožilni moment za poznejše klinično javljanje, vendar so degenerativne spremembe tako napredovale, da gre sedanje tožničine težave pripisati tem napredovalnim spremembam vratne hrbtenice. Pojav večjih težav je tako delno posledica poškodbe, delno pa bolezenskih, degenerativnih sprememb, vendar se je ta deljeni vzrok s potekom časa tako spreminjal, da se je vzrok iz nesreče manjšal, hkrati pa se je povečeval vzrok bolezenskega stanja.Na svoje pravno mnenje se izrecno sklicuje Vrhovno sodišče tudi v primeru prometne nezgode, ki je bila sprožilni moment za vnovični nastop in poslabšanje tožničinega bolezenskega stanja ledvenega dela hrbtenice. Pravi, da je obstoječa škoda adekvatna le obstoju in delovanju obeh navedenih okoliščin skupaj, da se je treba opredeliti za deljeno vzročnost in da odgovorna oseba odgovarja le za tisti del škode, ki jo je mogoče pripisati njenemu ravnanju.

Sodišče včasih argumentira, da tiste degenerativne spremembe, ki se pred škodnim dogodkom niso manifestirale, ne morejo vplivati na višino odškodnine. Ko pa gre za degenerativne spremembe, ki so se manifestirale že pred škodnim dogodkom, škodni dogodek pa je situacijo poslabšal, pa vseh težav ni mogoče naprtiti toženi stranki. Gre za ločevanje že obstoječe škode od te, ki je povzročena v obravnavanem škodnem dogodku. Posebna previdnost velja tu pri duševnih bolečinah. V konceptu našega odškodninskega prava je pravno priznana (nepremoženjska) škoda duševna bolečina in ne (zadošča) zgolj poseg, ki je upoštevni razlog za duševno bolečino, npr. razžalitev, ali zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zlasti pri slednji je pomembno, ali so bili prejšnji bolezenski ali poškodbeni znaki izraženi toliko, da so že vplivali na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, in to tako, da je to oškodovancu povzročalo škodo - duševne bolečine.Nemara je usmeritev sodne prakse še bolje nakazana v naslednjem primeru: sodišče je odločilo, da ni mogoče sprejeti stališča, da degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ne trpi nobenih telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu, pomenijo škodo, zaradi katere bi bilo treba odškodnino zmanjšati. Če oškodovanec zaradi degenerativnih sprememb pred škodnim dogodkom ni trpel nobene škode, sodišče odškodnine ne sme znižati. Zato zaključuje, da ni materialnopravno pravilna presoja, da mora tožnik sam trpeti tisti del škode, ki ga je pripisati degenerativnim spremembam. V luči kritik teorije o adekvatni vzročnosti je analiza argumentov zadnje navedene odločbe Vrhovnega sodišča posebej zanimiva. Večji premik pa je zaslediti v naslednjem primeru, ko je Vrhovno sodišče oktobra 2008 v nekem primeru izreklo: če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, saj je predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presojana v razmerju do škodnega dogodka.Ni pa bila priznana (sprejeta) adekvatna vzročnost v naslednjih primerih:- pri alergični reakciji na cepljenje proti tetanusu po poškodbi;- pri smrti zaradi izliva krvi v možgane kot posledica razburjenja zaradi žalitev in lažjih telesnih poškodb;- pri poškodbah na živalih, ki so nastale zaradi posebne plašnosti oz. preobčutljivosti na vplive okolja (npr. nenaden, a ne neobičajno hud hrup).V primerih, ko je oškodovanec posebej dovzeten za poškodbe ali k temu posebej nagnjen, pa se zastopa stališče, da ta okoliščina ne razbremenjuje odgovorne osebe od povračila celotne nastale škode. Teorija o adekvatni vzročnosti tu torej ne pride v poštev. Poškodovalec ne more računati, da bo poškodoval zdravega človeka. Zato mora odgovarjati tudi za tiste bolezenske zasnove, ki se aktualizirajo s škodnim dogodkom. Zastopa se stališče, da je višina škode pri nepremoženjski škodi odvisna od okoliščin oškodovanca, tako kot je to pravilo pri premoženjski škodi: kdor poškoduje luksuzen avto, tudi ne plača samo vrednosti nekega povprečnega avtomobila.

SklepBolj kot adekvatnost posledice (nastop škodnega dogodka), ki upošteva verjetnost (pogostost, običajnost) take posledice, bi veljalo uporabiti test predvidljivosti: pomembna je (ex ante) objektivna predvidljivost negativne

5

posledice, in sicer dejstvo, da se je (bi se) storilec lahko zavedal, da lahko njegovo ravnanje povzroči širok spekter različnih (tudi manj verjetnih) škodljivih posledic.

3. OBJEKTIVNA ODGOVORNOST Vprašanja:- objektivna odgovornost- primer nevarne dejavnosti in nevarne stvari - spolzka tla ali so nevarna stvar (ne, krivdno se odgovarja)

KRIVDNA ODGOVORNOST: kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (obrnjeno dokazno breme)

OBJEKTIVNA ODGOVORNOST: oseba odgovarja ne glede na krivdo:○ za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico○ v drugih primerih, ki jih določa zakon

Objektivna odgovornost pomeni odškodninsko odgovornost ne glede na krivdo, krivda ni predpostavka.

Objektivna odgovornost je strožja od krivdne – odgovorne osebe odgovarjajo že zaradi določenega položaja, ki ga zasedajo. Razbremenitev odgovornosti je možna le s sklicevanjem na v zakonu določene ekskulpacijske razloge. Razbremenitev odgovornosti je možna le, če odgovorna oseba dokaže odsotnost vzročne zveze.Oškodovalec odgovarja za škodo ne glede na krivdo samo zaradi določenih okoliščin na njegovi strani. OZ pozna 3 vrste objektivne odgovornosti:● odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti● odgovornost za drugega● odgovornost za delavceVelja domneva vzročnosti – za škodo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari, če se ne dokaže kaj drugega.

I. ODGOVORNOST ZA ŠKODO OD NEVARNE STVARI ALI NEVARNE DEJAVNOSTISPLOŠNO● domneva vzročnosti - šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti● odgovarja imetnik oz. kdor ukvarja z dejavnostjo● protipraven odvzem nevarne stvari imetniku - odgovoren je, kdor je stvar odvzel (razen če imetnik odgovarja za

to)● izročitev stvari tretjemu - odgovarja tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar

nadzorovati (razen če je skrita napaka ali lastnost stvari, na katero ga imetnik ni opozoril)

OPROSTITEV ODGOVORNOSTI (EKSKULPACIJSKI RAZLOGI)● imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da

○ izvira škoda iz kakšnega vzroka izven stvari ALI izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega IN ○ učinka oz. dejanja ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali

● prispeval tretji - odgovarja za škodo solidarno z imetnikom stvariImetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

1. višja sila (vis maior) – imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz vzroka:- ki je izven stvari – zunanjost dogodka- katerega učinka ni možno pričakovati – nepredvidljivost- katerega učinku se ni možno izogniti – neizogibnost- katerega učinka ni možno odvrniti – nemožnost odvrnitvePod višjo silo spadajo naravni dogodki (poplave, potresi), družbeni dogodki (vojne, stavke, revolucije, totalitarni režimi); ukrepi državnih organov (moratorij, prepoved uvoza).Takšni dogodki se imenujejo kvalificirano naključje.

2. ravnanje oškodovanca – imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira izključno iz ravnanja oškodovanca, katerega:- ni možno pričakovati – nepredvidljivost- posledicam se ni možno izogniti – neizogibnost- posledic ni možno odstraniti – trajnost posledic

3. ravnanje tretjega – imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira izključno iz ravnanja tretjega, katerega:- ni možno pričakovati – nepredvidljivost- posledicam se ni možno izogniti – neizogibnost- posledic ni možno odstraniti – trajnost posledicTretja oseba odgovarja solidarno z imetnikom stvari, če je le prispevala k povzročitvi škode.

4. privolitev oškodovanca – imetnik stvari je prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Treba je ugotoviti, ali je oškodovanec s samim dejstvom uporabe nevarne stvari privolil v udeležbo pri riziku.

6

KOMENTARPojem nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, zato je potrebna razlaga prava.Običajna nevarnost ni razlog za objektivno odgovornost; le-ta je posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati. Tako kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka škode. Pri definiranju pojmov "nevarna stvar" in "nevarna dejavnost" tehtamo, ali gre glede na vse okoliščine primera za povečano nevarnost, nevarnost pri kateri obstaja neobičajno velika možnost, da bo ob normalnem teku dogodkov nastala škoda, ki ne bo majhna.

Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode (strupi, kemikalije, eksplozivi, orožje, velika količina vode…). Načeloma niso nevarne tiste stvari, ki take postanejo šele z nepravilno uporabo ali v izrednih okoliščinah. V teh primerih ne bi bil vzrok škode povečana nevarnost, ki jo prinaša neka stvar, temveč nekaj drugega - nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora, izredne okoliščine.

Nevarna dejavnost pomeni človekovo aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost.

SODNA PRAKSA● vojaška dejavnost ni nevarna dejavnost ● smučanje ni nevarna dejavnost ● gradbena dejavnost - objektivna odgovornost ● Samo služenje vojaškega roka ne glede na njegovo obveznost ni nevarna dejavnost. Nevarne so lahko le

posamezne dejavnosti, ki jih morajo vojaki izvajati. Izvajanje običajnih športnih aktivnosti ni nevarna dejavnost. Med take športne aktivnosti sodijo tudi borilne veščine pri judu. Gre namreč za zvrst borilnih veščin, v kateri niso dovoljeni nevarni prijemi in udarci.

● Premagovanje pehotne ovire, 2,1 m visoke lesene pregrade, samo po sebi ni nevarna dejavnost. Ugotovljene tudi niso bile nobene take objektivne in dodatne okoliščine, ki bi omogočale drugačno stališče. Vse dejanske ugotovitve o dodatnih okoliščinah izvajanja vaje izvirajo iz ravnanja oziroma opustitev odgovorne osebe. Ugotavljanje kršitev pravil za izvajanje vaje zato utemeljujejo krivdno...

● Sprehodi, izleti, pikniki v naravi, pohodi v hribe ali drugam, taborjenje itd., vse to so aktivnosti, ki se jih ljudje (v organizirani obliki ali samostojno) vsakodnevno udeležujejo in med katerimi lahko pride do ugriza okuženega klopa. Organizatorji teh aktivnosti za škodo, nastalo zaradi ugriza takega klopa, ne morejo objektivno odgovarjati.

● Neuporaba zahtevane in omogočene zaščite sama po sebi ne spremeni lastnosti nevarne stvari. ● Tožnik je na položni, običajni smučarski progi padel in se poškodoval. Odgovornosti za to ni mogoče naprtiti

upravljavcu smučišča, saj ni opustil nobene obveznosti, ki mu jo nalaga ZVJS. Uporaba izhodišč ekonomske analize prava vrednotno ne bi bila upravičena.

● Bager sam po sebi ni nevarna stvar, sestopanje z bagra pa samo po sebi ni nevarna dejavnost. Dolžnost tožnika je zato, da navede, kakšna nevarnost naj bi mu iz bagra v konkretnem primeru pretila ali da opiše, kakšna je bila narava sestopanja. Ker tožnik ni navedel v zvezi s čim je sploh prišlo do škodnega dogodka, je tožba glede odškodninske podlage nesklepčna.

● Škoda ne izvira iz "dela na višini v neposredni bližini električnih vodnikov z visoko napetostjo" kot nevarne dejavnosti izvajalca gradbenih del, če si je tožnik, ki se je po za plezanje nepredvideni (nenamenjeni?) železni konstrukciji (v nasprotju z odredbami, napotki in navodili delodajalca kot izvajalca del) samovoljno povzpel v bližino električnih vodnikov, sam ustvaril nevarne pogoje...

● Nižji sodišči sta ugotovili tako obstoj objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti. Takšna kumulacija običajno (pojmovno) ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti). Poseben položaj nastane, kadar kumulirata objektivna odgovornost ter odgovornost po načelu ratio legis vzročnosti.

● Hoje po mokrih stopnicah, obloženih s protidrsnimi ploščicami in opremljenimi z obojestransko ograjo, kot so bile ugotovljene v obravnavanem primeru, ko je šlo za uporabo mostu na območju bazena, čez katere so kopalci hodili bosi, ne more predstavljati večje nevarnosti. Nevarnost v takih pogojih uporabe tako glede na namen kot območje kraja, ne odstopa od povprečja.

ODGOVORNOST PRI NESREČI, KI JO POVZROČIJO PREMIKAJOČA SE MOTORNA VOZILA● če je za nesrečo podana izključna krivda enega imetnika premikajočega se motornega vozila pravila o krivdni

odgovornosti● obojestranska krivda dveh imetnikov za škodo en drugemu - odgovarjata sorazmerno● ni kriv noben - po enakih delih (razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega)● dva imetnika, ki povzročila škodo drugim, odgovarjata solidarno

ODGOVORNOST PROIZVAJALCA STVARI Z NAPAKO● odgovornost za škodo - kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki zaradi kakšne napake pomeni

škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake.

7

● odgovornost za nevarno lastnost - proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali kakšnim drugim ustreznim ukrepom

II. ODGOVORNOST ZA DRUGEGAMOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU, TEŽAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ● odgovarja, kdor jo je dolžan po zakonu ali odločbi organa nadzorovati (razen če dokaže, da bi nastala tudi ob

skrbnem nadzorstvu)

ODGOVORNOST STARŠEV● objektivna: za otroka do 7 leta odgovarjajo starši ne glede na svojo krivdo; prosti so odgovornosti če

○ dokažejo ekskulpacijski razlog za objektivno odgovornost ALI ○ je škoda nastala, ko je bil zaupan drugemu, če je ta zanjo odgovoren

● krivdna: za otroka od 7 leta dalje, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde● solidarna odgovornost - če je odgovoren tudi otrok (do 14 leta ni odgovoren, razen če je bil razsoden; od 14

leta dalje pa po splošnih pravilih)

ODGOVORNOST DRUGIH ZA MLADOLETNIKA ● če škodo povzročil mladoletnik pod nadzorom skrbnika, šole, druge ustanove, odgovarjajo oni, razen če

dokažejo ○ dolžno skrbnost ali ○ da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu

● solidarna odgovornost - če je odgovoren tudi otrok

POSEBNA ODGOVORNOST STARŠEV (SLABA VZGOJA)● če nadzorstvo nad otrokom ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati

odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad● regresni zahtevek do staršev ima tisti, ki je mladoletnika nadziral in je že plačal

ODGOVORNOST IZ PRAVIČNOSTI ● če škodo povzročila neodgovorna oseba, pa odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi jo bil moral

nadzorovati, lahko sodišče naloži neodgovorni osebi, če zahteva pravičnost● če je škodo povzročil razsoden mladoletnik, pa je ne more poravnati, lahko del ali celoto naloži sodišče staršem

III. ODGOVORNOST ZA DELAVCEODGOVORNOST DELODAJALCEV● delodajalec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi● odgovornosti se lahko razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba● oškodovanec tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (v 6 mesecih)● delodajalec (ali kdo drug, ki je plačal odškodnino) ima regresni zahtevek do delavca, ki je povzročil škodo

namenoma ali iz hude malomarnosti (zastara v 6 mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana)

ODGOVORNOST PRAVNE OSEBE ZA ŠKODO, KI JO POVZROČI NJEN ORGAN● pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcij● pravna oseba ima regresni zahtevek do tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti

(zastara v 6 mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana)

IV. POSEBNI PRIMERI ODGOVORNOSTI● odgovornost zaradi terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij država● odgovornost organizatorja prireditve za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo● odgovornost imetnika živali nevarna žival: imetnik; domača žival: imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel

za potrebno varstvo in nadzorstvo● odgovornost imetnika stavbe: če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar● odgovornost za rušenje zgradbe: imetnik, razen če dokaže, da ni posledica pomanjkljive kakovosti gradbe in da

je naredil vse, da bi preprečil nastanek škode● odgovornost zaradi opustitve nujne pomoči: kdor brez nevarnosti zase ne pomaga nekomu, čigar življenje ali

zdravje je očitno ogroženo, odgovarja za škodo, ki iz tega nastane, če bi jo glede na okoliščine primera moral predvideti. Če to terja pravičnost, lahko sodišče takšno osebo oprosti povrnitve škode.

● odgovornost v zvezi z obveznostjo sklenitve pogodbe: kdor je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene.

● odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena: tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

8

4. NEPREMOŽENJSKA ŠKODA, ODŠKODNINA ZA NEPREMOŽENJSKO ŠKODO Vprašanja:- naštej vrste nepremoženjske škode- odškodnina za nepremoženjsko škodo; kdaj se prizna odškodnina za nepremoženjsko škodo, kdaj se prizna

odškodnina za strah - velika intenzivnost strahu ali trajanje

NEPREMOŽENJSKA ŠKODANepremoženjska škoda je povzročitev1. telesnih ali duševnih bolečin 2. strahu drugemu3. okrnitev ugleda pravni osebi

Odškodnina za duševne bolečine se prizna za● zmanjšanje življenjske aktivnosti ● skaženost ● razžalitev dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali ● smrt bližnjega

Zahteva, da se odstrani škodna nevarnost Vsak lahko zahteva, da se odstrani vir nevarnosti (zanj ali za nedoločeno število oseb) in se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost (sodišče lahko odredi ustrezne ukrepe na stroške posestnika).

