Top Banner

Click here to load reader

171

*MEDNARODNO PRAVO* - studentski.netstudentski.net/get/ulj_prf_pr1_mjp_sno_zapiski_2006_2007_01.pdf · 3 -mednarodno pomorsko pravo; - mednarodno diplomatsko in konzularno pravo;-mednarodno

Feb 05, 2018

ReportDownload

Documents

dangtuyen

  • 1

    *MEDNARODNO PRAVO*

    Zapiski s predavanj 2006/2007 Skripta iz kopirnice

  • 2

    1. UVOD

    1.1. POJEM MP Je sistem pravnih pravil, ki urejajo pravne odnose (pravice in dolnosti) med subjekti, priznanimi v

    mednarodni skupnosti, tako v medsebojnih odnosih, kot tudi v razmerjih do temeljnih lovekovih pravic

    ter zaite ljudi.

    Sistem je, ker reuje dejansko stanje, ki ni vnaprej predvideno; pomeni, da ni pravnih praznin, ker si

    pomagamo tako, da ob odsotnosti konkretneje norme uporabimo splonejo. Poleg mednarodnih

    pogodb in konvencij v ta sistem pritevamo e splona naela, obiajno pravo, javno vest, zakone

    lovenosti, itd. Temeljna naela povezujejo sistem v celoto.

    Mednarodno pravo torej ureja:

    - medsebojne odnose med dravami; - poloaj mednarodnih organizacij - ustanavljanje, pristojnosti, delovanje; - mednarodni poloaj in odnose ostalih subjektov, na katere se nanaajo pravila mednarodnega

    prava - posamezniki, organizacije, osvobodilna gibanja itd.

    Norme mednarodnega prava so lahko:

    - konkretne: mednarodne dolnosti drav; - abstraktne: dolobe iz pogodb med dravami.

    Norme mednarodnega prava so zavezujoe. Ne gre za obiaje ali splone, okvirne dogovore. Kritev

    mednarodnih norm ima vedno posledice za dravo, kljub temu pa je kritev relativno malo (norme se

    veinoma upotevajo). Kadar pride do kritev gre veinoma za kritve lovekovih pravic in miru,

    povzroijo pa obsene debate in spodkopavajo zaupanje v avtoriteto mednarodnih norm.

    Za norme mednarodnega prava je znailna decentraliziranost na vseh podrojih mednarodnega prava

    (decentralizirana zakonodaja, izvrevanje, reevanje problemov, sankcije):

    - zakonodaja: pravo se ustvarja s pogodbami, sodbami mednarodnih sodi, sklepi mednarodnih organizacij,

    - reevanje problemov: obstaja svobodna izbira sredstev reevanja sporov. - sankcije: ni enotnega sistema sankcij, poznamo le pravila o odgovornosti drav in obveznostih, ki

    izhajajo iz kritev. Ne obstaja niti monopol enega organa nad izrekanjem in izvrevanjem sankcij.

    Mednarodno pravo je potrebno loiti od:

    - MZP, ki je del notranjega prava drave in ureja odnose med fizinimi osebami v situacijah, ko je

    primerno ve kot eno pravo (kolizijske norme). Lahko pa kolizijske norme postanejo mednarodne,

    e se drave dogovorijo, da jih bodo zapisale v mednarodne pogodbe;

    - meddravnega prava, ki ureja odnose med dravami (mednarodno pravo pa se ukvarja tudi s

    subjekti, ki niso drave);

    - obiajev, ki niso pravno zavezujoi (ni pravne sankcije, e so kreni) in ki so nastali zaradi

    medsebojnega spotovanja in elje po prijateljskih sreanjih. Obiaji lahko prerastejo v pravila;

    - pravil vljudnosti (kurtoazije), ki tudi niso pravno zavezujoa, vendar pa njihova kritev lahko

    privede do slabanja meddravnih odnosov.

    Presumpcija suverenosti vselej, kadar z mednarodno normo ni doloeno kaj drugega, tejemo, da je

    drava svobodna pri odloitvi, kako bo ravnala. Vendar se pri tem vedno upoteva tudi naelo

    mirnega reevanja sporov, pri emer velja svoboda izbire sredstev oziroma naina reevanja spora.

    Podroja MP so:

    - pravo mednarodnih organizacij; - vojno pravo (predvsem na podroju zaite P);

  • 3

    - mednarodno pomorsko pravo; - mednarodno diplomatsko in konzularno pravo; - mednarodno pravo varstva okolja; - mednarodno kazensko pravo; - pravo mednarodnih sodi; - MP varstva manjin; - MP varstva lovekovih pravic.

    1.2. ZGODOVINA MEDNARODNEGA PRAVA Pogoji za nastanek mednarodnega prava:

    a) pluralizem drav;

    b) komunikacija med njimi;

    c) obstoje minimum skupne kulture da se o pravu sploh lahko govori.

    MJP se je v obliki mednarodnih pogodb zaelo razvijati e pred tisoletji zaradi potrebe drav po

    pogodbah in reevanju sporov. Arbitrani dogovori in mednarodne pogodbe so znane e v dobi starih

    drav (Sumerska kultura, Asirija, stari Egipt, Indija, Kitajska,). Najstareja mednarodna pogodba izvira

    iz leta 1269 pr. n. t.: akadsko-egipanska mednarodna pogodba med Ramzesom in hetitskim

    kraljem Hattusilisem III v akadijskem jeziku. Pogodba se sklicuje na naslednja naela: veno prijateljstvo,

    trajni mir, ozemeljska celovitost, prepoved agresije, ekstradicija, obojestranska (vzajemna) pomo.

    Obravnava vpraanja miru, zaveznitva in izroanja.

    V antini dobi (stari vek) so obstajali polisi med njimi so bile pogoste pogodbe glede verskih

    vpraanj, ki so bile potrjene s prisego. Sklepale so se tudi zveze in pogodbe, ki so urejale pravice

    tujcev glede nepreminin in pogodbe, ki so urejale davne obveznosti tujcev.

    V asu antinega Rima se je bolj razvijalo notranje pravo (NP), vendar pa so tudi poznali nekatere

    mednarodnopravne pojme. Takrat se je uveljavilo temeljno naelo MJP: "pacta sunt servanda".

    Pravimo, da zaetek razvoja mednarodnega prava predstavlja ius gentium, ki sicer ni bilo pravo

    mednarodno pravo, saj je bilo notranje pravo rimske drave, vendar pa je urejalo odnose med rimskimi

    dravljani in ljudmi, zunaj rimske drave.

    Zaetki modernega MP segajo v srednji vek (476 1492). Takrat je nastalo ve drav, razvil se je

    pojem "pravine vojne" - vojna je bila pravina, e sta obstajala pravien vzrok (iusta causa) in pravien

    namen (iusta intentia). Pojavil se je institut arbitrae prehod iz univerzalistinega v pluralistini svet.

    V novem veku (1492 1918) so nastale mone drave z monimi vladarji, ki so vzpostavili suverenost.

    Nastajale so prehodne zveze med dravami. Westfalski mir je l. 1648 po tridesetletni vojni konal

    univerzalnost srednjega veka z vzpostavitvijo teritorialne suverenosti drav (teritorialna suverenost kot

    osnovno organizacijsko naelo MP). Razvijati se je zaelo pomorsko pravo (merkantilizem = krepitev

    lastnih gospodarskih in vojakih zmogljivosti z nartnim razvijanjem gospodarstva in zunanje trgovine),

    pa tudi vojno pomorsko pravo. Pojavil se je institut zaplembe. Konec 18. st. se je znova pojavila

    arbitraa, za katero je nekaj asa veljalo, da nasprotuje pojmu suverenosti. S pojavom absolutnih

    monarhij in kolonialnih osvajanj so se zaeli pojavljati prvi instituti MP: subjekti MP in njihova

    suverenost, svobodna plovba po odprtem morju, diplomatsko pravo itd.

    Pomembni mejniki v novejem razvoju MP:

    - francoska revolucija mono je vplivala na obdobje do I. svetovne vojne, za to obdobje je znailen tudi tehnoloki razvoj in nastanek kapitalizma. Nastale so svetovne velesile,

    imperializem in nacionalizem. Nastala je teorija o narodu kot samostojnem subjektu in pravica do

    samoodlobe narodov. Prihajati je zaelo tudi do plebiscitov. Mednarodna skupnost, ki je bila prej

    sestavljena predvsem iz evropskih drav, se je razirila na veino svetovnih drav;

  • 4

    - Dunajski kongres 1815 ustanovitev Svete alianse kot zveze evropskih vladarjev z namenom obdrati legitimne evropske monarhije in duiti demokratina in svobodoljubna gibanja;

    dopustnost vojake intervencije, kodifikacija diplomatskega prava (zagotovitev statusa quo

    diplomatskih odnosov);

    - Parika mirovna konferenca 1856 ureditev meja v morskih oinah, ustje Donave in donavska komisija;

    - Berlinski kongres 1878 konana rusko-turka vojna, teritorialna ureditev Balkana, priznanje nekaterih drav (npr. rne Gore);

    - Berlinski sploni akt o Kongu 1885 razdeli afrike kolonialne posesti; - Haake mirovne konference konec 1899 in 1907 sklenjene zato, da bi vojne prepreile; - oktobrska revolucija in nastanek ZSSR; - I. svetovna vojna po njej je prilo do tevilnih mirovnih pogodb (Versailles - Versajski mir,

    Neully);

    - ustanovitev Drutva narodov in stalnega Meddravnega sodia v Haagu. DN je v statutu e predvidelo kolektivne ukrepe in prepoved vojne, eprav neuinkovito;

    - Saint-Germanska pogodba o zaiti narodnostnih manjin; - med II. svetovno vojno je bil sprejet Dogovor o kaznovanju zloincev za kazniva dejanja zoper

    lovetvo in mir (Statut mednarodnega kazenskega sodia).

    Po II. sv. vojni je bila ustanovljena Organizacija zdruenih narodov (1945) + konferenca v San Franciscu.

    Spremenil se je odnos do kolonializma, prilo je do sojenja vojnim zloincem v Nrnbergu in Tokiu.

    Zaela se je kodifikacija mednarodnega prava. Nastali sta vojaki zvezi NATO in Varavski pakt.

    Nastali sta dve velesili: ZDA in ZSSR. Pojavljati so se zaeli mednarodni dokumenti o morskem dnu,

    vesolju in okolju. Pomembne so postale konvencije o lovekovih pravicah. Po vojni se je sklenilo veliko

    mirovnih pogodb. Nemija se je razdelila na ZRN in NDR. Razdelili sta se tudi Koreja in Vietnam (ki se

    je l. 1975 ponovno zdruil). Zael se je proces dekolonizacije, kolonialne sile so razpadle. Nastalo je

    okoli 90 novih drav. Prepad med razvitimi in nerazvitimi se je poglabljal. Za obdobjem hladne vojne je

    prilo obdobje detanta, popuanja napetosti (perestrojka, zruitev berlinskega zidu, razpad ZSSR,

    SFRJ, ekoslovake, zdruitev ZRN in NDR). Ustanovljeno je bilo ad hoc sodie za vojne zloine na

    obmoju bive SFRJ in Ruande. Obdobje od 1990-2000 je bilo razglaeno za desetletje MP.

    V 20. stol. je MP na univerzalni ravni je sistem, ki temelji na teritorialni suverenosti drav (= podlaga,

    da se MP uveljavlja univerzalno).

    V novejem asu pa so na razvoj MP vplivali tudi:

    - gibanje neuvrenih: je gibanje, v katerega je vlanjeno ve kot sto predvsem neko

    koloniziranih drav; nastalo je po razpadu kolonialnega sistema, ko so si novonastale drave

    prizadevale vzpostaviti suverene drave in to prav v asu, ko je bila hladna vojna na vrhuncu;

    - razvoj novega mednarodnega ekonomskega reda; - ustanavljanje regionalnih mednarodnih organizacij; - konferenca OZN o lovekovem okolju, Evropska konferenca o varnosti in sodelovanju,

    konferenca OZN o razoroitvi, pogodba o prepovedi jedrskih poskusov in neirjenju

    jedrskega oroja itd.

    1.3. RAZVOJ ZNANOSTI (DOKTRINE) MEDNARODNEGA PRAVA Prvi je sistem MP izdelal Demetrij Faleronski, sodobnik Aleksandra Makedonskega. MP je preueval v

    spisih Polibija. Od te dobe pa do nastanka MP kot znanosti je preteklo ve kot 1500 let. V vmesnem

    asu so se obravnavala samo posamezna vpraanja MP v sklopu drugih disciplin (pravo, filozofija,

    teologija).