Pri odmeri odškodnine je treba gledati na pomen prizadete dobrine in na namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki ni združljiva z njeno naravo in družbenim namenom.

POVRNITEV NEPREMOŽENJSKE ŠKODE1. Objava sodbe ali popravka, preklic izjave (nepremoženjska satisfakcija)

- zaradi kršiteve osebnostne pravice- na stroške oškodovalca

2. Denarna odškodnina

ODŠKODNINA ZA NEPREMOŽENJSKO ŠKODOPravična denarna odškodnina je neodvisna od povračila premoženjske škode in tudi če premoženjske škode ni.Dodeli se če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, in sicer za:○ telesne bolečine○ duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti,

okrnitve svobode ali osebnostne pravice, smrti bližnjega, posebno težke invalidnosti bližnjega, kršitve dostojanstva in kršitve moralnih avtorskih pravic (ZASP)

○ strah○ okrnitev ugleda pravni osebi

1. TELESNE BOLEČINETelesne bolečine so lahko posledica telesnih poškodb ali najrazličnejših okvar zdravja. Izvedenci jih pogosto razvrščajo po stopnjah in opredeljujejo njihovo trajanje, s tem pa je možna individualizacija odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na intenzivnost, trajanje bolečin in potek zdravljenja.Za razliko od bodoče premoženjske škode zaradi smrti, poškodbe ali okvare zdravja, ko se odškodnina praviloma prisodi v obliki rente, pa pri bodoči nepremoženjski škodi pripada oškodovancu odškodnina za posamezno vrsto škode (za telesne bolečine, ki bodo gotovo trajale tudi v prihodnosti).V tem sklopu se po praksi upoštevajo tudi t.i. nevšečnosti med zdravljenjem (na primer krajša nezavest, hospitalizacija, vezanost na posteljo, razne vrste imobilizacij in fiksacij, rentgensko slikanje, operacije, infuzije, previjanje ran, odstranitve šivov, uporaba invalidskega vozička in bergel, bolniški stalež, obiskovanje ambulante, fizioterapija…).

2. DUŠEVNE BOLEČINE

2.1 ZMANJŠANJE ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTIZmanjšanje sposobnosti je lahko posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja. Ni nujno, da je bil oškodovanec sam udeležen v škodnem dogodku (npr. travmatična reakcija na smrt bližnjega sorodnika).Upad telesnih in umskih sposobnosti negativno vpliva na delovno zmožnost, nadaljnji razvoj, napredovanje, svobodo gibanja, ustvarjanje družine, športno udejstvovanje, umetniško ustvarjanje. Sposobnosti so lahko omejene, ali pa se bolečine kažejo v povečanju naporov, ki jih mora oškodovanec vlagati za dosego enakih rezultatov.Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti se praviloma prisodi le, če je zmanjšanje trajno, izjemoma pa tudi če je začasno, a je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne

9

(neobičajne) okoliščine primera. Ob tem pa mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.Če nevšečnosti, ki so oškodovanca omejevale v času zdravljenja, niso prerasle v samostojno obliko nepremoženjske škode – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se upoštevajo v okviru odmere odškodnine za telesne bolečine.

2.2 SKAŽENOSTPojem skaženosti je pravni standard. Sodišče presoja stopnjo spremembe zunanjosti oškodovanca, gre pa za takšne spremembe, ki v okolici zbujajo gnus, pomilovanje oz. posebno zanimanje. Tudi manjše spremembe (t.i. kozmetični defekti) lahko ustrezajo pravnemu standardu skaženosti, po sodni praksi pa tudi uporaba bergel, invalidskega vozička, motnje govora, nenavadne čustvene reakcije. Pri presoji prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji; najprej se presoja konkretne spremembe, sklepanje o njihovi opaznosti, možnosti zakrivanja in nato oškodovančevo počutje ob tem, tudi glede na njegovo starost in spol. Pričakovane reakcije okolice niso opredelilni element skaženosti, vplivajo pa na višino odmerjene odškodnine.

Iste razloge je v določenih primerih mogoče upoštevati tako pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti.

2.3 RAZŽALITEV DOBREGA IMENA IN ČASTI (+ navezava na kazensko ) Kaj je sploh razžalitev časti in dobrega imena, je osrednja in morda najtežavnejša ost tu obravnavanih odškodninskih sporov, saj je zlasti od opredelitve odvisna protipravnost nekega ravnanja. Ker civilni predpisi ne vsebujejo nobenih takih opredelitev, se sodna praksa na splošno praviloma sklicuje na kazenskopravno pojmovanje teh terminov, vendar ne povsem dosledno, saj se omenja, da za obstoj protipravnega dejanja v smislu civilnega delikta ni treba, da so podani znaki (točno določenega) kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime oziroma enega od (kateregakoli) njih. Tudi kazenskopravne opredelitve razžalitve namreč ni. V prvem odstavku 158. člena Kazenski zakonik (KZ-1)6 določa: "Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom."

Za civilne spore je pomemben tretji odstavek tega člena, ki določa: "Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja."Bolj vsebinska je opredelitev ravnanja glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V prvem odstavku 160. člena KZ-1 določa: "Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev."In še ekskulpacija (četrti odstavek 160. člena KZ-1): "Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen)."

Sodna praksa v civilnih odškodninskih sporih že nekaj časa sledi lastni opredelitvi, češ da je čast posameznikova zavest o njegovi lastni vrednosti (subjektivni pojem, čast), dobro ime pa vrednost (ugled), ki ga ima neka oseba v družbi (objektivni pojem, čast). Ker gre za dva pola ene celostne osebnostne pravice, je treba napad na čast in ugled ocenjevati tudi objektivno, ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti.

Praviloma mora biti za (raz)žalitev podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev. Vendar ni nujno, da je vsako izražanje ali širjenje neresničnih dejstev tudi žaljivo.10 Žaljivost neresničnih dejstev je treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru. Posameznik je lahko razžaljen kot neposredni naslovljenec žaljivih izjav, lahko pa ni ne neposredno naslovljen ne izrecno imenovan. Pri tem, da se neka oseba sama prepozna v nekem poročilu, komentarju ali siceršnji pisni ali ustni izjavi, je po mojem mnenju potrebna določena zadržanost, še zlasti pri umetniških delih, kjer praviloma ne gre za stremljenje po realnih (resničnih, objektivnih) opisih.Tudi izjava je lahko neposredno žaljiva (žaljiva sama po sebi) ali pa šele s pomenom, ki je razviden iz konteksta. Pri opredeljevanju žaljivosti izjav je treba ločevati trditve (o dejstvih) od mnenj oziroma komentarjev (vrednostnih sodb). Pri slednjih namreč ni možno dokazati njihove resničnosti, saj je ta le v skladu z resničnim prepričanjem tistega, ki jih izraža. Drugače kot pri posegih v zasebnost glede razžalitev ni videti očitnega razloga, da se javne osebnosti obravnava drugače, manj rahločutno, kot anonimnega posameznika. Razlog, da to ni povsod tako samoumevno, je njihova javna izpostavljenost zaradi vpliva, ki ga imajo (lahko) javne, zlasti uradne osebe na življenje drugih posameznikov, pri čemer je kritika njihovega dela v javnem interesu. Bolj kot je oseba javno izpostavljena, več kritike je dolžna prenesti. Pri nas velja razbremenitev odgovorne osebe, če razžalitve ni storila z namenom zaničevanja (pri primerih, ki najbolj ustrezajo kaznivemu dejanju razžalitve) oziroma je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih (neresničnih in žaljivih) navedb (v primerih, ki najbolj ustrezajo kaznivemu dejanju žaljive obdolžitve), če je odgovorna oseba to storila pri izvrševanju znanstvenega, umetniškega ali novinarskega dela oziroma druge družbene dejavnosti.

10

ŠkodaPo OZ je nepremoženjska škoda povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (132. člen OZ) in tudi okrnitev ugleda pravni osebi (183. člen OZ). Poseg sam ne zadošča, mora se odraziti v eni od navedenih oblik škode. Z uveljavitvijo OZ je očitno odpadel absolutni pogoj subjektivnega občutka oškodovanca za prisojo denarne odškodnine, ni pa jasno, zakaj samo v korist pravnih oseb. Zastavlja se torej vprašanje, zakaj ne bi denarne odškodnine za okrnitev ugleda in dobrega imena priznali tudi fizičnim osebam, neodvisno od tega, ali so pri tem trpele duševne bolečine. Tako se zlasti v praksi porajajo utemeljeni očitki, češ da se marsikateremu oškodovancu zdi nesmiselno ponazarjati, kakšne duševne bolečine je trpel, in da mora "igro" sprejeti, ker se zaveda, da sicer ne bo dobil denarne odškodnine.Pregled objavljenih odškodninskih primerov kaže, da so odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena razmeroma nizke in v zelo redkih primerih presežejo deset neto povprečnih plač na zaposlenega v Sloveniji.Zlasti v primerih medijskih kršitev je potreba po dvigu odškodnin (torej penalizaciji) utemeljena še s tem, da gre kršiteljem zaradi njihovih ravnanj premoženjska korist (ki nima zveze s premoženjsko sfero oškodovanca); žgečkljive in senzacionalistične vsebine, ne glede na njihovo neresničnost in (ne)žaljivost, se (žal) praviloma izplačajo.

2.4 OKRNITEV SVOBODE V praksi pomeni odločanje o odškodnini zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem ali predkazenskem postopku (ter postopkih o prekršku). Zadošča, da se je v nadaljnjem postopku izkazalo, da je bil odvzem prostosti s strani države neutemeljen - izid kazenskega postopka je torej za pripornika ali obsojenca ugoden, ZKP pa predvideva tudi možnost odškodnine za neutemeljen odvzem prostosti zaradi napake ali nezakonitega dela organa (tudi če izid postopka ni bil ugoden) - gre za protipravno delovanje države oziroma njenih organov.Država se lahko razbremeni odgovornosti, če je nedovoljeno ravnanje oškodovanca povzročilo, da mu je bila odvzeta prostost (npr. pripor zaradi zagotavljanja obdolženčeve navzočnosti na obravnavi). Presoja o oprostitvi odgovornosti bi se morala osredotočiti na vzročno zvezo.

2.5 OKRNITEV OSEBNOSTNE PRAVICENi pogosto, gre pa za primere kršitev pravice do zasebnosti (npr. nedovoljene objave posnetka), nedovoljena uporaba imena, kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja…

2.6 SMRT BLIŽNJEGA, POSEBNO TEŽKE INVALIDNOSTI BLIŽNJEGAČe nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost.

3. STRAHStrah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode le, če je intenziven in traja dalj časa. Sodna praksa loči primarni strah, ki ga oškodovanec utrpi ob samem škodnem dogodku (intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma nekaj dni). Kot podlago za prisojo odškodnine iz naslova strahu pa sodna praksa priznava tudi sekundarni strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja, v taki obliki pa lahko traja nekaj mesecev. Pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki sekundarnega strahu - zaskrbljenosti za izid zdravljenja - ne zajema tudi zaskrbljenosti in strahu pred morebitnimi ponovnimi poškodbami. Lahko pa bi ta okoliščina, v kolikor tožnika omejuje v vsakodnevnem funkcioniranju predstavljala kakšno drugo obliko nepremoženjske škode.Primarni strah ali strah v ožjem smislu nastane neposredno pred za življenje ter telesno duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med njunim trajanjem. Je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek ali situacijo in praviloma popusti, ko preneha nevarna situacija in se prične intelektualna obdelava dogodka. Opredelitev strahu kot primarnega ali sekundarnega je torej pravno vprašanje in zato pridržana sodišču.

4. OKRNITEV UGLEDA PRAVNI OSEBI - tudi samostojno vprašanje (podrobno)183. čl. OZ določa, da lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Za škodo tako zadošča sam poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena, seveda pa, ker je osnovni namen uresničevanje oškodovančevega interesa, da se odpravijo negativne posledice protipravnosti. V primeru, če poseg ni protipraven (nedopustno dejanje), je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj niso podani vsi elementi civilnega delikta.

Pravna oseba, katere ugled oziroma dobro ime je bilo okrnjeno zaradi dejanja nelojalne konkurence, je na načelni ravni sicer lahko upravičena do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar pa mora biti poleg ostalih predpostavk odškodninske obveznosti plačati denarno odškodnino po 183. členu OZ v zvezi s 27. členom ZVK

11

(dejanja nelojalne konkurence, vzročne zveze, krivde in okoliščin primera, ki opravičujejo denarno odškodnino) izkazan tudi nastanek škode, ki se kaže v okrnitvi ugleda in dobrega imena pravne osebeKadar protipravnost (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) nastopi v pojavni obliki kršitve pogodbene obveznosti, se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo ta kršitev povzroči, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Pravno priznana škoda, ki jo zakon predvideva za primer poslovne odškodninske odgovornosti, pa je samo premoženjska škoda. Že iz tega razloga zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode iz 183. člena OZ, oprt na trditve o kršitvi pogodbene obveznosti tožene stranke, ne more biti utemeljen. V konkretnem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča trditve tožeče stranke ne utemeljujejo škodne posledice - to je okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke. To pomeni, da je tožba v tem delu nesklepčna.

Za opredelitev protipravnega ravnanja, kot enega od elementov civilnega delikta, zadostuje ugotovitev, da gre za dejanje, ki zmanjšuje vrednost in položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju.Protipravnost je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Protipravnost je izključena tudi v primeru, če se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, politične dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.Neresnične trditve o fizičnih osebah, posebej če so povezane z njihovim položajem v pravni osebi, hkrati krnijo ugled tudi pravne osebe, zato so podlaga za odškodninsko odgovornosti.Obstoj premoženjske škode v višini 6.000.000,00 SIT je tožeča stranka utemeljevala s trditvami o (1) izgubljenem dobičku in (2) zmanjšanju poslovnega ugleda - "goodwilla".

VIŠINA ODŠKODNINEVišina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Gre za obliko valorizacije, da oškodovanec ne bi bil prikrajšan pri povrnitvi škode zaradi poteka časa, ki ga zahteva sodni proces.

NAMEN IN FUNKCIJA DENARNE ODŠKODNINE ZA NEPREMOŽENJSKO ŠKODO (iz članka)Naša sodna praksa je splošno sprejela teoretično utemeljitev, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo satisfakcija, tolažba za oškodovanca, ki naj si z denarjem opomore od prizadetja njegove pravno varovane nepremoženjske dobrine. Nadalje je sprejela, da bi bilo v nasprotju z namenom te odškodnine oškodovančevo okoriščenje. Da bi se izognili očitkom arbitrarnosti, se odškodnina prisoja upoštevajoč ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, s tehtanjem blažjih in hujših škod, upoštevajoč vse individualne okoliščine primera, pri čemer gre zlasti za lastnosti oškodovanca, kot so starost, spol, poklic. Glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so to primeri nezavestnih oškodovancev, ki ne trpijo bolečin in strahu, zato do odškodnine niso upravičeni. Nepremoženjske škode v njihovem primeru sploh ni, saj se ne manifestira v ustrezni obliki, kljub temu, da je prišlo do realnega posega. Po drugi strani pa so to tudi primeri po – nekakšnem vsesplošnem občutku – prenizkih odškodnin zaradi prizadetja časti, dobrega imena ali osebnostnih pravic pri t. i. medijskih kršitvah.Penalna funkcija denarne odškodnine Satisfakcija kot konstrukt je odgovor na konstrukt duševne bolečine kot pravno priznane škode.6 Namen denarne odškodnine je sicer lahko izpeljan tudi iz oblike škode, ki naj jo »popravi«, vendar le delno. Problem nezavestnih oškodovancev in domnevno prenizke odškodnine v primeru medijskih kršitev zato ugovarjata zoper odškodnino kot satisfakcijo na povsem različnih podlagah. Menim, da penalna funkcija odškodnine oziroma predvsem njen specialnopreventivni učinek ni v neskladju z OZ, nasprotno. Menim, da izhaja neposredno in logično iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode, kot ga vsebuje 10. člen OZ. Če načelo zakona prepoveduje določeno (škodno) ravnanje, je edino smiselno in logično, da tudi konkretne zakonske določbe vsebujejo duh te prepovedi: da so ji namenjene. Zato se v celoti strinjam s stališči, da mora biti preventiva primarni cilj (tudi) odškodninskega prava.

5. V nekem kraju je sto let eno zanikrno bus postajališče, samo štange brez stekel itd., potem pa se občina nekega dne odloči, da zadevo uredi. Izvajalec postavi steklo, vendar z ničemer ne označi. Naslednji dan pa se nekomu zelo mudi in hoče skočit na avtobus in se grdo zaleti v tisto neoznačeno šipo in se hudo poškoduje. Pride v tvojo odvetniško pisarno. Kako boš peljala zadevo naprej? Podvprašanja in variante na to temo... Kaj pa če tožiš samo enega in nato hočeš razširiti na drugega, kaj če prvi hoče, da vstopi zavarovalnica, ali lahko, če ti nisi za...?

6. KONDIKCIJA / VERZIJA NA PRIMERU (glede uporabnine, glej komentar OZ)

Nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka pri dvostranski pogodbi● ugasne tudi obveznost druge stranke● če je druga stranka že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je

bilo neupravičeno pridobljeno (kondikcija)

Obveznost vrnitve (kondikcija) nastane vedno, ko je pogodba nična ali razveljavljena, saj odpade podlaga.