    Prvi pomembneji teoretik MP je Albericus Gentilis, profesor na Oxfordu (1552-1608). Njegovi deli De

    legationibus in De iure belli sta vplivali na Huga Grotiusa (1583-1645, kozmopolit, ambasador vedske

  • 5

    v Franciji), ki se ga pogosto navaja kot zaetnika znanosti MP. Grotius v svojih delih (Mare liberum, De

    iure belli ac pacis) razlikuje dva izvora MP:

    - naravno pravo (ius naturale) in - pravo, ki temelji na privolitvi drav (ius voluntarium).

    Skupnost teh pravil obvezuje drave. Veina pravil ima znaaj ius permissivum, kar pomeni, da jih

    lahko drave sporazumno spreminjajo. Nekatera pravila pa so obvezna (ius cogens), npr. pravilo o

    pravini vojni. Zaenja se torej tudi razvoj vojnega prava zahteva po omejevanju sile, ki je ni dovoljeno

    uporabljati zoper doloene osebe in v doloene namene.

    Drave so svobodne pri sklepanju mednarodnih pogodb, ko pa jih sklenejo, jih pravila strogo zavezujejo.

    Delo De iure belli ac pacis (1625) je prvi zaokroen sistemski prikaz MP, zato se letnica njegove izdaje

    teje kot letnica rojstva znanosti MP. Grotiusa zato tejejo za utemeljitelja MP prava.

    Po Grotiusu so nastale ole pozitivistov in naturalistov. Naturalistine ole (Pufendorf, Thomasius)

    mednarodno pravo utemeljujejo na naravnem pravu in mu odrekajo pravni znaaj. Nekateri teoretiki

    (de Vattel, Wolf) so pristai srednje smeri med pozitivisti in naturalisti.

    V 18. stoletju zane prevladovati pozitivizem, ki eli mednarodno pravo uokviriti v logine oblike

    vrstega sistema. Pozitivizem izhaja iz naela, da je vse mednarodno pravo izraeno v praksi med

    dravami. Temelj MP je volja drav (subjektivni pozitivizem, voluntarizem). Pravo ustvarjajo drave

    same. Ni potrebno razpravljati o izvoru prava, saj je pomembno, kako drave dejansko delujejo.

    Drava je suverena, vendar se drava odpove svoji suverenosti v korist MP norme. e take norme ni, je

    drava svobodna. Vpraanje pa je, do kam see ta suverenost in ali presumpcija suverenosti vedno

    velja. Primer za tovrstni problem je, ali lahko drava vojako intervenira, e se v drugi dravi izvaja

    genocid. Drave smejo po 8. lenu Konvencije o prepreevanju genocida le opozoriti ustrezen organ

    OZN, naj uveljavi sankcije (v 50. letih ni prilo do uporabe tega lena). Pozitivizem tako odpira nevarna

    vpraanja z zahtevo vene pravne utemeljenosti posega v suverenost druge drave.

    Pozitivizem se v najveji meri razvije v Nemiji in Italiji, pa tudi v Veliki Britaniji, eprav tam temelji na

    common law. Nemki pozitivizem izvira iz elje po dravi in oboevanju le-te, ki je Nemci do leta 1870

    nimajo. Drava pa si lahko pod krinko nedotakljivosti in suverenosti privoi veliko ve, kar je dokazal

    tudi nacizem, ki je bil z vidika pozitivizma popolnoma legalen.

    Ob koncu 19. in za. 20. st. prevlada pozitivizem. V 20. st. pa se prinejo razvijati nove pravne smeri,

    veinoma pod vplivom odpora proti pozitivizmu objektivizem (Duguit), socioloka ola (Scelle),

    transnacionalno pravo (Jessup).

    Proti pretiranemu pozitivizmu nastopijo tevilni teoretiki (Pitamic, Le Fur), ki naravno pravo tejejo kot

    temelj pozitivnega prava (neonaturalizem). Osnovna pravna naela (primarno naravno pravo) so

    vsebovana e v sami naravi prava in jih ni potrebno iskati v nekem naravnem pravu, ki bi obstajalo poleg

    ali nad pozitivnim pravom. Pojavi se tudi solidaristina ola (Duguit), ki trdi, da je pravo pred dravo in

    nad njo. Socioloka ola pa trdi, da pravo nastaja iz sociolokih potreb, ki nastajajo v soodvisnosti

    med subjekti pravo obstaja, tudi e drave ni. Droit international nouveau (novo MP) -Alvarez- pa

    prenaa te ideje tudi na mednarodno pravo, ki potrebuje celovito reorganizacijo.

    V 19. in 20. stol. se pojavijo drutva in zavodi za MP, zanejo se izdajati tevilni specializirani asopisi.

    Poleg nacionalnih se pojavijo tudi mednarodni intituti za MP (Intitut za mednarodno pravo).

    1.4. MEDNARODNA SKUPNOST VLOGA MP V SODOBNI

    MEDNARODNI SKUPNOSTI MJP je pravo mednarodne skupnosti, ki je sestavljena iz subjektov mednarodnega prava. Ima 2 vidika

    z vidika mednarodnega prava vanjo sodijo samo priznani subjekti, to so drave in medvladne

    organizacije, z vidika mednarodnih odnosov pa vanjo sodijo tudi nevladne organizacije, kot npr. AI. V

    MP obstajajo tudi subjekti sui generis, npr. Sveti sede.

    Pogoji za nastanek MP so:

    - pluralizem drav (ve drav); - komunikacija med njimi;

  • 6

    - obstoj nekega minimuma skupne kulture, skupek vrednot, na katerih je mogoe graditi skupne odnose podlaga, da se o pravu sploh lahko govori.

    Celoto drav, ki izpolnjujejo te pogoje, imenujemo mednarodna skupnost. Danes imamo 1

    mednarodno skupnost, ki zajema cel svet, zato imamo 1 sistem MP. Vendar to ne pomeni, da MP ne

    more nastati na partikularni ravni (npr. mednarodna dvo- ali vestranska pogodba). Znotraj celotne

    mednarodne skupnosti se oblikujejo posamezne regionalne skupnosti (npr. Evropska unija, NATO,

    Svet Evrope, ASEAN).

    1.5. ODNOS MED MEDNARODNIM IN NOTRANJIM PRAVOM Razlike med njima: mednarodno pravo je decentralizirano, notranje pravo centralizirano. V NP imamo

    horizontalno in vertikalno hierarhijo pravnih norm, MP pa ima horizontalni sistem ni hierarhije

    pravnih virov in norm (vse je v prirejenem poloaju).

    Glede odnosa med njima sta se razvili dve teoriji:

    a) teorija monizma, ki pravi, da MP in NP tvorita enoten pravni sistem, ki vsebuje tudi naela o

    reevanju kolizije med njima. Ko pride do vpraanja, kateri od njiju ima v sporu prednost, se govori

    bodisi o primatu MP (o popolnem primatu MP ne moremo govoriti, ker so drave e vedno

    neodvisne), bodisi o primatu NP (izhaja iz pretiranega poudarjanja absolutne suverenosti drav,

    pomeni negacijo MP).

    b) teorija dualizma: po njej sta MP in NP med seboj loena, vzporedna in neodvisna pravna

    sistema, med katerima ni nobene povezave. Predpisi MP se ne morejo uporabljati neposredno v NP,

    predpisi NP pa ne morejo odpraviti/zamenjati predpisov MP. Ta dva sistema se sreata, ko drava

    sprejme mednarodne obveznosti in jih uvede v NP (postopek, ko MP privzame normo MP), to pa se

    lahko zgodi z:

    adopcijo - sprejemom MP predpisa. Najobiajneji tak sprejem je ratifkacija: doloen organ

    sprejme medn. pogodbeno obveznost drave, s tem postane drava zavezana in prevzema

    medn. obveznost ali

    transformacijo preoblikovanjem: kadar je poleg ratifikacije treba sprejeti e poseben

    notranjepravni predpis. MP je treba v obliki zakona preoblikovati v NP MP se transformira v

    NP. Negativna plat tega je zapletenost.

    Nobena teorija ni povsem pravilna. Drave so dolne uskladiti svoje notranje pravo s svojimi

    mednarodnimi obveznostmi (ki temeljijo na obiajnem pravu in ratificiranih pogodbah). Moderne drave

    imajo odnos med notranjim in mednarodnim pravom najpogosteje urejen v ustavi.

    V Sloveniji ni povsem jasno, katero teorijo smo sprejeli veina teoretikov se nagiba k zmernemu

    dualizmu (po katerem je potreben doloen postopek, po katerem NP privzame MP) in adopciji.

    8. len URS doloa, da veljajo ratificirane pogodbe neposredno, vsi zakoni pa morajo biti v skladu s

    splono veljavnimi naeli mednarodnega prava oziroma mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo

    Slovenijo. To torej nakazuje na zmerni dualizem in adopcijo.

    Vendar pa v sporu ustavne dolobe prevladajo nad mednarodnopravnimi, eprav v praksi redko pride do

    take situacije.

    3.a len pa dopua tudi prenos suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki delujejo demokratino

    (na podlagi ratificirane pogodbe).

    1.5.1. MEDNARODNO PRAVO V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU Postavljata se dve pomembni vpraanji:

    a) ali je URS napisana v skladu z MP? da, URS je moderna ustava in je napisana v skladu z MP;

    b) kako URS gleda na MP in kam v svoj pravni red ga uvra? za odgovor na to vpraanje si

    moramo ogledati: URS, ZUstS, ZZZ-1, sodno prakso.

  • 7

    Pomembni so 8., 153. in 3.a len URS.

    8. len URS je temeljna doloba, ki ureja razmerje med NP in MP: "Zakoni in drugi predpisi morajo biti v

    skladu:

    - s splono veljavnimi naeli mednarodnega prava in - z mednarodnimi pogodbami."

    Oboji so torej nad zakoni, ne morejo pa nadvladati URS.

    8/II: "Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno." Ta odstavek bi bilo

    potrebno spremeniti. Neposredno uporabnih mednarodnih pogodb je zelo malo. Dve moni reitvi sta:

    - v odstavek dodati besedo "lahko" - celoten odstavek spremeniti tako, da se glasi: "Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe so

    del pravnega reda RS.

    Naslednji pomemben len je 153. len URS, ki doloa: "Zakoni morajo biti v skladu s splono veljavnimi

    naeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral dravni zbor,

    podzakonski predpisi in drugi sploni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami."

    Mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral DZ, so nad zakoni, druge ratificirane mednarodne pogodbe pa

    so pod zakoni, a nad podzakonskimi akti. URS ne pove, kaj so druge mednarodne pogodbe in kdo jih

    ratificira.

    URS doloa, da mednarodne pogodbe ratificira:

    a) dravni zbor z navadno veino praviloma se ratificirajo z zakonom;

    b) vlada izjemoma in s podzakonskim aktom, e gre za izvedbene sporazume (protokoli, pomoni in

    tehnini sporazumi) torej tiste, ki pomenijo izvrevanje e sklenjenih MPo in ki ne ustvarjajo pravic

    in obveznosti.

    Odloitev o tem, kam poslati mednarodno pogodbo v ratifikacijo, je odvisna od tega, kakna le-ta je

    (vsebina, namen, kontekst njenega sklepanja) to oceni mednarodni pravnik. V primeru dvoma

    mednarodno pogodbo ratificira DZ, ZZZ-1 pa taksativno nateva, kdaj mednarodno pogodbo ratificira

    vlada.

    O skladnosti mednarodnih pogodb z URS odloa Ustavno sodie. Mona sta 2 postopka:

    a) predhodni preizkus ustavnosti v postopku ratifikacije: lahko se sproi vpraanje usklajenosti

    mednarodne pogodbe z URS (160/II URS);

    b) posteriorna/naknadna presoja ustavnosti presoja e ratificiranih mednarodnih pogodb: so e

    postale del pravnega reda. Ta presoja je potrebna, ker predhodna ni avtomatina (160/I URS).

    Odloitev Ustavnega sodia je za DZ obvezna. Tudi o skladnosti zakonov z mednarodnimi pogodbami

    odloa US RS; v asu odloanja se mednarodna pogodba uporablja (ZZZ-1) v tem primeru ima

    procesni primat.

    Vpraanje kolizije med zakonom in ratificirano mednarodno pogodbo ureja ZZZ-1. e pride do kolizije,

    so monosti naslednje:

    - sprememba zakona; ali - sprememba mednarodne pogodbe to je precej zapleteno, zato bolj pogosto pride v potev

    odpoved mednarodne pogodbe v odpovednem roku mednarodna pogodba dravo e vedno

    zavezuje.

    Dokler se ne sprejme katera teh reitev, mednarodna pogodba velja.

    Pomemben je tudi 3.a len URS: " Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira dravni zbor z

    dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev, prenese izvrevanje dela suverenih pravic na mednarodne

    organizacije, ki temeljijo na spotovanju lovekovih pravic in temeljnih svoboin, demokracije in nael

    pravne drave, ter vstopi v obrambno zvezo z dravami, ki temeljijo na spotovanju teh vrednot."

  • 8

    Stari ZZZ je doloal, da MPo lahko vsebuje tudi dolobo, da se bo uporabljala e pred uveljavitvijo

    ("zaasna uporaba"). Ureditev je bila problematina, zato je novi ZZZ-1 omejil uporabo tega instituta in

    ga dopua samo za primere, ko pogodbo ratificira vlada. Ta ratificira samo izvedbene akte, ti pa ne

    ustvarjajo pravic in obveznosti, pa tudi s asovnega vidika je tveganje manje.

    1.6. DELITEV MP a) obiajno pravo - mednarodno pravo se je razvilo iz obiajnega prava, ki ima e danes velik vpliv na

    mednarodno pravo.

    pogodbeno pravo - pravila, zapisana v mednarodnih pogodbah ~ pravo mednarodnih pogodb

    (pravila v zvezi s sklepanjem mednarodnih pogodb ta pravila pa so lahko obiajna ali pa

    pogodbena Dunajska konvencija o sklepanju mednarodnih pogodb, 1969). Je odraz potrebe po

    toni doloitvi pravnih parametrov in je danes prevladujoe.

    b) splono (obe) pravo - velja za celotno mednarodno skupnost (erga omnes).

    posebno (partikularno) pravo - velja le za doloen krog drav (inter partes).

    c) kogentno pravo (ius cogens) - od teh pravil ni mogoe odstopiti ne s pogodbo, ne s sporazumom in

    ne z enostranskim odstopom. Posledica taknega dejanja je ninost. Kogentna norma je imperativna

    norma obega MP s prohibitivnim znaajem + double consent biti morajo priznane in sprejete kot

    obe, kogentne, imperativne s strani drav celotne mednarodne skupnosti. Ne samo, da drava tako

    normo uporablja, poleg tega se mora z reprezentativnim vzorcem preveriti, ali je norma sprejeta kot

    imperativna/kogentna + erga omnes obveznost. Kogentne norme MP so na primer: prepoved

    agresije, rasne diskriminacije, nasilnega vzpostavljanja in vzdrevanja kolonialne dominacije,

    trajnega prilaanja odprtega morja, trajnega prilaanja zranega prostora nad morjem in morskega

    dna, prepovedi okoljskega prava.

    dispozitivno pravo (ius dispositivum) - drave lahko s pogodbo take norme predrugaijo. Veljajo, e

    ni dogovorjeno drugae. V mednarodnem pravu prevladuje dispozitivno pravo dravam je vedno

    omogoen nek dogovor, ki ga mednarodna javnost mora priznati.

    d) vojno pravo, pravo vojne - ureja odnose med MP subjekti v asu vojne, vzpostavi se avtomatino.

    Pravo vojne je prva mednarodnopravna ureditev, ki je veljala za veje tevilo drav (Grotius,1625: De

    iure belli ac pacis).

    mirnodobno pravo, pravo miru - te norme veljajo sicer tudi v vojnem asu, zato tu ne gre za pravo

    delitev.

    e) veje MP, ki so se konstituirale s kodifikacijami: pomorsko, pogodbeno, humanitarno pravo

    najprej kot obiajno, kasneje kodifikacije.

    1.7. PRAVNA NARAVA MP Ali je mednarodno pravo pravo ali ne? Mnogi teoretiki MP odrekajo znaaj prava in trdijo, da gre za:

    - konvencionalne norme, - nepopolno pravo, - pravo v nastajanju, - mednarodno moralo.

    Argumenti in protiargumenti za odrekanja znaaja prava mednarodnemu pravu:

    - izkustveni ugovori:

    A: pravila MP se pogosto krijo

    P: tam, kjer ni monosti kritev, pravo sploh ni potrebno;

    A: MP se razvija po sistemu "ok-reakcije", ko se po doloenih grozotah bliskovito razvijejo

    pravne norme za prepreitev tega v prihodnosti

    P: imamo tudi cel sistem mirnodobnega MP;

    - filozofski ugovori:

    A: pravno-filozofska konstrukcija MP je nevzdrna, saj nad dravami ni monopola prisile (ni

    ni nad dravo in njeno suverenostjo, ni avtoritete, ki bi zmogla monopol prisile) in zato MP ne

  • 9

    more biti pravo;

    P: suverenost je zdruljiva s pojmom MP, saj je kot pravni pojem podrejena pravnemu

    sistemu, poleg tega je naelo enake suverenosti drav je eno temeljnih nael MP;

    - strukturni ugovori:

    A: MP ne pozna centralizirane zakonodajne, sodne ali izvrilne oblasti in sistema

    sankcioniranja;

    P: sodna oblast obstaja, a je omejena. Imamo tudi centralizirane sankcije (VS), vendar pa

    tudi decentralizirano stanje omogoa pravo - centralizacija za obstoj prava ni nujno potrebna.

    Zakljuimo lahko, da ima MP vse znailnosti prava, ker so njegova pravila pravna in ker iz pravnih

    pravil izhajajo pravne obveznosti, za katerimi stoji dravna prisila (dr. sankcioniranje -sankcije za

    kritev MP).

    1.8. VIRI MP

    1.8.1. POJEM VIROV 1. materialni - drubene razmere, pravna zavest, odnosi, ozadje pravnih pravil, ki omogoajo nastanek

    formalnih pravnih virov;

    2. formalni - doloa jih 38. len Statuta Meddravnega sodia v Haagu:

    - 3 poglavitni - sodie jih je dolno uporabiti in - 2 pomona pr. vira - pomagajo sodiu pri interpretaciji glavnih virov;

    Poglavitni pravnih viri oblikujejo pravne norme, pomona pravna vira tega ne moreta (lahko pa jih

    razlagata). Pri poglavitnih pravnih virih ni hierarhije in velja prirejenost - v primeru kolizije velja: noveji

    pravni predpis derogira starejega; posebni predpis je nad splonim; kogentni predpis derogira

    dispozitivnega).

    Poglavitni in pomoni formalni viri MP so doloeni v 38. lenu Statuta Meddravnega sodia v Haagu:

    sodie, katerega naloga je odloati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu predloijo, naj

    uporablja

    - poglavitne vire: meddravne, mednarodne pogodbe, bodisi splone bodisi posebne, s katerimi so

    postavljena pravila, ki jih drave v sporu izreno pripoznavajo,

    mednarodni obiaj kot dokaz obe prakse, ki je sprejeta kot pravo,

    oba (splona) pravna naela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi,

    - pomona vira: sodna praksa: sodne odlobe (judikatura), s pridrkom dolobe 59. lena, in

    pravna znanost: nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov razlinih narodov, kot

    pomono sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil.

    Vir mednarodnega prava je tudi pravinost, ki mora biti vedno navzoa.

    1.8.2. MEDNARODNE POGODBE (MPO) So pravni posli, s katerimi subjekti MP urejajo medsebojne odnose. Predstavljajo pisno soglasje volj

    subjektov, da z njo sprejemajo doloene obveznosti.

    Zanje se uporablja izraz treaty. Veljavne MPo zavezujejo stranke, da jih izpolnjujejo v dobri veri. Pravice

    in obveznosti lahko ustanavljajo le za pogodbene stranke (partikularno pravo), ali pa pridobijo uinke

    erga omnes (absolutno veljavnost), in sicer tako, da povzroijo nastanek pravila obiajnega prava. Po

    mnenju nekaterih teoretikov imajo erga omnes uinek tudi MPo, ki jih pripisujemo objektivnim reimom

    gre za pogodbeno ustanovljene teritorialne reime zunaj meja dravne jurisdikcije, ki jih morajo

    spotovati tudi drave, ki niso pogodbene stranke.

  • 10

    MPo so zgodovinsko gledano drugi vir MP (za obiajnim pravom). Glede MPo sta bili sprejeti dve

    Dunajski konvenciji o pravu MPo:

    - Dunajska konvencija o pravu pogodb, 1969 govori o MPo, ki so sklenjene med dravami; - Dunajska konvencija o pravu pogodb med dravami in mednarodnimi organizacijami ali

    med mednarodnimi organizacijami, 1986 govori tudi o pogodbah med medvladnimi

    organizacijami, med njimi in dravami, (pravnih aktih, sklenjenih med subjekti MP).

    V MP so dopustne tudi ustne pogodbe (konvenciji v 2. lenu to priznavata), vendar je teava v tem, da

    nimajo podpisnikov in se teko ratificirajo.

    MPO so lahko dvostranske (dva subjekta MP), vestranske (ve subjektov, vendar krog ni povsem

    neomejen, npr. samo drave lanice ES), ali mnogostranske (pogodbenica je lahko vsaka drava).

    Poznamo tudi "law making treaties" pogodbe zakoni to so velike pogodbe, ki pa niso pravno ni

    bolj zavezujoe tako kot vsaka MPo zavezujejo le pogodbenice. S tem v zvezi loimo:

    - splone pogodbe: zakoni, ki vsebujejo splone pravne norme, ki zavezujejo veje tevilo drav

    na doloenem podroju (npr. pogodbe o lovekovih pravicah);

    - posebne pogodbe: posli, s katerimi drave reujejo nek konkreten primer, problem med

    dravami.

    Obe vrsti pogodb sta podvreni istim pravilom.

    Danes je vsebinsko najpomembneja Ustanovna listina OZN njena skladnostna (derogacijska)

    klavzula doloa, da v primeru, da so druge MPo v nasprotju z UL OZN, ta prevlada. e torej pride do

    neskladnosti med obveznostmi po UL OZN in drugimi mednarodnimi pogodbami, obvelja Ustanovna

    listina. To velja tudi za Pogodbo o Evropski Uniji. Drugae pa so si vse MPo hierarhino prirejene.

    V razmerju med MPo in obiajnim MP imamo razline situacije:

    - MPo lahko kodificira obiajno MP ga spremeni v pisno obliko - pravilo MPo lahko odstopi od splonega pravila obiajnega MP - pravilo obiajnega MP lahko preraste v MPo

    1.8.2.1. Neposredna uporabnost MPo Uveljavitev mednarodnih pogodb v RS:

    - ustavne zahteve (ratifikacija, objava) - zahteve ZZZ-1 (postopek sklepanja)

    8/II len URS govori o neposredni uporabnosti MPo vzbuja lano domnevo, da se MPo uporabljajo

    neposredno. Neposredno uporabne MPo kreirajo pravice in obveznosti dravljanov, ne da bi bilo

    potrebno sprejeti kaken zakon gre za neposredno izvrljive MPo (to pomeni neposredno uporabnost).

    Identifikacija neposredne uporabnosti poteka v skladu z razlagalnimi pravili in metodami prava MPo (31-

    33 DKPP). e pogodba ni neposredno uporabna, mora drava izdati predpise, s katerimi postanejo

    dolobe te mednarodne pogodbe uporabne. Za primer odsotnosti ustrezne zakonodajne intervencije v

    primeru pogodbene norme, ki ni neposredno uporabna, poznamo institut mednarodne odgovornosti

    drave (state responsibility).

    1.8.2.2. Neposredna uporabnost ali neposredni uinek Naelo neposrednega uinka:

    - izoblikuje se skozi prointegracijsko sodno prakso ECJ; - vsebinsko temelji na naddravnih pooblastilih ES; - na ravni temeljnih nael prava ES dopolnjuje naelo avtonomnosti in naelo primata pravil ES.

  • 11

    NEPOSREDNA UPORABA NEPOSREDNI UINEK

    medvladni kontekst meddravni kontekst

    mednarodne pogodbe temeljne pogodbe, nekatere druge

    pogodbe, del sekundarne zakonodaje

    pogoj ratifikacije in objave v UL RS po sprejetju v instituciji EU in objavi v OJ

    EC uinkuje na celotnem ozemlju skupnosti

    ni centraliziranega sodnega nadzora vloga Evropskega sodia (234. len PES)

    Skupni imenovalec neposredne uporabe in neposrednega uinka je konni rezultat: vzpostavi se pravica

    za posameznika.

    Za Slovenijo je bilo znailno, da je bilo potrebno spremeniti URS. Govorimo o t.i. "evropskem lenu".

    Pomembno je bilo vpraanje, kam naj ta len zapiemo (preambula, len ali evropsko poglavje) in

    vpraanje, kaken naj bo obseg lena (zgolj napisano EU ali supranacionalnost nasploh).

    Nazadnje se je "evropski len" pojavil kot 3.a len URS.