NEUPRAVIČENA PRIDOBITEV (kondikcija, nedolg)

12

● kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (tudi pridobitev s storitvijo) - elementi: obogatitev + prikrajšanje

● je dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi● tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila (pogodbe ni ali je neveljavna) ali je pozneje

odpadla (npr. prenehanje pogodbe zaradi odstopa)

PRAVILA VRAČANJA● kdor plača pa ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če

je plačal, da bi se izognil sili● ni mogoče zahtevati nazaj, če izpolnjena naravna obveznost ali moralna dolžnost● obseg vrnitve kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plodovi in zamudne obresti (pošten: od vložitve zahtevka,

nepošten: od pridobitve)● povrnitev stroškov pošten: potrebni in koristni stroški, nepošten: koristni stroški samo do zneska, ki pomeni

povečanje vrednosti ob vrnitvi● ni mogoče zahtevati nazaj: neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega

zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku● uporaba tuje stvari v svojo korist (verzija): odškodnina in/ali nadomestitev!!!

Neupravičena pridobitev:● kondikcija: en stranka izpolni neobstoječi dolg in druga stranka v zmoti takšno izpolnitev sprejme● verzija: se uporablja, ko pravo ne daje nobenega drugega varstva zaradi neupravičene obogatitve. Stranki sta

prikrajšanec in okoriščanecOZ določa 3 primere nedopustnosti kondikcijskega zahtevka:● volenti non fit iniuria: kdor, kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je

pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.● izpolnitev naravne obveznosti ali moralne dolžnosti● kondikcijski zahtevek je v nasprotju z moralo: ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov

odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu (dobrovernemu) prejemniku.

Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se zahteva zmota glede obstoja obveznosti. Stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav ni tako. Zmota je lahkot tudi krivdna (stranka ni dovolj skrbna in je zato v zmoti).

VERZIJAPrimer: Če sta dva lastnika nepremičnine, uporablja pa jo le en, drugi pa ne, kakšen je njegov zahtevek do lastnika, ki nepremičnino v celoti uporablja?Gre za obligacijski, obogatitveni zahtevek - verzijo. Gre za uporabo tuje stvari v svojo korist. Stranka mora dokazati, da je prišlo do neupravičenega premika premoženja, zaradi katerega je ena stranka prikrajšanja, druga stranka pa obogatena. Med prikrajšanjem in obogatenjem mora obstajati vzročna zveza. V OZ velja splošno pravilo, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (190/1. člen OZ). Lastnik, ki nepremičnino v celoti uporablja je obogaten in mora prikrajšancu (drugemu solastniku) povrniti ta del, v kolikor ga zahteva. V skladu z načelom volenti non fit inuria zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi in slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Pravna teorija opredeljuje kot prikrajšanje vsak poseg v pravice in pravno zavarovane dobrine.

7. KAJ JE STVARNA NAPAKA, KAKŠNA JE RAZLIKA MED VSEBINO IN ZAHTEVKI PRI STVARNI NAPAKI IN GARANCIJI ZA BREZHIBNO DELOVANJE STVARI

I. STVARNA NAPAKAPOJEM STVARNE NAPAKENapaka je stvarna, če:1. stvar nima lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali promet2. stvar nima lastnosti, potrebnih za posebno rabo kupca, ki je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti

znana3. stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene ali predpisane4. je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le

zaradi obvestila

PRODAJALEC ODGOVARJA- prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je imela stvar ob prehodu nevarnosti na kupca- po prehodu nevarnosti odgovarja, če so posledica vzroka, ki je obstajal pred tem- neznatna stvarna napaka se ne upošteva

13

PRODAJALEC NE ODGOVARJA- za pomanjkanje lastnosti za običajno rabo (1.) in izrecno ali molče dogovorjene (3.), če so bile ob sklenitvi

pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane- šteje se, da niso mogle ostati neznane napake, ki bi jih skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo,

enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu - ne odgovarja niti, če bi napake kupec z lahkoto opazil, je pa izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima

določene lastnosti ali odlike

PREGLED STVARI IN OČITNE NAPAKE- kupec mora stvar na običajen način pregledati in o očitnih napakah obvestiti prodajalca

○ takoj ko je to po normalnem teku stvari mogoče (najkasneje v 8 DNEH)○ pri gospodarskih pogodbah TAKOJ ○ če pregled v navzočnosti obeh strank - TAKOJ sicer izgubi pravico iz tega naslova ○ lahko šele ob prispetju v namembni kraj, če kupec stvar odpravil naprej, prodajalec pa je to vedel

SKRITE NAPAKE- napaka, ki je ob običajnem pregledu ni bilo mogoče opaziti- če se po prevzemu ugotovi, da ima stvar stvarno napako, mora obvestiti prodajalca v 8 dneh (gosp. p. takoj) od

dneva, ko jo je opazil - prodajalec ne odgovarja, če se pokaže po 6 mesecih od izročitve (razen če v pogodbi daljši rok)

ROKI PRI POPRAVILU, ZAMENJAVI- če je bilo treba zaradi stvarne napake popraviti, izročiti drugo stvar, zamenjati dele - štejejo roki ponovno od

popravila

OBVESTILO O NAPAKI- natančno opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda- če pravočasno poslano sporočilo prispe z zamudo ali ga prodajalec sploh ne dobi, kupec vseeno opravil svojo

obveznost

ČE JE PRODAJALEC VEDEL ZA NAPAKO- če je vedel ali mu ni mogla ostati znana, kupec ne izgubi pravice uveljavljanja, tudi če zamudi roke (takoj, 8 dni,

6 mesecev)

POGODBENA OMEJITEV ALI IZKLJUČITEV PRODAJALČEVE ODGOVORNOSTI - lahko se omeji ali popolnoma izključi odgovornost - tako določilo je nično, če je prodajalec

○ vedel za napako in ni obvestil kupca○ vsilil določbo z zlorabo prevladujočega položaja

PRAVICE KUPCAČe pravočasno in pravilno obvestil prodajalca ima pravico:1. zahtevati izpolnitev pogodbe: da napako odpravi ali mu izroči drugo stvar brez napake 2. zahtevati znižanje kupnine: kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo

stvari z napako ob sklenitvi pogodbe3. odstopiti od pogodbe

● le, če je prej dal primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe● brez dodatnega roka če prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil, ali iz okoliščin

primera očitno izhaja, da ne bo mogel izpolniti niti v dodatnem roku ● če v dodatnem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po zakonu kupec lahko obdrži v veljavi, če

nemudoma sporoči prodajalcuIzguba pravice do odstopa od pogodbe● če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel RAZEN, če stvar uničena ali

poškodovana zaradi ○ napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali ○ kakšnega dogodka, ki ne izvira od njega ali od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal○ zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar, ali če je kupec, še preden je bila napaka odkrita, porabil ali

zamenjal del stvari med njeno običajno rabo ali če je poškodba ali zamenjava nepomembna● kljub izgubi pravice do odstopa zaradi uničenja ali poškodovanja, obdrži druge pravice

Poleg vsake od teh možnosti še○ povrnitev škode - v vsakem primeru○ škoda, ki je zaradi napake stvari nastala kupcu na drugih dobrinah (po splošnih pravilih o odškodninski

odgovornosti) - neodvisno od treh možnosti

14

Če ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku, obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino

IZGUBA PRAVIC- pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po 1 letu, od dneva, ko mu je odposlal

obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.- ugovor neizpolnjene pogodbe: kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, pa lahko po preteku tega

roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo

II. GARANCIJA ZA BREZHIBNO DELOVANJE PRODANE STVARI

ODGOVORNOST PRODAJALCA IN PROIZVAJALCA- prodajalec stroja, motorja, aparata ali drugih podobnih stvari (tehnično blago!) izroči kupcu garancijski list, s

katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času od njene izročitve - če pa stvar ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva od prodajalca in od proizvajalca, da jo v primernem

roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje- ta pravila se uporabljajo poleg pravil o odgovornosti prodajalca za napake

ZAHTEVA ZA POPRAVILO ALI ZAMENJAVOČe stvar ne deluje pravilno ima kupec pravico:● v garancijskem roku zahtevati od prodajalca oz. od proizvajalca, da jo popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj

se je pokazala napaka v delovanju● poleg tega pa do povračila škode, ki mu je nastala, ker ni mogel uporabljati stvari od zahteve za popravilo ali

zamenjavo, do izvršitve te zahteve

PODALJŠANJE GARANCIJSKEGA ROKA● manjše popravilo garancijski rok podaljša za toliko, kolikor časa kupec ni mogel uporabljati stvari● stvar zamenjana ali bistveno popravljena garancijski rok začne teči znova od zamenjave oz. od vrnitve; če

zamenjan ali popravljen samo kakšen del - začne teči znova samo za ta del!

ODSTOP OD POGODBE IN ZNIŽANJE KUPNINEČe prodajalec v primernem roku ne popravi ali zamenja stvari, lahko kupec ● odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in● zahteva odškodnino

STROŠKI IN NEVARNOST● prodajalec oz. proizvajalec dolžan na svoje stroške spraviti stvar do kraja, kjer bo popravljena oz. zamenjana, in

jo vrniti● v tem času trpi nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari prodajalec oz. proizvajalec

ODGOVORNOST KOOPERANTOV● če več samostojnih proizvajalcev sodelovalo pri posameznih dejanjih ali delih stvari, odgovornost kooperantov

preneha, ko preneha odgovornost končnega proizvajalca do kupca

IZGUBA PRAVICPravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po 1 letu od dneva, ko je od njega zahteval popravilo ali zamenjavo

III. RAZLIKEOdgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta.Uveljavljanje garancije ne more pomeniti za kupca izgubo pravice do izbire sankcij iz naslova jamčevanja - da zato, ker je uveljavljal garancijo, nima pravice do izbire med sankcijamiGarancija za brezhibno delovanje se občutno razlikuje od odgovornosti prodajalca za stvarno napako na stvari. Če se na kupljenem izdelku pojavi napaka ima kupec vselej možnost izbire, ali bo uveljavljal garancijo za brezhibno delovanje stvari ali pa prodajalčevo odgovornost za stvarno napako.Za katero izmed možnosti se bo odločil, je odvisno od kupčevih preferenc ter interesov. Če ima stvar denimo napako, ki kupca moti, a ne v tolikšni meri, da stvari ne bi mogel uporabljati, je morda za kupca smotrneje zahtevati znižanje kupnine na podlagi odgovornosti za stvarno napako, kakor pa uveljavljati jamstvo na podlagi garancije. Nadalje, garancija za brezhibno delovanje stvari ne omogoča odstopa od pogodbe, kot je to mogoče pri uveljavljanju odgovornosti prodajalca za stvarno napako na stvari.Koristno je izpostaviti, da prodajalec odgovarja za stvarno napako na stvari glede vsake prodane stvari (razen če stranki to odgovornost izključita). Na drugi strani je garancija za brezhibno delovanje stvari omejena na izdelke, za katere tako določa podzakonski akt, ki ga izda minister za gospodarstvo.

15

Spregledati pa ne gre še nečesa: Nad izvrševanjem Zakona o varstvu potrošnikov bdi Tržni inšpektorat. Že sama prijava na tržni inšpektorat pogosto učinkuje tako, da prodajalec, ki krši potrošnikove pravice, spremeni svoje ravnanje. Nasprotno ostane kupcu v primeru neuspešnega uveljavljanja pravic na podlagi Obligacijskega zakonika le še (dolgotrajno in z vidika stroškov drago) sodno varstvo.Nadaljnja razlika je glede subjekta, pri kateremu kupec uveljavlja svoje pravice. V primeru garancije lahko svoje pravice uveljavlja tako pri proizvajalcu kot tudi prodajalcu, v primeru odgovornosti prodajalca za stvarno napako pa že po naravi stvari pravice ni moč uveljavljati drugače kakor proti prodajalcu.

8. POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. To je osnovna oblika pogodbe o dosmrtnem preživljanju.Druge vrste pogodb o dosmrtnem preživljanju so pogodbe, s katerimi se proti obljubi dediščine dogovori:- življenjska skupnost pogodbenika in izročitelja- premoženjska skupnost pogodbenika in izročitelja- skrb za in varovanje izročitelja s strani pogodbenika- pogodbenikovo obdelovanje izročiteljevega posestva- skrb pogodbenika za izročiteljev pogreb- kaj drugega (557/3)Pogodba o dosmrtnem preživljanju lahko obsega tudi premičnine preživljanca, nepovezane z rabo in uživanjem nepremičnin. Takšne premičnine morajo biti v pogodbi posebej navedene.

Stranke pogodbe torej so:● preživljalec - obljubi preživljanje● preživljanec - tisti, ki mu preživljalec obljubi preživljanje● izročitelj - obljubi preživljalcu dediščino ali njen delIzročitelj je lahko hkrati preživljanec, vendar ni nujno, da sta ista oseba. Preživljalec se lahko zaveže preživljati izročiteljevega sorodnika, zakonca, prijatelja, itd.

Oblika pogodbe – pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Modalitete pogodbe:1. odpoved razpolaganju s premoženjem – izročitelj (preživljanec) se lahko v korist preživljalca odpove

razpolaganju s premoženjem, ki je predmet pogodbe. 2. odgovornost za obstoječe dolgove – preživljalec ni odgovoren za dolgove po smrti preživljanca. V pogodbi se

lahko določi odgovornost preživljalca za obstoječe dolgove preživljanca nasproti določenim upnikom.

Razveza pogodbe:1. sporazumna razveza – stranki lahko sporazumno razvežeta pogodbo, četudi sta jo že začeli izpolnjevati2. razveza zaradi neznosnosti – pogodba o dosmrtnem preživljanju se nanaša na življenjsko skupnost. Če se

razmerje med pogodbenikoma tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka od sodišča zahteva razvezo pogodbe

3. razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti – vsaka stranka lahko zahteva razvezo pogodbe, če druga stranka ne izpolnjuje obveznosti

4. razveza zaradi spremenjenih razmer – po sklenitvi pogodbe se razmere tako spremenijo, da znatno otežijo izpolnitev pogodbe. Sodišče lahko ob upoštevanju vseh okoliščin na zahtevo ene ali druge stranke:● pogodbo razveže● uredi razmerje na novo● spremeni pravico preživljanca v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni ali drugi stranki

5. razveza zaradi smrti preživljalca in neprivolitve dedičev v nadaljevanje – če preživljalec umre, obveznost preživljanja preide na njegovega zakonca in k dedovanju poklicane potomce in posvojence pod pogojem, da privolijo v nadaljevanje obveznosti preživljalca. Če ne privolijo, se pogodba razveže

Pogodba o dosmrtnem preživljanju nima dednopravnih elementov (razlika z izročilno pogodbo). Gre za izključno obligacijsko pogodbo med živimi. Odplatek za preživljanje do smrti je premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Izročitev premoženja, ki pomeni odplatek, je odložena do smrti preživljanca. Preživljavec lahko s premoženjem pravno razpolaga, vendar z začetnim rokom (smrt preživljanca). Preživljanec se lahko zaveže, da ne bo razpolagal s premoženjem, ki je predmet pogodbe. Ta zaveza se kot prepoved obremenitve in odsvojitve lahko vpiše v ZK. Preživljavec ne odgovarja za preživljančeve dolgove po njegovi smrti, razen če se v pogodbi določi drugače. Zakon določa, da pogodba s smrtjo preživljavca ne preneha. V pogodbo stopijo njegovi dediči.

16

DODATNO

RAZLIKE MED IZROČILNO POGODBO, POGODBO O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU IN PREUŽITKOM, V KAKŠNI OBLIKI MORAJO BITI TE POGODBE!Gre za pogodbe, urejene v OZ, se pravi za obligacijske pogodbe. Pogodbe dednopravnega značaja so po našem pravu praviloma neveljavne. Izročilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju pa nista dednopravni pogodbi, kajti z njima pogodbenik ne razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti, temveč s premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe. Biti morajo v obliki notarskega zapisa. Gre za tvegane (aleatorne) pogodbe.

Pogodba o razdelitvi in izročitvi premoženja (izročilna pogodba): ne gre za pravni posel za primer smrti, temveč za obligacijsko pogodbo o razpolaganju med živimi. Prednik s pogodbo izroči in razdeli svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem. Gre za premoženje, ki ga je imel v času sklenitve pogodbe, ne pa za premoženje, ki bi ga imel ob smrti, kajti v tem primeru bi šlo za prepovedano dedno pogodbo. Po vsebini gre pri izročilni pogodbi za darilno pogodbo. Veljavna je samo v obliki notarskega zapisa. Posebnosti so predvsem dednopravne narave:● zahteva se, da so pogodbeniki samo osebe, ki bi lahko dedovale kot dediči 1. dednega reda. Vsi se morajo

strinjati z izročitvijo in delitvijo premoženja;● pogodba ima določene dednopravne posledice, in sicer: gre za dedovanje pred smrtjo zapustnika s posledico,

da te osebe nimajo po smrti zapustnika nobenih dednopravnih zahtevkov glede premoženja, ki jim je bilo izročeno. S pogodbo se vnaprej uredijo premoženjska razmerja, ki bi se sicer urejala po prednikovi smrti, s tistimi osebami, ki bi, če ne bi bilo pogodbe, dedovale po predniku. Premoženje, ki je predmet te pogodbe, ne spada v zapuščino zapustnika (ker ob smrti sploh ni več njegovo). Osebe, deležne izročitve in delitve premoženja, ne odgovarjajo za izročiteljeve dolgove.