    1.8.3. MEDNARODNO OBIAJNO PRAVO Je najstareji in originalen pravni vir MP (in prava nasploh). Na sklop obiajnih mednarodnih pravil in

    nael se moramo opreti v primeru dvoma pri tolmaenju MPo. Obiajno pravo nastane z nekim

    ponavljajoim ravnanjem (praksa drav), ki ga mora spremljati pravna zavest ( goli obiaj). Da

    lahko doloenemu ravnanju subjektov MP pripiemo znaaj pravil mednarodnega obiajnega prava,

    morata biti podana 2 kriterija (pogoja):

    1. objektivni dokaz obe prakse (iroko razirjena praksa) gre za vekratno podobno ravnanje

    drav v enakih situacijah v doloenem asovnem razdobju. Ni potrebno, da tako ravnajo vse drave,

    ampak zadostuje podobno ponavljajoe se ravnanje veine drav (= ne zahteva se univerzalna

    praksa, pa pa oba). Praksa drav je lahko tudi na regionalni ali lokalni ravni. Iti mora za prakso, ki

    se dejansko dogaja (ukrepi, izjave, zakoni,). Ni potrebno izrecno soglasje drave k temu, da jo

    zavezuje pravilo obiajnega prava. Drava, ki nasprotuje razvoju doloenega ravnanja v pravilo

    obiajnega MP, mora to nasprotovanje dovolj zgodaj izraziti (e preden je prehod v obiajno pravi e

    konan);

    2. subjektivni pravna zavest (opinio iuris sive necessitatis), da je takno ravnanje obvezno,

    zavezujoe in da bo neupotevanje pomenilo kritev. Drave (ne nujno vse) morajo v doloeni

    situaciji ravnati na doloen nain zato, ker se zavedajo, da je tako ravnanje zanje obvezno po pravilih

    MP.

    Obiajno pravo nastane s stalnimi dejanji skozi dalje obdobje. Lahko pa nastane tudi v krajem asu,

    e sorazmerno majhnemu tevilu precedensov (izjemoma je lahko samo eden) uspe ustvariti pravno

    preprianje, da je doloeno ravnanje obvezno. Je sodobni pravni vir, ki se razvija skozi prakso.

    Obiajno pravo se navadno kasneje zapie v mednarodne pogodbe in ujemanje je tolikno, da kasneje

    sploh ne bo prilo do sklicevanja na obiajno pravo. Vendar ima le-to e vedno samostojno eksistenco,

    saj zavezuje tudi zunaj pogodb. Vpliv pogodb na obiajno pravo je tak, da pogodbena praksa navadno

    predstavlja vpliv na objektivni pogoj, hkrati pa pogosto vpliva tudi na obutek zavezanosti.

    Danes so ta pravila veinoma vsebovana v dunajskih konvencijah o pravu mednarodnih pogodb iz l.

    1969 in 1986.

    Statut Meddravnega sodia navaja izraz oba praksa, ki pomeni obe obiajno MP, ki zavezuje

    celotno mednarodno skupnost. Vendar pa Meddravno sodie dopua monost, da se oblikuje:

    - regionalno (partikularno) obiajno MP: zavezuje drave doloene regije; pristanek vsake

    drave je toliko bolj pomemben, kolikor manje je tevilo drav, na katere se nanaa pravilo

    obiajnega MP (npr. pravica do diplomatskega azila v dravah Latinske Amerike);

  • 12

    - lokalno obiajno MP: velja med samo 2 dravama zahteva se istovrstna praksa in opinio iuris

    pri obeh dravah.

    Kot dokaz obe prakse in pravne zavesti se lahko upotevajo:

    - razlina dejstva; - ukrepi dravnih organov; - izjave; - diplomatske note; - dravni zakoni; - na mednarodnih konferencah sprejeti akti; - mednarodne pogodbe; - arbitrane odloitve.

    Obiajno MP lahko pripelje tudi do ukinitve doloene obiajne ali pogodbene norme. To imenujemo

    desuetudo. Mednarodno sodie v Haagu vedno razlaga mednarodne pogodbe v lui obstojeega

    obiajnega MP. e pa norma iz mednarodne pogodbe izredno odstopa od obiajnega MP, mora sodie

    dati prednost mednarodni pogodbi, ker sta stranki oitno hoteli nekaj drugega (lex specialis).

    Primeri, v katerih se je postavilo vpraanje obiajnega prava:

    - Kolumbija vs. Peru (1950): Kolumbija je dala diplomatski azil ubeglemu peruanskemu

    predsedniku, Peru pa je temu nasprotoval. Postavilo se je vpraanje, ali obstaja na tem podroju

    mednarodno pravo. Sodie v Haagu je ugotovilo, da obstaja obiajno pravo v tej regiji, da se

    diplomatski azil upoteva;

    - Nemija vs. Danska (1969): obiajno pravo v pomorskem pravu, o razmejitvi epikontinentalnega

    pasu v Severnem morju. Sodie v Haagu ugotovi, da lahko upotevamo le tisto prakso in

    obiaje, ki vsebujejo tudi zavest o obveznosti in ne kar vsako prakso (vljudnostno,

    tradicionalno,);

    - Nikaragva (1984): gre za vpraanje uporabe sile v Nikaragvi, vmeajo se tudi ZDA in sodie

    oceni, da je takno ravnanje v nasprotju s prakso, ki izhaja iz novejega razvoja med dravami.

    Tu se je potrdilo dejstvo, da lahko obiajno pravo nastane tudi v sorazmerno kratkem obdobju.

    1.8.4. SPLONA NAELA, KI JIH PRIZNAVAJO CIVILIZIRANI NARODI

    (GENERAL PRINCIPLES OF LAW) Pod vplivom naravnopravne ole je prilo do vkljuitve nael v vire MP. Ta naela so nastala

    samostojno, znotraj razlinih pravnih redov v razlinih obdobjih, danes pa jih priznavajo vsi veji pravni

    sistemi (obepravna naela nekatera so tako temeljna v pravnem sistemu, da pravo brez njih ne

    more obstajati tvorijo jedro samega prava). Takna so predvsem naela, ki so nastala e v rimskem

    pravu (npr. ezmerno prikrajanje; neupraviena obogatitev; nemo plus iuris ad alium transferre potest,

    quam ipse haberet; res iudicata facit inter partes; lex posterior derogat legi priori; zastaranje; vija sila;

    odgovornost za kodo; audiatur et altera pars).

    Gre za samostojna naela, ki niso nastala v mednarodni praksi, sicer bi bila del obiajnega MP ne

    moremo rei, da so pravna naela mednarodno obiajno pravo, saj niso zavezujoa. Med pravnimi

    naeli ni hierarhije treba jih je obravnavati enako in brez pridrkov, med seboj se ne izkljuujejo. So

    pa zaradi splone uporabnosti univerzalna nadgradnja modernih pravnih sistemov. Sodie jih upoteva

    ne glede na to, ali so povzeta v pogodbah ali obiajnem pravu.

    Ta naela so pomembna, ker nam lahko v konkretnem primeru zapolnijo pravno praznino, vendar pa se

    jih vedno manj uporablja, saj se vedno ve sklepajo mednarodne pogodbe. Sluijo torej kot vrednostni

    sistem, pa tudi za interpretacijo MP norm. Mednarodno sodie v Haagu je zelo redko uporabilo

    obepravna naela (= subsidiarno sredstvo).

    38. len Statuta Meddravnega sodia govori o obih pravnih naelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi

    civilizirani narodi predstavljajo v dravno skupnost oblikovane narode (to so tisti narodi, ki so sposobni

  • 13

    ustvariti lastno dravo le tako lahko oblikujejo notranja pravila).

    Na naela opozarja tudi Martensova klavzula (vojno pravo) iz Haake konvencije leta 1899: do izdaje

    bolj popolnega vojakega zbornika v primerih, neurejenih s predpisi, ki so jih sprejele drave

    pogodbenice, ostanejo prebivalci in vojaki pod varstvom in oblastjo nael mednarodnega prava, kakor

    izhajajo iz nael civiliziranih narodov, iz zakonov lovenosti in iz zahtev javne vesti.

    Temeljna naela v mednarodnem pravu ostanejo nespremenjena tudi v primeru vojne; samo nekateri

    njihovi elementi veljajo samo v miru. Dokumenti, ki vsebujejo naela:

    - Ustanovna listina ZN (San Francisco, 1945); - Deklaracija sedmih nael (1970), pripravili so jo v 6. Odboru. Ni pravno, ampak moralno

    zavezujoa, sprejeta pa je bila s konsenzom (nain sprejemanja brez glasovanja);

    - Helsinka sklepna listina (1975) gre za naela iz Deklaracije sedmih nael in e tri nova naela; Helsinka konferenca o sodelovanju in varnosti v Evropi sodelovale so predvsem evropske

    drave, ZDA in Kanada;

    - Parika listina za novo Evropo (1990).

    V 2. lenu Ustanovne listine ZN je 7 nael:

    1. NAELO SUVERENE ENAKOSTI - "Organizacija temelji na naelu suverene enakosti vseh svojih

    lanov." Naelo zajema dve naeli naelo enakosti in naelo suverenosti. Suverenost je lahko:

    - notranja ali - zunanja: nobena drava ne more biti podrejena suverenosti druge drave, suverenost ene drave

    pa je omejena s suverenostjo druge drave.

    S lanstvom v OZN drave ne izgubijo suverenosti, saj OZN ni naddravna organizacija in je subjekt

    mednarodnega prava.

    Suverena enakost se kae zlasti pri sklepanju mednarodnih pogodb: pravica do uporabe lastnega

    jezika; drave so zavezane le s tistimi obveznostmi, na katere so same pristale; prepoved

    vmeavanja drugih drav.

    Pojem suverenosti se danes oi, saj smo v obdobju mednarodnega sodelovanja. Ob mnoinih

    kritvah so moni posegi v suverenost drave (dolnost zaite duty to protect), a le z mandatom

    VS (teavo pa predstavlja veto).

    2. NAELO IZPOLNJEVANJA OBVEZNOSTI V DOBRI VERI - "Vsi lani naj vestno in poteno

    spolnjujejo obveznosti, ki so jih prevzeli v skladu s to Ustanovno listino, da s tem zagotovijo vsakemu

    izmed njih pravice in koristi, ki izvirajo iz lanstva." Velja naelo pacta sunt servanda.

    S tem naelom ni mogoe omejevat suverenosti drav te morajo po DKPP ravnati v dobri veri, tako

    da ne izniujejo namena ali cilja pogodbe in tako, kot od nje priakujejo sopogodbenice (legitimate

    expectations).

    3. NAELO MIRNEGA REEVANJA SPOROV - "Vsi lani naj reujejo svoje mednarodne spore z

    mirnimi sredstvi na tak nain, da se mednarodni mir in varnost in pa pravinost ne spravijo v

    nevarnost."

    Prizadevanja za mirno reevanje sporov se zanejo s Haakimi mirovnimi konferencami leta 1899 in

    1907, Drutvom narodov in konno z Ustanovno listino OZN. 2/III len UL doloa dolnost

    prizadevanja, ne pa uspeha.

    Ratione personae: naelo se nanaa na drave lanice OZN (ne velja za spore med dravo in

    dravljani) in na OZN z njenimi organi. Gre za pravilo obiajnega prava, ki e ne dosega stopnje

    ius cogens.

    Ratione temporis: dolnost mirnega reevanja obstaja vse od nastanka spora do reitve, tudi e

    vmes pride do uporabe sile.

    4. NAELO PREPOVEDI UPORABE SILE ALI GRONJE S SILO - "Vsi lani naj se v svojih

    mednarodnih odnosih vzdrujejo gronje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni

    nedotakljivosti ali politini neodvisnosti katerekoli drave, ali pa ki bi bila kako drugae nezdruljiva s

    cilji Zdruenih narodov."

    Prvi je bilo to naelo omenjeno na Haakih mirovnih konferencah leta 1899 in 1907. V asu

    Drutva narodov potekajo samo poskusi prepovedi vojne. Leta 1928 je bil sprejet KellogBriandov

  • 14

    pakt o nenapadanju, ki je prepovedal vojno kot sredstvo za reevanje sporov. UL OZN danes

    prepoveduje oboroeno silo, ki je naperjena proti politini neodvisnosti ali teritorialni nedotakljivosti.

    Izjeme so:

    - samoobramba v primeru oboroenega napada (do njega pa mora dejansko priti, ni dovolj le

    gronja);

    - akcije po 7. poglavju UL OZN (oboroene akcije VS, e le-ta ugotovi, da so potrebne za

    zagotovitev varnosti, VS pa nima lastne vojske, ampak OZN sklepa sporazume z dravami);

    - oboroen boj za osamosvojitev narodov izpod kolonialnih oblasti.

    Postavlja se vpraanje posredne sile, na primer ko da drava drugi dravi na razpolago svoje

    ozemlje za urjenje ali napade na tretjo dravo. Primer: Nikaragva vs. ZDA (urjenje = posredna sila;

    financiranje posredna sila).