Izročitev in delitev premoženja je dokončna. Poseben položaj ima zakonec izročitelja. Če zakonec ni bil udeležen pri izročitvi in razdelitvi premoženja, ima kot dedič slabši položaj kot tisti potomec, ki se je strinjal s pogodbo. Če pa je bil udeležen, ima enak dednopravni položaj. Izročilno pogodbo se lahko prekliče in to zaradi hude nehvaležnosti prevzemnika ali zato, ker ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.Izročilna pogodba se lahko prekliče samo zaradi hude nehvaležnosti prevzemnika ali zaradi tega, ker ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju nima dednopravnih elementov (razlika z izročilno pogodbo). Gre za izključno obligacijsko pogodbo med živimi. Odplatek za preživljanje do smrti je premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Izročitev premoženja, ki pomeni odplatek, je odložena do smrti preživljanca. Preživljavec lahko s premoženjem pravno razpolaga, vendar z začetnim rokom (smrt preživljanca). Preživljanec se lahko zaveže, da ne bo razpolagal s premoženjem, ki je predmet pogodbe. Ta zaveza se kot prepoved obremenitve in odsvojitve lahko vpiše v ZK. Preživljavec ne odgovarja za preživljančeve dolgove po njegovi smrti, razen če se v pogodbi določi drugače. Zakon določa, da pogodba s smrtjo preživljavca ne preneha. V pogodbo stopijo njegovi dediči.

Pogodba o preužitku: preužitkar se zaveže prenesti za življenja na prevzemnika lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah ali premičninah, namenjenih za rabo in uživanje nepremičnin, prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve: življenjske potrebščine, občasne denarne dajatve, oskrbo, stanovanje, uživanje določenega zemljišča. Z vpisom preužitka v ZK se ustanovi stvarna pravica v korist preužitkarja: stvarno (realno) breme. Razlogi razveze pogodbe so enaki kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju (skupno življenje je nevzdržno, druga stranka ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti). Pri izročilni pogodbi so drugačni razlogi za razvezo pogodbe.

ZAKON O PRAVDNEM POSTOPKU

9. RAZPRAVNO NAČELO Načeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo.Procesno gradivo je vse, kar pomeni podlago sodne odločbe. Vanj spadajo: trditve o dejstvih, dokazi, pravila znanosti, strok, izkustvena pravila in pravila logičnega mišljenja, pravna pravila.

Razpravno načelo – stranke priskrbijo procesno gradivo. Sodišče ne sme upoštevati procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. Povezuje se z načelom dispozitivnosti (a vendar sta načeli samostojni! primer: v nepravdnih predlagalnih postopkih velja načelo dispozitivnosti, saj se postopek začne, teče in zaključi po volji stran, vendar pa velja tudi preiskovalno in ne razpravno načelo!).Pri nas se prepletata obe načeli, vendar pa je za civilni postopek bolj značilno razpravno načelo. Razpravno načelo velja za trditve o dejstvih in dokaze. Sodišče ne sme: - upoštevati dejstva, ki ga nobena stranka ni navajala; in - izvesti dokaza, ki ga nobena stranka ni predlagala.

Izjeme od razpravnega načela (sodišče lahko upošteva tudi dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena stranka)● splošno znana dejstva

17

● domnevna dejstva – pri teh je treba zatrjevati samo t.i. domnevno bazo, ne pa tudi samega dejstva, ki se na podlagi zakonske presumpcije domneva (npr. po ZFPPIPP se predpostavlja slaba vera sopogodbenika, ki je dobil plačano terjatev 3 mesece pred uvedbo stečajnega postopka)

● ***dejstva, ki jih sodišče izve med postopkom, čeprav jih ni nobena stranka zatrjevala – tukaj so mnenja deljena: ○ pravni teoretiki pravijo, da sodišče lahko upošteva ta dejstva; ○ sodna praksa pravi, da ne smejo. Glede na manjšo uporabo preiskovalnega načela v novem ZPP, to stališče

drži – takih dejstev sodišče ne sme upoštevati.Pogosto se zgodi, da stranke dejstva med postopkom dodatno navedejo – po ZPP je nova dejstva možno navajati le, če jih stranka brez lastne krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

Omilitev razpravnega načela je materialno procesno vodstvo – predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na primeren način, da se med obravnavo:- navedejo vsa odločilna dejstva- dopolnijo nepopolne navedbe o dejstvih- ponudijo in dopolnijo dokazila glede navedb strank in - dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja.

Omejitev razpravnega načela določa 7. člen ZPP – sodišče lahko ugotovi dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Pri tem sodišče odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost izjave – zagotovljena je kontradiktornost postopka.

Pravilo iura novit curia – pravil znanosti in strok, izkustvenih pravil, pravil logičnega mišljenja in pravnih pravil strankam ni treba dokazovati, ker jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče mora po uradni dolžnosti poznati domače in tuje pravo. Če je treba uporabiti tuje pravo, ga sodišče po uradni dolžnosti ugotovi. O vsebini tujega prava lahko sodišče zahteva obvestilo od ministrstva za pravosodje. Stranke lahko o vsebini tujega prava predložijo javno listino pristojnega tujega organa.

Preiskovalno načelo velja pri ugotavljanju procesnih dejanskih stanj = dejstva, pomembna za uporabo posameznih procesnih norm. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, pomembna za določitev slovenske jurisdikcije, sodne pristojnosti, stvarne pristojnosti in krajevne pristojnosti.

10. KAJ JE TOŽBA? Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. Je procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka. 3 vrste tožb: dajatvena, ugotovitvena, oblikovalna. Tožba mora vsebovati zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokaze in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (navedbo sodišča, prebivališče strank, zakonitih zastopnikov, pooblaščencev, sporni predmet, vsebino izjave, podpis). Stranka mora vedno navesti vrednost spornega predmeta.

11. ALI JE TOŽBA AVTORSKO DELO? ZASP določa, da avtorskopravno niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja (lahko so varovani prevodi teh besedil, razen če so objavljeni kot uradna besedila).

12. OBJEKTIVNA SPREMEMBA TOŽBE - ali je sprememba trditvene podlage sprememba tožbe, kdaj bi jo moralo sodišče dopustiti tudi, če se tožena

stranka upira...

Objektivna sprememba tožbe je sprememba:● istovetnosti zahtevka● povečanje obstoječega zahtevka● uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega

Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka:○ spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka○ zmanjša tožbeni zahtevek ○ spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe.

Tožeča stranka lahko spremeni tožbo do konca glavne obravnave.

Ko je tožba vročena toženi stranki, je potrebna njena privolitev, vendar sodišče dovoli spremembo, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba ni smotrna, če bi zaradi tega

18

prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Če se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, se šteje, da je v spremembo privolila. Privolitev ni potrebna (privilegirana sprememba tožbe), če zaradi sprememb po vložitvi tožbe tožnik iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek

13. SUBJEKTIVNA SPREMEMBA TOŽBE Spremeni se prvotno tožena stranka. Potrebna pa je privolitev tistega, ki stopi v pravdo namesto tožene stranke. Če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev. Kdor stopi v pravdo namesto tožene stranke, mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo.

14. PREKLUZIJA IN ZASTARANJE - prekluzija kaj pomeni in kaj je prekluzivni in zastaralni rok (ali je stranka prekludirana z ugovorom pobotanja ali

zastaranja in do kdaj jih lahko poda)

Zastaranje pomeni, da po preteku določenega časa preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Z zastaranjem se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Obveznost ne preneha, spremeni se le njena pravna narava. Če dolžnik ne ugovarja, da je terjatev zastarala in izpolni zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal. Če se dolžnik na zastaranje ne sklicuje, se tudi sodišče nanj ne sme ozirati in mora o zadevi odločiti tako kot o vsakem drugem zahtevku. S pretekom zastaralnega roka preneha sodno varstvo pravice.Prekluzija - po preteku prekluzivnega roka preneha tako sodno varstvo kot tudi pravica. Zakonski roki, določeni za stranke, so praviloma prekluzivni.

ZASTARANJE Sodišče upošteva zastaranje le na ugovor dolžnika. Sodišče ga ne upošteva po uradni dolžnosti. Dolžnik mora ugovarjati zastaranje ter navesti vsa relevantna dejstva in dokaze najkasneje na 1. naroku za glavno obravnavo, pozneje pa le izjemoma pod pogoji, določenimi v ZPP. Sprememba upnika ali dolžnika ne vpliva na tek zastaranja. Velja pravilo, da pridobljeni čas velja tudi za naslednika. Pri spremembi upnika se tisti čas, ko prejšnji upnik ni terjal izpolnitve obveznosti, všteva v breme novega upnika. Zastaranje ne začne teči znova. Enako velja pri spremembi dolžnika. Tisti čas, ko je dolgoval prejšnji dolžnik, se prišteje času, ko dolguje novi dolžnik. Pravilo, da sprememba upnika ali dolžnika ne vpliva na tek zastaranja, velja le pri tistih poslih, ko ne pride do spremembe terjatve, ampak pride le do spremembe na strani strank. Pravilo velja za primere univerzalnega in singularnega nasledstva.Za stranske terjatve velja, da imajo enako usodo kot glavne terjatve. Ko zastara glavna terjatev, zastara tudi stranska terjatev. Novejša sodna praksa pa zastopa stališče, kot je določeno v OZ: če glavna terjatev ni zastarala (ker je bila izpolnjena), zastarajo stranske terjatve takrat, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi zaradi izpolnitve prenehala.

Pri zastaranju sodišče zavrne tožbo - tožbeni zahtevek zavrnemo kot neutemeljen (materialnopravni ugovor - ugovor zastaranja), pri prekluziji pa tožbo s sklepom zavrže, ker je vložena prepozno.

Pobotanje je prenehanje terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi hkrati upnik in dolžnik. Lastnosti terjatev, ki se lahko pobotajo:○ vzajemnost: dolžnik je hkrati upnik upnika in upnik je hkrati dolžnik dolžnika○ istovrstnost: obe terjatvi se glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in kakovosti○ dospelost: terjatvi morata biti dospeli in nepogojni○ pobotljivost: ni zakonskih ovir za pobotanje○ resničnost○ iztožljivost: naturalnih terjatev načeloma ni možno pobotati. Izjema: dolg se lahko pobota z zastarano terjatvijo,

če terjatev ni bila zastarana v času, ko so se stekli pogoji za pobotPobotanje ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka izjaviti drugi. Izjavo, s katero želi stranka pobotati medsebojne obveznosti, imenujemo pobotna izjava.

15. NAVAJANJE DEJSTEV IN PREDLAGANJE DOKAZOV - navajanje dejstev in predlaganje dokazov- primer: stranka predloži izvedensko mnenje, ki ga je pridobila v pred pravdnem postopku, kakšno težo ima

takšen dokaz, kaj bo sodišče storilo v zvezi s tem, kaj pa nasprotna stranka....

Stranka mora:● navesti vsa dejstva, potrebna za ugotovitev njenih predlogov● ponuditi dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb● se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke

19

Stranka mora najkasneje na 1. naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na poznejših narokih lahko navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na 1. naroku. To okoliščino morajo zatrjevati in dokazati stranke.ZPP-D pa je uvedel možnost, da sodišče strankam še pred prvim narokom naloži, da se dodatno izjavijo oz. dopolnijo svoje navedbe in predloge (s pisnim pozivom ali ustnim pozivom na poravnalnem naroku) in za to postavi prekluzivni rok. Možnost prekluzije glede navajanja novih dejstev in dokazov se torej lahko prestavi že na čas pred prvim narokom.

V pritožbi in obnovi ne more več navajati novih dejstev in dokazov, razen če jih prej ni mogla predložiti brez svoje krivde. V reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti se smejo navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Neprerekana dejstva so dejstva, ki jih stranka ne zanika, vendar jih izrecno ne prizna. Ni jih treba dokazovati. ZPP-D je uvedel novost - obvezno obrazloženo (substancirano) prerekanje dejstev. Če se želi izogniti fikciji, da neprerekana dejstva priznava, se mora stranka obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka navedbe nasprotne stranke. To pa velja le, če je druga stranka popolno in jasno navajala dejstva. ZPP-D je torej izrecno uvedel pravilo, da ne velja t.i. salvatorična klavzula ("stranka prereka vse navedbe nasprotne stranke, v kolikor jih izrecno ne priznava"). Novelirani 214. člen ZPP tako določa: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

Izvedenec je oseba, ki na podlagi svojega strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih ter s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva. Sodišču torej posreduje zapažanja o pravno pomembnih dejstvih. Na podlagi pravil znanosti ali stroke sklepa na obstoj ali neobstoj določenih dejstev. Če pa izpoveduje o dejstvih, ki jih je sam zapazil, ker ima potrebno strokovno znanje (npr. zdravnik o poteku bolezni določene osebe), pa v procesu nastopa kot izvedena priča in ne kot izvedenec. Sodišče ga postavi s sklepom. Izvedenci so lahko le fizične osebe. Izvedensko delo sestoji iz - izvida: v njem opiše dejanske ugotovitve, do katerih je prišel na temelju svojega strokovnega znanja;- mnenja: v njem ocenjuje ugotovljena dejstva s stališča svoje stroke. Sodišče ni vezano na izvedensko mnenje. Mnenje pridobljeno izven postopka se lahko upošteva le, če ga priznata obe pravdni stranki.

Kdaj sodišče odloča po prostem preudarku? 216. člen ZPPSodišče odloči po prostem preudarku, če se višina škode ne more natančno ugotoviti ali če je to zamudno in predrago. Če odločitev o enem od več uveljavljenih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto predstavlja le neznaten del, odločanje o podlagi ali višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali predrago, lahko sodišče o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma višino zahtevka, odloči po prostem preudarku. To je izjema, ki jo je potrebno ozko tolmačiti. Nepremoženjska škoda se določi po pravilu pravičnosti, pri premoženjski pa se prisodi popolna odškodnina. Odločanje po prostem preudarku se nanaša na dejanska, ne na pravna vprašanja. Nadomešča pa dokazovanje in je zato izjema.

16. ZAMUDNA SODBA. KDAJ SODIŠČE IZDA ZAMUDNO SODBO? Če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če:1. je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor2. ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati 3. izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi - sklepčnost tožbe4. dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi,

ki so splošno znana.

Težav v praksi s presojanjem zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, ne bo veliko. Po 3. členu ZPP so to zahtevki, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (na primer: zakonsko maksimirane zamudne obresti; razpolaganje s kmetijskimi ali stavbnimi zemljišči v nasprotju s prisilnimi določbami obeh matičnih zakonov; nekateri zahtevki s področja družinskega prava; enormno visoke pogodbene obresti, ki občutno odstopajo od povprečne cene kapitala na trgu, kar bi nasprotovalo moralnim pravilom.

Če je tožba nesklepčna, sodišče tožniku naloži rok, za odpravo nesklepčnosti s sklepom. Če tožeča stranka tožbe ustrezno ne odpravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (ZPP-D). Sodišče pa ne vrača tožbe v popravo, če je očitno, da stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti.

ZPP-D je uvedel novo možnost izdaje zamudne sodbe, če v redu vabljeni toženec ne pride na poravnalni narok ali na narok za glavno obravnavo, vendar pa je Ustavno sodišče to določbo razveljavilo prekomeren poseg v pravico do enakega varstva.

20

Če je sodišče v nasprotju z ZPP izdalo zamudno sodbo gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za razlog, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in zadevo vrne istemu sodišču ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (ni potrebna nova glavna obravnava, temveč lahko sodišče samo ozda novo sodbo - novost).

17. NESKLEPČNOST IN NEPOPOLNOST TOŽBE - razlike + primer - nesklepčnost - kako je z vrnitvijo v popravo - sklepčnost tožbe (tukaj sva vztrajali skoraj 10 min, saj je hotela definicijo + spraševala na primerih)- primer ko nesklepčnosti ni mogoče popravit

Če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če:1. je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor2. ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati 3. izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi - sklepčnost tožbe4. dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi,

ki so splošno znana.

Če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, zahteva sodišče od vložnika, da jo popravi oziroma dopolni. Vložniku določi rok, če je v tem roku ne popravi oziroma dopolni, vlogo zavrže. V kolikor so navedbe nejasen ali nepopolne, vrne sodišče tožbo tožniku, v kolikor le-ta ni sklepčna in mu da dodaten rok za odpravo nesklepčnosti. Če je tožba sklepčna, pa bo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo z vprašanji na glavni obravnavi vzpodbuditi tožnika, da dopolni svoje pomanjkljive navedbe. V primeru, da so dejanske navedbe v tožbi premalo opredeljene, tožba ni nesklepčna, pač pa nepopolna, saj v njej ni zadostno opredeljeno dejansko stanje. Podobno tudi ne dovolj konkretiziran tožbeni zahtevek povzroči nepopolnost in ne nesklepčnost tožbe.