    5. NAELO POMOI ZN - "Vsi lani naj v polni meri pomagajo Zdruenim narodom v sleherni akciji, ki

    bi jo ti izvajali v skladu s to Ustanovno listino, in naj se vzdrujejo dajanja pomoi katerikoli dravi,

    proti kateri bi Zdrueni narodi izvajali preventivno ali prisilno akcijo."

    Pomo je lahko v vojakih akcijah in gospodarskih sankcijah.

    6. NAELO, DA DRAVE NELANICE DELAJO SKLADNO Z NAELI - "Organizacija naj zagotovi,

    da bodo drave, ki niso lanice Zdruenih narodov, delale v skladu s temi naeli, kolikor bi to bilo

    potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti."

    7. NAELO NEINTERVENCIJE - "Nobena doloba te Ustanovne listine ne daje pravice Zdruenim

    narodom, da bi se vmeavali v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost drave, in

    tudi ne nalaga lanom dolnosti, da bi take zadeve izroali v reevan je po tej Ustanovni listini,

    vendar to naelo nikakor ne izkljuuje uporabe prisilnih ukrepov po 7. poglavju."

    Iz 1. lena UL OZN pa je razbrati e:

    8. NAELO ENAKOPRAVNOSTI IN SAMOOBLOBE NARODOV;

    9. NAELO SPOTOVANJA LOVEKOVIH PRAVIC IN SVOBOIN.

    Helsinka listina pa dodaja:

    10. NAELO NEDOTAKLJIVOSTI MEJA;

    11. NAELO OZEMELJSKE CELOVITOSTI DRAV;

    (+ naelo spotovanja P)

    Slovenija: 8. len URS.

    1.8.5. POMONA PRAVNA VIRA: SODNA PRAKSA IN PRAVNA ZNANOST Sodna praksa (judikatura) in pravna znanost (doktrina) sta pomona pravna vira (in ne subsidiarna!).

    Sodie in pravni strokovnjaki ne morejo ustvarjati pravnih pravil, ampak tolmaijo e obstojea.

    Judikatura sicer lahko ustvarja pravne norme, vendar pa so le-te take, da veljajo samo med strankama,

    t.j. parcialno judikatura torej ne more ustvarjati pravil obega prava, lahko pa pravila partikularnega

    prava (59. len Statuta Meddravnega sodia: "Odloba Sodia je obvezna sam za pravdne stranke

    in edinole glede tistega posebnega primera.").

    Sodna praksa in pravna znanost imata 2 funkciji:

    - ugotavljanje pravnih pravil; in - razlaganje in tolmaenje pravnih pravil.

    Judikatura in doktrina pomagata izkristalizirati smisel in pomen pravnih pravil oz. precizirati vsebino treh

    glavnih formalnih pravnih virov, de lege ferenda pa vplivata na prihodnje oblikovanje pravnih pravil.

    Sodne odlobe nimajo formalne moi proti tretjim dravam, vendar pa se bodo le-te pouile o judikaturi

    neke drave in se bodo nanjo tudi sklicevale.

  • 15

    1.8.6. PRAVINOST KOT POSEBEN VIR MEDNARODNEGA PRAVA Pravinost predstavlja nujno dopolnitev pravnih praznin mednarodnega prava. Njena uporaba izhaja iz

    38. lena Statuta Meddravnega sodia, ki pravi, da Meddravno sodie odloa ex aequo et bono

    (= po naelih pravinosti, "according to what is right and good"), e se pravdne stranke o tem

    sporazumejo.

    Redko je pravinost uporabljena kot samostojno naelo, na podlagi katerega bo odloalo sodie,

    navadno bo sluila le kot dodatek k presoji. Sodie pa omogoa sporazum med strankama o uporabi

    tega naela, vendar se to do sedaj e ni zgodilo, saj se drave raje sklicujejo na pogodbe.

    Pojem pravinosti ima dvojen pomen:

    - gre za akcesorno pravinost vkljuena je v pravilno uporabo prava (izraena v normah) ter jo

    morata mednarodni in notranji sodnik upotevati po uradni dolnosti, ne da bi ju stranke v sporu k

    temu izrecno pooblastile;

    - drugi primer uporabe pravinosti je sojenje ex aequo et bono ta pravinost je lahko zunaj

    prava in ne predstavlja pozitivnega prava, njena uporaba pa mora biti posebej predvidena;

    vendar pa je tudi tu treba upotevati kogentne norme.

    1.8.7. DRUGE PRAVNE PODLAGE Druge pravne podlage, ki lahko pomenijo elemente nastajanja pravnih norm mednarodnega prava, so

    lahko:

    - pravila kurtoazije (vljudnosti) in uglajenega obnaanja med dravami; - guidelines (vodila) obiajno so vsebovana v konvencijah, vendar podpisnic ne zavezujejo (t.i.

    soft law);

    - dokumenti, ki jih podpisujejo efi drav; - dokumenti, ki jih sprejemajo mednarodne institucije resolucije, ki zavezujejo zgolj moralno

    (resolucije VS glede 7. poglavja so pravno zavezujoe!);

    - sklepi mednarodnih konferenc; - enostranski pravni posli; - slovesne izjave; - bele knjige.

    Sodie bo upotevalo tudi notranje pravo, a le pri presoji dejanskega stanja, nikoli pa ne kot vir za

    sprejem odloitve glede problema.

    Noveji viri so tudi:

    - sklepi Varnostnega sveta prevladajo nad mednarodnimi pogodbami; - Generalna skupina: Deklaracija nael mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in

    sodelovanju med dravami (ni samostojni vir, vendar razlaga razvoj UL OZN, obiajno pravo).

    1.9. KODIFIKACIJA MEDNARODNEGA JAVNEGA PRAVA Kodifikacija pomeni zbiranje in sistematien zapis raztresenih obstojeih pravnih predpisov v enoten

    zbornik. Skupne znailnosti kodifikacij:

    a) dejavnost pravotvornega organa - v notranji zakonodaji bo to dravni organ, v MP pa je dejavnost

    decentralizirana kodifikacijska konferenca je pravotvorni organ na podroju MP, pogodba pa je

    instrument, ki nadomea zakon;

    b) izenaitev predpisov razlinih stopenj pravne moi in asa nastanka;

    c) sistemizacija, izbor in dopolnitev norm.

    Mednarodno pravo se je tradicionalno razvijalo kot obiajno pravo, ker ni nekega centralnega

    zakonodajnega organa kot v notranjem pravu. Poskusi kodificiranja so se zaeli v 19. st. preko zasebnih

  • 16

    zbirk in na mednarodnih konferencah. Zasebne kodifikacije pomenijo dela vodilnih teoretikov,

    uporabljana so v praksi, niso pa samostojen pravni vir.

    Potreba po kodifikaciji je oitna, ker naela in pravila obiajnega mednarodnega prava niso ustaljena.

    Dolobe obiajnega prava so po svoji vsebini deloma nezanesljive, deloma nejasne, nedolone, in niso

    nikjer zapisane. Zato vasih ni mogoe ugotoviti, kakno pravilo naj se uporabi v konkretnem primeru ali

    sporu. Stanje je slabe, e obstaja ve partikularnih predpisov. V takem primeru je kodifikacija nujna

    zaradi poenotenja.

    Ustanovna listina OZN govori o kodifikaciji in progresivnem razvoju mednarodnega prava kot posebnih

    nalogah OZN. 13. len UL doloa, da Generalna skupina pripravlja preuevanja in daje priporoila z

    namenom, da se razvija mednarodno sodelovanje na politinem podroju, da se spodbuja progresivni

    razvoj mednarodnega prava in njegova kodifikacija, itd.

    Kodifikacija mednarodnega prava pomeni zbiranje in sistematizacijo pravil obiajnega mednarodnega

    prava. Progresivni razvoj mednarodnega prava pomeni urejanje in nartovanje mednarodnopravnih

    podroij, kjer se praksa drav e ni razvila v znatni meri.

    Vsaka konvencija pomeni kombinacijo med kodifikacijo in progresivnim razvojem mednarodnega prava.

    Splone kodifikacije mednarodnega prava e ni, zato govorimo o delnih kodifikacijah. Delna

    kodifikacija je lahko:

    - sistemska; - planska (t.j. nartovana); - prilonostna: pomeni prilagajanje razmeram in pokriva obsene dele mednarodnega prava;

    veina kodifikacij je prilonostnih.

    Zasebna kodifikacija je delo znanstvenikov, uradna kodifikacija pa je tista, ki jo preko mednarodnih

    dokumentov (= pogodb) ustvarijo drave.

    Mednarodno pravo pozna le delne kodifikacije:

    - diplomatsko (1961) in konzularno (1963) pravo; - pravo mednarodnih pogodb (1969); - pomorsko mednarodno pravo (1958, 1982); - vojno pravo (1899, 1907, 1948, 1977).

    V letih 1899 in 1907 je ruski car Nikolaj sklical Haaki mirovni konferenci, ki sta bili namenjeni mirnemu

    reevanju mednarodnih sporov. V obiajno pravo sta preli 2 konvenciji, sprejeti na teh konferencah:

    - Haaka konvencija o mirnem reevanju sporov z arbitrao; - 4. Haaka konvencija o pravilih vojskovanja na kopnem v njej so zajeta vsa klasina pravila

    vojnega in humanitarnega prava.

    Po I. svetovni vojni je bilo ustanovljeno Drutvo narodov, ki je preko posebnega odbora pravnih

    strokovnjakov skualo kodificirati pravila mednarodnega prava. 1932 je bila sklicana Haaka konferenca

    o pomorskem mednarodnem pravu, vendar ni prinesla vejih uspehov. Med svetovnima vojnama je e

    delovala Mednarodna organizacija za delo (ILO), ki je sprejela osnovne konvencije o zaiti delavcev.

    Leta 1928 je bil sprejet KellogBriandov pakt o nenapadanju, ki je prepovedal vojno kot sredstvo za

    reevanje sporov.

    Z ustanovitvijo OZN se je pojavilo vpraanje nartovane kodifikacije mednarodnega prava. Generalna

    skupina OZN je kot medvladna institucija dobila le kvazilegislativna pooblastila, kar pomeni, da le

    sprejema besedila konvencij, ki jih morajo nato podpisati in ratificirati drave. Odloitve in sklepi

    Generalne skupine imajo le priporoilni znaaj. Generalna skupina mora kodifikacijo vzpodbujati

    na 2 naina:

    - preuevanje in dajanje priporoil lanicam OZN (organ kodifikacije so drave lanice OZN); - zbiranje nael in pravil ter njihova odobritev v obliki resolucije ta nain je primeren, ko se eli

    utrditi, kar v MP e velja.

  • 17

    Organi OZN na podroju kodifikacije mednarodnega prava so:

    a) Komisija za mednarodno pravo (ang. International Law Commission, ILC) je telo, sestavljeno iz

    34 pravnih strokovnjakov, ki jih imenujejo drave ter jih izvoli Generalna skupina (pri izboru se

    upoteva regionalno naelo in raznolikost pravnih podroij; iz posamezne drave je lahko imenovan

    samo en lan). Strokovnjaki naj bi zastopali strokovna in ne politina stalia (niso predstavniki

    drav!). Komisija mora biti sestavljena iz predstavnikov vseh poglavitnih pravnih sistemov. Mandat

    njenih lanov traja 5 let. Zaseda 1x letno v enevi. Za vsako zasedanje posebej se doloi

    poroevalca, ki predstavi konvencije in daje mnenja o njih. Manji odbori opravljajo predhodne

    razprave o posameznih vpraanjih. Po konanem delu komisija Generalni skupini polje poroilo o

    delu in osnutek konvencije z obrazloitvijo. Generalna skupina o vpraanju e 1x razpravlja. e ga

    potrdi, odloi tudi o nainu kodificiranja, v nasprotnem primeru pa vrne osnutek komisiji v ponovno

    reevanje. Za izvritev kodifikacije se obiajno sklie diplomatska (kodifikacijska) konferenca

    vseh drav lanic. Komisija se lahko za pomo obraa na druge institucije. Za vsako podroje

    delovanja ima doloenega posebnega poroevalca (fran. rapporteur spcial, ang. special reporter).

    Preliminarni osnutki lenov s komentarjem gredo v prvo branje. Po drugem osnutku in branju lenov

    predloi Komisija konni osnutek lenov Generalni skupini.

    b) Generalna skupina OZN konvencijo lahko sprejme tudi Generalna skupina v obliki

    resolucije, ki se jo po odobritvi na zasedanju predloi v podpis in sprejem dravam. Predhodnega

    dela tu ne opravi Komisija za mednarodno pravo, temve Generalna skupina sama.

    c) posebne komisije OZN se tudi ukvarjajo s kodifikacijo (npr. Posebna komisija OZN za

    gospodarsko in s socialno varstvo).

    kodifikacijska konferenca

    revizijska konferenca ( UL)

    2. SUBJEKTI MEDNARODNEGA PRAVA

    2.1. POJEM SUBJEKTA MP Subjekt MP je vsak, ki:

    a) je po dolobah mednarodnega prava nosilec pravic in obveznosti,

    b) deluje neposredno po predpisih MP in

    c) je neposredno, direktno podvren mednarodnopravnemu redu.

    Poznamo ve teorij o tem, kdo je lahko subjekt MP:

    1. subjekti MP so lahko samo drave; mednarodne organizacije in posamezniki niso subjekti MP,

    priznava pa se ta lastnost narodom, ki se borijo za neodvisnost ta teorija je danes zastarela;

    2. subjekti MP so lahko drave, med katerimi ni razlik, in drugi subjekti;

    3. subjekti MP so lahko drave, ki se med seboj razlikujejo, in drugi subjekti MP.

    Danes teoretiki za subjekte MP tejejo:

    - drave (priblino 190 jih je), - narode in nacije, ki se borijo za samostojnost, - mednarodne medvladne organizacije te so najtevilneje (okoli 300), vendar ne vse in - posebne subjekte, podobne dravam (subjekte sui generis, npr. Sveti sede).

    Po mnenju nekaterih teoretikov loimo:

    1. aktivne oz. redne subjekte MP subjekti, ki ustvarjajo mednarodno pravo. Po mnenju nekaterih

    teoretikov so le drave takni subjekti;

    2. pasivne subjekte MP nesuvereni, sekundarni, umetni, izvedeni oz. abnormalni. Subjekti, ki po

    mnenju nekaterih teoretikov ne ustvarjajo MP.

  • 18

    Nevladne mednarodne organizacije niso subjekti MP!

    Vpraanje je, ali je narod subjekt. Narod razumemo predvsem v etninem smislu, loimo narod in

    dravo. Povsod pa ne poznajo takega razlikovanja (VB, Fr), saj sta narod in drava zgodovinsko zelo

    povezana. Ljudstvo ne uiva poloaja subjekta MP. Problematina pa je v tem smislu pravica do

    samoodlobe. To pravico narodi prav gotovo imajo, e se dravno in politino formirajo, kaj pa ljudstva?

    Veinsko mnenje je, da narod nima vedno pravice do lastne drave, se pa narodu znotraj drave

    priznava posebno avtonomijo ali zahtevo za demokratino ureditev. Pravica do samoodlobe ni dovolj za

    osnovanje drave ta argument pa je potrebno kombinirati z ostalimi efektivnimi argumenti (npr.

    zmonostjo organizirati dravni aparat).

    2.2. PRAVNA, POSLOVNA IN DELIKTNA SPOSOBNOST Loimo:

    1. pravna sposobnost sposobnost biti nosilec vseh pravic in dolnosti. Popolno pravno sposobnost

    imajo le drave, ostali subjekti pa imajo le omejeno;

    2. poslovna sposobnost pomeni sposobnost samostojnega sklepanja pravnih poslov in ravnanja, ki

    ima mednarodnopravne posledice. Poslovna sposobnost je lahko:

    - popolna ali - nepopolna; subjekt z nepopolno poslovno sposobnostjo ima doloene omejitve, ki so lahko:

    omejitve aktivne in pasivne pravice poslanstva;

    omejitve pravice sklepanja pogodb;

    do nedavnega mone tudi omejitve pravice voditi vojno.

    Po asu trajanja so lahko subjekti MP:

    1. trajni drave in mednarodne organizacije;

    2. zaasni subjekti s prehodnim znaajem, npr. osvobodilna gibanja, uporniki, deele pod

    skrbnitvom.

    Posameznik ne more biti subjekt MP. Obstajajo pa nekateri argumenti za to, da bi posameznik lahko bil

    subjekt MP:

    a) posameznik je lahko subjekt MP, kadar se posamezni mednarodni predpisi sklicujejo nanj in mu

    nalagajo pravice in dolnosti (kaznovanje piratov in vojnih zloincev, kritve blokade, pravice

    manjin, pravice posameznikov, da vlagajo zahteve pred organe mednarodnega pravosodja).

    Poznamo tevilne primere, ko MP iti posameznika, mu daje pravice in pravno varstvo:

    mednarodnopravno varstvo lovekovih pravic, mednarodna kazenska odgovornost posameznika

    pred mednarodnimi sodii (ad hoc tribunali), vpraanje dravljanstva in oseb brez dravljanstva

    (apatridov), begunci, piratstvo v pomorskem pravu, institut diplomatske zaite. Danes se teje

    kritev lovekovih pravic za kritev mednarodnega prava. Obramba pred taknimi kritvami pa je tudi

    mednarodnopravna.

    b) zaita pravic posameznika pred EKP (po tem, ko posameznik izkoristi redno sodno pot);

    c) zaita pravic posameznika, ki izhaja iz:

    - Splone deklaracije o lovekovih pravicah, - dveh Paktov o dravljanskih in politinih pravicah (1966) ter - iz njih izvedenega Protokola, po katerem ima posameznik pravico, da vloi pritobo Odboru za

    lovekove pravice.

    Sistem varstva lovekovih pravic je v prvi vrsti namenjen posamezniku, vendar pa je veinsko mnenje,

    da posameznik ni subjekt MP, saj:

    - ne more biti nosilec pravic in dolnosti v MP in - se v svojih odnosih ne more ravnati izkljuno po MP.

    Glede varstva lovekovih pravic se posameznik pojavlja kot objekt, kot podroje urejanja. Delno

    subjektiviteto (pogojno reeno) ima v primeru pritobe na Mednarodno sodie za lovekove pravice.

  • 19

    Subjekti MP tudi niso multinacionalne korporacije, eprav imajo lahko vejo mo in vpliv od

    posamezne drave. Multinacionalke so subjekt drubenih odnosov, niso pa subjekt pravnega sistema. V

    doktrini mednarodnih odnosov so priznane kot subjekti mednarodnih odnosov, saj v bistvu tudi

    korporacije kreirajo oz. pomembno vplivajo na mednarodne odnose.

    2.3. DRAVE KOT SUBJEKTI MP

    2.3.1. POJEM IN POGOJI ZA NASTANEK IN PRENEHANJE DRAVE Drava je organizirana skupnost, ki na doloenem podroju deluje kot oblika najvije organizacije pravne

    ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije.

    Za nastanek in obstoj drave morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:

    1. doloen teritorij (ozemlje) predstavlja teritorialni vidik suverenosti. Vsaj delek suhozemnega

    ozemlja; ni mogoe ustvariti drave na umetnem otoku, ni pa zahtev glede oblik suhozemnega

    ozemlja. Naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da stalno prebivalstvo lahko na njem ivi. Drava

    brez ozemlja bi bila fikcija. Drava brez teritorija ni drava, vendar pa se pri tem ne zahteva, da

    morajo biti meje doloene ali mednarodno priznane (o nastanku Palestinske drave ne moremo

    govoriti, ker nima svojega ozemlja je pod upravo Izraela);

    2. stalno prebivalstvo ni pomembno, kako tevilno je prebivalstvo, pomembno pa je, da gre za

    trajno prebivalstvo oz. trajno opredeljivo prebivalstvo zagotavlja personalni vidik suverenosti

    drave;

    3. izkljuna in najvija oblast (vlada), ki mora biti efektivna, suverena (suverenost je vrhovna pravna

    oblast, ki je pravno gledano neodvisna od katerekoli druge zemeljske avtoritete) in neodvisna za

    to niso dovolj zgolj formalna dejstva, marve morajo obstajati dejanska pravna dejstva:

    - oblast (nad ozemljem in prebivalstvom) mora delovati izkljuno in neodvisno od druge oblasti. - oblast je ena ali ve oseb, ki v imenu prebivalstva izvrujejo oblastna dejanja v skladu z

    notranjim pravom.

    - oblast zahteva neko politino enoto, polis, ni pa pravila v MP, ki bi doloalo, kakna naj bo

    oblast; to doloa notranje pravo.

    - dovolj je, da dejansko oblast opravlja nek zaasni organ. Drava mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi dravami. Drava ne more nastati na papirju,

    nastanek drave je proces (zato problem doloanja datuma nasledstva). Vendar pa je lahko oblast v

    doloenih primerih znatno omejena (npr. v vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo dravo ali

    mednarodno organizacijo, drava pa kljub temu ne izgubi svojega statusa primeri za to so BiH,

    Monaco, San Marino, Liechenstein. Je pa potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali gre

    za zaasen prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakno kategorijo nesamoupravnega obmoja,

    ki sploh nima statusa drave (npr. protektorat).

    Naelo efektivnosti morajo upotevati tudi druge drave s svojim odnosom do nove drave.

    Drugi pogoji za nastanek in obstoj drave v MP (nekateri teoretiki):

    - sposobnost vstopati v odnose z drugimi dravami leta 1933 pogodba v Montevideu uredi

    priznanje novih drav in doda 4. pogoj (zmonost nastopanja v meddravnih odnosih);

    - sposobnost ravnati se po pravilih MP; - doloena stopnja trajnosti; - skladnost nastanka z MP (s pravili in naeli MP) drava ne more nastati, e bi njen nastanek

    pomenil kritev pravil MP (ex iniuria ius non oritur). Primeri za to so: severni Ciper, ki je nastal kot

    posledica turke agresije; NDH med II. SV (puppet state); Manduko na severu Kitajske.

    Partikularno pravo lahko prepove nastanek novih drav, ki ne bi bile v skladu z obstojeo ureditvijo.

    Sankcija takne prepovedi bi lahko bila:

    - nepriznavanje nove tvorbe, - oboroena intervencija.

  • 20

    Kdaj je nastala Republika Slovenija:

    a) 25.6.1991 sprejeti konstitutivni dokumenti za razglasitev dravnosti v notranjem smislu;

    b) 8.10.1991 prenehanje brionskega moratorija;

    c) 26.10.1991 zadnji vojak JLA zapusti slovensko ozemlje;

    d) 15.1.1992 priznana s strani ES in njenih drav lanic;

    e) 22.5.1992 sprejeta v OZN (njeno dravnost prizna 175 drav lanic).

    Drava nastane, ko so izpolnjeni vsi pogoji: 25.6.1991 smo imeli ozemlje, stalno prebivalstvo in oblast, a

    je vpraanje, e je bila oblast suverena. Gotovo pa je bila efektivna malo za tem, tako da je drava

    nastala okrog 25.6.1991 interes mednarodne skupnosti je, da se drava prizna imbolj za nazaj, da ni

    pravnih praznin.

    Priznanje drave je pomembno za funkcioniranje drave in vkljuevanje v mednarodne integracije,

    vendar pa priznanje ni konstitutivni pogoj za ustanovitev drave. Priznanje je vedno dekleratorne

    narave, vendar pa znatno vpliva na preivetje drave.

    Drava lahko nastane na originaren ali derivativen nain.

    Originaren nastanek pomeni:

    - da je drava nastala na nenaseljenem prostoru; - da je drava nastala na podroju, na katerem do tedaj ni bilo drave (npr. Liberija leta 1847); - tudi situacijo, ko se drava ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve, tj. tako, da se ne

    spotujejo ustavna pravila tiste drave ali drav, katerih elementi (podroje) so postali del nove

    drave.

    Vsak drug nastanek je derivativen (drava se vzpostavi na ozemlju, kjer je dotlej bila neka druga

    drava):

    - razpad drave; - dekolonizacija; - zdruitev ve drav.

    Tako kot drava nastane, tudi preneha zaradi doloenega dejstva, ki povzroi prenehanje nekega

    konstitutivnega elementa:

    a) prenehanje teritorija npr. poplava otoja; teoretino mono, a se v praksi e ni zgodilo;

    b) izginotje prebivalstva teoretino mono, a se v praksi e ni zgodilo;

    c) prenehanje delovanja dravne oblasti to se lahko zgodi:

    - z debelacijo podjarmljenje nekega podroja, dokonno unienje suverene oblasti, nobenega

    odpora ni ve. Danes je ta oblika samo e zgodovina (danes drava ne sme tako prenehati),

    zavojevanje je prepovedano;

    - po mirni poti:

    razpad (z enostranskim aktom drave, npr. SZ in ekoslovaka);

    z meddravnim sporazumom: prikljuitev (prikljuitev Vzhodne Nemije NDR (DDR) k

    Zvezni republiki Nemiji ZRN (BRD) l. 1990) ali zdruitev dve ali ve drav se zdrui,

    same prenehajo in nastane nova drava (zdruitev obeh Jemnov leta 1990).