Tožba ni sklepčna, kadar iz dejstev navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za preizkus subsumpcije zatrjevanih dejstev pod materialno pravo in ne za preizkus procesnih predpostavk. Če je tožba nesklepčna, sodišče tožniku naloži rok za odpravo nesklepčnosti s sklepom in ne izda takoj zavrnilne zamudne sodbe. Če tožeča stranka tožbe ustrezno ne odpravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (ZPP-D). Sodišče pa ne vrača tožbe v popravo, če je očitno, da stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti.

Za nesklepčnost bo šlo v primeru ko tožnik v tožbi za razveljavitev pogodbe navaja, da toženec ob zapadlosti ni izpolnil, ne navede pa, ali je dal tožencu dodatni rok za izpolnitev; ali pa v tožbi za uveljavitev jamčevanja za napake ne navede dejstva, da je napako pravočasno grajal.

Izraza sklepčnost tožbe ZPP sicer ne uporablja, je pa to ustaljen izraz v teoriji in sodni praksi. Sodna praksa je bila že sedaj širša od zakonske definicije sklepčnosti, saj je pri presoji sklepčnosti upoštevala tudi dejstva iz prilog, ki so bile priložene tožbi (na primer: obračuni obresti, fakture, pogodbe, razne druge pravno relevantne listine).

KRITERIJI ZA SKLEPČNOSTV praksi se pogosto zastavlja vprašanje, po katerem kriteriju sodišče presoja, ali je tožba sklepčna, torej ali iz dejstev v tožbi in v prilogah izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.Kriterij je popolnoma jasen, to je materialno pravo, ki prihaja v poštev za presojo zahtevka, ki se navaja v tožbi. Tožnik mora v tožbi navesti takšna dejstva, na katerih je po konkretni materialni normi zahtevek utemeljen. Če tožnik uveljavlja v tožbi na primer terjatev iz posojilne pogodbe, potem mora navesti v tožbi in v prilogah takšna dejstva, da bo zahtevek utemeljen po predpisih, ki urejajo posojilno pogodbo.Sodišče vedno presoja s stališča materialnega prava, ali so v tožbi navedena vsa tista dejstva, na osnovi katerih je po materialnem pravu uveljavljani zahtevek utemeljen. Materialno pravni predpis vedno jasno pokaže, katera dejstva morajo biti navedena v tožbi, da je slednja sklepčna, da je torej zahtevek po materialnem pravu utemeljen.Sodišče mora torej pri presojanju sklepčnosti najprej ugotoviti, na katero dejansko podlago se tožnik sklicuje v tožbi. Ko sodišče ugotovi to dejansko podlago, potem jo pravno kvalificira, torej poišče materialni predpis, po katerem bo presojalo utemeljenost zahtevka v tožbi. Iz materialnega predpisa pa sodišče razbere, katera dejstva je moral tožnik navesti v tožbi.Če tožnik uveljavlja na primer jamčevalni zahtevek zaradi stvarne napake na stvari, materialni predpis pa zahteva grajanje napak, vendar tožnik v tožbi ne navede dejstev o grajanju napak, potem tožba ni sklepčna, torej utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev v tožbi in zamudne sodbe ni mogoče izdati.

ZAMUDNA SODBA IN NEGMOTNA ŠKODAZamudne sodbe v primeru negmotne škode so redke. OZ predpisuje pravično denarno odškodnino kot pravni standard, torej je višina negmotne škode materialnopravno vprašanje. V nekaterih bolj zapletenih primerih negmotne škode je potrebno zaslišati po 3 ali 4 ali celo več izvedencev predvsem različnih medicinskih strok. V

21

takih primerih bo iz dejstev, ki so navedena v tožbi in v prilogah, težko sklepati, katera odškodnina za negmotno škodo je pravična.

STRANSKE TERJATVE IN ZAMUDNA SODBANajpogostejša stranska terjatev, ki se pojavlja v tožbah in v zamudnih sodbah je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V zvezi z zahtevki za zakonske zamudne obresti v zamudnih sodbah se v praksi največ težav pojavlja v zvezi z zamudo dolžnika. Po določbah OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.Ta določba jasno pove, kaj mora tožnik navesti v tožbi, da se bo štel zahtevek za zamudne obresti za utemeljenega. V tožbi je torej treba navesti, za kakšen rok izpolnitve sta se stranki dogovorili. Če rok za izpolnitev ni bil dogovorjen, je treba v tožbi navesti, kdaj je bil dolžnik ustno ali pismeno opozorjen, da mora izpolniti obveznost. Pri pismenem opominu je priporočljivo priložiti dokaz o vročitvi opomina dolžniku, kajti od vročitve opomina se šteje, da je bil dolžnik v zamudi.

PRITOŽBANespoštovanje pogojev za izdajo zamudne sodbe je sankcionirano kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To pa je takšna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da tudi po novem zakonu pritožbeno sodišče nanjo pazi po uradni dolžnosti.Tudi pritožbeno sodišče uporablja kot kriterij za preizkus sklepčnosti materialni predpis, ki ga je treba uporabiti glede na navedbe v tožbi. Tudi na pritožbeni stopnji je materialni predpis kažipot za to, katera dejstva morajo biti navedena v tožbi, da se šteje zahtevek za utemeljen.Zamudna sodba se sme izpodbijati tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava (338. člen ZPP). To pa hkrati pomeni, da mora pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (350. člen ZPP).Pri tem preizkusu pa pride do navideznega metodološkega zapleta, kajti zamudna sodba nima obrazložitve dejanskega stanja, iz katere sicer pritožbeno sodišče razbere, kakšno je dejansko stanje in kateri materialni predpis je treba pri preizkusu uporabiti. Vendar gre le za navidezen problem.Dejansko stanje res ni navedeno v zamudni sodbi, toda navedeno je v tožbi.Pritožbeno sodišče torej preizkusi pravilno uporabo materialnega prava glede na dejansko stanje v tožbi. Pri tem preizkusu pa se lahko ugotovi, da preizkus pravilne uporabe materialnega prava sploh ni možen, saj v tožbi niso navedena vsa tista dejstva, ki jih zahteva materialni predpis. To pa seveda pomeni, da preizkušanje sklepčnosti tožbe v bistvu pomeni tudi preizkušanje pravilne uporabe materialnega prava, kajti še enkrat je treba poudariti, da je kriterij za sklepčnost tožbe materialni predpis, ki ga je treba uporabiti glede na zatrjevano dejansko stanje v tožbi.V praksi bi bilo manj metodoloških napak, če bi se držali opisanega preprostega pravila, da sklepčnost tožbe presojamo na osnovi materialnega predpisa, ki ga je treba uporabiti. V tem se tudi razlikuje od preverjanja popolnosti tožbe, to je vprašanja, ali tožba vsebuje vse sestavine po ZPP.

POPOLNOST TOŽBENedoločnost zahtevka pomeni nepopolnost tožbe (1. odstavek 180. člena ZPP). V takšnem primeru sodišče s sklepom stranko pozove, naj tožbo ustrezno popravi.O sklepčnosti tožbenega zahtevka oziroma več tožbenih zahtevkov je mogoče presojati šele tedaj, ko so za to izpolnjene formalne predpostavke. To pa je v prvi vrsti to, da je tožba popolna. …Obrazloženo je bilo, da tožba v tem delu ni popolna, saj ne vsebuje določnih zahtevkov glede na posamezne uveljavljane pravne in dejanske podlage. Pojasnjeno je tudi bilo, da bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči, namesto da je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka (ki ga, vsaj določnega, ni oziroma ni mogoča identifikacija identitete posameznih zahtevkov).

Ustavna odločba:Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up 324/05 zavzelo stališče, da napaka sodišča prve stopnje, ki spregleda, da tožba ni popolna in o zadevi odloči meritorno, ne sme iti v škodo stranki, tako da bi nato v primeru, ko nepopolnost tožbe opazi šele sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, stranka ne imela več tistih možnosti, ki jih zakon sicer določa za primer nepopolnosti tožbe.V teoriji in sodni praksi pa tudi glede na ureditev v ZPP, ni nobenega dvoma, da je zahteva po določenosti oziroma opredeljenosti zahtevka procesnopravni pogoj za popolnost tožbe po 180. členu ZPP. Če ta pogoj ni izpolnjen, pride v poštev ravnanje po 105. členu ZPP (vrnitev v popravo) ter nato, če pomanjkljivost ni odpravljena, po 108. členu ZPP (zavrženje tožbe). Določenost tožbenega zahtevka je procesni pogoj popolnosti tožbe in dokler tožbeni zahtevek ni določen, preizkusa sklepčnosti tožbe kot preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, sploh ni mogoče opraviti. Če določen tožbeni zahtevek sploh ni postavljen (kot v obravnavani zadevi meni Višje sodišče), seveda ni mogoče opraviti miselnega preizkusa, ali je ta tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva po materialnem pravu utemeljen. Stališče Višjega sodišča o tem, da je tožba, pri kateri tožbeni zahtevek ni določen, nesklepčna, je zato logično nevzdržno. Že iz tega razloga za odločitev Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ne more biti odločilna okoliščina, da je Višje sodišče na podlagi stališča, da tožbeni zahtevek ni določen, izreklo, da se tožbeni zahtevek zavrne, ne pa, da se tožba zavrže.

22

Bistvena okoliščina namreč ostaja enaka: v obravnavani zadevi pritožnica ni imela možnosti, da zagotovi določenost zahtevka in s tem odpravi nepopolnost tožbe, čeprav ni dvoma, da bi pritožnik, če bi stališče o nedoločenosti tožbenega zahtevka zavzelo že sodišče prve stopnje, to možnost imel.

Višje:Sodišče prve stopnje je menilo, da tožeča stranka z navedeno vlogo ni ravnala skladno s sklepom sodišča o popravi tožbe, ker v njej ni navedlo zahtevanih in tudi določno opredeljenih odločilnih dejstev. Z vložitvijo dokaznega gradiva pa tudi ni zadostila oziroma izpolnila zahtev sodišča iz navedenega sklepa. To pa pomeni, da je tožba še zmeraj nepopolna, kar onemogoča preizkus njene sklepčnosti, zato je sodišče oba sklepa o izvršbi v zvezi z vtoževanima terjatvama razveljavilo in tožbi zavrglo.V zvezi z vprašanjem popolnosti tožbe se v sodni praksi res pojavljajo navidez ali pa tudi v resnici različna stališča. To ne preseneča, saj enotnega pravila ni in ga tudi ne more biti. Odgovor na to vprašanje je mogoče dati le ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera. Da je tožba popolna, namreč ni treba navesti vseh pravnorelevantnih dejstev, pač pa le toliko, da omogočijo individualizacijo zahtevka in njegovo nadaljnje obravnavanje. Zato je meja med popolnostjo in sklepčnostjo tožbe včasih zabrisana. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba tožbo v dvomu obravnavati kot nesklepčno, saj se tožniku z nepopolno tožbo sodno varstvo njegove pravice odreče, pa tudi sicer je institut zavrženja vloge v osnovi namenjen sankcioniranju neobstoja formalnih in ne vsebinskih predpostavk.V konkretni zadevi identifikacija zahtevka sploh ni sporna, saj ga je tožena stranka identificirana že v ugovoru proti sklepu o izvršbi.Pritožbeno sodišče zato v nasprotju s prvostopnim sodiščem ocenjuje, da sta zahtevka identificirana do takšne mere, da ju je mogoče obravnavati. Tožeča stranka je navedla vsa pomembna dejstva in predlagala dokaze, zato je odločitev o zavrženju tožbe nepravilna.

18. NAŠTEJ NEKAJ PRITOŽBENIH RAZLOGOV ● bistvena kršitev določb pravdnega postopka● zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja● zmotna uporaba materialnega prava

Odločitve sodišča 2. stopnje so:● zavrže pritožbo kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno● pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča 1. stopnje● razveljavi sodbo in pošlje zadevo sodišču 1. stopnje v novo sojenje● razveljavi sodbo 1. stopnje in zavrže tožbo● spremeni sodbo 1. stopnje

19. NA KATERI RAZLOG PRITOŽBENO SODIŠČE NE PAZI VEČ PO URADNI DOLŽNOSTI Sodišče 2. stopnje po uradni dolžnosti pazi na:● pravilno uporabo materialnega prava● nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka

1. sodišče nepravilno sestavljeno ali pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na GO2. * sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen po zakonu ali je bil izločen s sklepom *tudi obnova in tožba za

razveljavitev sodne poravnave *3. odločeno v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost4. odločba oprta na nedovoljena razpolaganja strank (3/3. člen)5. v nasprotju z zakonom izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali

vmesno sodbo na podlagi sporazuma 6. * kršitev pravil glede sposobnosti biti stranka, pravdne sposobnosti, zastopnikov, pooblaščencev *tudi

obnova in tožba za razveljavitev sodne poravnave*7. litispendenca, res iudicata, res transacta8. sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje

samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba sploh nima razlogov, razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju

Ne pazi po uradni dolžnosti na:○ stvarno ali krajevno nepristojnost○ nepristojnost kljub arbitražnemu sporazumu○ kršitev kontradiktornosti (zlasti opustitev vročitve)○ kršitev pravice do uporabe jezika○ sodba brez glavne obravnave, pa bi morala biti○ v nasprotju z zakonom izključena javnost○ v razlogih sodbe razlika med navedbami o listinah in zapisnikih o izvedbi dokazov in med dejansko vsebino

listin, zapisnikov

SPREMEMBE ZPP-D

23

Zakon vsebuje, vendar zgolj navidezno, eno absolutno bistveno kršitev več. Gre za to, da se del dosedanje 14. točke pretvori v samostojno 15. točko drugega odstavka 339. člena: "če o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki". Čemu nova točka? Ker se na to kršitev več ne pazi po uradni dolžnosti. Med kršitvami, na katere se odslej ne bo več pazilo po uradni dolžnosti, bosta tudi kršitev načela kontradiktornosti in kršitve glede pooblastil (drugi odstavek 350. člena).

20. IZ KATERIH RAZLOGOV SE LAHKO IZPODBIJA ZAMUDNA, KAJ PA ODLOČBA IZDANA V SPORU MAJHNE VREDNOSTI, KAJ PA SODBA NA PODLAGI PRIPOZNAVE

Zamudna sodba se lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi in vmesna sodba na podlagi sporazuma strank:● zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka● izjava, ki je bila povod za takšno sodbo, dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače

Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. - enako kot zamudna sodba.

Sodbo na podlagi predloga za sporazumno razvezo se lahko izpodbija samo zaradi:● bistvenih kršitev določb pravdnega postopka● če je bil predlog podan v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače● če niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za razvezo zakonske zveze na podlagi predloga

21. REVIZIJA - dopuščena revizija, kdo o njej odloča - kaj je bistveno - posebno pooblastilo (izrecno mora biti navedeno, da se vlaga revizija - da se stranka zaveda

kakšno pravno sredstvo se vlaga)

Novela ZPP-D je prinesla največ novosti ravno z revizijo. Novela uvaja institut dopuščene revizije in kot odločile kriterij (ne)dopustnosti revizije skoraj v celoti opušča vrednost spornega predmeta. Revizija se dopusti po kriteriju objektivnega pomena zadeve z vidika pravnega reda v celoti (reševanje pomembnih pravnih vprašanj in s tem prispevek k razvoju prava skozi sodni prakso. O dopustitvi revizije odloča Vrhovno sodišče v dvofaznem postopku. Stranka najprej vloži predlog za dopustitev revizije, če jo sodišče dopusti, pa ima 15 dni za vložitev revizije. Sklep o nedopustitvi revizije bo praktično neobrazložen. V sklepu o dopustitvi revizije bo sodišče odločilo glede katerih vprašanj se revizija dopusti. Predlog se vloži neposredno pri Vrhovnem sodišču skupaj z izpodbijano sodno odločbo, v predlogu pa je potrebno podati zgoščen in konkreten opis zadeve. Vrhovno sodišče bo po novem pazilo izključno na kršitve, ki jih zatrjuje stranka. Obveznost presoje pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, odpade. Po noveli je revizija v vsakem primeru dopustna, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 40.000 EUR., v gospodarskih sporih pa 200.000 EUR. Zakon pa postavlja tudi spodnji prag za dopustnost revizije - 2.000 EUR. Omejitev je dopusta, saj stroški ne smejo biti v nesorazmerju z vrednostjo spora. Revizija je izključena na naslednjih področjih: stečaj, izvršba, sredstva zavarovanja, sodni register, zemljiška knjiga in vrsta drugih nepravdnih postopkov. Pri tem izrednem pravnem sredstvu je glavni namen zagotovitev objektivne koristnosti (razvoj prava skozi sodno prakso, poenotenje sodne prakse).

STVARNO PRAVO IN ZEMLJIŠKA KNJIGA

22. KAJ JE PREMIČNINA?

18. člen SPZ (1) Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami.(2) Vse druge stvari so premičnine.

Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami. Vse ostalo so premičnine. Nepremičnine so (3 pojavne oblike):1. zemljišča: zemljiške parcele; parcela je strnjeno zemljišče, ki leži znotraj ene katastrske občine in je v

zemljiškem katastru označeno kot parcela s svojo parcelno številko. 2. posamezni deli stavbe, če je stavba v etažni lastnini.3. samostojne stavbe, zgrajene na podlagi stavbne pravice. Stvarna služnost, zemljiški dolg in stavbna pravica imajo za predmet lahko samo nepremičnino.

24

Premičnina je vsaka stvar, ki ni nepremičnina = samostojna stvar, ki ni del zemljišča. Za premičnino včasih štejemo stvar, ki jo je mogoče brez škode za njeno gospodarsko substanco premikati iz kraja v kraj.

Pomen razlikovanjaPREMIČNINE NEPREMIČNINE

PUBLICITETA Posest (lastniška) Zemljiška knjigaPRENOS LASTNINSKE PRAVICE

Temelji na izročitvi (prenosu posesti) Temelji na ZK dovolilu in vpisu v ZK

DRUGI PRIDOBITNI NAČINI

Razširjeni – poleg prenosa lastnine s pravnim poslom

Omejeni

STVARNE PRAVICE NA TUJI STVARI

Mogoče so le nekatere stvarne pravice na tuji stvari: - osebna služnost- zastavna pravica

Mogoče so vse stvarne pravice na tuji stvari.

23. PRIPOSESTVOVANJE + PRIMERI

PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICEPriposestvovanje je originaren način pridobitve lastninske pravice tako na premičninah kot tudi na nepremičninah. Institut priposestvovanja je namenjen varnosti pravnega prometa, saj omogoča, da dejansko stanje stvari po preteku priposestvovalne dobe postane tudi njeno pravno stanje. Priposestvovati je mogoče tudi del stvari, vendar je ta možnost omejena samo na nepremičnine. Na javnem dobru in stvareh, ki so izven pravnega prometa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Zahteva se dobra vera, tako da nedobroverni posestnik nikoli ne more postati lastnik stvari. SPZ določa dve predpostavki za priposestvovanje:● dobra vera pridobitelja● neprekinjena lastniška posest:

○ 3 leta pri premičninah○ 10 let pri nepremičninah

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari, ki jo ima v posesti. Posestnik nepremičnine je tako lahko v dobri veri samo, če je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Drugače pa določa 44/2 člen SPZ, ki predstavlja negativni vidik načela zaupanja v ZK. Ta določba sugerira, da je s priposestvovanjem mogoče pridobiti pravico, ki ni vpisana v ZK (zunajknjižno priposestvovanje).Pri premičninah je poglavitni kazalnik posest. Nekdo je v dobri veri praviloma tedaj, ko ta dobra vera temelji na posesti njegovega predhodnika (prodajalca), pri čemer seveda ne bi smel imeti razlogov za to, da bi kljub posesti dvomil, da je ta lastnik stvari. Priposestvovalna doba prične teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne tega obdobja. Posestnik mora biti ves čas v dobri veri. Če ni se priposestvovanje prekine.

PRIPOSESTVOVANJE STVARNE SLUŽNOSTINa podlagi zakona stvarna služnost lahko nastane samo s priposestvovanjem. Za to morajo biti izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Pri priposestvovanju to pomeni, da mora obstajati določena kvaliteta posesti oziroma način izvrševanja pravice in da mora poteči določen čas, ki je določen z zakonom. Pogoji za priposestvovanje so: (1) dobra vera priposestvovalca; (2) izvrševanje služnosti; (3) potek 10-letne priposestvovalne dobe.Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Tipičen primer je izvrševanje služnosti, ki je nastala na podlagi pravnega posla in ki je vpisana v zemljiško knjigo, kasneje pa se pokaže, da je bil pravni posel ničen. Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikoma gospodujoče in služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je njeno dolgotrajno izvrševanje. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca

24. Gre za arondacijo (pa ni hotela nič v zvezi s tem, ne bat) in ti uradnik pokaže napačno zemljišče in ti ga potem obdeluješ leta in leta, potem pa dobiš iz občine povabilo da začneš plačevati najemnino za to zemljišče. Kaj zdaj?

25. LASTNINSKA TOŽBA - MOTENJSKA TOŽBA, ALI JE MOŽNA SAMOPOMOČ PRI LASTNINSKI TOŽBI? Lastninska pravica se varuje s stvarnopravnimi tožbami:

25

● lastninska tožba (vrnitveni zahtevek, rei vindicatio)● publicijanska tožba● negatorna tožba (prepovedna, opustitvena, negatorna tožba)● tožba zaradi motenja posesti● popularna tožba (133. člen OZ).SAMOPOMIČSamopomoč je značilna za razmerje posesti. Izvršuje jo lahko posestnik (posredni ali neposredni; imetnik za posestnika) proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame.Pogoji za samopomoč:- nevarnost je neposredna- samopomoč takojšnja in nujna - način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost

Rei vindikacija (lastninska tožba)Na voljo je praviloma zgolj lastniku. Poleg tega imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celotni stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Z lastninsko tožbo se zahteva vrnitev individualno določene stvari, največkrat je toženec neposredni lastniški posestnik stvari. Lastnik mora dokazati svojo lastninsko pravico na stvari ter dejansko posest toženca. Toženec, ki je neposredni posestnik lahko ugovarja, da je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti. SPZ določa pravice glede na to, ali je posestnik v dobri veri ali je nedobroveren.Dobroveren lastniški posestnik ima naslednje pravice:- pripadajo mu plodovi, ki so bili obrani do vrnitve- uporabe stvari ni dolžan plačati in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel

stvar v dobroverni posesti- pravico ima do povračila stroškov, potrebnih za vzdrževanje stvari- zahteva lahko vrnitev koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala- pravico ima pridržati stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški, ki jih je imel v zvezi z njenim

vzdrževanjem.Nedobroveni lastniški posestnik ima naslednji položaj:- lastniku stvari je dolžan vrniti vse plodove- lastniku stvari je dolžan povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni

obral- dolžan je povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko

bi bila stvar pri lastniku- lahko zahteva povračilo potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik- pravico do povračila koristnih stroškov ima samo, če so koristne za lastnika- nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali olepšanja stvari, lahko pa

odnese stvar, ki jo je vgradil za svoje zadovoljstvo ali olepšanje stvari, če se da brez poškodbe ločiti od glavne stvari - ius tollendi

Negatorna tožba (prepovedna, opustitvena tožba)Gre za posebno tožbo za varstvo lastninske pravice. S to tožbo lastnik (ali domnevni lastnik) varuje svoj položaj v primeru, da ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari. Lastnik zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja ali vzpostavitev v prejšnje stanje. Če je toženec z vznemirjenjem povzročil škodo, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Ta tožba ne zastara

Samopomoč je izjema v okviru varstva posesti. SPZ določa pogoje za samopomoč, in sicer: ● nevarnost mora biti neposredna, ● samopomoč mora biti nujna, ● način samopomoči mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost, ● samopomoč mora biti takojšnja. Gre za izjemo od načela prepovedi samovoljnega ravnanja. Namen varstva posesti je varovanje posestnika pred samovoljnimi posegi, saj pravo ne more tolerirati nasilnih sprememb obstoječega dejanskega stanja.Samopomoč je splošno sredstvo za varstvo civilnopravnih položajev. Pravni temelj samopomoči je lahko dvojen. Če oseba, ki išče sodno varstvo služnosti, izpolnjuje merila za posestno varstvo, je pravni temelj za izvrševanje samopomoči lahko določba 31. člena SPZ.Drugi pravni temelj za samopomoč pa lahko izhaja tudi iz določbe 139. člena OZ, v katerem je samopomoč določena kot splošno obrambno sredstvo, s katerim se lahko imetnik pravice upre nedopustnemu posegu vanjo. Ne glede na pravni temelj je vsebina samopomoči enaka. Gre za pravico, da se odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost.

26. NAČELO ZAUPANJA V ZK

26

To načelo je kodificirano v 10. členu SPZ. Tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To pomeni, da se tretji lahko zanesejo na podatke o nepremičnini, ki so vpisani v zemljiško knjigo. Pridobitelj pa mora biti v dobri veri. Če iz drugih virov ve, da podatki niso resnični, se ne more sklicevati na zemljiško knjigo.

● pozitivni učinek načela se pokaže v tem, da na nepremičnini obstaja samo pravica, ki je vpisana, negativni učinek pa nam pove, da pravica, ki ni vpisana ne obstaja

● bistvena razlika med materialnim publicitetnim in načelom zaupanja je, da se publiciteta nanaša na celotno stanje vpisov v ZK, načelo zaupanja pa samo na stanje vpisa pravic. Zato so močnejši tudi učinki načela zaupanja

● načelo s pozitivnim in negativnim učinkom deluje v korist dobroverne osebe kot neizpodbitna domneva. Ne gre le za poznavanje pravic ampak tudi za učinke pravnih dejanj, ki jih stranka, ki zaupa ZK stanju opravi v pr. prometu. Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oz. pravna dejstva v ZK v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi sam škodljive posledice takšne opustitve

● primer: kupim parcelo – s priposestvovanjem je nastala služnost, ki ni vpisana → dobim neobremenjeno parcelo

27. ZAZNAMBA VRSTNEGA REDA - katere pravice se vpišejo pod zaznambo vrstnega reda - obligacijske ne, samo 3 stvarne. ni hotla, da ji jih

naštejem, samo dala mi je en primer, če se vpiše v ZK

Zaznamba je glavni vpis, namenjen vpisu pravnih dejstev, ki so pomembna za promet z nepremičninami. Zaznambe so vrste vpisa, ki se bistveno ločijo od ostalih. Vpisujejo se pravna dejstva, ki se nanašajo na imetnika pravice, vpisane v ZK ali na pravne lastnosti vpisane nepremičnine. Za večino zaznamb zakonska določba, ki omogoča vpis zaznambe, opredeljuje listine, ko so potrebne za vpis zaznambe. Če takšne določbe ni se zaznamba vpisuje na podlagi listine, ki izkazuje obstoj zaznamovanih dejstev. Zaznamba ne vsebuje domneve točnosti in na zaznambo se ne razteza načelo zaupanja v ZK. Ustvarja domnevo poznavanja, ki pa jo je mogoče v vsakem trenutku ovreči. Lahko se izbriše, ko zaznamovano pravno dejstvo preneha obstajati.

Dopuščajo se samo zaznambe stvarnopravnih sporov. Ločimo:● stvarnopravne pravice = dopustno zaznamovati (priposestvovanje, služnosti, skupno premoženje zakoncev…)● obligacijskopravne pravice = ni dopustno zaznamovati

V ZK se vpisujejo:1. vse stvarne pravice na nepremičnini

● lastninska pravica● hipoteka● zemljiški dolg● stvarno breme● stavbna pravica

2. obligacijske pravice, katerih predmet je nepremičnina ● prepoved obremenitve in odtujitve● zakupna in najemna pravica● predkupna oz. odkupna pravica● pravica uporabe javnega dobra● druge pravice, za katere zakon tako določa

SPZ ureja tudi dve obligacijski pravici:- prepoved odtujitve ali obremenitve- odkupno pravico.

Pri zaznambi vrstnega reda ne gre za publicitetni učinek, ampak ustvarja možnost razpolaganja z nepremičnino z vnaprej določenim vrstnim redom za vknjižbo pravice. Zakon določa 5 oblik:● zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice● zaznamba vrstnega reda za pridobitev oz. prenos hipoteke● zaznamba vrstnega reda za izbris hipoteke● zaznamba vrstnega reda za pridobitev stavbne pravice● zaznamba vrstnega reda za pridobitev etažne lastnine

Zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice varuje vrstni red pridobitve LP, katere vpis bo predlagan kasneje, s trenutkom, od katerega učinkuje ta zaznamba.Ni potrebna predložitev nobene listine, ampak predlog. Predlog za overitev zaznambe vrstnega reda lahko vloži le lastnik nepremičnine. Razlika med predznambo pridobitve LP in zaznambo vrstnega reda za pridobitev LP je v tem, da je zaznamba abstrakten instrument, ki se lahko vzpostavi vnaprej, ko lastnik še ne pozna kupca nepremičnine. Zaznamba

27

vrstnega reda deluje v korist nedoločene osebe, ki svojo upravičenost do zaznamovanega vrstnega reda izkaže s sklepom. Predznamba pa je konkretizirana in se lahko vpiše šele potem, ko je sklenjena prodajna pogodba (zavezovalni posel). Zaznamba vrstnega reda je časovno omejena in preneha veljati v 1 letu od sklepa, s katerim je dovoljena.Njen učinek je, da lastnik sam zablokira svojo nepremičnino.

DEDNO PRAVO

28. OPOROKA - vrste oporok- bolj podrobno lastnoročna oporoka in oporoka pred pričami (kaj se zgodi v primeru, da sta priči omenjeni v

oporoki - ali je oporoka neveljavna v celoti)- oporoka se uniči v požaru še za časa življenja, to je zapustnik vedel, ne naredi nove, kakšen so možnosti

dedičev iz te oporoke (dokazati morajo, da ni vedel da je bil oporoka uničena v požaru, njen obstoj, vsebino)

Oblike oporoke, ki jih ureja ZD so: lastnoročna oporoka (holografska) pisna oporoka pred pričami (alografska) sodna oporoka in iz nje izvedene oblike oporoke (konzularna, vojaška

oporoka in oporoka na ladji) mednarodna oporoka ustna oporoka notarska oporoka

PISNA OPOROKA PRED PRIČAMIPisna oporoka pred pričami je redna, zasebna pisna oporoka. Za to oporoko je najprej potrebno, da obstaja pisni sestavek (listina). Sestavek mora biti podpisan s strani oporočitelja. Oporočitelj mora znati pisati in brati v jeziku, v katerem je sestavek napisan in biti sposoben brati in pisati. Oporočitelj mora oporoko podpisati ob prisotnosti 2 prič in hkrati izjaviti, da je pisni sestavek njegova poslednja volja. Zakon določa, katere osebe ne morejo biti priče pri pisni oporoki pred pričami: absolutno nesposobne so osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti in ki ne

znajo brati in pisati relativno nesposobne so osebe, ki so v določeni krvni ali osebni povezanosti

z oporočiteljem zato, da ne bi imele interesa na usodi zapuščine oporočitelja (obstaja nevarnost, da bi vplivale na njegovo voljo).

Nesposobnost prič ima za posledico spodbojnost oporoke.Pri pisni oporoki ni pomembno, kako je sestavek nastal - s tujo roko, s strojem - in kdo je pisec. Sestavek mora oporočitelj samo podpisati.

Oporočitelj lahko vselej prekliče oporoko, ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v kateri koli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Pisno oporoko lahko prekliče tudi tako, da jo uniči. Neveljavna je pogodba, s katero se oporočitelj zaveže, da svoje oporoke ne bo preklical. Imamo več možnosti preklica:- izrecni preklic z izjavo o preklicu, dano v katerikoli obliki, v kateri se napravi oporoka- več načinov molčečega preklica: z uničenjem, z napravo nove oporoke, s konkludentnim dejanjem.Domneva o preklicu oporoke zaradi uničenja oporoke ne velja, če je bila oporoka uničena po naključju ali z dejanjem druge osebe, brez vednosti in volje oporočitelja. Taka oporoka ima pravni učinek, če jo je mogoče rekonstruirati.Če je oporočitelj kasneje razpolagal z določeno stvarjo, ki jo je komu naklonil, ima to za posledico preklic naklonitve te stvari.

29. ZAPUŠČINSKI POSTOPEK Zapuščinski postopek se začne po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je nekdo umrl, ali je razglašen za mrtvega. Postopek se lahko uvede tudi na predlog strank, zlasti dedičev.

Odločbe se izdajajo v obliki sklepov, ki morajo biti obrazloženi, če je zoper njih dovoljena samostojna pritožba. Prav tako morajo biti obrazloženi sklepi sodišča druge stopnje. Sklep o dedovanju je ugotovitvena, dekleratorna odločba. Z njim se razglasi dediče, volilojemnike oziroma druge upravičene osebe, ki so pridobile dedno pravico, pravico do volila oziroma določeno pravico do zapuščine v trenutku zapustnikove smrti.

Če so med strankama sporna dejstva, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek. Če so sporna samo pravna vprašanja, odloči zapuščinsko sodišče samo o njih.

28

Sodišče izda sklep, s katerim na pravdo napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Če sodišče prekine postopek, določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo. Če se stranka ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka, dokler ni pravda zaključena. Če se stranka ne ravna po sklepu sodišča, se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča, ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo. O zadevnem zahtevku je vedno možno sprožiti pravdo ne glede na to ali je sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo ali ne.

Stranka zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Med slednje je šteti zlasti vse tiste osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, npr. osebe, ki imajo na skrbi spolnitev nalogov in vse tiste osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja. Stranka so lahko tudi upniki zapustnika, ki v roku 3 mesecev od uvedbe dedovanja, zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča (spearatio bonorum).Če upnik uveljavlja na zapuščinski obravnavi zahtevek, izdaš sklep s katerim ga zavržeš (če ne gre za zahtevek po ločitvi premoženja).

Dedna transmisija:Če umre dedič pred koncem zapuščinskega postopka in se ni odpovedal dediščini, preide pravica odpovedi se dediščini na njegove dediče. Prehod dedičeve pravice odpovedati se dediščini na njegove dediče (oziroma dedovanje pravice odpovedati se dediščini) je primer t.i. dedne transmisije v sistemu ispo iure pridobitve dediščine.