    Vpraanje obstoja drave je vpraanje obstoja efektivne suverene oblasti (teritorij teko kar izgine,

    enako prebivalstvo, zato obstoj efektivne suverene oblasti ponavadi kae na obstoj oz. prenehanje

    drave). Ko preneha efektivna oblast, preneha drava.

    Prenehanje dravnosti pa ne pomeni:

    1. sprememba oblike vladavine, etudi z revolucijo nova vlada je organ istega subjekta MP;

    2. prevzem oblasti s strani okupatorja;

    3. zaasna omejitev oblasti npr. v vojni;

    4. e postane drava lanica mednarodne organizacije.

  • 21

    2.3.2. TEMELJNE PRAVICE DRAV Medsebojni odnosi drav so s pravnega stalia mnoica medsebojnih pravic in dolnosti, tako da vsaki

    pravici doloene drave ustreza dolnost druge drave. Veliko teoretikov razlikuje:

    - absolutne pravice temeljne, primarne, pripadajo vsaki dravi e zgolj zaradi dejstva njenega

    obstoja, torej ipso facto. So neodtujljive in niso vezane na priznanje, temve na nastanek drave;

    - izvedene pravice pripadajo dravi na podlagi pogodbe ali kaknega drugega razloga.

    Pojem temeljnih pravic je nastal v oli naravnega prava, ki je razvila teorijo naravnih pravic drave in na

    njih utemeljila celoten sistem mednarodnega prava. Po tej teoriji imajo poleg posameznikov tudi drave

    svoje naravne pravice. Kasneje se je pojavila kritika in celo odpor proti takemu gledanju, v novejem

    asu, ko se poskua oblikovati vrsta organizacija mednarodne skupnosti, pa teorija naravnih pravic

    zopet pridobiva na pomenu.

    Temeljna naela mednarodnega prava so zapisana v Ustanovni listini OZN (cilji in naela):

    - naelo varstva mednarodnega miru in varnosti; - naelo razvijanja prijateljskih odnosov med narodi; - naelo pomoi Zdruenim narodom; - naelo prepovedi uporabe sile ali gronje s silo; - naelo mirnega reevanja sporov v skladu z naeli pravinosti in mednarodnega prava; - naelo nevmeavanja v notranje zadeve drave (razen v primerih, ki jih doloa 7. poglavje UL); - naelo sodelovanja na ekonomskem, socialnem, kulturnem, lovekoljubnem podroju; - naelo enakopravnosti ljudstev; - naelo samoodlobe narodov; - naelo suverene enakosti vseh drav; - naelo vestnega in potenega izpolnjevanja mednarodnih obveznosti.

    Kodifikacija temeljnih nael o pravicah in dolnostih drav se je zaela v 60. letih na pobudo OZN. Na

    zasedanju Generalne skupine OZN leta 1962 je bil na odboru za pravna vpraanja sestavljen spisek

    sedmih nael, ki so se obravnavala na naslednjih zasedanjih. Ta naela so:

    1. naelo neuporabe sile ali gronje s silo, ki bi bila usmerjena zoper ozemeljsko celovitost ali politino

    neodvisnost katerekoli drave;

    2. naelo mirnega reevanja mednarodnih sporov s sredstvi, ki ne ogroajo mednarodnega miru,

    varnosti in pravinosti;

    3. naelo nevmeavanja v notranje zadeve drave;

    4. naelo medsebojnega sodelovanja drav;

    5. naelo enakopravnosti in samoodlobe narodov;

    6. naelo suverene enakosti;

    7. naelo dobre vere pri izpolnjevanju pravic in dolnosti.

    Delo Generalne skupine OZN je bilo konano s sprejetjem Deklaracije o naelih mednarodnega prava

    o prijateljskih odnosih in sodelovanju med dravami v skladu z Ustanovno listino OZN, ki jo kraje

    imenujemo Deklaracija sedmih nael (1970). Ta deklaracija potrjuje temeljna naela mednarodnega

    prava, kot izhajajo iz Ustanovne listine OZN. Dekalog nael je tudi sestavni del Helsinke listine (1975),

    ki dodaja e tri naela.

    Temeljne pravice pripadejo dravi s samim dejstvom nastanka, ne pa priznanja.

    Znailnost temeljnih pravic je, da med njimi ni stopnjevanja v uporabi za razline drave. To izhaja iz

    naela enakopravnosti in suverene enakosti drav. Uporabljajo se v primeru dvoma pri razlagi pravnih

    pravil in se ne morejo odtujiti. Temeljna naela ostanejo nespremenjena tudi v primeru vojne, samo

    nekateri njihovi elementi veljajo le v miru.

    Teoretiki se razhajajo pri doloanju temeljnih pravic. Veina jih govori o petih temeljnih pravicah drave,

    ki izhajajo iz Ustanovne listine OZN in Deklaracije sedmih nael:

  • 22

    - pravica do obstoja; - pravica do suverenosti in naelo neintervencije; - pravica do enakosti (v diplomatskih in pogodbenih odnosih); - pravica do medsebojnega obevanja (mednarodnega prometa); - pravica do spotovanja.

    1. PRAVICA DO OBSTOJA Vsaka drava ima pravico do obstoja (51. len UL OZN). Samoodloba je uresniitev obstoja. e je

    drava napadena, ima naravno pravico do samoobrambe, zato tej pravici ustreza dolnost drugih drav,

    da spotujejo njeno ozemeljsko celovitost, da se vzdrijo agresije. Pravica do obstoja zagotavlja tudi

    naravno pravico do samoobrambe, ki je nad listino OZN. Pravica do individualne in kolektivne

    samoobrambe obstaja do takrat, ko obrambo z neko kolektivno akcijo prevzame OZN. O uporabi

    samoobrambe je potrebno obvestiti Varnostni svet OZN. Pravica do obstoja pa ne opraviuje drave, da

    iti oz. vzdruje svoj obstoj z nezakonitimi dejanji proti nedolnim in miroljubnim dravam.

    2. PRAVICA DO NEODVISNOSTI (SUVERENOSTI) Suverenost je eden od temeljev MP. Kljub trditvam, da je to naelo preiveto, je e danes

    najpomembneje dejstvo pri oblikovanju mednarodne skupnosti. Moen je samo pogodbeni prenos

    nekaterih pristojnosti, ne pa podrejanje neki viji oblasti. Vse mednarodne organizacije temeljijo na

    prostovoljnem in preklicnem lanstvu.

    Neodvisnost (suverenost) obsega pravico naroda vsake drave:

    a) da samostojno doloa in spreminja svojo ustavno ureditev,

    b) da sklepa pogodbe z drugimi dravami,

    c) da izvruje izkljuno oblast in jurisdikcijo nad osebami in stvarmi, ki se nahajajo na njenem ozemlju,

    d) vsaka drava pa ima tudi pravico izbrati svoj sistem politinega, gospodarskega, drubenega in

    kulturnega ivljenja in ureditve.

    e drava grozi drugi dravi z neko obliko sankcij (oboroenih, politinih ali ekonomskih), e slednja ne

    bo uredila doloenega vpraanja kot to zahteva prva, to pomeni kritev pravice do neodvisnosti. S

    pravico do suverenosti je zato povezano naelo nevmeavanja (neintervencije) v notranje zadeve

    drave. Temeljni izraz suverenosti drave je namre naelo neintervencije. 2/I UL OZN govori o suvereni

    enakosti drav (temeljno naelo), v 2/VII pa prepoveduje poseganje v notranje zadeve, razen izjemoma,

    e gre za zavarovanje svetovnega miru in varnosti (npr. genocid). e preti velika nevarnost za mir, lahko

    torej OZN intervenira.

    Suverenost ima:

    a) teritorialni vidik kaj spada pod teritorialno suverenost, nam povejo objekti mednarodnega prava

    (ozemlje, zrani prostor, teritorialno morje). Gre za suverenost nad svojim ozemljem in nad

    vsem, kar je na tem ozemlju (dravljani in tujci).Sem spada tudi suverenost drave nad svojimi

    naravnimi bogastvi. Teritorialna suverenost je lahko omejena samo v primeru sklenitve dvostranske

    mednarodne pogodbe. Tuje diplomatsko predstavnitvo ni izvzeto iz teritorialne suverenosti (ne

    moremo govoriti o eksteritorialnosti). Omejitve: spotovanje lovekovih pravic, standardi ravnanja s

    tujci itd.;

    b) personalni vidik personalna suverenost oznauje oblast nad vsemi osebami (temelj je njeno

    prebivalstvo), ki se nahajajo na dravnem obmoju, razen nad osebami, ki uivajo pravico

    diplomatske imunitete, in nad vojakimi osebami, ki so v dravi na prijateljskem obisku. Drava ima

    oblast tudi nad svojimi dravljani, ki so v tujini. Na temelju te suverenosti lahko drava uporablja (to je

    pravica in ne obveznost drave!) tudi institut diplomatske zaite: drava naperi zahtevek zoper

    dravo, ki nam je krila interes, pod pogojem, da so izrpana vsa notranja pravna sredstva . Drava

    hoe biti personalno suverena, ker je prebivalstvo pogoj za njen nastanek (in obstanek).

  • 23

    3. PRAVICA DO ENAKOSTI Vse drave so si formalnopravno enake (pravna enakost). Ta pravica je zajeta v 1. toki 2. lena

    Ustanovne listine OZN. Pravica do enakosti se kae e v bilateralni fazi:

    - pogajanja so izmenino enkrat v eni, drugi v drugi dravi, - potekajo v obeh in nikoli samo v enem jeziku drave pogajalke, - pogodba se sklene v obeh jezikih ali v tretjem jeziku.

    Naelo suverene enakosti je eno temeljnih nael MP: drave tekmujejo med seboj, zlasti glede

    ozemlja, prizadevajo si imeti svoje dravljane (ivi substrat) in pri tem so si drave suvereno enake. Iz

    pravice do suverenosti izhaja:

    a) pravilo, da v poslih mednarodnega sporazumevanja (kongresi, mednarodne pogodbe, mednarodne

    organizacije) ne more priti do preglasovanja. Nobena drava ne more biti zavezana s pravilom, na

    katerega sama ni pristala. Obstajajo sicer doloene izjeme od tega pravila, ki pa morajo biti izrecno

    doloene in v konni fazi tudi soglasno dogovorjene;

    b) drava ne more biti podvrena tuji oblasti ali jurisdikciji druge drave. Drava ne more biti

    podvrena tujim sodiem, lahko pa prizna pristojnost tujega sodia prostovoljno (z vnaprejnjo

    pogodbo ali po tobi). Noveji razvoj gre v tej smeri, da se to pravilo ne nanaa na razmerja, kjer

    drava nastopa kot zasebnopravni subjekt, npr. v trgovinskih odnosih (iure gestionis).

    Moderno razumevanje MP se ne omejuje samo na priznanje neodvisnosti tistim narodom, ki so e

    ustvarili svojo dravo. Narodom, ki svoje drave nimajo, se priznava pravica do samoodlobe. Vendar

    pa to ne pomeni, da pravica do samoodlobe omogoa razdelitev ali okrnitev teritorialne celovitosti

    suverene drave, ki se ravna v skladu z naelom enakopravnosti in samoodlobe narodov in ki ima

    vlado, ki predstavlja vse narode na svojem ozemlju ne glede na raso, vero ali barvo koe. Drave se

    morajo vzdrevati takega ravnanja, ki ima za cilj delno ali popolno razbijanje nacionalne enotnosti in

    teritorialne celovitosti katerekoli drave.

    OZN temelji na naelu suverene enakosti, ki:

    a) je dosledno izpeljano v Generalni skupini OZN:

    - pravico glasovanja ima vsaka drava lanica; - vsak glas ima enako vrednost (1 drava = 1 glas);

    b) ni dosledno izpeljano v Varnostnem svetu OZN poznamo pet stalnih lanic (ZDA, Francija

    Velika Britanija, Rusija in Kitajska), ostale lanice pa se volijo. Pri vsebinskih odloitvah ni mogoe

    sprejeti sklepa, e ena stalna lanica nasprotuje sklepu (pravica veta); e se vzdri, pa se sklep

    lahko sprejme. Kvorum v Varnostnem svetu je devet glasov: tudi e so stalne lanice soglasne,

    morajo pridobiti e vsaj tiri glasove nestalnih lanic.

    Pravica do enakosti tudi ni spotovana v nekaterih mednarodnih finannih institucijah. Temeljno pravico

    do enakosti pa spotuje Meddravno sodie v Haagu, ki je sestavljeno iz 15 sodnikov, eprav so

    dejansko sodniki velesil vedno vkljueni.

    4. PRAVICA DO MEDNARODNEGA PROMETA (OBEVANJA) Drava ima pravico, da samostojno vstopa v kakrnekoli mednarodne odnose (politine, ekonomske,

    humanitarne, prometne, kulturne itd.) skupaj z drugo dravo ali mednarodno organizacijo, drava prosto

    vzdruje diplomatske, prometne ali trgovinske stike. Druge drave tega ne morejo prepreiti. Iz te

    pravice je izvedena tudi pravica ladij do nekodljivega prehoda skozi teritorialno morje.

    5. PRAVICA DO SPOTOVANJA Ta pravica je povezana s pravico do suverenosti: ker so drave suverene, neodvisne in pravno enake, je

    potrebno spotovati tudi njihove predstavnike, vlado, organe, simbole itd. Vsaka drava mora z

    doloeno stopnjo skrbnosti varovati ugled druge drave in njenih predstavnikov; vzdrevati se mora

    dejanj, ki bi izkazovala preziranje ali omalovaevanje druge drave. Drave imajo obiajno dolobe

  • 24

    notranjega prava, ki to pravico konkretizirajo (npr. kaznivo dejanje alitve tuje drave in njenih

    predstavnikov). Spotovanje se izraa tudi v protokolarnem ceremonialu ob obisku tujega dravnika.

    2.3.3. PRIZNANJE DRAVE e eli drava komunicirati z drugimi dravami kot drava, jo morajo le-te teti za dravo (condictio sine

    qua non). Z vpraanjem priznanja drave se ukvarja resolucija Intituta za mednarodno pravo iz leta

    1936, ki pozna dve naeli:

    1. zaradi neodvisnosti in enakosti drav je potrebno spotovati pravico vsake nacije, da svobodno

    ustanavlja in oblikuje svoje institucije;

    2. ob vseh spremembah, ki so jim podvrene drave, je potrebno zagotoviti kontinuiteto drav.

    MP je nagnjeno k temu, da faktina oblast vzpostavlja tudi pravno suverenost pripelje k pravni

    ustanovitvi neke drave. V MP je element efektivnosti e posebej moan. Na dolgi rok utegne vzpostaviti

    novo pravno pravilo MP, ki potrjuje dejansko stanje. Vendar pa MP postavlja posebne varovalke, da ne

    bi protipravna situacija dobila pravno dopustni izraz. Pomemben instrument, ki lahko preprei

    konvalidacijo zaetno protipravne situacije je reakcija drugih drav, npr.:

    - nepriznavanje; - protesti; - enostranske sankcije; - celo oboroene akcije pod okriljem varnostnega sveta ZN.

    Priznanje drave je svoboden (prostovoljen) enostranski akt, s katerim drava, ve drav ali

    mednarodna organizacija:

    - ugotavljajo obstoj drave in - pokaejo svojo voljo, da jo tejejo za lanico mednarodne skupnosti.

    Vsaka drava ima diskrecijsko pravico pri odloanju, ali bo neko dravo priznala ali ne. Nepriznanje

    drave torej ne pomeni mednarodnega delikta. Priznanje pa je tudi politino dejanje. Vasih drava

    priznanja sploh ne eli, eprav izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivna oblast) tak primer je

    Tajvan.

    Priznanje drave ima deklaratoren znaaj, saj nova drava po predpisih MP obstaja ne glede na njeno

    priznanje (naelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila MP, ki jih je drava tudi dolna spotovati.

    Priznanje samo ugotavlja (gre za ugotovitveni akt) pravni uinek nastanka novega pravnega subjekta

    (ugotovitev obstoja dejanskih pogojev za nastanek drave), medtem ko postane subjekt MP

    avtomatino, im so za to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno, uinkuje ex tunc, od

    trenutka, ko je drava dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih drav, da stopajo v mednarodne

    odnose z novo dravo. Razlikujemo:

    1. de iure priznanje je enostranska, popolna, trajna (kvazi) in nepreklicna (ireverzibilna) pravna

    izjava, katere cilj je priznanje drave;

    2. de facto priznanje je zaasno, preklicno in omejeno na doloene odnose (tj. vsebinsko omejeno)

    gre za nijo stopnjo priznanja, ki bolj upoteva zaasna trenutna stanja. Gre za konkludentna

    dejanja (drava je univerzalno priznana, e je vlanjena v OZN; diplomatski odnosi,)

    e je situacija jasna, izvedemo de iure priznanje, sicer pa je bolje priznati oblast de facto in poakati do

    razjasnitve. V veini primerov pa gre za enake uinke.

    Uinek priznanja:

    1. deklaratoren ne vpliva na mednarodnopravno subjektiviteto drave (tudi e ni priznanja in drava

    izpolnjuje kriterije, je drava);

    2. retroaktiven priznanje uinkuje od dneva dejanskega nastanka drave (ex tunc) ko jo priznajo,

    jo priznajo za nazaj.

  • 25

    Teava se pojavi, e prezgodaj priznamo novo dravo (primer Makedonije), e stara e obstaja. S tem

    tvegamo kritev naela neintervencije v notranje zadeve drave. Zato se je v praksi razvil institut

    priznanja vstajnikov vojskujoe strani. Pogoji za tovrstno priznanje so:

    - vstajniki efektivno drijo v rokah doloeno ozemlje; - oblast mora biti organizirana; - vojskujejo se v skladu s pravili vojakega prava.

    Dravo je mogoe priznati:

    1. izrecno lahko gre za:

    - deklaracijo; - sveano izjavo; - mednarodno pogodbo; - kolektivni akt.

    2. mole oz. implicitno konkludentno priznanje, npr. navezava diplomatskih odnosov (diplomatske

    odnose imamo vedno z dravno entiteto, z dravami), estitka efa drave drugemu efu drave ob

    prazniku neodvisnosti. Tovrstno priznanje ne sme dopuati dvoma glede namena priznati dravo,

    eprav nikjer ni izrecno govora o priznanju drave. Namena ne moremo kar doloiti, pripisati,

    presumirati; obstajati mora nesporni namen priznanja drave. Namen priznanja se ne predvideva, e

    neka drava z nepriznano dravo zgolj:

    - sodeluje na kakni mednarodni konferenci ali - sodeluje pri kakni kolektivni pogodbi oz. - je z njo v odnosih na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih predstavnikov. Kot konkludentno priznanje se teje tudi glasovanje za lanstvo v generalni skupini OZN, razen e

    ta drava do novonastale drave vodi politiko izrecnega nepriznavanja, pri emer se medsebojno

    lanstvo v OZN ne teje kot priznanje drave (take odnose ima Izrael z nekaterimi arabskimi

    dravami).

    Priznanje je lahko tudi:

    1. individualno priznanje s strani posamezne drave;

    2. kolektivno ve drav prizna dravo s kolektivnim aktom (npr. klub drav (EU) prizna neko dravo).

    Vasih se lahko predpiejo tudi pogoji za priznanje drave, npr.:

    - spotovanje lovekovih pravic; - spotovanje nael OZN; - demokratien sistem; - spotovanje pravil glede jedrskega oroja; - spotovanje pravic manjin.

    Tako so postavili pogoje za priznanje ministri drav Evropske skupnosti glede novih drav, ki so nastale

    na obmoju SFRJ in SZ.

    2.3.4. PRIZNANJE VLADE Vlade so manj trajna oblika kot drave. e ne priznamo vlade, to e ne pomeni, da ne priznavamo

    dravnosti. Ponavadi priznanje vlade predpostavlja in implicira priznanje drave (vsebuje tudi priznanje

    drave).

    Priznanje vlade pomeni, da se navezujejo diplomatski stiki in da je drava, ki priznava vlado,

    pripravljena priznati pravno relevantnost mednarodnopravnih aktov, ki jih izdaja nova vlada (s

    priznanjem damo vladi pooblastilo, da prevzema obveznosti drave do nae drave).

  • 26

    Oblike spremembe vlade in priznanje:

    1. e pride do spremembe vlade po ustavni poti, je nova vlada legitimen predstavnik drave ni

    teav s priznanjem, zadoa e estitka ob sprejemu;

    2. teava pa se pojavi, ko v neki dravi pride do spremembe vlade na nain, ki ni v skladu z dotedanjim

    ustavnim redom (revolucija, dravni udar), tj. ko se prekine ustavnopravna kontinuiteta. V tem

    primeru je relevantno MP vpraanje:

    - ali je nova vlada pooblaena za predstavljanje drave, tj. ali lahko zastopa dravo v mednarodnopravnih odnosih, e zlasti e stara vlada e vedno deluje (npr. iz tujine);

    - vpraanje stabilnosti te vlade.

    Druge drave se morajo opredeliti do teh vpraanj in v ta namen se razvije institut priznanja vlade z

    nekim posebnim aktom. V praksi obstaja moan trend, da se vlad ne priznava ve izrecno, temve

    implicitno (npr. tako, da se kar naprej posluje).

    Tudi priznanje vlade je prostovoljen akt, ki je odvisen od diskrecijske presoje posamezne drave.

    Obiajno se vlado prizna, e se je dovolj utrdila in e je pripravljena izpolnjevati svoje dolnosti po

    pravilih MP.

    Prehitro priznanje nove vlade, ko obstaja tudi e stara, lahko pripelje do zapletov.

    Glede nainov priznanja vlade obstajajo iste monosti:

    - formalno ali konkludentno priznanje; - de iure ali de facto priznanje; - individualno ali kolektivno priznanje.

    Priznanje vlade je retroaktivno in deklaratorno, velja od trenutka, ko je vlada dejansko prevzela oblast.

    Akt, s katerim se prizna nova vlada, se obiajno imenuje notifikacija.

    2.3.5. PRIZNANJE NOVONASTALIH DRAV NA OBMOJU SFRJ Evropska skupnost je decembra 1991 s pismom pozvala novonastale drave na obmoju SFRJ, naj

    zaprosijo za priznanje. V pismu so bili postavljeni tudi nekateri pogoji za priznanje, ki so temeljili na

    Deklaraciji o priznanju drav v Srednji in Vzhodni Evropi. Deklaracija je zahtevala:

    - spotovanje mednarodnopravnih nael; - varstvo lovekovih pravic; - demokratino ureditev, prepoved irjenja jedrskega oroja itd.

    Ob njej je ES sprejela e posebno izjavo, ki je vsebovala e dodatne pogoje, ki so se nanaali samo na

    drave bive SFRJ. Ti dodatni pogoji so zahtevali zlasti:

    - spotovanje lovekovih pravic, - zaito pravic manjin in - zavezo drav, da se odpovedujejo uporabi sile, ki bi bila naperjena zoper sosednje drave.

    Odgovor je bilo potrebno poslati na Badinterjevo arbitrano komisijo (BAK).

    2.3.6. NASLEDSTVO (SUKCESIJA) DRAV Sukcesija drav je mednarodni institut. Pomeni vstop doloene drave v pravne odnose druge drave:

    - kot posledica ustanovitve ali raziritve oblasti oz. - vzpostavitve suverenosti te drave na obmoju, ki je do tedaj pripadalo drugi dravi.

    Vpraanje nasledstva ureja posebno podroje MP, ki se mu ree nasledstvo drav prevzem

    mednarodnih obveznosti s strani naslednice od drave predhodnice, ki se nanaajo na doloeno

  • 27

    ozemlje. Bistvo nasledstva je, da je teritorialna kategorija. Vse pravo, ki se nanaa na sukcesijo drav,

    je dispozitivno.

    Sukcesija je zamenjava ene drave z drugo glede odgovornosti za mednarodne odnose na doloenem

    obmoju. Gre torej za problem prevzemanja pravic in obveznosti s strani drave naslednice od drave

    predhodnice. Do nasledstva lahko pride z:

    - razpadom drave (SFRJ SLO, HR, BIH in MK trdijo, da je lo za razpad in da so vse nove

    drave naslednice, ki so enakopravne. ZRJ pa trdi, da je lo za odcepitev in trdi, da je sama

    edina naslednica SFRJ in nadaljuje njeno zunanjepolitino vlogo),

    - odcepitvijo dela drave (odcepljeni del lahko postane nova drava, stara drava pa ne preneha,

    ampak obstaja naprej; Etiopija in Eritreja),

    - zdruitvijo dveh drav (ZRN in NDR) oz. prikljuitvijo ali - odstopom (cesijo) dela ozemlja, na katerem nastane nova drava.

    V teh primerih preneha suverenost doloene drave na doloenem obmoju (ali pa ta drava preneha

    obstajati), druga drava pa na pridobljenem obmoju vzpostavi svojo suverenost.

    Splono pravilo MP je, da nastanejo za vsako dravo pravice in obveznosti e z njenim lastnim

    delovanjem, kar izhaja iz temeljne pravice drave do suverenosti. Vendar pa se pri prenosu obmoja

    pojavlja toliko raznovrstnih in specifinih vpraanj, da se to naelo ne more dosledno uresnievati.

    Ravno ta vpraanja se obravnavajo v sklopu sukcesije drav. Spl

Welcome message from author
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.