Vstopna pravica, akrescenca Pri ureditvi dednih redov izhaja zakon iz parentelnega sistema z reprezentanco. Osnova za oblikovanje dednih redov je sorodstvo z zapustnikom. Posamezno parentelo sestavljajo zapustnikovi predniki, ki so po stopnji sorodstva enako oddaljeni od zapustnika in vsi njihovi potomci. Po zakonu se dedovanje zaključi s tretjo parentelo. Med parentelami velja izključnost: sorodniki iz parentele, ki je po stopnji sorodstva bolj oddaljena od zapustnika, ne morejo dedovati, če obstaja kakšen sorodnik iz bližnje parentele.Linijo predstavlja skupina sorodnikov, ki izhajajo od skupnega prednika. Med sorodniki, ki sestavljajo določeno linijo, velja vstopna pravica (pravica reprezentance). Če predstavnik linije ne deduje (ker ni preživel zapustnika, je dedno nevreden, se je odpovedal dediščini), stopijo na njegovo mesto kot dediči njegovi potomci prve stopnje oziroma otroci; če ne deduje kakšen otrok predstavnika linije, dedujejo njegovi otroci. Dedovanje na podlagi vstopne pravice ne pride v poštev, če od dedovanja odpadli dedič nima potomcev ali pa ti ne morejo ali nočejo dedovati po zapustniku. V takem primeru nastopi prirast (akrescenca): dedni delež odpadlega dediča priraste sodedičem po razmerju njihovih dednih deležev.Dedovanje je možno v okviru treh dednih redov. Prvi dedni red: zapustnikovi potomci in njegov zakonecDrugi dedni red: zapustnikovi starši in njegov zakonecTretji dedni red: zapustnikovi stari starši.

PROCESNOPRAVNA UREDITEV DEDOVANJA

1. VARSTVO IN UVELJAVLJANJE PRAVIC DO ZAPUŠČINE, ZAPUŠČINSKI POSTOPEKZapuščinski postopek je celota procesnih dejanj strank, sodišča in drugih organov, s katerimi se UGOTOVIJO oz. POTRDIJO ob zapustnikovi smrti nastale pravice dedičev in drugih upravičencev do zapuščine.Za varstvo in uveljavljanje pravice do zapuščine (predvsem dedne pravice) rabi zapuščinski postopek. Kot njegovo dopolnilo in pomoč pri odločanju se uporabljata pravdni in upravni postopek – zapuščinsko sodišče prekine postopek in napoti stranko na pravdo ali na upravni postopek, da se razreši neko sporno dejansko vprašanje, od katerega je odvisna odločba v zapuščinskem postopku.

Zapuščinski postopek je posebna oblika nepravdnega postopka; dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti pazi, da je poskrbljeno za pravice tistih oseb, ki same niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (mladoletni, pod skrbništvom, nasciturus)Poskrbeti mora, da so ustrezno zastopane in da zastopniki v redu opravljajo svoje dolžnosti.Po pravnomočnosti odločbe v zapuščinskem postopku (sklep o dedovanju ali volilu) se lahko pravice do zapuščine uveljavljajo samo v pravdi. Zapuščinskega postopka ni možno ponovno uvesti ali obnoviti, četudi bi se po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku ugotovilo, da so v času zapustnikove smrti obstajala dejstva, za katera zapuščinsko sodišče ni vedelo in jih ni moglo upoštevati. (Izjema: Zakon o denacionalizaciji v določenih primerih dedovanja denacionaliziranega premoženja se postopek zopet uvede).

Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, čim sodišče izve, da je nekdo umrl ali je razglašen za mrtvega = ko dobi smrtovnico: sestavi jo matičar in jo pošlje sodišču.Ko oseba umre, se svojci zglasijo pri matičarju. Ta v matično knjigo umrlih oseb in v smrtovnico vpiše: osebni podatki umrlega, točen čas smrti in kraj, druge relevantne podatke (zapustnikovi dediči (zakonec, otroci), morebitni oporočni dediči (obstoj oporoke)), premoženje zapustnika (aktiva in pasiva), ali je pričakoval otroka, ali je užival socialno pomoč).Smrtovnico pošlje matičar okrajnemu sodišču, tudi v primeru, če ni zapustil nobenega premoženja.

29

Po Zakonu o dedovanju je predpisana subsidiarna uporaba pravil pravdnega postopka – v zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe upravnega postopka, razen če Zakon o dedovanju določa drugače.

Stranke zapuščinskega postopka so:● dediči;● volilojemniki;● druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine - zlasti vse tiste osebe, ki poleg dedičev in

volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, npr.:○ osebe, ki skrbijo za izpolnitev nalogov;○ vse osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja.

Vsebina sklepa: v sklepu o dedovanju sodišče ugotovi: 1. kdo so zapustnikovi dediči2. katero premoženje sestavlja zapustnikovo zapuščino3. katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

Zapuščinsko sodišče izdaja odločbe v obliki sklepa:● sklep o dedovanju● poseben sklep (o volilu)

Sklep izda sodišče na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Pri tem upošteva:● dokaze, ki so jih predložile stranke● dokaze, ki jih je priskrbelo samoDokaze, ki so podlaga odločitvi, lahko izvede tudi naprošeni sodnik – ne velja neposrednost, ki je pravilo v pravdnem postopku.

Za obravnavanje nepremične zapuščine, ki leži v Sloveniji, je predpisana izključna pristojnost slovenskega sodišča. Če leži nepremična zapuščina v drugi državi, je slovensko sodišče pristojno samo tedaj, če po zakonu države, v kateri leži zapuščina, ni pristojen organ te države. Če so premičnine na ozemlju Slovenije, je pristojno slovensko sodišče. Če pa so premičnine na ozemlju druge države, je pristojno slovensko sodišče samo tedaj, če po pravu države, v kateri so premičnine, ni pristojen njen organ oz. noče obravnavati zapuščine.

Stvarna pristojnost je določena v Zakonu o sodiščih – za odločanje o dednih zadevah na I. stopnji so pristojna okrajna sodišča, za odločanje na II. stopnji so pristojna višja sodišča. Višina vrednosti zapuščine ne vpliva na določitev stvarne pristojnosti.Funkcionalna pristojnost – vse odločbe med postopkom izdaja sodnik posameznik.Krajevna pristojnost okrajnega sodišča za vodenje zapuščinskega sodišča se določa po stalnem ali začasnem prebivališču zapustnika v času smrti.Sodišče je dolžno paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost ves čas postopka. Prorogatio fori v zapuščinskem postopku ni dovoljena – stranke ne morejo sporazumno spremeniti stvarne in krajevne pristojnosti sodišča.

Sodnik izvaja dokaze in sprejme izjavo odpovedi dediščini, strokovni sodelavec pa sprejme druge izjave in predloge strank

DEJANJA PRED OBRAVNAVO:Pred obravnavo se opravijo pripravljalna dejanja, ki jih poleg sodišča izvaja tudi upravni organ.1. Popis in cenitev premoženja (če to zahteva skrbnik zapuščine, če je dobival socialno pomoč, če to zahtevajo

dediči, volilojemniki, upniki).Upravičenci lahko popis in cenitev vedno izpodbijajo v pravdi.Popis zajema vse (ne)premično premoženje, njihova vrednost, terjatve, dolgovi, neplačani davki,... Opravi ga notar, izvršitelj oporoke ali delavec sodišča in 2 priči

2. Začasni ukrepi za zavarovanje zapuščine se sprejmejo, če○ grozi nevarnost uničenja ali poškodovanje○ ni dedičev, ki bi upravljali zapuščinoUpravni organ lahko odredi začasne ukrepe. O njih mora obvestiti zapuščinsko sodišče lahko jih spremeni, odpravi,...Sodišče odredi hrambo, če:○ gre za denar, VP, dragocenosti,...○ dedič ni sposoben upravljati premoženja in nima zakonitega zastopnika○ so dediči neznani ali odsotni

3. Začasni skrbnik zapuščine: postavi ga sodišče. 4. Razglasitev oporoke: sodišče, pri katerem je oporoka ali ki je dobilo smrtovnico, razglasi oporoko, ne glede na

to ali je pristojno za zapuščinski postopek. Zapisnik o razglasitvi oporoke in izvirno oporoko se pošlje zapuščinskemu sodišču. Prisotnost 2 prič, lahko tudi dediči, volilojemniki,...

30

5. Postopek rekonstrukcije oporoke: razglasitev pisne oporoke, ki je izginila/ bila uničena brez volje zapustnika. Mogoča je le, če je med prizadetimi osebami soglasje glede obstoja, vsebine in oblike oporoke. Če tega soglasja ni, se to reši v pravdi. Oporoka se razglasi glede na uspeh rekonstrukcije.

6. Ločitev zapuščine

Izvršitelja oporoke se pozove, naj se izjasni, ali bo prevzel to dolžnost. Če se pričakuje rojstvo otroka, se obvesti CSD. Glede na podatke v smrtovnici se sodišče odloči, ali bo opravilo zapuščinsko obravnavo. Le-ta odpade, če:1. umrli ni zapustil premoženja ali2. je umrli zapustil samo premično premoženje ter dediči ne zahtevajo, naj se opravi zapuščinska obravnava.

Dedič lahko zahteva od sodišča, da izda potrdilo, da je dedič ni konstitutivne narave, le on se navzven legitimira kot dedič.

Če se opravi zapuščinska obravnava, razpiše sodišče narok in nanj povabi "prizadete osebe" (podatke dobi v smrtovnici). To so osebe:● poklicane k dedovanju po oporoki ali po zakonu● ki jim je zapustnik naklonil kakšno korist iz zapuščine● ki imajo pravico do izločitve določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja

Stranke so opozorjene, da: ● lahko do konca glavne obravnave podajo izjavo o sprejemu / odpovedi dediščini● bo sodišče odločilo o njihovi pravici po podatkih, s katerimi razpolaga, če ne pridejo na narok ali ne podajo

izjave● naj v primeru obstoja oporoke slednjo predložijo na sodišču najkasneje na obravnavi

Oklicni (ediktalni) postopek se izpelje, če:1. sodišče ne ve, ali je kaj dedičev;2. so dediči neznani;3. je neznano bivališče dedičev.Sodišče z oklicem, ki ga objavi na sodni deski in v Uradnem listu RS, povabi osebe, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, naj priglasijo svoj zahtevek v 1 letu od objave oklica. Če se neznani dediči v 1 letu ne javijo, razglasi sodišče s sklepom, da je postala zapuščina brez dediča državna lastnina.Če so dediči znani, a se v 1 letu ne zglasijo, se jih lahko upošteva kot dediče, če sodišče po podatkih, ki jih ima na voljo, ugotovi: da so dediči, na obravnavi jih zastopa skrbnik za posebne primere.

Na zapuščinski obravnavi rešuje sodišče vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti:○ kolikšna je zapuščina, kaj spada vanjo ugovor zoper popis ali cenitev če je potrebno se popis opravi

znova○ veljavnost oporoke○ dedna nevrednost○ odpoved dedovanju sprejem/odpoved dediščine – izjavo lahko poda sam ali preko zastopnika○ razdedinjenje○ vračanje daril, volil○ velikost dednih deležev○ dedne pravice○ dednopravni zahtevki, ki ne izvirajo iz dedne pravice (npr. zahtevek za izločitev določene premoženjske mase

iz zapustnikovega premoženja)Od prizadetih oseb sodišče pridobi izjave.

Pravice nujnih dedičev upošteva sodišče izključno na njihovo zahtevo!!! Če se je oseba, ki je upravičena do nujnega deleža, udeležila obravnave, a ni zahtevala nujnega deleža, po pravnomočnosti sklepa ne more zahtevati deleža v posebni pravdi.

Če gre za sporna pravna vprašanja, reši spor praviloma zapuščinsko sodišče samo. Če so sporne dejanske okoliščine in v določenih primerih tudi, kadar gre za sporna pravna vprašanja, sodišče napoti stranke, naj rešijo spor v pravdi, in do rešitve spora prekine zapuščinsko obravnavo. Na pravdo se napoti stranko, katere pravico šteje sodišče za manj verjetno!

Sodišče konča zapuščinsko obravnavo s sklepom o dedovanju, ki je ugotovitvena (deklaratorna) odločba. Z njim se osebe, ki so pridobile dedno pravico ali pravico do volila, razglasi za dediče oz. volilojemnike. Določi se premoženje, ki je v zapuščini, in katere pravice gredo dediču, legatarju,...Sklep se vroči dedičem, legatarjem in vsem osebam, ki so v postopku uveljavljale zahtevke iz naslova dedovanja ter davčnemu uradu. Opravijo se tudi potrebni vpisi v zemljiško knjigo.

31

UČINEK PRAVNOMOČNOSTIPravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, razen če jim je po zakonu priznana pravica, da svoj zahtevek uveljavljajo v pravdi. Stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, veže pravnomočni sklep o dedovanju samo, če je njihova pravica dednopravne narave. Če izvira njihova pravica iz drugega premoženjskega razmerja, jo lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavljajo v pravdi (npr. lastninska pravica na delu premoženja, ki je formalno pripadalo zapustniku, vendar dejansko ne spada v zapuščino).

V Zakonu o dedovanju so posebej določeni primeri, ko stranke ne veže pravnomočni sklep o dedovanju:1. NAJDBA NOVEGA PREMOŽENJA – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju se najde premoženje, za katero

sodišče ob izdaji sklepa ni vedelo, da sodi v zapuščino. Ne opravi se nova zapuščinska obravnava, temveč sodišče razporedi to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa. To ne velja, kadar je bilo s prvim sklepom o dedovanju odločeno samo o dedovanju zaščitene kmetije ter novo odkrito zapustnikovo premoženje ni kmetija. Ker gre za dve zapuščinski masi, ki se obravnavata po različnih pravilih, je treba odločiti o dedovanju kasneje najdene zapuščine na novi zapuščinski obravnavi.Sodišče opravi zapuščinsko obravnavo: ● po uradni dolžnosti tudi, če je prej ni bilo in sestavljajo najdeno premoženje nepremičnine; ● na zahtevo prizadetih oseb, kadar sestavljajo najdeno premoženje samo premičnine.

2. POZNEJE NAJDENA OPOROKA – oporoka se najde po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sodišče jo razglasi in pošlje zapuščinskemu sodišču, ki ne opravi zapuščinske obravnave, temveč obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi.

3. NOV DEDIČ – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič. Sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi.

PRAVNA SREDSTVA ZOPER SKLEP O DEDOVANJUPritožba, ki ima suspenzivni in devolutivni učinek, in se mora vložiti v 15 dneh od vročitve sklepa. Zoper pravnomočni sklep o dedovanju lahko vloži tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti. Po Zakonu o dedovanju ni možno obnoviti zapuščinskega postopka, končanega s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Če so podani pogoji za obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku, lahko stranke uveljavljajo svoje pravice samo v pravdi. Revizija ni dovoljena.

2. UVELJAVLJANJE DEDNE PRAVICE V PRAVDI NA PODLAGI DEDIŠČINSKE TOŽBERedna pot za uveljavljanje dedne pravice je po zakonu zapuščinski postopek. Izjemoma se lahko uveljavlja dedna pravica tudi v pravdi, kadar oseba, ki misli, da ima dedno pravico, svoje pretenzije na dedno pravico ne more uveljavljati v zapuščinskem postopku: ● kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo● kadar je zapuščinsko sodišče sicer odločalo o zahtevku, vendar ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin

Dedna pravica se v pravdi uveljavlja z dediščinsko tožbo (hereditatis petitio). Z njo zahteva tožnik kot dedič iz naslova zatrjevane dedne pravice (titulo universali) zapuščino, del zapuščine ali posamezne predmete zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje v posesti na temelju svoje dedne pravice, ki se šteje za dediča (possessor pro herede).

V pravdi na podlagi dediščinske tožbe mora tožnik dokazati, da ima:1. dedno pravico ali ima močnejšo pravico od tiste, na katero toženec opira posest zapuščinskih predmetov in2. toženec zapuščinske predmete v posesti, sklicujoč se na dedno pravico.

Tožnik zahteva, naj sodišče:● ugotovi, da je on dedič ali sodedič – ugotovitveni zahtevek● tožencu naloži, naj mu izroči zapuščinske predmete, ki jih ima v posesti – dajatveni zahtevekTožba mora vsebovati oba zahtevka, četudi ima toženec v posesti samo eno stvar zapuščine.V dediščinski tožbi tožnik lahko, če ima od tega pravno korist, postavi tudi samo zahtevek, naj sodišče ugotovi, da ima dedno pravico.

Dediščinska tožba zastara:● v subjektivnem roku 1 leta, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine● v objektivnem roku 10 let od zapustnikove smrti (zakoniti dedič) oz. razglasitve oporoke (oporočni dedič)Potek roka ima za posledico izgubo tožbenega zahtevka, ne pa izgubo dedne pravice (zastaranje, ne prekluzija). Dediščinska tožba kot ugotovitvena tožba ne zastara.

30. KAJ JE DEDNI DOGOVOR, NA KAJ TE SPOMINJA? (sodno poravnavo)

32

Dedni dogovor je sporazum o delitvi dediščine, naveden v sklepu o dedovanju. Ima učinke sklenjene sodne poravnave in se lahko izpodbija s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki jo mora stranka vložiti v roku 3 mesecev od dneva, ko je izvedela za razlog razveljavitve, najkasneje pa v roku 3 let, ko je bila sodna poravnava sklenjena. V primeru, ko dediči sklenejo dedni dogovor, taka sklenitev dednega dogovora in podpis tega smiselno vsebuje dedno izjavo o priznanju dedne pravice. Razveljavitev dednega dogovora, ki ima po sodni praksi značaj sodne poravnave je možno uveljavljati le v pravdi, če je bila podaja povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo ali pod vplivom zmote.

Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava in obligacijsko razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma - izjavo volje na zapisnik in podpisom tega sporazuma pred sodiščem. Sodišče tak sporazum le navede v sklepu o dedovanju, ni pa veljavnost sporazuma odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Glede na to z razveljavitvijo sklepa o dedovanju, v katerem je naveden dedni dogovor, ni razveljavljen tudi dedni dogovor kot pogodba med dediči.

31. KDAJ SODIŠČE NAPOTI NA PRAVDO V ZAPUŠČINSKEM POSTOPKU? KOGA? KDAJ PA VEDNO NAPOTI NA PRAVDO?Če so med strankama sporna dejstva, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek. Če so sporna samo pravna vprašanja, odloči zapuščinsko sodišče samo o njih.

Če tretji trdi, da je stvar njegova in ne zapustnikova, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranki na pravdo, da se ugotovi lastninska pravica na stvari.

V kolikor pa je bil zapuščinski postopek že opravljen ali pa sploh ni bil (ker je zapustnik zapustil samo premično premoženje), ima oseba, ki misli, da ima dedno pravico, pravico uveljavljati svojo pravico v pravdi z dediščinsko tožbo. S to tožbo tožnik kot dedič zahteva zapuščino, del zapuščine ali posamezne predmete zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje ali predmete zapuščine v posesti na temelju svoje dedne pravice. Z dediščinsko tožbo se uveljavlja dedna pravica zlasti tedaj, ko je bil toženec s sklepom o dedovanju ugotovljen kot dedič, dejansko pa ni dedič. V pravdi mora tožnik dokazati, da ima dedno pravico oziroma da ima močnejšo pravico od tiste, na katero toženec opira svojo posest zapuščinskih predmetov in pa to, da ima toženec zapuščinske predmete v posesti, sklicujoč se na dedno pravico. Tožnik zahteva, naj sodišče:- ugotovi, da je on dedič ali sodedič- tožencu naloži, naj mu izroči zapuščinske predmete, ki jih ima v posesti. Tožba mora vsebovati oba zahtevka: ugotovitveni in dajatveni zahtevek. Iz ugotovitvenega namreč izhaja, da zahteva tožnik stvari kot sestavni del zapuščine, da jih torej zahteva na temelju svoje dedne pravice. V nasprotnem primeru se dediščinska tožba ne bi razlikovala od lastninske tožbe. Ta tožba ne zastara. Roki, določeni v zakonu so zastaralni. Potek roka ima za posledico izgubo tožbenega zahtevka, ne pa izgubo dedne pravice.

32. Nekdo zapusti kmetijo (pa ni šlo za vprašanje dedovanja kmetije) in ima le dva sinova, pri čemer je eden študiral pravo, drugi pa je traktor vozil in krave molzel (ja, zelo je slikovita). Ali lahko drugi zahteva večji delež? Rekla je, da gre za pogost primer iz prakse. Prišla sva nekako do tega, da naj bi imel možnost biti favoriziran.

33. ODPOVED DEDIŠČINI Dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (142/2 člen ZD).V ZD je za tak primer določena izjema: dedič v tem primeru najprej sprejme dediščino, šele nato se odpove svojemu dednemu deležu, zato ga moramo obravnavati kot dediča, ki že v času dediščinske skupnosti razpolaga s svojim deležem - odgovarja za dolgove.

Pravice dedičev, ki so živeli ali pridobivali skupaj z zapustnikom- dedič, ki je živel ali pridobival skupaj z zapustnikom, lahko zahteva, da

○ sodišče odloči, da se mu pustijo posamezne premične ali nepremične stvari, ki bi sicer pripadle drugim dedičem

○ on pa da jim izplača njihovo vrednost v denarju rok določi sodišče

- dediči imajo do plačila zakonito zastavno pravico na delih zapuščine, dodeljenih dediču- če ne plača v roku, imajo pravico zahtevati plačilo svoje terjatve ali izročitev stvari

ZZZDR

34. SKUPNO PREMOŽENJE ZAKONCEV - skupno premoženje

33

- kaj pa če gre za darilo ali odškodnino, ki jo je prejel zaradi delovne nesreče? (ne gre za skupno premoženje) - kaj če pred razvezo zakonec proda stvar - kaj če jo proda za en evro (ima pravico do polovice vrednosti

prodane stvari in ne cene za katero jo je prodal) Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Lahko pa se dogovorita, da ga upravlja le eden izmed njiju. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Pravice na nepremičninah se vpišejo v ZK kot skupno premoženje po nedoločenih deležih.

Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. Po delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Pri tem se ne upošteva le dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec da drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja… Zakonca se lahko sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež.

Osebno premoženje zakonca je vse tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi ZZ in premoženje, ki ga pridobi v trajanju ZZ, vendar ne z delom (darilo, dedovanje). Posebno premoženje zakonca so tudi tiste pravice, vezane na njegovo osebo:* osebne služnosti* preživnine* invalidnine, nezgodne rente* pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo* zavarovalnina* plodovi in dohodki posebnega premoženja zakonca, ki niso bili pridobljeni z delom.

Razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem, kaj lahko drugi zakonec stori brez njegovega soglasja Kadar eden od zakoncev samostojno razpolaga s stvarjo, gre za razpolaganje razpolagalno nesposobne osebe. Dobroverni tretji se lahko sklicuje na 64. člen SPZ in tako pridobi lastninsko pravico. Za upravljanje se uporabljajo določbe, ki urejajo solastnino. Tako je potrebno za posle rednega upravljanja soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Glede na to, da pri skupni lastnini deležni niso določeni, za redno upravljanje ni potrebno soglasje drugega zakona, za posle, ki so izven rednega upravljanja, pa je potrebno soglasje drugega zakonca.

Odgovornost zakoncev za dolgoveZa svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju. Za obveznosti, ki obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor s svojim posebnim premoženjem. Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov dolg.

ZAKON O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU

35. TOŽBA NA NEDOPUSTNOST IZVRŠBE

I. V POSTOPKU UGOVORA DOLŽNIKADolžnik lahko zoper sklep o izvršbi, s katerim je sodišče odločilo o upnikovem predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ali verodostojne listine, v 8 dneh vloži ugovor (edino dolžnikovo pravno sredstvo). Sodišče po prejemu obrazloženega ugovora in obrazloženega odgovora na ugovor odloča o ugovoru dolžnika s sklepom in ugovoru ugodi ali ga zavrne.

ZIZ pa določa, da če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi spornih dejstev med strankama in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbePri tem velja nesuspenzivnost; pravda ne zadrži izvršbe.

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Zakon izrecno ne predvideva možnosti vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe v primeru, ko je dolžnik zamudil ugovorni rok, kakor tudi, da zakon ne prepoveduje vložitve tožbe v drugačnih procesnih in materialnopravnih situacijah kot so predvidene z zakonom, drugo vprašanje pa je ali je takemu načinu, na kakršnega hoče tožeča stranka zaobiti posledice lastne procesne neaktivnosti (zaradi katere je sklep o izvršbi postal pravnomočen), mogoče nuditi pravno varstvo.

34

Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom: pogoj za njeno dovoljenost pa je predhodni ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker je tožba dovoljena samo takrat, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (ne pa tudi na izvršilni naslov), ta dejstva pa so bila med strankami sporna, je mogoče uveljavljati le t.i. opozicijske ugovore: 1. da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne

odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova2. da je upnik odložil 3. da je terjatev zastarala

II. V POSTOPKU UGOVORA TRETJEGA

SKLEP O UGOVORU, PRAVDA NA UGOTOVITEV NEDOPUSTNOSTI IZVRŠBE● tretji lahko do konca izvršilnega postopka ugovarja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki

preprečuje izvršbo (stvarnopravne - lastninska pravica, zastavna pravica…, ali obligacijskopravne pravice)● če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, sodišče dokončno odloči o ugovoru tako, da ga brez

nadaljnjega obravnavanja zavrne● tretji ima nato v prekluzivnem roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa možnost začeti pravdo za

ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna● tožbo vloži tretji z zahtevkom, da se ugotovi, da izvršba na določen predmet ni dopustna

(ugotovitvena, deklaratorna)● če dolžnik izpodbija pravico tretjega, je lahko zajet s tožbo ima položaj formalnega sospornika ● če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana oziroma je bila odločena,

na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi

KDAJ SE NE MORE ZAHTEVATI, DA SE IZVRŠBA IZREČE ZA NEDOPUSTNO● če je tretji solastnik premične stvari, pa je njegov solastniški delež manjši od 1/2, ne more zahtevati, da se

izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno○ izplača se ga iz zneska, dobljenega s prodajo stvari pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov

izvršilnega postopka○ lahko pa zahteva, da se mu odstopi stvar, če položi znesek v višini njegovega deleža○ če kdo izpodbija njegov delež, lahko upnika toži na ugotovitev svojega deleža (ugotovitveni

zahtevek v pravdi)

36. UGOVOR TRETJEGA V IZVRŠBI - primer: žena ugovarja, da ima tudi sama delež na skupnem premoženju, ki ga je dolžnik zastavil- tukaj sem ji

sicer govorila tudi o postopku, vendar je hotela vedeti, kdo je bolj varovan, kateri upnik, tisti ki pridobi v izvršilnem postopku zastavno pravico ali tisti, ki s pogodbo, npr. banka, ali nekaj takega)

UGOVOR TRETJEGA IN ODGOVOR NA UGOVOR● kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo lahko vloži

ugovor zoper sklep o izvršbi in v zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno● pravice, ki jih uveljavlja tretji, so lahko

○ stvarnopravne in druge absolutne pravice ○ obligacijske pravice (zakup, hramba, prevoz, skladiščenje)

● tretji mora ugovor vložiti pri sodišču, ne pri samem izvršitelju!● ugovor lahko vloži do konca izvršilnega postopka (praviloma pa takrat, ko se izvršba že opravlja)● ugovor mora biti pravočasen, popoln in dovoljen in se vroči upniku v odgovor ali zavrže● upnik lahko odgovori v 8 dneh

SKLEP O UGOVORU, PRAVDA NA UGOTOVITEV NEDOPUSTNOSTI IZVRŠBE● če upnik v roku ne odgovori na ugovor ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče glede na

okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo● če ugovor ni obrazložen ali pravica ni verjetno izkazana se šteje, da je neutemeljen● tretji lahko do konca izvršilnega postopka ugovarja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki

preprečuje izvršbo (stvarnopravne - lastninska pravica, zastavna pravica…, ali obligacijskopravne pravice)● če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, sodišče dokončno odloči o ugovoru tako, da ga brez

nadaljnjega obravnavanja zavrne● tretji ima nato v prekluzivnem roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa možnost začeti pravdo za

ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna● tožbo vloži tretji z zahtevkom, da se ugotovi, da izvršba na določen predmet ni dopustna

(ugotovitvena, deklaratorna)● če dolžnik izpodbija pravico tretjega, je lahko zajet s tožbo ima položaj formalnega sospornika ● če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana oziroma je bila odločena,

na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi

35

KDAJ SE NE MORE ZAHTEVATI, DA SE IZVRŠBA IZREČE ZA NEDOPUSTNO● če je tretji solastnik premične stvari, pa je njegov solastniški delež manjši od 1/2, ne more zahtevati, da se

izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno○ izplača se ga iz zneska, dobljenega s prodajo stvari pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov

izvršilnega postopka○ lahko pa zahteva, da se mu odstopi stvar, če položi znesek v višini njegovega deleža○ če kdo izpodbija njegov delež, lahko upnika toži na ugotovitev svojega deleža (ugotovitveni

zahtevek v pravdi)

37. KAJ SO ZAČASNE ODREDBE Začasne odredbe so sredstvo zavarovanja, ki jih ureja Zakon o izvršilnem postopku. V nasprotju s predhodnimi odredbami (pred izvršljivostjo + nevarnost), so v ZIZ naštete zgolj primeroma.

Začasna odredba je časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je ohranitev obstoječega ali ustvaritev novega začasnega stanja z namenom:○ da se ne izjalovi uspeh sodnega postopka oziroma uspeh bodoče izvršbe○ da se prepreči nastanek hujših škodljivih posledic in grozeče nasilje.

ZAČASNE ODREDBE● začasne odredbe: za zavarovanje denarnih ali nedenarnih terjatev● pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba● kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi● ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen● sodišče upniku določi rok, v katerem mora začasno odredbo opravičiti

ZAČASNE ODREDBE ZA ZAVAROVANJE DENARNE TERJATVE

POGOJI Začasna odredba se izda, če upnik izkaže za verjetno, da1. terjatev obstoji ali da bo nastala2. obstaja nevarnost , da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena● nevarnosti ni treba dokazovati, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik z odredbo pretrpel le neznatno

škodo● šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini (razen EU)

VRSTE ZAČASNIH ODREDB● sodišče sme za izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja ● zlasti pa (primeroma):

1. prepoved razpolaganja s premičninami2. prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin ali stvarnih pravic, ki so vknjižene v njegovo korist

(z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi)3. prepoved dolžnikovemu dolžniku izplačila terjatve ali izročitve stvari dolžniku4. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu

odreči izplačilo denarnega zneska- z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica

ZAČASNE ODREDBE ZA ZAVAROVANJE NEDENARNE TERJATVEPOGOJI Začasna odredba se izda, če upnik izkaže za verjetno, da1. terjatev obstoji ali da bo nastala2. obstaja ena od predpostavk:

● nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena● da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode● da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših

neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku

VRSTE ZAČASNIH ODREDB● sodišče sme za izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja ● zlasti pa (primeroma):

1. prepoved odtujitve in obremenitve premičnin ter hrambo teh stvari2. prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine (z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi)3. prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme

nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev36

4. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari5. plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega

razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati

ZNAČILNOSTI ZAČASNIH ODREDB- hitrost (potrebna je hitra vmesna sodna odločitev)- vezanost na določen postopek, prepoved odločanja o stvari sami (začasno odredbo je mogoče predlagati samo

v povezavi s konkretnim glavnim zahtevkom, za katerega je treba izkazati verjetnost, da je utemeljen)- začasnost (trajanje je omejeno z rokom, ki ga postavi sodišče).

Postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti (postopek zaradi motenja posesti, zakonski spori in spori iz razmerij med starši in otroki). Sodišče izda sklep v katerem navede rok, koliko časa naj odredba traja. Sklep mora biti vedno obrazložen.

Začasne odredbe v drugih postopkih:- zakonski spori in spori iz razmerij med starši in otroki (411. člen ZPP)- spori zaradi motenja posesti (427. člen ZPP)- nepravdni postopki (114 člen (ZNP)- spori zaradi kršitve avtorskih pravic (170. člen ZASP)- spori zaradi kršitve pravi industrijske lastnine (123. člen ZIL).Začasno odredbo med drugim civilnim postopkom izda sodišče, ki vodi postopek. Tak sklep ima takoj učinek sklepa o izvršbi.

Kaj mora vsebovati predlog za izdajo začasne odredbe? ● vse podatke, kot jih mora imeti vsaka vloga● izkaz verjetnosti, da terjatev obstoji ali da bo terjatev nastala● verjetno nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugega razpolaganja s premoženjem

uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (konkretna nevarnost!, pri zavarovanju nedenarne terjatve zadostuje izkaz objektivne nevarnosti)

● natančne podatke o dolžniku ter sredstva in predmet izvršbe, po možnosti izvršitelja

38. KAJ JE REGULACIJSKA ZAČASNA ODREDBA (odredba, ki ima isto vsebino kot sama tožba) Značilnost t.i. regulacijske (ureditvene) začasne odredbe je vsebinsko pokrivanje s tožbenim zahtevkom (in je značilno za motenjske spore), ki ravno zaradi tega terja zelo restriktiven pristop in je opravičljiva le z namenom preprečitve nasilja ali nastanka težko nadomestljive škode. V takšnih primerih je dejansko potrebno upoštevati tudi položaj toženca kot dolžnika, saj se z ugoditvijo s tovrstnim predlogom na nek način prejudicira odločitev o zahtevku.

Namen ureditvene (regulacijske) začasne odredbe ni zavarovanje zahtevka, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Takšne začasne pa so glede na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 275/97 in glede na sodno prakso dovoljene le izjemoma.

Glede na navedeno je treba ločiti zavarovalne in ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Namen prvih je zavarovati možnost kasnejše izvršbe, namen drugih pa je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njihovo bistvo je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode (2. alinea drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker regulacijske začasne odredbe niso namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, do njih lahko (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbah(2). Nasprotno stališče zahteve je zmotno. Po povedanem je jasno, da se regulacijska začasna odredba lahko izda tudi ob takšnem zahtevku, kot ga v konkretni pravdi uveljavljata tožnika (tudi ne glede na verjetnost terjatve, ki jo imata ali bosta imela proti tožencema). Skratka, temelj za uveljavitev kategorije regulacijskih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče, ki je močno prevrednotilo dotlej (v sodni praksi in teoriji) uveljavljeno tolmačenje obravnavanega sredstva zavarovanja. Posebej pa je treba poudariti, da je pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Iz teh razlogov mora sodišče - ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke - zelo omejevalno razlagati pojme „grozeče nasilje“ oziroma „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“.

Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja - ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku; ni vsako sporno pravno razmerje hkrati že takšno, ki bi opravičevalo izdajo regulacijske začasne odredbe.

37